Glasovalna številka: PR121

Marcel Semprimožnik

KO SPET VZIDE SONCE

OŠ Vransko-Tabor

 

Nov začetek

Na mrzel jesenski dan, poln megle in dežja, me je prebudil glas kikirikajočega petelina. Obrnil sem se na drugo stran in si pokril vzglavnik čez glavo. Za nič mi ni bilo mar in nič ni bilo takega, kar bi me spravilo iz postelje. Poskusil sem ponovno zaspati, toda ni mi uspelo. Želel sem si, da bi me spet prebudil glas avtomobilov ali vsaj budilke, ki pa bi jo nato zabrisal ob tla. Z materjo sva se namreč iz mesta preselila na kmetijo, zaradi finančnih razlogov. Tega ne razumem, saj nam je bilo v mestu čisto dobro. Živeli smo ob polnih krožnikih in v majhnem, a toplem stanovanju. Resda je mati nedavno izgubila službo, a smo še vedno nekako shajali. Pravi, da je življenje na kmetiji varčnejše, če le delaš dovolj, pa še svežega zraka naj bi se nadihal. Res je ne razumem. Tu mi je zelo hudo, ne morem se privaditi na kmečki način življenja, zamenjal sem šolo, zamenjal sem prijatelje. Mama pravi, da se moram na podeželje samo privaditi, pa bom videl, da ni tako hudo, da je lahko prav lepo. Vem, da mi želi le pomagati, a me ne bo nikoli potolažila, kot me je včasih moj oče.

Pred nekaj meseci so mi v šolo sporočili, da je doživel prometno nesrečo. Dih mi je zastal. Nisem vedel, kaj naj rečem, kaj naj storim. Še bolj pa me je prizadelo to, kar sem izvedel pozneje. Z mamo sva se odpeljala v bolnico, kjer so nama povedali žalostno novico. Tako zelo sem si želel, da bi le obstajal način, da bi moj očka spet oživel. Zanj bi šel na konec sveta in še dlje pa nazaj. Vsako noč sem molil, da bi se vrnil, a to ne deluje. Tako zelo ga pogrešam. On je bil edini, ki me je znal potolažiti in me spraviti v smeh, bil je ta, ki me je naučil skoraj vsega. Naučil me je voziti kolo, kako zamenjati žarnico, kako popraviti stol. Sedaj pa sem sam. Zdi se mi, da me ves svet ignorira in me sovraži. Tudi mama me doma sedaj pusti bolj pri miru. Morda je tako najbolje, kaj pa vem. Družba sošolcev mi je v šoli odveč. Med odmori sem raje sam, tako mi dosti bolj ustreza. Učitelj geografije me ima na piki, sošolci pa me pogosto  zafrkavajo in zbadajo. Poskušam se čim bolj umakniti. V šoli so mi padle tudi ocene, prav tako kot priljubljenost med učitelji in sošolci. Zaradi slabih ocen mora moja mami pogosto na govorilne ure. Smili se mi, saj verjamem, da ji je prav tako hudo kot meni, jaz pa to le še stopnjujem.

 

Čuden obiskovalec

 

Ponoči še vedno težko zaspim. Zjutraj vse za trenutek izgine, a čez nekaj minut se spomnim. Zelo mi je hudo, čeprav mi gre na kmetiji malo bolje. Tudi hrana je kar v redu. Razen črnega kruha in domačega sira, ki ga sovražim. Tako se prebijam skozi dneve in tedne, z mamino pomočjo. Še kar gre, a očeta zelo pogrešam. Mati mi je nekega dne povedala, da pride nekdo na obisk na večerjo. Njen prijatelj, najverjetneje, sem pomislil. Sprva se s tem nisem obremenjeval, a na večerji s svečkami in glasbo me je zaskrbelo, da se med  njima nekaj plete.  Med večerjo sta se veliko pogovarjala. Nasmejala se je celo neki njegovi šali, ki je bila neumna in je nikakor nisem razumel. Odrasli pa res nimajo smisla za humor. Večino večerje sem molčal. Ob romantični večerji sta se še dolgo v noč pogovarjala, jaz pa sem si le želel, da jo ta tip čim prej pobriše domov. Tisto noč in še veliko drugih po tej večerji sem ostal tiho in razmišljal, za kaj gre. Kasneje sem se le opogumil in vprašal mamo, kaj se je dogajalo tistega večera, saj bi bilo nezaslišano, da se po očetovi smrti gre nekaj z nekim tipom.

Kako bi ga sploh mogla tako hitro preboleti? Pa saj ga je imela rada, saj sem ju videl. In tudi na pogrebu ni mogla zadrževati solz. Še kar nekaj časa potem sem jo velikokrat videl objokano. Navkljub temu mi je odgovorila in mi razložila, da sta bila s tem tipom na začetku le prijatelja, sedaj naj bi se pa ujela, ker imata veliko skupnega in sta podobnih let. Kaj naj bi to pomenilo? Je mami izdala mene in prevarala očeta? Tudi če ga ni več, se mi zdi to grozna prevara. A jaz očitno nimam nikakršnega glasu ali vpliva. Po še nekaj skupnih večerjah sem se nehal pretvarjati, da mi je vseeno ali celo lepo zaradi tega. Mamo sem ignoriral in ji ugovarjal. Kako si sploh lahko predstavlja, da bom sprejel tega tipa, kaj šele, da mi bo nadomestil očeta. Pa saj je zmešana! Ta človek se je že nekajkrat poskusil pogovarjati z mano, a mu nisem pustil. Mama mu je rekla, da se tako obnašam, ker preživljam težko obdobje in prehajam v puberteto. Kar zardel sem. Glede težkega obdobja ima prav, glede pubertete pa bi se najraje ugreznil v zemljo. Sedaj se mi je pa še bolj zamerila. Me prav zanima, kako bi se njej zdelo, če bi jaz svoji novi punci rekel, da moja mami prehaja v krizo srednjih let. Se mi je kar zdelo. Verjeli ali ne, to sem ji tudi povedal. Izkazalo se je, da sem jaz neotesan in razvajen deček, ki ima prepoved igranja igric na telefonu. Ta telefon sta mi starša podarila lansko leto za rojstni dan. Res da ni ne vem kaj, a zato sedaj  nisem edini na šoli, ki nima telefona na dotik. Sedaj pa ne smem igrati igric niti na tem ubogem telefonu, samo zaradi tega, ker moja mami govori neprimerne stvari neznancem. Kolikor sem razbral iz pogovora med večerjo, pa za mojo mamico ni neznanec. Pa saj kar naprej tiči pri nas. Se šele zbudim, on pa se že pripelje k nama na zajtrk. Pridem po šoli domov, spet je tam. Niti zaspati ne morem, ne da bi ju slišal med pogovorom v kuhinji o tako dolgočasnih stvareh, da ne bi mogle biti bolj. Še huje kot razlaga učiteljice naravoslovja. Ko ona govori, mi v šoli veke kar vleče skupaj, kot bi bile namagnetene, doma pa ne morem zaspati. Ta tip se bo še vselil k nama. Tedaj bo pa zame res preveč. Se bom pa jaz izselil. No, pa ima. Ali pa imam jaz. Kakorkoli, še vedno vsak večer mislim na atija. Tudi zjutraj in v šoli. Še posebej v šoli mi to preplavi misli. Spet si predstavljam, kako v razred pride učiteljica, vsa zadihana, in mi pove, naj grem z njo v kabinet. Tam pa mi pove, da je imel oči nesrečo. Iz teh groznih misli pa me izvleče učiteljica z vprašanjem: »Jure, si z nami?«

Komaj se prebijam skozi te šolske dni.

