Glasovalna številka: PR122

Klara Klobasa

NE ZAPRI OČI

OŠ Franja Malgaja Šentjur

 

PRVO POGLAVJE

Do srednje šole pravzaprav nikoli nisem sovražila bolnišnic. Seveda, da niso bile moj najljubši kraj, toda sovražila jih nisem. Že kot otrok sem velikokrat šla v bolnico, največkrat z babico, ki je imela vedno nešteto bolezni in težav. Skratka, bolnišnico sem vedno opisala kot stavbo, kjer zdravniki rešujejo življenja. Ko sem bila majhna sem si velikokrat predstavljala, da iz nje hodijo družine, vesele in srečne, da so vsi zdravi. Seveda zdaj vem, da sem se pošteno motila.

Sedela sem na neudobnem stolu v čakalnici in se ozirala naokrog. Levo roko sem imela povito, poleg tega me je strašno bolela glava. Čeprav mi je zdravnik rekel, naj grem domov, nisem hotela. Umazano rumene stene so se mi zdele še bolj grde barve kot po navadi, ob vonju razkužil pa mi je šlo na bruhanje. Takrat sem se spet spomnila na Lukovo negibno telo in lužo krvi okrog njega. Ob tem se mi je skoraj obrnil želodec, v očeh pa so se mi začele nabirati solze. Pogledala sem na uro. Bilo je nekaj do petih. Skoraj nisem mogla verjeti, da sem tukaj že cele štiri ure in pol. In ves čas sedim na istem stolu in ne grem drugam. Nikamor nočem. Želim biti tu, pa tudi če bi morala sedeti celo moje življenje. Luka nikoli ne bi mogla zapustiti.

   Ko sem zaslišala korake sem se obrnila. Zagledala sem mamo z dvema rjavima plastičnima kozarcema v rokah. V obraz je bila bleda, lasje pa so ji skuštrano štrleli na vse strani. Če je bila ona takšna, kakšna sem bila šele jaz! Sploh se nisem upala pogledati v ogledalo, saj bi najbrž padla v nezavest. Mama je sedla na stol zraven mojega in mi izročila kozarček z vročim čajem. »Je že kaj novega?« Vedela sem, da skuša biti čim bolj mirna, toda glas se ji je izdajalsko zatresel. Odkimala sem, saj bi, če bi odprla usta najbrž spet planila v jok. Popila sem požirek čaja in nisem trznila niti ko me je od vročine zapekel jezik.

»Jacobs!« Najprej se mi je zdelo da sanjam, nato pa sem le trznila in pogledala proti glasu. Pripadal je mladi medicinski sestri, ki je stala pred enimi od odprtih vrat. V hipu sem skočila pokonci in mami pomignila naj ostane kjer je. Stopila sem k sestri, ki se mi je prijazno nasmehnila in mi namignila naj vstopim. Stopila sem v prostor, osvetljen v blagimi sončnimi žarki, ki so pronicali skozi okno. Zunaj se je že danilo. Sestra je stopila k mizi z računalnikom in tisočimi papirji. Ven je potegnila enega iz med njih. »Povej mi ime, priimek in starost,«me je vprašala. »Jessica Jacobs, 17let.« Svojega glasa skoraj da nisem prepoznala. Bil je suh in tuj, kot da ga ne bi uporabljala že stoletja. Sestra mi je dala še nekaj vprašanj, toda kmalu sem jo prekinila. »Kje je Luke? Kako je z njim?« sem vprašala. »V sosednji sobi je.« Ozrla sem se in opazila kar štiri različna vrata. »Toda najprej te moram na nekaj opozoriti. Bila si zraven zato si videla, kako huda je bila nesreča.  Do zdaj vemo, da si je fant ob nesreči močno poškodoval glavo in predvidevamo, da je imel pretres možganov. Zdaj je že izven smrtne nevarnosti. Za enkrat še ne vemo veliko, pri njem sta trenutno njegova starša..«

Nenadoma sem ga zaslišala. Njegov glas. Njegove besede. Bile so ravno tako tihe, da jih nisem razumela in ravno tako glasne, da sem jih slišala. Ne vem kaj me je obsedlo, da sem stekla do vrat in jih odprla. Ko zdaj gledam nazaj, bi bilo najbrž pametneje, če bi sestro poslušala do konca. Toda v tistem trenutku sem dobesedno vdrla v sobo. Stekla sem k postelji in zajela dih. Tam je bil Luke, priključen na veliko različnih aparatur. Luke, ki sem ga poznala celo življenje, pa se mi je vseeno zdel tuj. Čelo je imel povito. Oči je imel zaprte, nad levim očesom pa je imel ogromno modrico. Na vratu je imel grdo prasko, levo nogo pa je imel v mavcu. Obe roki je imel poviti z debelim povojem. »Oh, Luke,« sem šepnila z solzami v očeh. Kako se je lahko to zgodilo? Sklonila sem se in ga poljubila na čelo. Nato sem ga nežno stisnila za roko. Nenadoma se je premaknil in odprl oči. Hitro je potegnil roko stran od moje. Tedaj sem opazila, da je bilo v njegovih očeh nekaj narobe. Poleg tega nisem imela občutka, ki sem ga imela vedno, ko sem bila z njim, v istem prostoru. V njegovih očeh je nekaj manjkalo. Manjkala je ljubezen, čustva in prijaznost. To ni bil Luke, ki sem ga poznala. Zdaj je bil popoln tujec.

 »Luke, kaj je narobe?« sem prestrašeno kriknila. Nekaj ni bilo prav. »Saj veš, kdo sem kajne?« Glas se mi je tako močno tresel, srce pa  se mi je skoraj zaustavilo, ko je počasi odkimal. »Šališ se kajne?« Živčno sem se nasmehnila. Najbrž me je spet potegnil za nos, kot že tolikokrat poprej. Saj vendar ni izgubil spomina. Ali pač? Toda to ni možno! Kajne? To se ne more zgoditi mojemu Luku. To se dogaja le v filmih in knjigah. Panika v meni je naraščala. V glavi se mi je vrtelo in močno sem zgrabila Lukovo roko. »Moraš vedeti kdo sem, Luke! Moraš se me spomniti!« Po licih so mi stekle debele solze, Luke pa me je debelo gledal in takrat sem spoznala, da je res. To ni bila nedolžna šala. Luke je izgubil spomin. Ni se me spomnil. Ničesar se ni spomnil! Zaradi te trapaste nesreče je izgubil spomin! »Spusti ga.« Ob njenem glasu sem se nasršila in v hipu nehala jokati. Ozrla sem se za glasom in jo opazila v kotu sobe. Žensko srednjih let, z natančno postriženimi pobarvanimi lasmi, popolnoma naličeno ter oblečeno v črno oprijeto obleko. Popolno nasprotje Lukove mame! Ko je Helen hodila proti postelji so po sobi odmevali zvoki visokih pet, ki  so me močno spominjale na učiteljičine. Pogleda nanjo nisem prenesla, zato sem se obrnila. Hitro sem spustila Lukovo roko in se mu zazrla v obraz. Oči so se mu malce zapirale, zagotovo še ni bil v redu. »Luke,« sem rekla in v očeh so se mi začele nabirati solze. »Moraš se me spomniti. Moraš se spomniti Jessy!« sem obupano kriknila. Nato pa me je Helen zvlekla iz sobe.

  »Želeli smo ti povedati, toda nas nisi poslušala,« je rekla medicinska sestra. Pri njej mi je bilo všeč, ker njen glas nikoli ni bil obtožujoč, temveč miren in prijazen. Za razliko od Helen. Jezno sem si z rokavom obrisala obraz, ko sem opazila, da po njem še kar tečejo solze. »Ne spominja se me,« sem šepnila, bolj sebi kot njej in se sesedla na stolu. Sestra je sedla k meni in se mi zazrla v oči. Šele takrat sem opazila kako mlada je! Najbrž je šele začela delati tukaj. Nič čudnega, da je bila tako prijazna za razliko od drugega osebja. »Tvoj fant…« Želela sem jo prekiniti in reči, da je zdaj bivši, saj me več ne pozna. Toda seveda sem ostala tiho.

»Ob nesreči se je močno udaril v glavo. Predvidevamo, da je dobil pretres možganov, toda nič še potrjeno, saj moramo opraviti še veliko preiskav. Izgubil je spomin, toda na to moraš gledati v pozitivni luči…«

»Torej pravite, da se naj veselim, ker je Luke izgubil spomin?« sem jo jezno nadrla.

»Ne! Seveda ne. Nisem rekla tega, pač pa, da bi lahko bilo še veliko huje. Zagotovo raje vidiš, da je živ brez spomina, kot pa mrtev kajne?« Pokimala sem.

V glavi me je kljuvala zlobna misel, da bi bilo vse lažje, če bi umrl. Kaj pa mislim! Nikoli ne bi mogla živeti brez Luka.

»Poleg tega je Luke izgubil samo spomine. Še vedno pa se spominja kako jesti, hoditi, govoriti, pisati, brati. Mislimo, da se celo spominja nekaj dogodkov iz zgodnjega otroštva,« je še naprej blebetala sestra. »Je kakšna možnost, da se bo spomin vrnil? V celoti.« Nekaj časa je premišljevala. »Pri nekaterih primerih se je spomin skorajda vrnil. V velikih primerih so se osebe začele spominjati posameznih dogodkov. Majhna možnost je, da se bo spomnil vsega, toda raje se ne nanašaj nanjo.« Končano je, Luke se me nikoli ne bo spomnil, zdaj nisem več del njegovega življenja. Že sem hotela vstati, ko je sestra spet začela govoriti.

»Mislim, da bi mu izredno pomagalo, če bi bila ob njem ti. Mislim, da ga od vseh še najbolj poznaš. Lahko bi mu pripovedovala o njegovem življenju.« Bi šlo? V glavi sem razmišljala, če bi sploh zmogla. Gledati v Lukov obraz, vedoč, da je najbrž vse zaman. Toda, kaj če mu bo to res pomagalo? Rahlo sem pokimala.

»Oh Kate, lepo te prosim!« Kako sem sovražila Helen! Sovražila sem jo še bolj kot jo je Luke. Seveda pred nesrečo. Medicinska sestra se je ob omembi svojega imena obrnila. Po njenem izrazu na obrazu sem vedela, da tudi njej Helen preveč ne diši.

»Saj je vendar otrok. Še zase ne more poskrbeti. Kaj šele, da bi skrbela za mojega sina.« Vzvišeno me je pogledala. Ta je pa dobra! Luke njen sin!

»Od kdaj pa ti je mar za Luka? Od kdaj ga kličeš sin, ha? Oh seveda, zdaj mi je jasno. Najbrž hočeš popraviti vtis, ker si pravzaprav ti kriva za vse skupaj!« je izbruhnilo iz mene. Kate me je osuplo pogledala, Helen pa me je prebadala z svojim sovražnim pogledom.

»Vidite! Neumen otrok ima najbrž še težave z obvladovanjem jeze. Zato si mu tudi slab vzgled. Poleg tega, kdo je že bil ob njem v nesreči. Kdo ve, morda je dekle vse skupaj načrtovalo!« Me je ženska ravnokar obtožila, da sem hotela, da se vse to zgodi!? Hotela sem se zadreti, hotela sem jo prebutati in jo zlasati. Ona je vse to storila in uničila vse kar je bilo dobrega. Toda ostala sem tiho, saj je bilo škoda besed. Najbrž bi vse, kar bi povedala, preobrnila sebi v prid. Vstala sem in se napotila k vratom. Ko sem šla mimo Helen sem obstala. »Poslušaj Jessica! Dobro me poslušaj. Že želiš še kadarkoli videti Luka boš morala upoštevati moj pogoj.«

»Kaj? Naj grem k vam domov, naredit vsa vaša dela ter skrbeti za vaše otroke, ker je njihova mačeha preveč zaposlena s samo seboj? Aja saj sploh nimate otrok,« sem sarkastično rekla.

»Poslušaj! Jessica je slabo vplivala na Luka in zato mu niti pod razno ne boš povedala, da si ona. Prav malo me briga, kaj si boš izmislila, toda Jessy zanj ne bo obstajala. No, to je moj edini pogoj. Seveda pa se lahko, na moje veliko veselje, obrneš in greš iz te stavbe ter se nikoli več ne vrneš.« Oh Bog, kako sem jo v tistem trenutku sovražila. Hotela sem narediti nekaj, kar bi za vedno izbrisalo nasmešek iz njenega obraza. Toda storila nisem popolnoma nič. Obrnila sem se in odšla iz bolnišnice. Kar čutila sem lahko, kako se ji je njen zlobni nasmešek spet prikradel na obraz. Zunaj mi je komaj uspelo najti mamin avto. Ko sem ga končno našla, sem sedla na zadnji sedež. Mami je takoj speljala in ni spraševala ničesar. Tako sem se lahko vso pot domov prepuščala črnim mislim.

 

 

DRUGO  POGLAVJE

Sedela sem na postelji in strmela v zid. Kljub temu, da sem bila ogrnjena z debelo odejo, me je zeblo. V rokah sem mečkala mehkega belega medvedka, ki mi ga je za prejšnje valentinovo podaril Luke. Medvedek je vame zrl z črnimi očmi in nasmeškom na obrazu, toda zdel se mi je, da se mu na obrazu zrcali žalost. Kar izgubila sem se v njegovih črnih očeh. Začela sem razmišljati o preteklih urah.

 Pri kosilu me je mami končno vprašala, kaj mi je rekla Helen. Ni se mi dalo pretvarjati, zato sem ji na hitro in kratko povedala. Hitro sem zaključila, saj sem že čutila, da bodo solze kmalu spet prišle na plano. Upala sem, da mami ne bo čisto ponorela in mi bo mirno predlagala rešitev, toda ni. Popolnoma se ji je zmešalo. Hotela je poklicati policijo in jim povedati, da mi Helen grozi in podobno. Divjala je po kuhinji in ves čas ponavljala nekaj takšnega kot: Ženska je nora, ali pa: Bo že videla, ženska zmešana. Pravzaprav sem se kar prestrašila. Mami že dolgo ni bila v takšnem stanju.

»Najbolje je, da se res več ne vrneš tja. Ženska je zmešana, očeta skoraj ni doma. Fant pa ima že zdaj skoraj uničeno življenje!«               »Mami!« sem ogorčeno kriknila. Tudi sama je bila najbrž osupla nad svojimi besedami, saj je v hipu utihnila.

»Oh, Jessy. Saj nisem mislila tako. Toda ali se ti ne zdi, da bi ti bilo veliko lažje, če bi se izogibala bolnišnici in bi Luka nekako… pozabila?« Vprašujoče me je pogledala. Vem, da se je trudila, toda vseeno me je razjezila.

»Ne!« sem rekla bolj glasno kot sem mislila. »Niti pod razno ga ne mislim pozabiti. Mogoče se mu bo stanje izboljšalo, kaj veš. Poleg tega pa je imel že dosti težav in jih je vedno prebrodil. Pomagal je tudi meni, saj veš takrat po Marku…«

 Mami je začudeno prikimala, saj ga skoraj nikoli nisem omenila. »Luke je bil takrat ob meni. Pomagal mi je, ko mi je bilo najhuje, ker me je razumel. Če ne bi bilo njega, bog ve kje bi bila,« sem rekla in se ob spominu na Luka, kako se zgraža nad romantičnimi prizori v filmih.

»Cele dneve je bil ob meni, čeprav je bilo tudi njemu težko. Gledala sva filme in mi bral, čeprav je pol besed prebral narobe,« zdaj sva se zasmejali obe. Tudi mami je vedela kako Luke ni imel veselja do ničesar povezanega z branjem ali šolo.

»Pravim ti le, da bi lahko takrat v trenutku odkorakal stran in se nikoli ne bi vrnil. Lahko bi me pozabil, a me ni. Zame se je potrudil in nad mano ni obupal. Zato veš, da ga ne morem pozabiti. Poleg tega pa ne moreš pozabiti nekoga, ki ti da toliko spominov. Pa čeprav se jih on več ne spominja.« Čutila sem solze na obrazu in stekla v sobo. Tam sem se vrgla na posteljo in v trenutku zaspala.

 Še kar ne moram verjeti, da sem spala. In to celih osem ur! Najbrž sem bila res poponoma izmučena. Še kar sem gledala v medvedka in v njem videla Luka. Včasih je bil vesel, včasih jezen, včasih razburjen. Bilo je kot da bi sanjala z odprtimi očmi. Rahlo sem stresla z glavo in jo naslonila na mrzel zid, da so se mi misli zbistrile. Zakaj Luke? Mi je odmevalo v glavi. Oba sva bila tam, z lahkoto bi lahko jaz ležala v bolnišnici ali pa bi celo umrla. Zagotovo bi bilo manj boleče kot sedaj! Če bi to rekla Lidii, moji terapevtki, bi me najbrž vsa zgrožena pogledala in rekla, če namigujem na samomor. Ona je vsem videla neko dejanje, na katerega včasih sploh nisem pomislila.

Počutila sem se kot, da sem mrtva in da le tavam sem ter tja kot kakšen zombi. Počutila sem se tako in najbrž sem mu bila po videzu celo podobna! Ne vem kaj mi je bilo, toda ko sem zaprla oči me je zopet odnesel spanec.

Ta spanec ni bil tako prijeten kot prejšnji. Imela sem sanje, ki so bile poponoma zmedene. Toda v vseh je nastopal Luke. Enkrat sem tekala naokrog in ga obupano klicala, toda se ni prikazal. Potem pa je kar naenkrat sedel ob meni in mi podarjal medvedka. Želela sem ga vzeti, toda Luke mi ga je izmaknil. Nato je izginil in kar naenkrat spet ležal na tleh. Stekla sem k njemu in ga videla krvaveti. Moja bela majica je bila vsa popackana s krvjo, v rokah pa sem držala nož. Zavpila sem. Luke je nenadoma stopil k meni. Šele takrat sem opazila, da stojiva na robu pečine. Spodaj je valovilo razburkano morje in že ob pogledu nanj se mi je zavrtelo. Stopila sem stran, Luke pa je naredil ravno obratno. Stopil je na skrajni rob pečine. Z nasmehom na obrazu mi je pomahal in na mojo grozo skočil v morje. Zavpila sem in stekla do roba. Nenadoma pa mi je spodrsnilo in tudi sama sem padla.

  Vsa zadihana sem se zbudila. Lica sem imela vsa mokra, odeja pa je bila na tleh. Vsa zbegana sem prisluhnila padanju dežnih kapelj na moje okno. Ta zvok sem kot majhna deklica oboževala, saj me je vedno popolnoma umiril. Prav začudilo me je, kako pomirjajoče je po dolgem času spet deloval name. Misli so se mi zbistrile in takoj sem vedela kaj potrebujem. Po teh vseh groznih prizorih in grdi resnici sem potrebovala nekaj pozitivnega. Prižgala sem nočno lučko in sobo je osvetlila medla svetloba. Vstala sem in z bosimi nogami odšla proti mizi. Odprla sem predal in ven vzela eno od beležk. Bila je temne barve, obrobljena z zlatimi črtami. Na sredini so se črte združile v veliko srce v katerem je bil ključek. Vzela sem beležko in z njo ter debelo odejo odšla proti kotu sobe.

Zleknila sem se v skrajni kot sobe in sedla tako, da mi je ravno nad glavo odmeval zvok dežja. Tla so bila prijetno topla zaradi talnega gretja, ovita pa sem bila v debelo odejo. Bilo mi je toplo in prijetno. Mogoče bi v drugih okoliščinah celo zaspala, toda ob spominu na grozne sanje sem se popolnoma zbudila.

  Iz zlatega srca sem vzela ključ in odklenila majhno ključavnico na beležki. Listala sem in listala ter iskala začetek srednje šole. Kmalu sem ga našla in še listala naprej. September, oktober, november. Končno sem našla datum, ki sem ga iskala. Sedemnajsti november. Dan ko sem prvič dejansko opazila Luka. Stran je bila popisana z mojo pisavo. Spomnila sem se kako sem tisti dan vsa zadihana odhitela domov, odprla dnevnik in z nenormalno hitrostjo napisala kaj se je zgodilo. Vem, kako sem si v podzavesti govorila, da ne smem pozabiti nikakršne podrobnosti. Začela sem brati.

Danes sem ga prvič opazila. Seveda sem ga že stokrat videla na hodniku toda nikoli mu nisem posvečala velike pozornosti. Večino časa itak moram posvetiti iskanju učilnic in pomnjenju imen. Kakšna groza je prvi letnik! No, skratka, po peti uri nam je pouk odpadel in hvala Bogu nismo imeli matematike! Učiteljica je zbolela in vsi smo bili presrečni. Te ženske itak noben ne mara!

Pisala sem o učiteljici Mary Abbey, eni od tistih starih učiteljic, ki dajo nase tono ličil in mislijo kako mlade so videti. In čisto nič nisem pretiravala, da te ženske nihče nima rad. Od učencev ne poznam nikogar, ki bi rad hodil k njenim uram. Pa tudi nekaj učiteljev se je našlo, ki je niso marali. Ženska je bila pravi hudič. Poleg tega, da nas je učila matematiko, je bila zoprna, zatežena in je vsem dala enke. Še predobro sem se spomnila, kako sem imela v prvem letniku dve enki, samo zaradi tega, ker me je videla prepisovati nalogo.

Iz učilnice slovenščine je pritekla Soph. V obraz je bila popolnoma rdeča in je jezno preklinjala učiteljico, ker ji je dala šus. Mislim halo! Kot da ga ni dobila že dvajsetkrat pa je še vseeno krivila učitelje. Tolažila sem jo, češ da itak lahko vse popravi, toda me sploh ni poslušala. Hotela sem jo pospremiti do učilnice v kateri je imela pouk, potem pa oditi domov. Potem pa sem se spomnila, da moram k učiteljici za glasbo. Vprašati sem jo morala namreč nekaj o predstavitvi, ki sem jo imela naslednji teden. To sem povedala Soph. Sploh me ni poslušala, še adijo ni rekla. Pa saj to ni bilo nič novega! Trapa me itak nikoli ne posluša. Jezno sem odšla proti učilnici in razmišljala kako se lahko še sploh družim z njo. Bolj kot sem se približevala glasbeni učilnici, glasneje sem slišala glasove, kmalu pa sem prepoznala tudi glas kitare. Vrata so bila rahlo odprta in pokukala sem noter. Učiteljica jim je najbrž podaljšala uro, saj je ravno takrat končala razlago. Vsi so v hipu vstali in hitro sem se umaknila od vrat. Kmalu so vsi odšli iz učilnice in jaz sem spet pokukala noter. Notri je ostal le fant, ki je v rokah držal kitaro. Izraza na njegovem obrazu nisem videla. Odložil je kitaro, zgrabil torbo in odšel k vratom. Bila sem tako osupljena nad njim, da me je skoraj vrglo po tleh, ko je odprl vrata. Res čudno sem se opotekla in skoraj padla. Nenadoma me je fant zgrabil in v trenutku sem (recimo) dobila ravnotežje. Najbrž sem se mu neumno zarežala, saj to vedno počnem. »Si ok?« je vprašal in skoraj sem se stopila. Pokimala sem, saj drugega nisem mogla. Nasmehnil se mi je in me izpustil. Že sem mislila, da bo odšel, ko me je vprašal, če se od nekod poznava. Pomislila sem. Bil mi je znan, toda, da bi ga poznala? Odkimala sem. »Aja, potem pa sem najbrž kaj zamešal;«se je zarežal in že ga ni bilo več. ZAKAJ nikoli ne naredim nič pametnega?! Sovražim se!