 

Dobro je, da se malo »prešvicam«

 

Dobil sem cvek pri matematiki. Mama bo spet jezna. Kaj pa naj storim, če sem izvedel, da pišemo test na dan, ko smo pisali. Ta tip me je čisto zmedel. Najprej se nekaj vrti okoli moje mamice, sedaj bom pa zaradi njega še nezadosten. To leto pa res ne smem iti na popravnega. Poletne počitnice so edini čas, ko se vsaj malo sprostim, če mi ga letos le ne bo uničil ta tip. Točno, zdaj sem se spomnil, ime mu je Tone. Kar nekaj žalilnih rim na to ime se spomnim, saj se ob tem počutim bolje, vendar jih raje ne bom omenjal. Kot sem predvideval, je bila mami seveda zelo jezna zaradi cveka. Uganite, kaj mi je ukinila. Ja, telefon, seveda. A zdaj me bo pa še mamica psihično izmučila, kot da mi še ni dovolj hudo?

Ta teden sem izvedel, da gremo s Tonetom v hribe. Ni bilo pomembno, koliko sem se upiral, mami me je nekako prepričala, da grem zraven. Bila je malo boljše volje, a mi je še vedno zamerila zaradi tistega cveka, jaz pa njej zaradi Toneta. Zamerila mi je zaradi cveka, pa tudi zato, ker sem ji povedal tako pozno. Če sem pa čakal na pravi trenutek. A ona tega ne razume, kot vedno.

Dan pred odhodom smo si pripravili nahrbtnike z vsemi potrebnimi stvarmi. S seboj smo vzeli veliko plastenko vode, čeprav sem mamico prepričeval, da bi s seboj vzeli energijske napitke. Pravi, da niso zdravi, saj so polni sladkorja, kofeina in drugih škodljivih stvari, pa še neznansko dragi so. Poleg tega je še rekla: »In pika.« S tem se res ne gre šaliti. Ko moja mami reče in pika, je kot najtrši zid. Nič ga ne more podreti ali razminirati. Tako je in tako bo. In pika. Jaz tega ne znam reči tako odločno in vztrajno. Razen če nočem delati domače naloge. Pa tudi tedaj me zlomi prepoved elektronike. S seboj smo vzeli tudi prvo pomoč, malico, ki mi spet ni bila pogodu, rezervna oblačila v primeru dežja ali mraza in daljnogled. Mami si je nasprotno od svojih prepričanj o nepotrebni krami vzela še kup gumic, glavnikov, ogledal, pudrov in celo zobno nitko. Nejevoljno sem se usedel v avto. Pot je bila dolgočasna in kar naprej sem brez konca ponavljal,  če smo že tam, saj s seboj nisem smel vzeti telefona, ker bi ga po maminih predvidevanjih lahko izgubil ali poškodoval, rekla pa je tudi, da je to izlet brez elektronike. Bi ji povedal, da je to tudi izlet brez ličil in podobnih stvari, a bi še bolj zabredel v težave in še dlje časa bi ostal brez telefona. Na polovici poti smo se ustavili in od tod naprej pešačili. Nekaj časa sem kar vztrajno, pokončno in precej hitro hodil naprej. A pozneje sem se vlekel kot polž in s palico brusil tla. Mami mi je rekla naj se »zmigam«. No, pa smo spet tam. Če bi mi dovolila, da bi s seboj vzeli energijske pijače, bi bili sedaj že na cilju. Tako pa nismo niti na polovici poti. Veste, kaj pa je rekel Tone? Da je dobro zame, da se malo »prešvicam«. Tale Tone ima pa kar dolg jezik. Ne vem, ali bi mi zaradi tega moral biti bolj ali manj všeč. V glavnem, res ne razumem odraslih.

 

Le kje se skrivajo?

 

Ko smo prišli na cilj, sta onadva, veste tako globoko, vdihnila in izdihnila. Da ti živce pobere. Nato smo vsi skupaj pomalicali in gledali skozi daljnogled. Res da je bil izlet bolj tako tako, a je bil pogled zelo veličasten. Nato smo se vrnili po isti poti nazaj do avta. Medtem sem mamici nabral cvetlice, da se ji vsaj malo odkupim za tisti cvek. Oprostila mi je, a  je zabičala, naj se naslednjič bolj naučim. Za nekaj časa sem pozabil na Toneta. Ko pa smo prišli do avta in ga je mami želela odkleniti, ona je namreč vozila, ključev čudežno ni našla. Tudi jaz jih ne bi mogel, če bi imel poln nahrbtnik krame. Pregledala je tudi vse žepe in kotičke, kjer bi ključi lahko bili. Pa tudi tam, kjer jih zagotovo ne bi moglo biti. A vseeno ključev res ni bilo. Tone je še nekaj časa vztrajno tečnaril mamici, naj malo bolj pogleda po tem nahrbtniku, a na koncu je tudi on ostal brez upanja. Nahrbtnik smo obrnili narobe, saj je to najboljši način za iskanje stvari. Joj, da bi videli, koliko stvari se je usulo ven. Tako naredim jaz, ko spoznam, da sem doma pozabil učni list. Res si moram malo bolje organizirati urnik in torbo, pa kdaj pa kdaj pogledati v zvezke, naj bo zaradi učenja ali pa domače naloge. Skratka, ključev še vedno nismo našli. Čeprav je bilo že kar pozno, se je še vedno videlo v avto. In veste, kaj sem opazil v avtu? Ključe, se razume. mami je ponorela, ko je to izvedela, Tone pa tudi. Poskusili smo odpreti vsa vrata, celo prtljažnik. Čeprav ne vem, kako bi prišel noter ta Tonček Balonček. Je kar velik in videti je precej močan. Ne da bi bil debel ali pa ves mišičast, recimo, da ima močne kosti. Mami pravi, da je treba ceniti človekovo notranjost. Če pa je kot kakšen telesni stražar. Samo še jakno in sončna očala ter bluetooth slušalke potrebuje, pa bo. Joj, če bi Tone našel tole. Potem je pa po meni. Kakorkoli, ključi so se definitivno zaklenili v avto. Mami je še nekaj časa histerično poskušala odpreti vrata, a je na koncu le glasno vzdihnila. To mi gre od vsega najbolj na živce. Usedla se je na nek kamen in se skoraj zjokala.