Še dobro se spominjam kako sem bila jezna. Prepričana sem bila, da ga nikoli več ne bom videla ali pa vsaj ne bom imela priložnosti, da bi govorila z njim. Seveda nisem mogla vedeti, da sem ga v resnici poznala. Tudi tega nisem vedela, da nama je bilo najbrž usojeno biti skupaj, ko sva se po tolikih letih zopet srečala. Najbolj pa nisem mogla vedeti, da se bo vse skupaj sesulo v prah. Beležko sem zaprla, jo zaklenila in jo odložila na tla. Kmalu zatem me je premagal spanec. In tokrat sem spala brez sanj.

 

 

TRETJE  POGLAVJE

 

Ko sem si čez dober teden za silo opomogla sem kljub maminemu nasvetu odšla k Luku. Preprosto nisem več zdržala brez njega. Mami me je že prej opravičila pouka, saj je trdila, da si moram najprej odpočiti. Po kosilu sem odšla proti bolnišnici. Bilo je mrzlo, čeprav je bil že začetek marca. Ko sem prišla do bolnišnice, sem se vsa tresla. Malo od mraza in malo od strahu. Kaj naj mu rečem? Se bo sploh lahko pogovarjal z mano? Sem se prestrašeno spraševala, ko sem vstopila. Bolnišnica je bila polna ljudi, za razliko od takrat, ko sem bila nazadnje tu. V glavi so se mi začeli vrteti prizori zadnjega obiska. Hitro sem se jih otresla in stopila k pultu. »Dober dan,« sem pozdravila žensko, ki je sedela na drugi strani. Zveličano se je obrnila in me pogledala z pogledom, ki mi je govoril naj hitro zinem, kaj bi rada.

»Bi lahko obiskala Luka Coltona?« Ko sem izrekla njegovo ime, se mi je glas rahlo zatresel, toda tega ženska seveda ni opazila.

»Obiski se začnejo ob treh, čez eno uro. Do takrat ga ne moraš obiskati.«

Obrnila se je in začela brskati po papirjih ter mi ni namenila niti pogleda več. Poklapano sem sedla na stol in s težavo zadrževala solze. Sploh ne vem, kdaj sem postala taka cmera! Za vsako malenkost se bi najraje zjokala. Če bi še bili prijateljici z Soph bi me zdaj najbrž boksnila v ramo in mi pri tem skoraj zlomila vse kosti. Najbrž bi rekla nekaj podobnega kot: »Cmera zberi se skupaj,« ali pa: »Nehaj jokati, ker mi boš pokvarila ugled!« Potem bi se najbrž obe smejali in nato bi skupaj odšli k Luku, mu povedali kdo sem in vse bi bilo v najlepšem redu. Toda Soph ni tukaj, najbrž ne bo nikoli več govorila z mano in vse kakor stvar z Lukom ni tako enostavna.

»Jessy!« Ne vem zakaj, toda za trenutek sem mislila, da me kliče Soph. Kmalu pa sem glas prepoznala.

»Zdravo Kate,« sem jo pozdravila. Bila sem kar malce začudena, ker se me je spomnila. Z nasmeškom na obrazu je stopila k meni.

»Si prišla obiskat Luka?« me je vprašala z nasmeškom na obrazu. Vedela sem, da je zelo mlada in da je bila najbrž od mene starejša le nekaj let. Kljub temu pa sem se počutila kot da sem jaz starejša in ona nasmejana najstnica, katera sem bila še pred tednom jaz. Pokimala sem in se prisiljeno nasmehnila.

»Toda sem prehitra za obiske.« Kate je na moje začudenje zamahnila z roko.

»Oh to pa sploh ni problem. Pridi!« Odpeljala me je po hodniku do dvigala. Ko sva stali notri mi je razložila. »Pri nas je tako, da so obiski od treh do štirih. Toda družina Luka lahko obišče kadarkoli. In precej sem prepričana, da bi te štel med družino!« Če bi se me spomnil, sem želela dodati, toda ostala sem tiho. Kmalu sva izstopili iz dvigala in odšla sem za Kate, ko me je vodila po hodnikih. Nenadoma se je ustavila in skoraj sem se zaletela vanjo.

»Tukaj je,« je rekla in pokazala na vrata nedaleč proč. »Mislim, da trenutno pri njem ni nikogar. Tako, da se lahko pogovoriš z njim. Čez nekaj časa bom prišla naokoli, če je vse v redu.« S temi besedami me je pustila samo in odšla po hodniku. Stala sem tam in nisem mogla odpreti vrat. V glavi sem si ves čas govorila naj grem k njemu, toda nisem se premaknila. Nato sem na koncu štela do pet in se prisilila, da sem odprla vrata.

V sobi je bilo precej temno, najbrž zaradi temnih zaves, ki so zatirale sončno svetlobo. Kaj če se je Kate zmotila in Luke spi? Ker nisem slišala nobenega glasu, sem se obrnila. »Kdo je?« je vprašal Luke s slabotnim glasom. Obrnila sem se in odšla k postelji. »Zdravo Luke,« sem rekla z narejeno mirnim glasom. Pogledala sem ga. Njegove rane niso bile več tako sveže, toda še vseeno je deloval precej klavrno. Nedaleč od postelje sem zagledala stol in sedla nanj. Gledala sem Lukov obraz. Oči je imel zaprte, toda zdel se mi je še kar priseben. »Kdo si?« me je spet tiho vprašal.

»Jaz sem...« Počakaj! Kaj mi je rekla Helen? Da mu ne smem povedati kdo sem. Pa kaj! Briga me za to noro žensko!

Toda kaj pa če se bo Luku zaradi mene res kaj poslabšalo? Sem mar jaz kriva za nesrečo?! Spet se je v moji glavi začela nevihta, ki pa jo je prekinil Luke. »Bi mi že enkrat za vraga povedala? Nič zanimivo ni, če le sediš ob postelji in buljiš vame, jaz pa nimam pojma kdo si. « Ob tem sem se morala zasmejati.  To me je precej spomnilo na Luka, ki sem ga poznala.

»Jaz sem..« sem spet začela. Kdo sem? Mislim, katero ime naj izberem? Ali naj rečem nekaj na J? Na primer Jade, kot moja sestra? Ne. Uf, kakšna trapa sem. Ozrla sem se po sobi in zagledala kup dvd-jev zloženih na omarici ob postelji. Eden od njih je bil Titanik. »Rose,« sem bleknila. Oh trapa! Luke se je zarežal. V trenutku pa se je zresnil, najbrž zaradi bolečine, ki mu jo je ta gib povzročil.

»In Rose… Kaj delaš tukaj?« Mislila sem, da me bo pobralo. Resno? Kaj naj mu rečem?

»Prišla sem te obiskat?«

»Čemu?«

»Da bi pogledala, če si dobro,«

»Kako pa me poznaš?«

»Tvoja prijateljica sem.«

»Prijateljica? Moja?« S tem me je zmedel.

»Ne! Pravzaprav sem prijateljica tvoje punce!« Ohh! V kaj sem zabredla!?

»Torej imam punco?« je vprašal. Kaj je z mano? Zdaj mu bom na mesto ene laži mogla izreči nešteto.

»Ja, no pravzaprav ne.. em.. ja?« Najraje bi se pogreznila v zemljo! Resno! Tako dolgo nisem bila živčna najbrž že celo leto.

»Kako ji je ime?« je slabotno vprašal Luke. »Jessy, pravzaprav Jessica,« sem zajecljala.

»Zakaj je ni tukaj?« Saj sem tukaj! Ti tepec!

»Za nekoga, ki je skoraj umrl imaš presneto veliko vprašanj!« sem zablebetala. Luke se je rahlo spačil, najbrž v nasmeh in rahlo odprl oči. Le za kratek čas sem se srečala z njegovimi kostanjevo rjavimi očmi, nato pa jih je spet zaprl.

»Ti si tista, ki se ji je prej malce zmešalo, kajne?« Prej? Nazadnje sem bila tu pred dobrim tednom.

»Vpila si, da se te moram spomniti in podobno,« je nadaljeval Luke, ko je opazil, da sem tiho.

»Ja mislim, da sem bila to jaz. Toda tu sem bila nazadnje v petek, pred več kot enim tednom.« »Oh,« je vzdihnil Luke. Rahlo je zopet odprl oči.

»Prav na živce mi gre vse skupaj. Cele dneve spim in sem zaradi tega ves zmeden. Poleg tega pa se komaj premikam,« je potarnal. Nisem vedela ali naj se nasmehnem ali se naj zjočem. Tega zadnje čase velikokrat nisem vedela.

»Kako to, da si bila tako pretresena? Saj si le prijateljica moje punce,« je nadaljeval. Pravzaprav me je njegovo nenehno spraševanje začudilo. Po navadi, še posebej v zadnjih mesecih ni bil preveč zgovoren.

»Zelo sem… čustvena,« sem rekla. »Poleg tega pa se navežem na veliko ljudi.« Izrekla sem popolno laž. Najbrž bi lahko na prste ene roke naštela imena ljudi, ki jim zaupam in sem na njih zelo navezana. Med temi je bil Luke. Včasih. Nekaj časa sva oba molčala.

»Rose?« je šepnil Luke. Pravzaprav se mi je ob njegovem glasu paralo srce. Zvenel je tako slabotno. »Ja?« sem hitro vprašala.

»Kako sem se znašel tu?« Vprašal je tako potihoma, da sem ga komaj razumela. »Peljal si se z motorjem, izgubil nadzor in zapeljal z ceste,« sem hitro odvrnila. Ena od medicinskih sester mi je namreč rekla, naj preveč ne kompliciramo, saj ga bi lahko preveč zmedli. Luke je komaj vidno odkimal.

»To govorijo vsi, Rose. Toda mislim, da to ni vse.« Seveda ni to vse, je kričalo v meni. Pravzaprav sem ti zamolčala bistvo zgodbe. To, zaradi česa sva se zaletela. Ti si kriva! Glas, ki me je žrl že od nesreče se je spet oglasil. Ti si kriva! Zaradi tega, se te Luke ne spominja. Prav ti je! Ne! Ni res. Sam je zapeljal z ceste. Sam je bil toliko neumen, da ni nosil čelade. Ti si kriva! Ne nisem! Ti si kriva! Ti si kriva! Ti si kriva! Ne! Ne, ne, ne, ne.

»Ne!« Ob mojem kriku se je Luke zdrznil. Prijela sem se za glavo in planila pokonci.

»Je kaj narobe?«

Se mi je samo zdelo, ali je bil še desetkrat bolj izmučen kot prej. Poleg tega pa, toliko o tem, da ga naj ne obremenjujem preveč.

»Ne, v redu sem.« Vedela sem, da mi ni nasedel, toda rekel ni nič. Najbrž ga niso zanimali problemi kar nekoga.

»Koliko si stara?« Luke je rahlo nagnil glavo.

»17, leto sem mlajša od tebe.«

»Torej sem star 18let?« je tiho vprašal. Pokimala sem, pri tem pa opazila, da me ne more videti, ker ima še kar zaprte oči. »Ja. Pravzaprav si postal polnoleten pred nekaj tedni.«

Nekaj časa je molčal in tako tudi jaz nisem rekla nobene. Pogledala sem na telefon in opazila, da sem pri njem komaj slabo uro. Meni se je zdelo, da molk traja neskončno.

»Prav neumno se počutim,« poznala sem Luka kot lasten žep. Čeprav je hotel, da mislim da to ni nič takšnega, je v sebi umiral.

»Oh Luke, saj bo vse dobro.«

Delal se je kot da me ne sliši. »Vsi veste toliko o meni, o mojem življenju. Jaz pa sploh ne vem kdo sem.« Videla sem, kako mu je po potolčenem obrazu zdrknila solza. In nato še ena. In še ena. Luke je tiho jokal. Bila sem tako presunjena, Luka sem najbrž videla jokati samo nekajkrat v življenju in vedno sem ob tem onemela. Prijela sem ga za roko in ga pričela tolažiti. Toda roko je sunkovito umaknil in z jezo obrisal solze. Če se takrat ne bi odprla vrata, bi najbrž še jaz zajokala.

»Je vse v redu?« je rekla Kate. Smehljale sem pokimala. »Poslušaj Jes…« »Rose!« sem jo prekinila, pri tem pa me je ona zmedeno pogledala.

»Kaj si hotela povedati?« sem živčno rekla. Pri tem sem močno zardela.

»Em..mislim, da je za prvi obisk danes dovolj. Najbrž je Luke še precej slaboten.« Ozrla sem se v Luka, ki je popolnoma izmučeno, vdano v usodo ležal na postelji obrnjen stran. Kate je s temi besedami odšla. Čeprav nerada sem tudi jaz začela stopati proti vratom.

»Rose?« »Ja?« sem upajoče rekla.

»Saj boš še prišla kajne?«

Za hip sem pomolčala.

»Seveda. Adijo Luke!«

»Adijo, Rose,« je rekel napol v spanju. Ko sem zaprla vrata, sem zajokala. Jokala sem vso bolečino, ki mi jo je Luke povzročil vsakič, ko mi je dal vedeti, da sem zanj samo nekdo. Nekdo, ki ni Jessy.

 

CETRTO POGLAVJE

 

Ko sem naslednje popoldne spet obiskala Luka, sem bila še bolj živčna. Od včeraj sem si zapomnila pot do sobe in tako sem tiho odšla tja. Tako kot prejšnjikrat sem tiho stopila v sobo. Zdaj je bilo svetleje, skozi okno so rahlo prodirali sončni žarki.

Stopila sem proti postelji, toda ne preblizu. Nisem imela pojma, kaj naj danes pričakujem. Luke je tiho ležal na postelji. Oči je imel zaprte in slišala sem njegovo globoko ter umirjeno dihanje. Spal je. Takrat sem stopila bliže. Rahlo sem se dotaknila njegovih temnih, skuštranih las. Takrat me je spreletel eden tistih občutkov, ko se mi je zazdelo, da se je to že zgodilo, da sem nekoč že naredila nekaj podobnega, pravzaprav istega. Občutek, da se je vse to že dogajalo. Toda Luke še nikoli ni bil v bolnišnici, no vsaj jaz nisem bila ob njem. Ti občutki mi nikoli niso dali miru. Včasih sem tako dolgo tuhtala o tem, da sem se trenutka spomnila. Tudi zdaj sem začela razmišljati. Toda to je bila napaka, saj sem se takoj spomnila. Spomnila sem se Marka.

 

Vame je udaril vonj po razkužilih. Hitela sem za zdravniki in se ves čas dotikala njegove roke. »Vse bo še v redu!« sem ves čas ponavljala skozi solze. Mark je bil skoraj popolnoma nezavesten. »Saj bo vse v redu z njim, kajne?« sem napadla enega od zdravnikov. Ta je pokimal. Takrat sem bila preveč v šoku, da bi lahko iz njihovih izrazov razbrala obup. Vsi so obupali. Marku ni bilo več pomoči. Bilo je prepozno. Jaz sem bila prepozna. »Oprosti Mark, jaz sem kriva! Mi boš sploh lahko oprostil?« sem govorila. Tedaj pa se je na moje začudenje Mark zganil. Nimam pojma kako mu je uspelo ustnice premakniti v rahel nasmešek. »Ljubim te Jess, saj veš da ti oprostim. Kriva je usoda,« je komaj slišno dejal. »Gospodična, naprej moramo sami. Ostati morate tukaj,« je dejala sestra. Že sem hotela ugovarjati, ko je Mark spet začel premikati ustnice. »Jess, nekaj mi obljubi,« je rekel. Vedno je imel nenavadne obljube, zato bi kaj takšnega lahko predvidevala. »Bodi srečna ok? Pozabi name, jaz nisem več pomemben,« z vsako besedo sem bila bolj zmedena. Zdravniki so rekli, da bo vse v redu. Zakaj torej govori, kot da se poslavljava? Ena od sester me je nežno odrinila, ko so ga odpeljali skozi vrata. »Bodi srečna,« sem lahko razbrala iz njegovih ustnic. Nato je njegova glava omahnila in zdravnik mu je na glavo hitro poveznil kisikovo masko. Nato so se vrata pred menoj zaprla. Takrat sem ga zadnjič videla.

 

Luke je glasno zaječal v spanju in me predramil. Tiho sem odšla iz sobe. Nekaj časa sem tavala po hodnikih, nato pa sem le našla avtomat z napitki. Imela sem nekaj drobiža in tako vzela dva čaja. Odšla sem v sobo. En čaj sem odložila na omarico ob spečem Luku. Z drugim v roki pa sem sedla za mizo v kotu. Ko sem tiho srkala čaj, sem si morala priznati, da mi je bilo veliko bolj prijetno ob spečem kot ob budnem Luku. Biti v isti sobi z njim je bilo čudno. Kot da ne bi hotela biti z njim v istem prostoru vendar moram. Domov se mi ni mudilo in tako sem strmela skozi okno ter opazovala avtomobile, ki so drveli mimo.

»Kdo je?« Prestrašeno sem poskočila na stolu. Opazila sem, da Luke vame strmi z rahlim razočaranjem, toda drugega z njegovega obraza nisem mogla razbrati.

»Hej Luke,« sem rekla z pretiranim veseljem. Luke me je rahlo začudeno pogledal. »Kako dolgo si že tu?« je vprašal.

»Malo prej sem prišla,« sem se zlagala.

»Na. prinesla sem ti čaj,« sem nadaljevala. Luke je še kar dobival infuzije, vendar so mu že dejali tudi navadno hrano in pijačo.

Luke se je tiho zahvalil, vendar se ga ni dotaknil.

»Vem. kako ogabni čaji so tu,« sem se nasmehnila.

»Brez skrbi, ogabni niso samo čaji. Pravzaprav je vsa hrana najbrž umetna. Čisto brez okusa.«

Luke je danes deloval precej zagrenjeno. Ne vem zakaj, toda rahlo sem se zahihitala.

»To sploh ni smešno!« je jezno rekel in me spomnil na petletnika. Še močneje sem se zahihitala. Groza, vedno imam takšno srečo, da dobim napad smeha ob najbolj neprimernih trenutkih.

»Utihni,« je rekel Luke. Dlje kot me je opazoval, bolj so mu usta lezla v nasmešek.

»Tvoje veselje je nalezljivo,« se je nasmehnil. Veselje, mislim da je iskreno že zdavnaj odšlo po vodi.

»Pridi bližje,« je prijazno rekel Luke in pomignil na stol ob postelji. Počasi sem sedla.

»Zdi se mi, da se s tabo lahko največ pogovorim. Mislim, pod prvič si moje starosti in najbrž več veš o meni kot moji starši. Pod drugič pa se mi zdi, da si bila ti ena redkih, ki so z mano iskreni in je njihova skrb pristna.«

Rahlo sem pokimala. No, proti Heleninemu prilizovanju sem bila jaz popolnoma iskrena!

»Ne vem kakšen je bil najin odnos pred nesrečo. Toda imam občutek, da ti lahko zaupam. Poleg tega se mi zdi, da mi lahko nekako pomagaš, da se bom spomnil. Saj veš, da bi se mi vrnil spomin,« Rahlo se je nasmehnil in postalo mi je malce nerodno.

»No, kaj pa je danes s tabo? Je tako hudo, da si se odločil izpovedati svoja čustva popolni tujki?« sem se zasmejala.

»Mogoče,« se je nasmehnil. »Morda pa bo jutri konec sveta in tako moram vsakemu povedati nekaj lepega, da me bo pred koncem imel v lepem spominu.« Rahlo sva se zasmejala.

Nato je nad nama nastala tišina. Proti mučni tišini prejšnjih dni, je bila ta prijetna. Toda seveda se ni mogla primerjati z tisto včasih. Spomnila sem se ur, ki sva jih z Lukom preživela skupaj. Včasih sva objeta sedela na kavču, gledala televizijo, se poljubljala. Včasih sem ga celo pripravila, da sva se skupaj učila. Toda to se je dogajalo res redko. Kadarkoli sva bila skupaj, sem vedela, da če imam njega imam vse. Zdaj pa o tem nisem bila najbolj prepričana. Slika Luka, ki sem ga poznala bolj, kot se je poznal sam, je počasi bledela.

»Mami mi je povedala vse o moji družini ter nasploh o tem kaj imam rad, česa nimam..« Povedala mu je vse o njegovi družini? No, le da je izpustila njegovo pravo mamo, kajne?

»Kdo ti je to povedal?« sem neumno izjavila.

»Moja mama, Helen. Saj si jo najbrž že videla, kajne?«

Rahlo sem pokimala, v meni pa sem kričala. Kako je lahko mislil, da je ONA njegova mama. Zdravniki so rekli, da se spominja dogodkov in preteklosti, toda potem bi se spomnil Belle! Ali pa so se morda motili zdravniki. Bila sem popolnoma zmedena. Nasmehnila sem se. Pravzaprav sem postala v umetnih nasmeških že prava mojstrica. »Poleg nje pa potrebujem tudi nekoga kot si ti. Nekoga, ki bi mi povedal kdo dejansko sem. Seveda bi o tem raje govoril z Jessy, vendar ona je preveč zasedena.« njegov glas je zvenel rahlo jezno.

»In kaj natanko bi rad vedel?« sem vprašala in poskušala zveneti brezbrižno. Na nek način sem upala, da nekaj pri meni ni prav. Vedno je vedel, če kaj ni bilo v redu. Tudi takrat, ko se nisva marala in takrat, ko še sama nisem vedela, da vse ni prav. »Vse. No čim več,« se je zasmejal in moji upi so zbledeli.

»Uf. Mislim, da bi rabila celo desetletje, da bi povedala vse!« Oba sva se zasmejala, nato pa je nastopila tišina.