Tudi meni vse skupaj ni bilo všeč, a zaradi tega se ni podrl svet. Saj so se nam le zaklenili ključi v avto, lačni in žejni smo ter prepuščeni divjini. Slišal sem, da tod okrog hodijo kojoti. Brrrrrrrr. Malo kasneje, ko smo se vsi malo bolj pomirili, je Tone začel nekaj iskati po tleh. Vzel je lipovo vejico, odstranil liste in vprašal mamico, če ima kakšno pinceto ali pa karkoli tankega in kovinskega. Njej že ni bilo treba reči dvakrat. Po tleh so še vedno ležale stvari iz njenega nahrbtnika. Iz njih je prebral cel komplet ščipalcev in pincet, očistila jih je, da na njih ni bilo nobene smeti. Tone je izbral najtanjšo pinceto. Le kaj mu bo, sem se spraševal. Odrasli so najbrž še bolj zakomplicirani, kot sem si predstavljal. Tone je s pinceto in vejico nekaj brskal po ključavnici vrat avta, morda jih je poskusil odkleniti, a to žal ne bo šlo kar tako. Saj ne, da bi bil nesposoben, a saj veste, s tistimi svojimi ogromnimi rokami in prsti ... Čez nekaj minut pa – voila. Vrata avta so se odprla. Z mamo sva gledala s široko odprtimi usti. V glavi mi je razbijalo: Kako je to naredil? Kako to zna? Morda je pa vohun? Ali pa skrivni agent? Mogoče je pa mafijec? Spet nisem vedel, ali je to dobro in ali bi mi zaradi tega moral biti malo bolj pri srcu ali ne. Saj mafija, pa agent, pa to je že super, a kar malo srhljivo. Po mamičinem pogledu z izbuljenimi očmi, da bi ji lahko padle ven, in z odprtimi usti s svetlečimi zobmi, očiščenimi z nitko, je bila tudi ona brez sape. Kot bi bila v šoku. Tone naju je vprašal: »No, a gremo?« Nekaj časa sva bila tiho, nato pa sva ga vprašala, kako je to naredil in kako to zna. Dejal je, da je za to potrebno imeti veliko vztrajnosti in potrpežljivosti, česar pa meni, roko na srce, res primanjkuje. Tega naj bi se naučil v vojski, ki jo je obiskoval za kratek čas, a je še vedno na dolžnosti, če se pripeti kaj nujnega. Aha, vojak torej. No to mi je pa že malo bolj pogodu. Mi je že malce bolj všeč. Ko smo prišli domov, se mu je mami zahvalila za čudovit izlet in za to, da nas je rešil iz divjine, za vse to sem se mu zahvalil tudi sam. Nato pa sta si dala še en velik cmok. To me je zelo vznemirilo in razjezilo.

Opazil sem, da na mamico ne morem več vplivati glede zmenkov, izletov in energijskih pijač. Najbrž zato, ker sem izgubil tiste velike črne oči, ki so mojo mamo kar stopile. In tudi očeta. A zdaj ne bom o njem. Opazil sem tudi, daj ji je ta tip, oziroma vojak, zelo všeč in tu ne morem nič, a ta poljub me je prisilil k še enemu pogovoru z njo. Pa še vedno nič in kot je že sama rekla, in pika. Sem že povedal, kaj pomeni, če moja mami reče in pika. Čeprav mi je marinec Tone malo bolj všeč, super se sliši, če rečem vojak ali marinec, me še vedno grize ta prevara in da nihče ne more nadomestiti očija. Ni pomembno, kaj je, naj bo še ne vem koliko bogat, naj ima ogromno elektronike ali sladkarij, pa mi še vedno ne bo nihče nadomestil atija! In pika!

 

(Ne)znan človek me je povabil v avto

 

Kot bi govoril steni, se mami še vedno videva s Tonetom. Sem ji že oprostil, sedaj ji pa spet zamerim. V šoli mi še vedno padajo ocene. Tam se z nikomer več ne pogovarjam, ko pa pride učitelj, ga ne poslušam, temveč le gledam na uro, kdaj bo pouk minil. Pri malici komaj da kaj jem, pa ne zaradi kakršnekoli diete, ampak zaradi slabe volje. Pozitiven stranski učinek tega bi lahko bil vsaj, da bi malo spravil kile dol, a se me držijo kot pribite. Glede slabih ocen se ne sekiram. Rečejo, da sem imel pač slab dan. Če pa se zgodi čudež in imam tako rekoč dober dan in se mi ljubi vsaj malce poslušati pri pouku, mi dan skazi razredničarka. »Tega pa res ne bi pričakovala od tebe.« »Pa tako vzoren učenec si bil.« Če bi tebi umrl oči in bi se ti mami cmokala z nekim tipom, bi tudi ti malo padla pri ocenah.

Vsaj tako si sam pri sebi mislim in jo poskušam čim bolj ignorirati. A po tihem si želim, da bi bil spet tak kot včasih. Vzoren in priden učenec z opravljenimi domačimi nalogami, če citiram prijatelje, pa piflar. Sem se že poskusil učiti, tako zares, a mi ne uspeva. Poleg tega bi najbrž tudi padel na naši šolski pop lestvici. Na vrhu so tisti, ki so frajerji, ki imajo rolko, tisti, ki se ne učijo in tisti, ki imajo mišice ali uhan. Jaz ne sodim niti v eno od teh skupin. Pravzaprav sem čisto na dnu. Pod dnom, bolje rečeno. Tolažba mi je, da huje ne more biti in da nižje ne morem pasti. Danes pa mi je nekaj pokazalo, da temu ni tako. Še vedno sem lahko nižje in ta dogodek je to tudi uresničil. Kot po navadi sem iz šole šel peš k bližnji gostilni, kjer naj bi me pričakala mami, da me odpelje domov. Drugi so tu čakali na svoj prevoz, pazila pa nas je učiteljica. Šolski kombi in avtobus namreč ne vozita do nas. Mami se je že nekajkrat pritožila, a ni pomagalo. Namesto tega dobivamo denar za potne stroške, da me mami lahko vozi. Danes je po mene prišel Tone. Bil sem presenečen, a to ne prijetno. Če bi hotel prijetno presenečenje, bi si kupil kinder jajček­­. Videti je, da mu mami sedaj verjame še bolj kot prej in da mu je celo dovolila priti pome. Prijazno me je povabil, naj sedem v avto. Nekaj časa sem razmišljal, nato pa zavrnil. Njegov prijazni pogled se je zdrznil. Vprašal me je še enkrat, a sem mu ponudil isti odgovor. Vsi so strmeli vame in vanj. Učiteljica je vse skupaj opazila in me vprašala, ali človeka poznam. Rekel sem si, da moram biti sedaj odločen in vztrajen. No, sedaj sem še ta stavek pobral po njem. Za trenutek mi ni bilo mar, kaj bo rekla mama, kaj bo rekla učiteljica, še najmanj pa, kaj bo rekel Tone. Zato sem rekel, da nimam pojma, kdo je. Učiteljica mi je verjela, saj ga še nikoli ni videla, in mu glasno zabrusila, naj se pobere in me neha nadlegovati in privabljati v avto. A kot je vojakom v krvi, Tone ni popustil. Učiteljica je poklicala policijo in kot bi rekel keks se je zaslišal glasen zvok siren. Nastal je pravi kaos. Toneta so odpeljali na postajo, po mene pa je prišla mami. O tem, koliko je bila jezna, razočarana in obupana nad mano, raje ne bom izgubljal besed. Odšla sva na postajo, kjer je mami komaj dokazala, da je Tone nedolžen, ter ga je spravila izza rešetk. Ko smo prišli domov, sem se moral globoko opravičiti, malo mi je bilo res žal, mogoče me je bilo malo bolj sram, a se nisem opravičil ravno iskreno. Mami je še nekaj časa govorila, razlagala, karala, nato obupovala, Tone pa je le jezno in morda malo užaljeno ali razočarano molčal. Mami je rekla, da bo o kazni še premislila, kar pa ni kazalo na nič dobrega. Vedel sem, da ne bom več dočakal, da bi igral igrice ali gledal televizijo, a po navadi se je za tem, bom še premislila, skrivalo nekaj več. Nekaj velikega. Kot kakšna pošast, ki v temi in tišini preži name.