»No…« Nisem imela pojma kaj naj rečem. »Veš, bil si eden tistih zares popularnih fantov. Saj veš… Najlepši, najboljši in najbogatejši fantje, ki jih hoče vsaka punca. Če pomislim… Pravzaprav ne poznam punce, ki ne bi želela biti s tabo.« Utihnila sem in si živčno popravila pramen las za uho.

»Če te prav razumem, sem bil eden tistih, ki hodijo naokrog kot največji frajerji in osvajajo vse kar je ženskega spola in so popolnoma negativni liki v vsakem filmu?«

»Nee! Seveda ne!« sem rekla. »No, vsaj večino časa ne,« sem smeje dodala.

»Kaj naj bi to pomenilo?!« je užaljeno dodal Luke. Skomignila sem z rameni, kot da nimam pojma. Čez nekaj časa sem spet spregovorila. »Igral si kitaro.«

»Kitaro?« Pokimala sem.

»Igral si zares dobro. Pravzaprav si znal vse najnovejše hite. Med odmori si jih igral na hodnikih, punce z višjih letnikov pa so slonele na tebi in prepevale. S tem si znerviral skoraj vse učitelje na šoli, razen učiteljice glasbe.« Luke je nekaj časa presenečeno molčal. »Kitaro praviš? Zanimivo, nisem si mislil, da sem igral karkoli.« »Spomnim se, kako si se kar čez noč odločil in mi rekel, da se boš naučil igrati kitaro. Čez teden dni si znal tekoče že vse akorde. Ko si mi povedal, sem bila prav navdušena!« Nekaj trenutkov sem potrebovala, da sem ugotovila, da govorim o prvi osebi. »Jessy! Njej si povedal in bila je navdušena.« Če bi bila v tem trenutku doma, bi začela z glavo butati  v zid. Res.

»Saj res. Omenjala si jo kajne? Em..kdo je že to?

 

PETO POGLAVJE

 

 

   Za hip sem otrpnila, toda hitro sem se spet zbrala.

»Tvoja punca, govorila sem ti že o njej.« To sem rekla tako ostro, da sem se ustrašila lastnega glasu. Tudi Luke je to opazil.

»Saj res… Toda kako to, da je ni tu?« je rekel Luke in mi vrnil z isto ostrino. Postalo mi je zares slabo. Slišala sem samo bitje lastnega srca. »Jessy je…em…v Benetkah je z družino.« Kaj bolj izvirnega se jaz seveda ne bi mogla spomniti. Sploh nisem vedela od kot so se vzele Benetke. Vedela sem samo to, da so v Italiji. Luke me je začudeno pogledal.

»Imam punco iz Benetk? Jessy je Italijanka?« Ob tem sem se morala zasmejati. Luke je bil včasih prav neumen.

»Ne. Tam je na počitnicah.« Jessy, torej sebe, sem predstavila v zares slabi luči. Fant je izgubil spomin, ona pa je na počitnicah v Italiji.

»In ji ni niti toliko mar, da bi me poklicala?« Po tonu glasu sem spoznala, da tudi on ni preveč navdušen.

»Ne razumeš. Imeli so neke probleme in zdaj so končno našli sporazum…« no morda pa sploh nisem več tako slaba lažnivka, kot sem bila včasih.

»Poleg tega, da ji ni mar zate, pa se pošteno motiš. Ko je izvedela, da si imel nesrečo me je nemudoma prosila naj bom vsak dan pri tebi in ji sporočam kako je s tabo.« Rahlo jezno sem ga pogledala.

»Veš kaj? Ko jo boš danes poklicala, ji sporoči, da je z mano vse v redu in naj kar ostane v teh Benetkah. Najbrž sva se imela zares zelo rada.« Luke se je trmasto obrnil in vztrajno gledal v neko navidezno točko na steni. Njegove besede so bile rahlo zmedene, toda vseeno me je pošteno razjezil. Vendar sem vedela, da so v tem trenutku moje besede zaman. Zato sem tiho vzela torbico in odšla iz bolnišnice. Ko pa sem prišla ven, nisem imela pojma kaj naj. Domov nisem hotela. Niti malo me ni mikal tisti trušč, ki sta ga po cele dneve zganjala Jade in Jake. Pogledala sem na uro. Bilo je nekaj do petih. In bil je petek. Nenadoma se mi je zahotelo malo gibanja in tako sem Liv poslala sporočilo.

 

»Hvala, da si mi prinesla opremo,« sem se ji zahvalila, Liv pa je le zamahnila z roko in v plastenko nalila vodo. Svoje blond lase je spela v čop in se obrnila k meni.

»Zdaj pa se že nehaj zahvaljevati in pohiti, ker bo Cam spet tečen. Poleg tega pa si že pol ure zavezuješ vezalke!«je zagodrnjala in stopila k vratom. Čeprav je Liv večino časa godrnjala, je bila res super oseba, ki mi je bila vedno pripravljena pomagati. Vstala sem in skupaj sva odšli v telovadnico. Telovadnica je bila skoraj prazna, le v kotu je stalo nekaj deklet. Nekatere so sedele, druge pa so se ogrevale. Bilo je prav hecno opazovati izmučene obraze, saj bi bilo več kot pol deklet raje kjerkoli drugje. Obrnila sem se k Liv.

»A bi me danes nadomeščala? Bila sem pri Luku in…«

»Ja, itak!«  se je zasmejala Liv in kar zažarela. Najbrž je bila edina, ki je treninge jemala resno. Jaz sem večino časa hodila, le zato, da bi si malce pretegnila noge in se rešila negativnih misli, ki so me obdajale. Toda najbrž sem se Camu, našemu trenerju zdela dobra, zato me je določil za kapetanko. Zdelo se mi je malce krivično, ker ni izbral Liv, zato sem ji mesto večkrat odstopila. Vse skupaj je bilo prav smešno. Liv se je zagreto trudila, da bi jo druge ubogale. Cam je sedel v drugem kotu telovadnice in gledal v telefon. Ja, ni bil najbolj zagret trener. Po ogrevanju smo začele z meti na koš. Danes sem imela ogromno smolo in nisem zadela skoraj nič. Najbrž moraš biti pri košarki res osredotočen, to pa je meni manjkalo.

To je opazila Kristen. Zamahnila je z svojimi črnimi lasmi in me nedolžno pogledala. »Jessy! Je koš previsoko? Morala bi it metati tja,« je rekla in z roko pokazala na spuščene koš, ki so bili namenjeni mlajšim. Pravzaprav Kristen nikoli ni rekla nič pametnega, vendar je vse povedala s takim tonom, da bi jo najraje nekam poslala.

Že sem ji hotela nekaj zabrusiti, ko me je Liv prehitela.

»Stara, maš probleme? Utihni, drugače te bom na gobec,« je rekla z glasom, ki bi prestrašil vsakega. Kristen je prhnila in užaljeno vrgla na koš.

»Liv, to ni vedenje kapetanke,« sem se zahihitala. Liv je le skomignila z rameni in z nasmehom vrgla na koš. In zadela. Tudi jaz sem vrgla, toda zgrešila. Kaj za vraga je bilo narobe z mano?

»Se mi samo zdi ali se Cam še manj ukvarja z nami kot po navadi?« sem vprašala Liv, ko je pritekla do mene.

»Nisem opazila, sam se nikoli ne zmeni za nas. No, najbrž je že obupal nad nami,« je rekla Liv in se ozrla po telovadnici.

Nekaj deklet je še kar sedelo. Tri so ležale sredi telovadnice in se pogovarjale. Tiste, ki so ostale, so delale vaje zraven naju. »Prosti meti!« je zaklicala Liv vsem, ki smo delale vaje. Prva je vrgla na koš, zadela in se vrnila k meni. Nekatere so zgrešile, druge zadele. Jaz sem bila med tistimi, ki niso zadele. Liv je to opazila.

»Mater, pa kaj je s tabo? Po treningu greva na pijačo in mi boš povedala, kaj se dogaja. Stvar mora biti precej resna, če v uri in pol zadeneš dva koša.« Liv se je zasmejala, jaz pa tudi. Čeprav nisem imela želje, da bi ji razlagala vse o Luku, sem bila vesela, da se lahko z nekom pogovorim. Livina žoga je neslišno priletela v koš.

»Tako punce, za danes smo končale!« se je zadrla. Midve sva naredili še nekaj razgibalnih vaj, druge pa so se pognale proti garderobi. Ko sva se preoblekli sva odšli v bližnjo kavarno.

Bila je majhna, vendar prav prijetna. Nanjo sva naleteli nekega popoldneva, ko sva se vračali iz treninga. Začelo je liti kot iz škafa in tako sva se bili prisiljeni ustaviti tu. Sedli sva za mizo v kotu. V kavarni je bila samo še starejša gospa in par srednjih let. Bilo je super, ker najini vrstniki niso zahajali sem. Naročili sva dve kokakoli.

»No kako je šlo?« je vprašala in vedela sem, da misli na obisk pri Luku. Nekaj časa sem bila tiho, saj nisem hotela zajokati.

»Daj no Jessy, saj veš, da mi lahko vse poveš. Nisem jaz Soph, ki misli, da lahko blati vse vrsti,« je rekla Liv. Mogla sem se zasmejati ob pogledu na njen resen obraz. Bila je čisto nasprotje Soph. Bila je vse prej kot zahrbtna. Res je, da je imela veliko sovražnikov. Toda veliko je bilo takih, ki so Liv zaradi njene odkritosti cenili.

»Hmm… Kje naj začnem?« sem rekla. Začela sem ji govoriti o Luku, o tem, da se ne spomni ničesar, o tem, da je mislil, da je Helen njegova mama in o Rose.

»Samo to ni kul stara,« je rekla Liv.

»Ne moreš zaradi neke nore ženske lagat mojemu Lukasu.« Prijateljsko sem jo butnila v ramo.

»Malo preveč si upaš,« sem jo zbodla. Toda vedela sem da ima prav. »Kaj pa bi ti storila če bi šlo za Teda?« sem resno vprašala. Ted je bil Livin fant, s katerim je začela hoditi malo prej ko sva se pred dvema letoma spoznali. Mami je takrat prekipelo, ker cele dneve nisem delala popolnoma nič. Bila sem namreč prepričana, da je moje življenje brez Marka končano. Poleg tega sem imela slabše ocene, grozen odnos no vsakogar, zato skoraj da nisem imela prijateljev.

»Zdaj pa dovolj!« je nekega dne rekla, ko sem ležala v postelji. Bilo je sredi popoldneva in močni sončni žarki so osvetljevali njen jezen obraz. Mama je bila redkokdaj jezna, toda kadar je bila… No, takrat je ni bilo pametno jeziti.

Nekaj časa mi je govorila o tem kako sem se spremenila, jaz pa sem le zavijala z očmi. Pravzaprav je sploh nisem poslušala, dokler mi ni postavila pogoja. Morala sem se vpisati vsaj v kak klub ali dejavnost, drugače bi mi uredila še dodatne terapije. Mojo terapevtko Lidio sem v nekaj mesecih zares vzljubila in res mi je pomagala prebroditi najhujše mesece, toda odpiranje čustev pred komurkoli mi ni bilo všeč. Poleg tega pa so bile terapije precej drage… Tako sem se odločila za košarko. Bil je edini šport, ki mi je bil v resnici zanimiv. Čez en teden sem odšla na trening. Najprej je bilo grozno. Košarka mi sploh ni šla, psihično sem bila na dnu, vse tam pa so mi šle pošteno na živce. Razen Liv. Vsaj mesec sem postajala boljša, najino prijateljstvo pa se je okrepilo in postalo tako močno, kot je danes.

»Kam si odplavala?« se je zasmejala Liv, ki jo je moja občasna zamišljenost zabavala. Zamahnila sem z roko in se nasmehnila.

 »Veš, Tedu bi najbrž takoj povedala. Saj veš, da sovražim laganje poleg tega pa sem to videla v nekaj bednih nadaljevankah. In veš, da sovražim nadaljevanke.«

Liv je vstala in plačala natakarici. Oblekli sva jakni in se odpravili ven. Ko sva hodili proti avtobusni postaji je Liv spet spregovorila. »Ne zdi se mi ravno pametno, da Luku lažeš… Toda najbrž ti najboljše veš, kaj je najbolje zanj. Poleg tega pa veš, da me lahko kadarkoli pokličeš,« je rekla Liv in mi podarila enega njenih ogromnih nasmeškov.

»Vem, hvala.«

Objela sem jo in stekla proti avtobusu, ki je ravnokar pripeljal. Pozdravila sem starejšega šoferja in sedla na sedež ob oknu. Na avtobusu ni bilo veliko ljudi, zato sem se kmalu zatopila v svoje misli. Potrebovala sem počitek, zato sem srčno upala, da ne bo doma nikogar.

 

 

 

 

 

 

 

ŠESTO POGLAVJE

 

   »Zakaj se moje želje nikoli ne uresničijo?« sem jezno zamomljala, ko so se iz kuhinje razlegli glasovi. Sezula sem čevlje ter se poskušala neopazno izmuzniti v sobo.

»Jessy, si ti?« je zaklicala mama.

»Ne,« sem jezno rekla in odšla k njej.

Stopila sem do hladilnika, vzela ven plastenko ledenega čaja in sedla na stol ob pultu. Nemo sem opazovala dogajanje v hiši.

»Jade, ugasni televizijo,« je mama glasno naročila Jade.

Ta je nemo strmela v ekran in se ni zmenila zanjo.

»Jake!« je vzkliknila in stekla k njemu. Bil je namreč ravno malo pred tem, da bi zgrabil vroč lonec juhe. Kako se je sploh znašel pri štedilniku tako hitro? Res zabavno je imeti petletno sestrico in dvoletnega bratca.

No, vsaj mama me ni zasliševala o tem, kje sem bila. Najbrž ne bi bila zadovoljna, če bi vedela, da več dni zapored obiskujem Luka. »Jessy,« je rekla in me proseče pogledala. Kaj bi spet rada, sem se želela zadreti, vendar sem ostala tiho.

»Pojdita z Jade na sprehod. Jaka moram spravit spat in če je ona doma še do jutri ne bo zaspal.«

Kako sem sovražila, da me je nekdo nekaj prosil, nato pa mi sploh ni dal druge možnosti.

»Greva ven Jade!« sem se zadrla. Deklica je bila v hipu na nogah. Stekla je na hodnik in v nekaj sekundah je bila obuta in oblečena. Nato sva skupaj zapustili hišo.

Sonce je že počasi zahajalo, ko sva z Jade hodili proti parku. Bližal se je lep, topel, pomladni večer, zato sem se počasi umirila. Rada sem imela tople, sončne dneve. Dež me je delal depresivno in žalostno. Kot bi me z svojimi kapljami želel zadušiti. Toda sonce.. To me je navdihovalo z rahlim upanjem, da bo še vse v redu. Kmalu sva prišli

v park, ki je bil poln ljudi. Tam pa sem se, ob pogledu na mimoidoče ljudi, spet razžalostila. Zavidala sem jim. Vsem. Otrokom, najstnikom in odraslim. Vsi so se smehljali, jaz pa sem se zadnje čase nasmehnila le redkokdaj.

Kdaj si postala tako depresivna, je rekel glas v meni.

Luke. Luke, Luke, mi je odmevalo v glavi. Zdelo se je kot da bi bil on kriv za vse moje težave, ampak bila sem dovolj pametna, da sem vedela, da to ni res. Sama sem bila kriva. Jaz in moje pesimistično mišljenje.

Pogledala sem Jade, ki je stekla proti igralom. Odšla sem proti njej in sedla na bližnjo klopco. Bila je stara, oguljena in popisana. S pogledom sem iskala majhen srček z črkami J in L v sredini. Komaj  sem ga opazila. Bil je v kotu in barva je bila že rahlo zbledela. Čez njega so bila napisana druga imena in majhne čečkarije. Za majhen srček pod njim se ni zmenil nihče. Razen jaz.

 Ozrla sem se proti igralom. Z očmi sem jo iskala, toda je nikjer nisem videla.

 »Sranje, samo to mi je še manjkalo. Jade!« sem rahlo zavpila. Neka mamica v bližini me je čudno pogledala. Hitro sem odšla na drugo stran igral in se od tam ozrla po parku.

V trenutku, ko sem jo zagledala, sem si oddahnila. Hitro sem odšla k njej. Takrat sem opazila, da se z nekom pogovarja. Bliže ko sem bila, bolj mi je nasmešek izginjal z obraza. To punco sem poznala. Bila je Anna, skupaj sva hodili v osnovno šolo. Že takrat je bila izjemno lepa, vanjo so bili zaljubljeni vsi fantje iz šole. Toda zdaj, je bila še lepša, bolj odrasla. Bila je pravzaprav popolna. Zato sem jo sovražila. »Zdravo!« sem pozdravila in usta prisilila v nasmešek. Anna se mi je široko nasmehnila.

»Jade je tako zrastla, sploh je nisem prepoznala!« Pa kaj?! Kot da bi se v primeru, če je ne bi srečala spomnila nanjo. Ali name. »Septembra bo stara šest,« sem veselo dodala. »Kako velika punca boš!«je vzkliknila Anna in Jade se je veselo nasmehnila.

»Kaj počneš tukaj?« sem prijazno vprašala.

»Ah, tukaj sem z Bradom, svojim fantom. Čeprav nimam pojma, kje je. Najbrž je zraven svojih »kul« prijateljev,« je dejala Anna in zavila z očmi. V sebi sem se rahlo nasmehnila. S tem sem se včasih, ko sem bila z Lukom obremenjevala tudi jaz.

 »Kaj pa ti? Si s kom?« vprašanje me je razjezilo, predvsem pa zmedlo. Sama nisem imela pojma. Ali je nekdo, ki ne ve kdo si, še vedno lahko tvoj fant? Živčno sem se nasmehnila.

»Jessy ima fanta Luka!«

Sestrico sem pogledala z najzlobnejšim pogledom, kar sem jih premogla. V tistem trenutku bi jo najraje udarila. Resno.

»S Coltonom?!«je zacvilila Anna. Ne, sem pomislila. Hodim z nekom ki mu je ime Luke Colton. Mater. Pokimala sem.

»Vav! Nikoli si nisem mislila, da…« Da ga bo dobila punca, ki je seveda pol grša od tebe, sem pomislila.  Spomnila sem se kako je bilo, ko sva se z Lukom začela družiti. Vsi so me čudno gledali. Najbrž je bilo krivo to, da je on, popularen Luke hodil s povprečno rjavolasko. »In kako mu gre? Saj veš.. vse tisto z drogami in alkoholom…« »Super je!«sem jo prekinila. Sovražila sem to. Ljudje, ki ga sploh niso poznali, so poznali samo napake,ki jih je naredil.

»Bova šli kdaj k njemu na obisk? Anna lahko gre z nama!«

Jade je navdušeno skakala okrog »popolne« smehljajoče Anne. Kako se lahko nekdo ves čas smeji? Saj vendar ne moreš biti ves čas vesel. Vse skupaj je zaigrano.

»Veš Jade, mislim, da ne bi bilo ravno najbolj primerno, da bi se popolna neznanka pojavila na njegovem domu,« je dejala Anna.

»Saj ni doma,« je hitro odgovorila Jade. Vse bo povedala.

»V bolnišnici je, ker je izg…« Jade sem tako močno potisnila, stran, da je presenečeno utihnila.

»Ojoj, Jessy, zakaj nisi povedala? Kaj se je zgodilo?« Lahko bi ti naštela deset razlogov zakaj ti nisem povedala. Eden od teh je, da te popolnoma nič ne briga. Drugo kot drugo pa še sama ne vem kaj naj si mislim!

»Imel je majhno nesrečo. Vse bo v redu,« sem dejala in upala, da delujem bolj prepričljivo kot sem v resnici bila.

»Z veseljem bi klepetala s tabo Anna, toda z Jade morava domov,« sem dejala.

Zadnje kar mi je manjkalo je bilo, kako je moj fant izgubil spomin, da se me najbrž nikoli več ne bo spomnil. In še to osebi, ki je preveč popolna, da bi jo moje težave vsaj malo prizadele.

Zgrabila sem Jade za roko in pomahala proti Anni.

    Na poti domov sem v kotičkih Jadenih oči opazila solze. Bilo mi je žal, da sem jo nadrla. Vedela sem, da je tudi njej žal, čeprav ni popolnoma prepričana kaj je naredila narobe. Bili sva si bolj podobni, kot bi želela.

Obe sva bili dovolj trmasti, da celo pot domov nisva rekli niti besede.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

SEDMO POGLAVJE

 

   »Sem že mislil, da te ne bo več,« me je z nasmehom na obrazu pozdravil Luke. Njegovo nenavadno veselje je bilo nalezljivo.

»Torej si me pogrešal?« sem presenečeno rekla. Luke je ljubko skomignil z rameni.

»Mogoče.«

»Mogoče? Če je to vse, te sploh ne bom več obiskala!« sem rekla in hotela zadržati smeh.

»Adijo,« se je zarežal Luke. Sedla sem na stol ob postelji. »Videti si bolje kot zadnjič,« sem presenečeno dejala. Nazadnje sem ga videla pred več kot  tednom in je izgledal precej slabše kot danes.

Umiti, črni lasje so mu nežno padali na čelo. Tudi poškodbe so bile manj opazne in grda rana na vratu se mu je počasi začela celiti. Luke je pokimal.

»Zdravnica je rekla, da če bo šlo tako dobro naprej, bom lahko šel domov veliko prej kot so mislili sprva.«

»To je super novica,« sem veselo rekla. Vedela sem, da bo njegovo zdravljenje v bolnišnici trajalo več mesecev, toda bilo je super, da mu gre bolje.

»Torej… S čim si bila tako zaposlena, da me nisi mogla obiskati? Najbrž sploh ne veš kakšen dolgčas je tu!« je dejal Luke.

 »Normalni smrtniki moramo hoditi v šolo, veš. Nismo vsi kot, ti, ki cele dneve poležavaš v postelji,« sem šaljivo rekla.

Luke je nenadoma utihnil.

Sovražim njegove hitre preobrate občutij, sem pomislila.

Že me je začela grabiti panika, ko se je nenadoma spet nasmehnil. Njegove oči so zažarele in zaželela sem si, da bi bilo spet vse po starem.

»Kdaj sva se spoznala?« Presenečeno sem ga pogledala.

»Midva?«

Luke je odkimal. »Ne, midva z Jess.«

Srce se mi je skoraj ustavilo. »Saj jo lahko kličem Jess, kajne?«

Ne! Ne smeš! sem hotela zavpiti.

»Ne,« sem tiho rekla. Čeprav sem želela zveneti čim bolj nevtralno, je bila beseda ostra.