 

Kino ne reši vsega – ali pač

 

Moja predvidevanja so se uresničila. Res imam ukinjeno kakršnokoli elektroniko in kot predvidevam, zabavo nasploh. Navkljub vsemu temu pa mi je mami po nekaj dneh ponudila vstopnico za ogled filma v kinu. Čeprav nisem vedel, za kaj  gre, in sem sprva mislil, da se mami heca ali pa da je to le kakšen trik z njeno lekcijo, me je ponudba premamila in sem jo sprejel. Mami je rekla, da ji je žal za vse te okoliščine s Tonetom in vsem tem, a da še sama ne ve, kaj bi. Zato naj bi me povabila v kino. Nato pa sem videl, za kaj gre. Meni je dala eno vstopnico, na mizi pa sta ostali še dve. Sedaj mi je bilo žal, da sem ponudbo sprejel. Spet bom moral prenašati tega vojačka. On gre namreč poleg naju v kino. Namesto da bi se veselil izleta, me je vse skupaj še bolj spravilo v slabo voljo. Del mene mi je pravil, da je vse skupaj brez veze, da se je ves svet podrl in obrnil na glavo.

Majhen delček pa mi je pravil, da sem lahko vesel, da imam razumno mamico, ki ji je všeč nekdo, ki pa bi lahko bil še slabši. Pa kaj, nihče ni popoln. A še vedno sem se kujal. Kot bi želel razžalostiti mamico, sebe pa spraviti v prepad. Mami me je samo grdo in odločno pogledala in že sem vedel, da sem zašel v slepo ulico in nimam kam pobegniti. Tako sem se tisti dan še kar lepo oblekel in se s sklonjeno glavo usedel v avto. Peljala je mami, najbrž, da ne bi bil še bolj razburjen. Med vožnjo je v avtu vladala neprijetna tišina. Prispeli smo še komaj na čas. Na hitro smo kupili pokovko in kokakolo ter odšli v dvorano. Čeprav naj bi zamujali, smo še vsaj dvajset minut gledali tiste reklame, trailerje in razna opozorila, naj izklopimo telefone ter da je prepovedano slikanje in snemanje. Kljub temu so imeli vsi razen mene, mamice in vojačka Toneta vklopljene telefone. Bilo mi je kar malo nerodno, kakšni smo, a tako pač je. Jaz imam telefon prepovedan, mami telefonov, še posebej tistih na dotik, ne podpira, razen za nujne klice. Naš poveljnik Tone pa ima sicer kar super telefon na dotik, a ga ne uporablja. Ne vem, ali zato, ker je to v kinu prepovedano, ali pa bi se le rad prislinil mamici. Bil sem zelo vesel, ko sem opazil, da smo šli gledat znanstveno fantastiko. Takšne filme imam najraje, poleg grozljivk, ki mi jih mami ne dovoli gledati, akcijskih filmov, trilerjev, fantazije, pustolovskih in družinskih filmov, komedij… Skoraj vsega, razen romantičnih filmov in dram ne maram. Ravno nasprotno od mamice, ki pa to obožuje, čeprav ob takšnih filmih po navadi potoči kakšno solzo ali dve.

 

Pojavijo se vedno, ko ni treba

 

Ob tem nepričakovano zanimivem filmu o robotih in raznih stvareh, sem skoraj pozabil na vse stiske in tegobe. Nato pa so, malo pred polovico filma, v dvorano stopili moji sošolci. Kot po navadi so zamudili, prav tako kot vsak dan tudi v šolo. Ravno tista tečna punca, samovšečni tip in pa še neki pred učitelji sramežljiv, zunaj pa nagajiv fant. Kot sem že povedal, se v šoli redkokdaj s kom družim, zato ne poznam natančno njihovih imen, me pa bolj kot ne vsi, posebno pa oni, ves čas zafrkavajo. Poleg tega imajo vsi precej šibek besedni zaklad, razen kletvic. Jaz jih ne izgovarjam, to se mi zdi grdo, pa tudi malo me je strah. Drugi pravijo, da sem mevža. Briga me za njih. Takoj ko sem jih v kinu zagledal, pa sem se potuhnil. Kot bi me bilo sram mamice, stotnika Toneta, tega, da nimamo telefonov, najbolj pa samega sebe. Poskusil sem ostati čim bolj neopazen. To mi ne gre najbolj od rok, zato so me seveda opazili. Posmehljivo so mi pomahali, jaz pa raje nisem nazaj. Kar malo so se zdrznili, ko so videli orjaka Toneta poleg mene. On in mami sta opazila, da se čudno obnašam, a se mi zdi, da sta vedela, za kaj gre. Vseeno smo v miru pogledali film in se odpravili domov. Doma sta razložila, da nima smisla, da se ju sramujem in da sta nad tem kar malo razočarana, a sta me razumela. Vesel sem, da imam tako razumno mamico in njenega fanta. Zdi se mi, da odkar so videli, da je poleg mene, me niso več toliko zafrkavali ali pa mi nagajali. To je že korak bližje, da ga sprejmem, čeprav se mi zdi, da mi to ne bo nikoli uspelo. Mamici sem spet nekako oprostil, saj je bil kljub tečnim sošolcem film in pa sam obisk kina zanimiv. Naslednji dan v šoli pa me je doletel nov šok. Vsi so se pogovarjali o meni in s prstom kazali name. Presneta banda, ki me je opazila v kinu. Celo šolo so obvestili o Tonetu in meni, kako sva bila v kinu brez telefonov. Ko je v razred prišla učiteljica, se je debata malo pomirila. Sedaj sem glavna tema za pogovor med odmori. Takšni, kot sem jaz, pa res ne znamo ostati neopaženi. A sem vseeno preživel. Ko sem prišel domov, sem imel veliko časa za razmišljanje o Tonetu, o mamici, o sebi pa še o šoli. Spomnil sem se, da naslednji dan pišemo test iz geografije. To nikakor ne more biti dobro. Planil sem nad zvezke, a bolj kot sem se učil, manj sem znal. Z vsako prebrano stranjo v učbeniku se je pojavilo dvajset novih. Vsakih pet minut sem šel na stranišče, jest ali pit. Nikakor se nisem mogel zbrati.

 

Največ tvegaš, če nič ne tvegaš

 