»Toda zakaj?« je začudeno vprašal Luke.

»Vsi jo kličejo Jessy in s tem ni nič narobe.« Jezno sem ga pogledala. Luke je le rahlo dvignil roke v znak predaje.

»No…« sem rekla čez nekaj časa.

»Vprašal si, kdaj sta se spoznala, kajne?« sem rekla. Luke je pokimal. Nasmehnila sem se in se udobno zleknila na stolu.

»Uf,fant… Pripravi se, ker je to zares dolga zgodba,« sem se nasmejala. Luke se je le zarežal in čakal na začetek zgodbe. Malce sem pobrskala po spominu, nato pa začela.

»Prvič sta se spoznala pred…enajstimi leti. Bilo je pravzaprav popolno naključje. Jessy se je z svojo mamo odpravila na sprehod v park. Odšla je do igral, mama pa ji je sledila. Igrala se je v peskovniku, potem pa si prišel ti.« Zazrla sem se v Lukove temne oči. Že takrat so mi bile všeč. Zdelo se mi je, da bi v njih lahko utonila. Ko sem opazila, da neumno strmim vanj sem se v zadregi nasmehnila. »Želel si sesti na njeno mesto, toda ona tega ni pustila. Porinil si jo, da je padla. Pri tem si je le odrgnila koleno, toda, joj kako je jokala,« sem se zahihitala.

»Stekla je k mami, ta pa jo je začela tolažiti. Potem pa sta prišla ti in tvoja mama,« sem dejala. Govorila sem počasi, da se ne bi izdala.

»Helen?« je vprašal Luke. Za trenutek sem se zmedla, saj sem čisto padla v zgodbo.

»Kaj?« sem ga neumno pogledala.

»V parku, ko sva prišla k vama. Tisto sva bila jaz in moja mama, Helen…kajne?« Šele takrat sem ugotovila, kaj se je dogajalo. Helen je Luku še kar govorila, da je njegova mama. No, pa saj ne, da tega ne bi pričakovala. Bila je zlobna in kruta, čisto nasprotje Belle, zato ni čudno, da me je vse skupaj še bolj razjezilo.

»No…« sem začela. Luke me je resno pogledal.

»Tisto ni bila Helen.« Luke me je presenečeno pogledal. »Torej v parku nisem bil z mamo?« je vprašal Luke.

Ker mu nisem odgovorila, je še naprej razmišljal.

»Ali…« je dejal. »Pa Helen ni moja mama?« Rahlo sem prikimala.  Luke je bil vedno bolj zmeden. Živčno sem pogledala skozi okno. Med tem, ko sem bila pri Luku je začelo deževati. Dež me je vedno spomnil na Marka. Na najin prvi in zadnji dan. Poleg tega pa je deževalo tudi na večer Lukove nesreče. Takrat sem se zavedala, da me je Lukova nesreča spet spomnila na Marka. Najbrž zaradi bolnišnice in vseh podobnosti. Toda to je bilo sebično. Marka ni bilo več in s tem sem se sprijaznila. Luke pa je bil tukaj, ob meni.

»Rose,« je nepotrpežljivo dejal Luke.

»Mhm…kaj?« Uf, danes sem tako zmedena.

»Danes pa si precej zmedena, kajne?«

Za trenutek sem se spomnila, kako je bilo pred nesrečo. Takrat se je to dogajalo pogosto. Luke je vedno na glas povedal moje misli. In obratno. Kot bi bila povezana. Nasmehnila sem se.

»Če bi me poznal, bi vedel, da sem vedno takšna!«

»Mislim, da si super, Rose (in moje veselje je izpuhtelo). Toda še zdaj mi tega nisi pojasnila. Če Helen ni moja mama…Kje in kdo je potem moja mama?« Tega sem se bala. Nisem mu želela povedati, ker sem vedela kako mu bo hudo. Zato sem molčala, če prav sem vedela, da je neizogibno.

»Rose, povej kaj se je zgodilo z njo. Prosim.« Počutila sem se kot, da sem majhen otrok. Ne morem, prizadelo ga bo. Nisem si mogla prestavljati kako hudo mu je bilo, ko je umrla.

»Povej mi,« je jezno rekel. Zares jezno.

»Luke, raje ne bi,« sem ga prosila. Zakaj mu njegov oče, Greg ni povedal?

 »Me je zapustila?« je vprašal. Zmajala sem z glavo.

»Je…je umrla?« je vprašal. Nisem vedela, kaj naj storim. Ni se mi zdelo prav, da bi mu lagala.

»Umrla je v  prometni nesreči,« sem tiho rekla. Luke se je zastrmel skozi okno. Hotela sem ga objeti, toda na mesto tega sem se le rahlo dotaknila njegove roke. V očeh so se mu nabirale solze.

»Oprosti.« Preslišal me je. Sledilo je nekaj minut mučne tišine.

»Si jo poznala?«

»Ja. Jessy jo je, no, in mi je veliko povedala o njej,« sem dejala. »Kakšna je bila?« me je vprašal. Zamislila sem se, saj nisem imela pojma kako jo naj opišem.

»Ime ji je bilo Bella in po videzu sta si bila strašno podobna. Imela je temno rjave, rahlo skodrane lase in prelepe kostanjeve oči. Vedno je bila je prijazna in je vsem iskreno ponudila pomoč. Bila je kot angel,« sem rekla in se rahlo nasmehnila, ko sem se spomnila, kako sem jo oboževala.

»Oboževala je naravo in živali. Okrog hiše ste imeli polno lepih rož in Bella je skrbno skrbela za njih. Imeli ste psa, ki ga je Bella naravnost oboževala. Poleg tega je znala zares dobro igrati na klavir. Mislim, da je z svojim igranjem marsikoga spravila v jok,« sem se zasmejala. Luke se je žalostno nasmehnil.

»Oprosti,« sem se mu opravičila, Luke pa je divje zmajal z glavo.

»Ne! Zares sem vesel, da si mi povedala o njej. Če po resnici povem, sem prav srečen, da moja mama ni Helen,« je rekel.

Tudi jaz si ne bi želela imeti takšne mame, sem pomislila. Pogledala sem Luka, ki je zamišljeno gledal v zid. »Še nekaj te muči,« sem rekla. Luke je le skomignil z rameni. Spregovoril je z monotonim glasom, čeprav sem vedela, da komaj zadržuje solze.

»Muči me le to, da se je ne spominjam. Ti jo poznaš veliko bolje kot njen lastni sin…« Glas se mu je zlomil.

»Oprosti, Luke. To bi ti moral povedati kdo drug,« sem rekla in res mi je bilo žal, ko sem Luka videla takšnega. Tega nisem prenesla. Prijela sem njegovo roko in ga rahlo stisnila. Hotela sem ga objeti, toda nisem mogla. Luke se mi je nasmehnil.

»Prav vesel sem, da si mi to povedala ti.«

 

»No, kaj pa se je zgodilo takrat? Saj veš v parku?«

»Hm.. pravzaprav nič posebnega. Bella te je prisilila, da si se ji opravičil.  Nato se je začela pogovarjati z mojo…Khm…njeno mamo. In nekako sta postali zares dobri prijateljici, kar je še dodatno zapletlo tvoje in Jessyino življenje,« Luke me je hudomušno pogledal.

»Torej predvidevam, da najina ljubezen ni bila na prvi pogled!« zamahnila sem z roko.

»Daleč od tega!« Bilo mi je prav všeč, kako se je Luku spremenilo razpoloženje. Mimogrede sem pogledala na telefon. Dva neodgovorjena klica in mamino sporočilo, naj pridem domov, saj čuvam Jaka.

»Sranje!« sem zaklela. Luke me je začudeno pogledal. »Oprosti, nujno moram domov!« sem rekla in se upravičujoče nasmehnila. Luke je le pokimal in odšla sem proti vratom. »Hej, počakaj!« je nenadoma zavpil. Pogledala sem ga.

»Imaš morda kakršnokoli sliko moje mame? Ali pa jo ima Jessy?« je vprašal. Zagotovo bi morala biti kje kakšna.

»Bom pogledala,« sem dejala in za seboj zaprla vrata.

 

 

 

 

 

 

 

OSMO POGLAVJE

 

»Zamujaš,« me je jezno opomnila mama, ko sem vsa zadihana pritekla domov.

»Po kom le, imam to,ha?« sem jezno pripomnila in jo s tem spomnila na število govorilnih ur, ki jih je zamudila.

Preslišala je mojo pripombo. Sredi dnevne sobe sem zagledala Jade z liziko v ustih. Oblečena je bila v ljubko kratko oblekico roza in bele barve. Obute je imela bele čeveljčke. Videti bi bila prav prikupno, če ne bi bila v obraz tako namrščena. Že sem mislila dodati kakšno zlobno pripombo, ko je me mama srepo pogledala.

»Super si! Najlepša punčka boš,« je mama dejala z osladnim glasom in začutila sem, da moram zaviti z očmi. Mama mi je začela govoriti napotke, kaj naj storim, ko se Jake zbudi. Pol sem že takoj pozabila. »Ja, ja, okej,« sem naveličano rekla. Kmalu sta se odpravili in v hiši je nastopila tišina.

Vrgla sem se na kavč in kot bi mignil, so vame vdrli spomini z obiska pri Luku. Bolj kot sem razmišljala o zadnjem mesecu, bolj sem se počutila neumno.

 »Trapa,« sem si rekla. Zakaj sem poslušala Helen, ko mi je grozila. Dogajanje se mi je zdelo čedalje bolj podobno mehiški nadaljevanki, ki sem jo gledala pred časom. Fant glavne junakinje je tako kot Luke izgubil spomin. Ona pa mu ni povedala, da je njegova punca. Vse to samo, da se je zgodba vedno bolj zapletala. Bolj ko sem razmišljala o tem, bolj sem se počutila neumno. Povedala mu bom, sem pomislila. Ko se naslednjič vidiva,  mu bom povedala… Kaj pa je najhuje kar se lahko zgodi? Na televiziji se je ravno začela ena izmed kuharskih oddaj. Ni se mi jih dalo gledati, zato sem televizijo ugasnila. Tiho sem odšla v svojo sobo in upala, da ne bom zbudila Jaka. Samo to bi mi še manjkalo: vreščeč dvoletnik, ki mi bo preostanek dneva pil živce. Čim dlje, ko bo spal, tem bolje.

V sobi sem na tiho prižgala radio. Vseeno mi je bilo, kateri od mojih mnogih DVD-jev je v njem. Samo, da sem se rešila tišine. Te namreč nikoli nisem marala.

Čez nekaj časa sem se spomnila, kaj sem pred dobro uro obljubila Luku. Začela sem razmišljati, kje bi lahko našla Belline fotografije. Bila sem prepričana, da zagotovo mora nekje biti vsaj ena. Z mojo mamo sta bili vendar zares dobri prijateljici. Prebrskala sem celo sobo in našla tri stare albume. V prvem nisem našla nič posebnega. Tam so bile fotografije mene, kot dojenčka. Končal se je z slikami, kjer sem bila stara kakšna štiri leta. Takrat Luka še sploh nisem poznala. Razočarano sem odprla drug album. Tam je vame pogledala petletna Jessy. Fotografija je bila posneta na morju. Slikana sem bila na plaži, kjer sta se za mano svetlikala temno morje ter žareč sončni zahod. Pogled na moj obraz me je razžalostil. Bil je iskren in brezskrben. Najbrž me ogromna luknja, kjer mi je pred nekaj dnemi odpadel zob, ni preveč motila. Kislo sem se nasmehnila. Zakaj se je moje življenje tako zapletlo?