Moja zadnja rešitev so bili tvegani plonk listki. Na njih sem si napisal ključne besede ali pomembnejše stavke. Vse skupaj mi je uspelo stlačiti v majhen listek, ki sem ga skril v peresnico. Na hitro sem še preletel snov, nato pa malo v skrbeh zaspal. Naslednji dan sem v šoli pred testom še malo pokukal v učbenik, si pripravil plonk listek v peresnico in tiho počakal učitelja. Z ubijajočim pogledom je začel deliti preizkuse. Podpisal sem se, napisal datum in si prebral prvo vprašanje. Katera je najvišja gora v Aziji? Ja, kako naj bi pa jaz to vedel? Odprl sem peresnico in pokukal vanjo. Aha, že vem! Mount Everest! Joj, kako sem jaz pameten. Tako sem nadaljeval vse do zadnjega vprašanja. Vseeno je bilo potrebnih nekaj odgovorov, ki jih nisem imel napisanih na skritem listku, zato sem tam kar ugibal. Hvala Bogu, da je učitelj za geografijo računalniški navdušenec. Sploh me ni opazil, saj je bil preveč zaposlen z gledanjem v računalnik. Drugi pa tudi niso nič videli, saj niso znali nič in so le razmišljali, kaj bi napisali. Upal sem, da me kdo ne bo zatožil. Potem bi bilo po meni. Ker so bili testi dokaj kratki, jih je učitelj popravil že do konca tedna. Kot po navadi je začel pri negativnih. Kar nekaj cvekov je letelo. Bili sta dve dvojki in bile so štiri trojke. Uspelo mi je! Dobil sem štirico, poleg še nekaterih sošolk, neki piflar pa je dobil petico. Kar naj jo ima. Jaz sem bil s svojo oceno zelo zadovoljen, čeprav me je učitelj nekam grdo gledal. Upam, da ni videl, kako sem plonkal. Saj ne bi dobil štirice, ampak cvek, če bi izvedel. Ko sem prišel domov, sem mamici povedal dobro novico. A najprej je morala ugibati. Kot iz topa je izstrelila, da sem dobil petico. Ko sem ji razložil, da čudeži ne obstajajo, sem ji povedal za oceno. Tudi s tem je bila zadovoljna, češ, da čudeži verjetno res ne obstajajo. Imel sem malo slabo vest, a kaj hočeš, saj v srednji šoli ne bo nihče več vedel za to. Nato sem naredil domačo nalogo za angleščino, sicer malo površno, a pomembno je bilo, da sem jo imel. Učiteljica je rekla, da bomo po desetih neopravljenih domačih nalogah dobili cvek, zato naloge opravljam malo bolj redno. Zvečer me je mami vprašala, če ji imam kaj povedati. Stisnilo me je v srcu, da morda ve, zato sem jo vprašal, zakaj me to sprašuje. Dejala je, da jo le skrbi za svojega malega miška. Povedal ji nisem nič, zato me je celo noč žrla vest. Pa kaj, vsi to počnejo. Sem prepričan, da je v mladih letih plonkala tudi ona. Se mi zdi, da sem jo to enkrat vprašal, pa je rekla, da ona tega že ni počela. Mislim, da se mi je zlagala. Tudi najbolj vzorni učenci kdaj pa kdaj plonkajo. Tako pač je. Po vikendu v ponedeljek me je mami pospremila v šolo. Tik preden sem se hotel odpraviti v učilnico matematike, me je ustavila s svojim strah vzbujajočim glasom:

»Nikamor ne greš, le z mano v tajništvo.«

Prav zanimalo me je, kaj se dogaja. V tajništvu me je pričakala razredničarka. Usedel sem se in razmišljal, le kaj mi ima danes povedati učiteljica. Z razočaranjem v glasu me je vprašala: »Je to tvoje?«

V rokah je držala moj plonk listek.

»Najbrž si ga izgubil pri geografiji,« je dejala. Profesor geografije naj bi me videl, kako mi je listek padel iz peresnice.

»In kaj imaš sedaj reči v obrambo?« me je vprašala mami. Rekel sem le, da čudežev pač res ni. Ves ta čas so vsi vedeli, da sem goljufal. Najraje bi se ugreznil v zemljo. Najbrž sedaj vedo že vsi moji sošolci in z njimi tudi vsa šola, nato pa še ves svet. Vsi so razočarani nad mano, še najbolj pa mami. Spet sem moral poslušati njeno in učiteljičino pridigo o tem, kako super fant s super ocenami bi lahko bil, če bi se le malo potrudil. Pa tudi to, kako tega spet nista pričakovali od mene.

 

Trik z bonboni

 

Doma mi je mami povedala, da ima preveč dela, da bi mi pomagala pri učenju in pri domačih nalogah, zato bo to delo namesto nje opravil Tone. V mislih sem zakričal, da se je slišalo do kitajskega zidu pa nazaj. Kar nekaj časa sem se še upiral, na koncu pa je mami rekla znani besedi: »In pika!« Le zakaj vedno igra na to karto? Takoj sem vedel, da mi vse moje upiranje ne bo pomagalo. No, da vidimo vojačka pri učenju. Sploh ga nisem poslušal, ko je razlagal enačbe pri matematiki ali pa o prvi svetovni vojni. O tem je zelo rad govoril najbrž zato, ker je vojak. Sem že mislil, da je v njej celo sodeloval, a potem sem pogruntal, da bi sedaj moral biti star že krepko čez sto. Verjetno tudi mami ne bi hodila s takim starčkom. Vsaj upam, da ne, ko že tako zelo ceni človekovo notranjost. Tone je opazil, da me čisto nič ne zanima, on ali pa matematika, zato se je odločil, da bo poskusil na drug način. Vprašal me je:

»Če prištejem petim bonbonom od šestih še dva od šestih, koliko jih imam?«

To leto smo namreč jemali ulomke, ki so mi naravnost parali živce. Takoj so se mi začele cediti sline. Rekel sem mu:

»To je točno sedem bonbonov od šestih.«

Še sam nisem mogel verjeti svojim besedam. Zagotovo si mislite, da je to snov drugega razreda, a tega dejansko nisem razumel. Sedaj mislim enako kot vi. To je čisto lahko. Videti je, da ima Tonček Bonbonček že kar nekaj izkušenj s tem, pa tudi trikov zna veliko. Malo bolj sem ga začel poslušati tudi, ko je govoril o drugih predmetih. Dogovorila sva se, da bom za vsakih pet pravilnih odgovorov dobil en bonbon. Kot bi rekel keks, sem skoraj na vsa vprašanja odgovoril pravilno. Neverjetno, kaj vse se lahko naučiš, če le imaš motivacijo. Skupaj z mamico smo nato pripravili celo kviz, s katerim smo se igrali. V naslednjem tednu sem v šoli dobil še dve dobri oceni. A kaj bo, ko bo zmanjkalo sladkarij? Raje ne odgovarjam na takšna vprašanja. Razen za kakšen bonbon.

 

 

 

 

 

 

Logarska dolina, prihajamo!

 

Sedaj se vsi skupaj bolje razumemo. Toneta sem se že kar privadil, saj mi veliko pomaga pri učenju in domačih nalogah. Ravno nasprotno kot oči, ki o teh stvareh ni imel pojma, prav tako kot jaz. Mami je opazila, da bolj kot se družimo, bolje se razumemo. Zato nam je pripravila še en poseben izlet. Vsi skupaj se bomo odpravili na kampiranje. Malo sem bil v dvomih, a sem se od vznemirjenja začel pripravljati še tisto noč. Odpravili naj bi se v Logarsko dolino. Razen tega, da bova z mamico sama s Tonetom nekaj dni, komaj čakam. Pogledal sem tudi, kakšno bo vreme. Kazalo je, da bo prijetno sončno, za kakšen dan pa malo padavin, a to nas ni zmotilo. Kot tedaj, ko smo šli v hribe, smo si pripravili šotora in nahrbtnike, le da smo tokrat s seboj vzeli veliko več stvari. Proti moji volji med njimi ni bilo nikakršnih energijskih pijač. Nad to novico se je malo zmrdoval celo Tone. Pa le imava nekaj skupnega. A zgodila se je mamičina volja. S sabo smo vzeli še prvo pomoč, hrano, vodo, oblačila, vžigalice itd. Če bi bilo po moje, bi vzeli vžigalnik, a sta mami in Tone preveč staromodna. Tudi telefonov nismo vzeli, le voki tokije  za nujne primere. Mamico sem komaj prepričal, da sem s sabo lahko vzel svoj šotor. Upam le, da v Logarski dolini ni kakšnih zveri. Potem pa sploh ne grem zraven. Že naslednji dan smo se odpravili. Med vožnjo smo peli in si pripovedovali šale. Tone jih ima kar nekaj na zalogi, a tudi jaz nisem slab. Mamica nikoli ni bila dobra v pripovedovanju šal, čeprav misli, da je. Ko je prišla na vrsto za pripovedovanje šale, sva se ji s Tonetom na vso moč smejala, a ne, ker je bila smešna šala, ampak mami sama, ko jo je pripovedovala. Bila je zelo navdušena in najbrž bi jo kar pobralo, če se nihče ne bi smejal.

Dolgo smo se vozili in na koncu smo srečno prispeli. Mislil sem, da bo tam še veliko drugih družin, a je bilo vse bolj kot ne prazno. Bo pa več prostora za nas. To bo najboljši izlet, mi je razbijalo od pričakovanja razbijalo v glavi.

 

Vse bi dal za vrnitev domov

 

Za kampiranje smo si izbrali prelepo mesto v gozdu, malo stran od izvira. Postavili smo šotore in s Tonetom sva tekmovala, kdo prej postavi svoj šotor. On ga je postavil, kot bi mignil. Malo sem bil razočaran nad njegovo zmago, a sem se odločil, da zmagam v naslednjem boju v kurjenju ognja. Pihljal je vetrič, zato mi je ugasnila vsaka prižgana vžigalica. Tudi tu je Tone zmagal, jaz pa sem še vedno hotel zakuriti svoj ogenj. Tone se je odločil, da mi pomaga, če ne bi jaz porabil čisto vse vžigalice.  Nato je bil čas za kosilo. Mami je odprla konzervo nečesa,  ji primešala nekaj, nato pa vse skupaj skuhala na odprtem ognju. Bilo je videti  kot… in prav nič mi ni teknilo. Tone in mami sta jedla, kot da ne bi ves teden. Prepričevala sta me, naj vsaj malo poskusim. Zbral sem pogum in poskusil. Ni besed, ki bi opisale okus. Izgubil sem tek za ves teden. Mami je bila kar malo razočarana, a če je mislila, da bom jedel to, sem sedaj jaz na vrsti da rečem in pika. Čez dan me je Tone naučil prižgati ogenj, ko piha veter, pa celo s kamni. Za to sem že slišal, ni pa mi bilo čisto jasno, kako lahko s kamnom prižgeš ogenj. No, sedaj vem. Po dolgem učenju naju je ujela noč, bil pa sem lačen, saj za kosilo nisem kaj dosti jedel. Še dobro, da smo s sabo vzeli še nekaj sadja. Po nekaj minutah ga že ni bilo več. Vsi smo odšli v šotore in zaspali. Razen mene. Bilo je mrzlo kot v zamrzovalni skrinji. Pokril sem se z vsem mogočim, a še vedno me je zeblo. Kar nekaj časa nisem mogel zaspati, a zjutraj se je vseeno slišalo glasno smrčanje. Mami pravi, da smrčim, jaz pa ji ne verjamem. Če kdo smrči, je to zagotovo ona. Jutro je bilo mučno in komaj sem vstal. Kot bi me nekdo prilepil na tla. Ko sem prišel iz šotora, je že gorel ogenj in mami je spet pripravila za pod zob nekaj … pač nekaj. Seveda nisem pojedel skoraj nič, kar sem pozneje obžaloval. In sicer na pohodu. Odpravili smo se navzgor in nikamor drugam. Komaj sem dohajal mamičin in Tonetov tempo. Najprej je še nekako šlo, ko pa sem videl, da si ne bomo vzeli čisto nič časa za počitek in ni bilo sledu o kakšnem koncu, sem bil kot povožena mravlja. Proti vrhu sem se plazil skoraj po vseh štirih. Malo sta me še spodbujala, nato pa se je mamičino spodbujanje spremenilo v pridigo. Rekla je, da če bi prej jedel, bi bili sedaj že na vrhu. Sedaj pa ju le oviram in ju živciram. To me je še bolj razjezilo in skoraj sem zajokal. Pravzaprav sem bil jezen na oba. Zaradi Toneta smo se odpravili na ta beden izlet, kjer bom ali stradal ali zmrznil ali pa se onesvestil zaradi prehojenih že ne vem koliko kilometrov. Celotno življenje mi bo pokvaril! Končno smo si vzeli čas za počitek, za malico. Še dobro, da mi je uspelo s seboj vzeti energijsko ploščico. Tone in mami pa sta vneto jedla to, čemur pravita malica. Odpravili smo se naprej in po dolgi hoji končno prišli na vrh hriba. Tam smo z daljnogledom opazovali dolino, celo del našega kraja za kampiranje se je videl. Malo smo še posedeli, potem smo se odpravili nazaj. Tudi to mi ni bilo kaj prida všeč. Hrib je bil strm in kakor se je bilo težko povzpeti, se je bilo težko tudi spustiti. Nekajkrat sem padel, tudi mami enkrat, vendar ni bilo sile. Ta se je pokazala po kosilu, ki ga je naredil Tone. Bilo je še kar v redu, po obedu pa me je pritisnilo na stranišče. Nisem vedel, kaj bi. Mami me je opazila, kako mencam, in mi rekla, naj grem za neko grmovje tam na drugi strani. Vzel sem še WC papir in pohitel h grmovju. Fiju, še zadnji čas. Če bi še malo okleval, bi bil kraj kampiranja kasneje kraj zločina. Tone se je le smejal. Naj si misli, kar si hoče, jaz sem še vedno jezen nanj. Vse se vrti okoli njega. Zvečer smo pekli na odprtem ognju in si pripovedovali šale in zgodbe. Tone je kar naprej pripovedoval tiste zgodbe in šale o prvi in drugi svetovni vojni. Kot da že to ni dosti hudo, nosi mami s sabo v denarnici mojo sliko, ko sem bil še čisto majhen in sem sedel na kahlici, v obraz pa sem bil rdeč kakor kuhan rak. Sliko je seveda pokazala tudi Tonetu. Zdaj sem ji pa tako zameril, da je kar hudo. Ne vem, kaj je na tej sliki takega, da jo tako zelo rada razkazuje ljudem. Najraje bi šel v Mehiko ali pa Las Vegas in ostal tam ali pa iznašel stroj, ki bi ljudem brisal spomin. Smeh in krohot sta se polegla, odšli smo spat, tako da je najhuje bilo že mimo. Ali pač ne? Ponoči sem spet zmrzoval, kot bi spal v hladilniku. Najbolj me je razjezilo to, da sta mami in Tone zjutraj pravila, kako fino sta spala in kako toplo je bilo. Tudi ta dan smo šli na kratek pohod. Če ne bi bil kratek, ne vem, kaj bi bilo z mano. Med sprehodom smo se še malo pošalili drug o drugem, da smo ustvarili prijetno vzdušje in pozitivno energijo. Zaradi tega sem malo popustil pri zamerah. A tisto sliko bom vseeno vrgel stran. Dan smo preživeli lepo, zvečer pa smo se že pripravljali na spanje. Bil sem še malo zunaj in nekaj dregal po ognju, Tone in mami sta bila v šotoru. Šotor je bil odprt, zato sem ju videl, kako sta si dala  velik cmok. To me je zelo vznemirilo in razjezilo, še najbolj pa prizadelo, zato sem se odločil, da grem za nekaj časa malo stran.

 

Vremenoslovci se zmeraj zmotijo

 

Nisem imel volje, da bi ju gledal. Mami mi je rekla, naj ne grem predaleč. Kaj pa ona ve. Jaz sem kot zemljevid ali kompas. Pa saj se ne bom izgubil. Šel sem kar daleč, onstran hriba. Me je prav brigalo, ali ju kaj skrbi. Do sedaj ju zame že ni skrbelo. Začel je padati dež. Kot se vremenoslovci zmeraj zmotijo, ga ni bilo tako malo, ampak se je kar pošteno ulilo. Vse je bilo spolzko in mokro, zato sem se odločil, da se raje odpravim nazaj, čeprav sem jezen. Začelo je tudi grmeti, tega sem se kar malo ustrašil in se bolj podvizal. Tla so bila spolzka in nekajkrat sem padel, a ni bilo tako hudo. Šel sem po poti blizu jarka, skoraj prepada, v katerega je zanimivo gledati podnevi. Čisto spodaj je bilo nekaj polomljenih vej in posušeno drevje. Če pogledaš dol, se ti malce zvrti. Zato je tako zanimivo. Po tleh je bila voda, bil pa sem v čevljih, ki se niso čisto nič prijeli na tla. Naslednjič bom s sabo vzel kar dereze, da me nobena voda ali blato  ne bosta mogla podreti. Tokrat pa mi je spodrsnilo, k sreči sem se ujel, ko pa sem se želel pobrati, mi je spet spodrsnilo in zakotalil sem se po bregu navzdol. Zelo je bolelo, a najhuje je šele sledilo. Opazil sem, da se kotalim proti tistemu jarku oziroma prepadu. Zatisnil sem si oči. Začel sem kričati in vpiti na pomoč. Nikogar ni bilo. Najbrž me tudi nihče ni slišal, ker sem šel predaleč. Bil sem zelo prestrašen in nisem vedel, kaj storiti. Poskusil sem se prijeti za kakšno vejo ali kaj podobnega, vendar mi ni uspelo. Obupal sem in le še čakal na najhujše. Čisto na robu prepada pa sem se ustavil. Velike roke so me prijele, me pobrale in nesle do šotora. Bil je Tone. Nikoli v življenju si nisem mislil, da bom tako vesel, ker ga vidim. Zeblo me je in bil sem čisto potolčen in moker, prav tako pa tudi on. Čeprav je bil poškodovan, mislim, da ga je zadela neka veja, me je rešil iz velike zagate. Medtem je nehal padati dež, zato je zakuril ogenj kar s kamni, vžigalice so bile namreč premočene, in me postavil blizu, da sem se ogrel. Povil mi je odrgnine, nato pa še svoje. Grozen prizor. Kmalu zatem je prišla mama. Povedala sta mi, da me dolgo ni bilo, zato sta me šla iskat. Mamičino pripovedovanje se je kot običajno spremenilo v pridigo, zakaj sem se odpravil tako daleč in zakaj me je tako razjezil tisti poljub. Nisem imel besed, da bi jima obrazložil. Nemudoma smo se odpravili domov, kjer se je izkazalo, da sem malce prehlajen.

 

Kuhar Tone

 

Mami mi je napisala opravičilo za nekajdnevni izostanek od pouka. Tone je ostal pri nama in pomagal mamici, ki je morala skrbeti še za celotno kmetijo in ni imela veliko časa, da bi se mi posvečala. Tudi kuhinjo mu je prepustila. Ulegel sem se v posteljo in počival, malo pa sem tudi bral. V času malice je prišel Tone in me vprašal, kaj si želim za obed. Takrat so se mi cedile sline po palačinkah. Pohitel je in jih spekel, kot bi mignil. Vprašal me je še, kaj si želim na palačinkah. Odvrnil sem, da imam najraje marmelado. Obožujem palačinke z marmelado, še posebej domačo, ki jo naredi mami. Že po nekaj minutah sem dobil malico v posteljo. Malica v postelji je moja najljubša razvada. Razen morda kosila ali pa večerje v postelji. Moram priznati, da so bile palačinke zelo okusne. Pravi kuhar je tale Tone. A se bo moral še vedno potruditi, da mu odpustim za tisto z mamico. Pa še kako se je potrudil, dobil sem tudi odlično kosilo in večerjo. Zvečer mi je pripovedoval razne zgodbe, kaj je počel kot otrok. Rekel mi je, da sem lahko vesel, da imam takšno mamico ter da bi mi lahko bilo še veliko huje, zato naj se ne vznemirjam. Kaj pa on ve o tem. On sploh ne razume, kako hudo mi je. Zdaj bo pa on meni govoril, kaj je hudo in kaj ni. Sem prepričan, da sem preživel veliko hujše stvari kot on. Kasneje mi je povedal, da je bil že kot otrok brez staršev. Najbrž je zelo hudo, če nimaš ali pa sploh ne poznaš staršev. Morda mi je res skoraj predobro. Imam ljubečo mamico, ki bi zame naredila vse, in njenega ne tako slabega fanta. Vsak dan sva se malo pogovorila in po vsakem pogovoru mi je bilo lažje. Zaupal sem mu celo vse o tistih cvekih, plonkanju in dnevu, ko sem izvedel za očeta. Nisem si mislil, da bom lahko kadarkoli komurkoli zaupal te stvari. Še mamici jih komaj. Tone me razume in povedal mi je, da je tudi on v mladosti nekajkrat plonkal, a da to ni prav in sedaj to ve. Še o veliko stvareh sva se pogovorila in z vsakim povedanim stavkom mi je bilo lažje. Nisem si več predstavljal večerov brez njegovih zgodbic. Tako je Tonetu nekega dne med najinim pogovorom  zazvonil telefon. Ven se je šel pogovorit, a sem še vedno slišal nekaj besed. Klicali so ga zaradi neke nujne svari kot vojaka, da bi pomagal. To je vse, kar sem ujel. Ko se je vrnil, sem ga vseeno vprašal, zakaj so klicali. Rekel je, da ni nič nujnega in da bodo že nekako našli zamenjavo. Nisem mogel verjeti njegovim besedam. Ne glede na vse je ostal z mano, ko sem bil bolan ali pa v stiski. Verjetno ga res skrbi zame. Čeprav so bile njegove zgodbice zanimive, učenje z njim skoraj prijetno in je bil dan poln, sem še vedno nekaj pogrešal. Moj telefon. Obljubil mi je, da bo nekako prepričal mamico, da mi ga vrne, če bom priden in si bom prepisal vso snov, ki sem jo zamudil, ko sem manjkal. Ponudbo sem seveda sprejel, saj bi si snov prepisal v vsakem primeru. Želel sem tudi videti, kako naj bi mu to uspelo, a sem bil močno v dvomih. Videl sem le, da je rekel mamici le nekaj besed in mi prinesel telefon. Iztržiti mu je uspelo pol ure. To je bilo čisto zadosti. Vprašal sem ga če mi pove skrivnost, kako je to storil. Kaj se ve, najbrž mi bo mnogokrat prišlo prav. Dejal je, da če bi mi povedal, to ne bi bila več skrivnost. Najbrž je opazil, da sem prava čveka in bi skrivnost takoj razkril. Z njim sem se v popolnosti strinjal. Po nekaj dneh mi je bilo znatno bolje in odločili smo se, da grem v ponedeljek v šolo. Malo me je bilo strah, kaj bodo spet rekli sošolci, ali pa, da se bodo  norčevali. In res je bilo tako. Debato so ponovno utišali učitelji in učiteljice. Ta je ponovno oživela po šoli, ko sem čakal na prevoz. Danes naj bi po mene prišel Tone, vsaj tako mi je sporočila mami. Sedel sem na klopci in poskušal čim bolj ignorirati mularijo, ki se je delala norca iz mene. Končno je prišel. Čeprav je malo zamujal, sem ga bil vesel.  Odpustim mu, saj je pome prišel šele drugič.

Odprl je okno avtomobila in me poklical. Ni mi bilo treba reči dvakrat. Stekel sem k njemu, a me je med potjo zaustavila tolpa sošolcev, ki se jim je zdelo, da me še niso dosti ponižali in so me želeli še malo zafrkavati. Poskusil sem jim ubežati, ampak jih je bilo preveč. Tedaj je iz avta stopil Tone, ki je vse to opazil. Tolpa se je razletela in pobegnila kakor trop miši, ki je zagledal lačno mačko. Še enkrat me je rešil iz živega peska. Vsi so se ga malo ustrašili. Nekaj jim je še rekel, nato pa sva odšla. Od tedaj naprej me je le še redkokdo zafrkaval ali mi nagajal. Tone me je vprašal, zakaj mu nisem povedal, da me zafrkavajo. Najverjetneje še nisem bil pripravljen ali pa me je bilo sram. No, sedaj ve. In me razume.

 

Lepo se imamo

 

Vsi skupaj se super razumemo. Skupaj gremo na sprehode, po nakupih, skupaj delamo na kmetiji. Tudi ocene so se mi izboljšale. Naše, predvsem pa moje življenje, ni več stresno in žalostno. S Tonijem se veliko družim. Skupaj se učiva, igrava, vsak večer mi pove kakšno zgodbico. To se vam zagotovo zdi otročje, a je lepo. Lepo je imeti še nekoga, ki te ima rad. Meni in mamici pomaga pri delu na kmetiji, še posebej mene pa privaja na takšno življenje. Žalosten sem, da ne živimo več v mestu, kjer sem imel nasproti hiše trgovino, gostilno, malo naprej pa šolo. Vedno sem bil v središču in vedno se je nekaj dogajalo. Tu sem malo bolj oddaljen, a nasprotno od mojih pričakovanj se tudi tukaj vedno nekaj dogaja. V petek smo kupili nove električne škarje za striženje ovac. V bistvu jih je kot darilo kupil Toni. Pred tem je mami vse ovce strigla na roke, kar je bilo zelo naporno. Ob striženju sem jih držal, da niso ušle. Tudi pri delu z električnimi škarjami sem imel enako dolžnost,  le da so pri sedanji striži ovce naravnost uživale. Strigla sta izmenično mami in Tone. Delo je bilo lahko in zabavno. Tone in mami sta celo tekmovala, kdo prvi ostriže ovco. Redkokdaj pa Toneta še vedno pokličejo na dolžnost. Z mamico ga komaj prepričava, da gre, če le ni preveč dela pri hiši.  Velikokrat spečemo tudi domač kruh, iz ovčjega mleka izdelujemo sirček in druge mlečne izdelke. Morda se vam zdi enolično, toda vse to se lahko pripravi na tisoč in en način.

V šoli me ne zafrkavajo več in nisem tako zamorjen kot včasih, ampak sem se začel bolj družiti s sošolci ter spoznal nekaj novih prijateljev. Če mami pusti, gremo v kino ali na igrišče. Nogomet mi gre že tako tako, a se še vedno učim. Prej namreč nisem mogel naravnost brcniti niti pri miru stoječe žoge. Pomaga mi tudi Tone. Njemu gredo razni športi odlično od rok. Enkrat na mesec se odpravimo na izlet. Pa naj bo to pohod ali pa toplice. Tako se lažje sprostimo in zadihamo ter zakorakamo v nov mesec, poln novih izkušenj in pustolovščin. Tone me uči še veliko drugih stvari, kot na primer, kako se braniti, če me kdo napade ali pa kako preživeti v divjini. Njegove učne ure so zelo poučne in zanimive. Ko bi bilo vsaj v šoli tako. Vsi bi z odprtimi usti napeto poslušali in vsi bi bili odličnjaki. A ne morejo biti vsi takšni, kot je Tone. On je poseben, prav tako kot tudi vsak od nas. Nihče ni nikomur tako zelo enak, da bi ga lahko z njim zamenjal. Morda po videzu, a kar imamo v sebi, je le naše. V tem smo si različni in tako je prav. To, kar imamo v sebi, v našem srcu, je neprecenljivo. Tako kot tudi vsi spomini, tudi tisti neprijetni, ki nas, ko smo starejši, spominjajo na mlada leta in nas nasmejejo. Morda pa le ne bom zažgal tiste slike. Ko bom velik, se bomo vsi smejali na ta račun. Slabi spomini nas spomnijo na naše napake, da jih ne bi ponovili, dobri pa nas ogrejejo v srcu in razveselijo. In teh spominov ne more nadomestiti nič, čisto nič. Prav tako kot tudi ljudi, ki nas imajo ali pa so nas imeli radi. Teh nam ne more vzeti nihče. Tudi ko jih ne bo več, jih bomo še vedno hranili v nas, v našem srcu. Za vedno.

 

V mojem srcu

 

Minilo je že celo leto, odkar mojega očeta ni več med nami. Vedno se ga bom spominjal takšnega, kot je bil. Bil je podoben meni oziroma sem jaz podoben njemu. Vedno je bil prijazen in ni nehal razmišljati, dokler ni našel rešitve za neko težavo. Težavam se ni umikal, ampak jih je rešil. Ko se pogledam v ogledalo, ga želim videti. Želim si, da bi bil nekoč tak, kot je bil on. Povrhu vsega še duhovit, lepe postave in videza. A kar je bilo vredno največ, se je nahajalo v njem. V njegovem srcu. Njegovo srce je bilo dobro, vedno pripravljeno pomagati nekomu v stiski. Želim si, da bi bil še vedno tu. Namesto njega mi sedaj pomaga Tone. Nikoli ga ne bo nadomestil in nikoli ga ne bom imel tako zelo rad, kakor sem imel očeta, a vem, da me ima  on zelo rad in to mi veliko pomeni. To mi je velikokrat pokazal, ko mi je pomagal iz stiske. S pogovorom, z učno uro ali le s prijaznim pogledom ali nasmehom. Tudi mamici zelo pomaga. Čisto na začetku sem mislil, da hoče le njo in da so z njim le težave in stroški. Kasneje sem uvidel, da ni tak. Mar mu je za družino, za skrb in ljubezen. V Tonetovih očeh vidim očeta. Ne more ga nadomestiti, a mi bo pomagal prebroditi hude dni. Če ne bi bilo njega, bi zdajle najbrž jokal v svoji sobi in se smilil sam sebi. Vse bi se mi zdelo nesmiselno, brez razloga. Kakor da bi padal, a ne bi bilo konca. Brez rešitve ali poti iz te teme. On in mami sta mi pokazala svetlobo. Ko sem mislil, da huje ne more biti, sta me pobrala. Naučila sta me, naj ne glede na karkoli hodim z dvignjeno glavo in da sem lahko vesel zaradi tega, kar imam, namesto da obžalujem, česar nimam. Nimam očeta, na začetku nisem imel niti prijateljev. A imam mamico in Toneta, ki si ju lahko želi vsak. Življenje le ni tako črno in za vsako težavo se najde pot na svetlobo, če imaš voljo. Voljo in pogum, da se soočiš s težavami in jih sprejmeš, namesto da od njih bežiš. Lahko bežiš, a se ne moreš skriti.