Obrnila sem nekaj strani in naletela na sliko, na kateri sem bila jaz, mama in Bella. Fotografija ni bila slaba. Posneta je bila na maminem rojstnem dnevu, kamor je bila povabljena tudi Bella. Toda nisem iskala te slike. Iskala sem prav posebno sliko, ki pa je v tem in tudi naslednjem albumu, nisem našla.

»Presneto,« sem se razjezila in se ozrla po sobi. Postalo mi je jasno, da tukaj fotografije ne bom našla. V upanju, da jo bom našla v sobi mojih staršev, sem se odpravila tja. Toda zaman. Pregledala sem vse mamine skrivne kotičke, vendar fotografije nisem našla. Bila sem jezna, vendar sem se potolažila z mislijo, da Luka jutri ne bom obiskala. Mama bo odšla na obisk k eni izmed njenih mnogih tet. Spominjam se, da me je, ko sem bila mlajša, včasih vprašala, če želim iti z njo. Takrat mi je bilo to zabavno, toda sčasoma sem se začela dolgočasiti, zato sem raje ostajala doma. Čez nekaj časa je obupala in zdaj me nikoli več ne vpraša, če želim z njo. No, saj si tega niti ne želim.

Ker je torej ves dan ne bo doma, oče pa bo delal popoldne, sem bila obsojena na dan z Jade in Jakom. Super!

Zaslišala sem stopicljanje majhnih nožic in kmalu za tem so se glasno odprla vrata moje sobe.

»Jake!« sem rekla in se ob pogledu nanj zasmejala. Njegovi svetli lasje so bili popolnoma razmršeni. Oblečeno je imel temno, enodelno pižamo, v kateri je komaj hodil. Zaspano se je oziral po sobi. Pogled se mu je ustavil na albumih, ki so ležali na tleh.

»Esi, slike!« Esi je bilo njegovo ime zame. S prstom je pokazal nanje. »To so slike, ja,« sem se zasmejala.

»Pridi greva dol,« sem mu rekla in odšla proti stopnicam. Jake jih je pogledal in stekle k meni. »Nosi!« je dejal in drobne ročice stegnil proti meni.

»V redu, gospod,« sem resno rekla in ga po stopnicah odnesla v dnevno sobo. Brž ko sem ga spustila, je stekel drugam. Najbrž ga je zaspanost že minila. Sedel je k igralnim kockam, ki so ležale v kotu sobe. Vrgel se je na tla in me pogledal.

»Esi, tat!« Nisem bila najbolj prepričana kaj to pomeni, zato sem le odkimala in rekla, da se ne bom igrala z njim.

Najprej je rahlo zajokal, potem pa je pozabil name in se popolnoma posvetil kockam. Prižgala sem televizijo. Ravnokar je bila na programu ena izmed mnogih serij, ki so jih vrteli čez dan. Vedno so me spravile v smeh in tako je bilo tudi tokrat. Tako sem bila zatopljena v dogajanje, da sploh nisem opazila, kdaj se je Jake nehal igrati. Potem pa sem zaslišala pok. V trenutku sem se obrnila. Zagledala sem Jaka, ki je brskal po ogromnih knjižnih policah. Ena od knjig je ležala na tleh.

»Jake! Kaj delaš? Pusti knjige!« sem se razjezila. Ugotovil je, da me to jezi in to ga je le še dodatno spodbudilo k temu. Na tla je začel metati vsako knjigo, ki mu je prišla pod roke. Ob tem se mi je navihano smejal.

»Jake, takoj nehaj!« sem ga nadrla in se zagnala vanj. Zasmejal se je in smeje stekel iz sobe. Za dvoletnika je bil precej hiter, toda v nekaj sekundah sem bila pri njem. Dvignila sem ga in ga rahlo stresla, da se je nehal smejat.

»Poreden si,« sem ga okregala.  Jaku to ni bilo najbolj všeč, zato se je začel nelagodno zvijati.

»Dol,« je dejal in naposled sem ga le spustila. Ozrl se je po kuhinji in na pultu opazil čokoladice. Stekel je do njih, splezal na stol in vzel dve čokoladici. Nato je z njima vred odšel na kavč in začel gledati televizijo. Ni se mi dalo ukvarjati z njim, zato sem se odločila pospraviti knjige. Mama najbrž ne bi bila ravno zadovoljna, če bi, ko bi stopila skozi vrata, zagledala kup knjig na tleh. Upala sem, da jih padec ni uničil. Začela sem jih pobirati, potem pa je izmed ene izmed njih padla fotografija. Začudila sem se. Zakaj bi ležala v knjigi?

Obrnila sem jo in osupnila, ko sem našla sliko, ki sem jo iskala malo prej.

Dobro sem si ogledala Bello. Fotografija je bila posneta na prostem. Oblečeno je imela lepo obleko, krem barve, rjavi lasje pa so ji v lepih kodrih padali na ramena. Njen brezhibno popoln obraz je zrl v kamero in kazal njen prečudovit nasmešek. Pogledala sem knjigo, s katere je fotografija padla.  Bil je eden izmed romanov Nicholasa Sparksa. Nič čudnega, sem pomislila. Mama je vedno oboževala njegove romane. Ko sem knjigo želela položiti na polico, pa je ven pokukala bela kuverta.  Vzela sem jo ven. Videlo se je, da jo je nekdo že odpiral. Obrnila sem jo in na drugi strani je pisalo: »Za Karen«.

Začudeno sem pogledala, saj je bilo to ime moje mame. Še bolj pa sem bila začudena, ko sem prepoznala pisavo. Bila je Bellina.

 

 

 

 

 

 

DEVETO POGLAVJE

 

Če se nisem zmotila in je pismo zares napisala Bella, sem ga morala prebrati! Sedla sem na kavč in ga začela odpirati. Nato pa je v vhodnih vratih zaškrtal ključ. Pismo sem zaprla in ga porinila v eno izmed revij, ki so ležale na klubski mizici.

   »Presneto!« sem kriknila, ko sem zagledala Jaka, popolnoma popackanega z čokolado. Od glave do nog. Dobesedno.

»Živjo!« je zaklicala mama iz hodnika. Zakaj sta tako hitro doma? Ali niso nastopi včasih trajali dlje?!

Pograbila sem ročke in Jaku hitro začela brisati obraz.

»Jake, kakšen pa si!« se je zarežala Jade ko je pritekla k nama. Jake je mislil, da se je zgodilo nekaj smešnega, zato se je še sam zasmejal. Jaz pa sem ob tem le obupano zavzdihnila.

»Joj!« Mami je šlo na smeh, toda tega ni želela pokazati. Vzela ga je v naročje ter ga odnesla v kopalnico, da bi ga umila. Med potjo mu je govorila, nekaj v smislu: »Oh ti pacek ti!« Zavila sem z očmi ter vzela revijo, kjer je bilo pismo ter fotografija. 

»Od kdaj pa se ti zanimaš za avte?« Začudeno sem pogledala Jade. »Kaj?«

S prstom je pokazala na  revijo. Pogledala sem na platnico revije. Res, bila je revija o avtih.

»Od danes naprej!« sem ji zabrusila, saj mi je šla z svojo radovednostjo pošteno na živce.

Najbrž je bila z mojim odgovorom zadovoljna, saj je le skomignila z rameni in ni spraševala nič več.

 Ko sem prišla v sobo, sem vzela ven pismo in fotografijo. Le to sem spravila v predal. Predvsem me je zanimalo pismo. Zaklenila sem se v sobo, da me kdo ne bi motil, saj sem zares imela občutek, da je s pismom nekaj pomembnega. Zunaj se je že rahlo temnilo, ko sem se končno spravila brat pismo. Zavita v odejo sem na postelji rahlo odprla kuverto. Soj nočne lučke je osvetlil lepo zložen papir. Previdno sem ga vzela ven in ga razgrnila. Srce mi je močno razbijalo, ko sem prebrala prve besede. Z vsako besedo, ki sem jo prebrala, sem vedela, da je to zares pisala Bella.

 

Draga Karen!

   Že več dni se ubadam s tem, kako naj začnem. Nisem najboljša v pisanju pisem in to dobro veš. Še nekaj, česar ne obvladam. No, vendar to pismo ni namenjeno temu. Precej bolj pomembno je.

   Vem, da bi veliko raje videla, da bi ti to povedala v obraz, toda zdelo se mi je bolj primerno, da vse skupaj zapišem… Pišem ti, ker moram nekomu povedati. In le tebi v teh dneh lahko zaupam. Ne razmišljaj preveč. Le preberi kaj ti imam za povedati.

   Se spomniš najinega pogovora iz pred treh let? Bili sva pri tebi doma, tega se še predobro spominjam. Bili sva sami. Tvoj mož je bil v službi, Jessy in Luke pa v šoli. Bilo je prelepo vreme. Sonce je sijalo skozi okno in na mizo, kjer sva sedeli midve, metalo svoje prekrasne jutranje žarke. Da, spomnim se vsake podrobnosti.

   Toda bolj pomembno je, če se spomniš najinega pogovora. Ne spominjam se, kako sva prišli na to temo, vendar sva se kar naenkrat začeli pogovarjati o tem. Povedala sem ti o svojih počutjih. Mislim, da sem nora, sem ti rekla. Spomnim se, kako si se zasmejala ter zamahnila z roko. »Ti nora?!« si rekla. »Lepo te prosim, ne kvasi takšnih neumnosti!« si dejala. Jaz pa sem še naprej govorila o tem. Povedala sem ti o tem, da se mi zdi, da me nekaj zasleduje. Senca preteklosti. Se spominjaš? Bila si zgrožena, češ, da kaj takega ne obstaja. Vendar vem, da veš kaj je to pomenilo. Pekla me je slaba vest.

   Toda takrat si me potolažila, češ, da bo to nekoč to izginilo. Res sem želela verjeti! Zares močno, Karen! Pa ni izginilo. Vedno so me malenkosti spominjale na to, kakšna pošast sem.

  Pospravljala sem podstrešje, ko sem nenadoma našla kupe starih časopisov. Takšnih, ki so izšli pred nekaj leti. In tam je bil članek o nesreči. Veš kaj je pisalo? Zaradi pijane voznice, umrla mati treh otrok! Prav to je pisalo, Karen. Takrat se mi je popolnoma zmešalo! Raztrgala sem papirje na kosce in norela po podstrešju.

   Najbolj me je mučilo  dejstvo, da ogromno ljudi tako dobro govori o meni. O meni! Pijani voznici, ki je ubila žensko! Veš kaj je najhuje? Vem, da je to že dolgo nazaj in da bi morala to pozabiti. Ljudje storijo napake, kajne? Toda jaz nisem takšna, Karen!  Jaz sem dobra oseba, morala bi biti popolna, nisem morilka!

  Vem kaj bi mi v tem trenutku najbrž rekla: »Vsi delajo napake, Bella. Tako popolna pa spet nisi.« Toda to se najbrž ne bo zgodilo. Danes sem ugotovila, kako se bom rešila slabe vesti. VEM da ne boš odobravala tega kaj bom storila. Tudi jaz pred nekaj mesci nisem. Toda takrat nisem čutila tega kaj čutim danes. Ja, najbrž sem nora. Toda kaj bi se zgodilo z mano? Popolnoma bi se mi zmešalo in odpeljati bi me morali v psihiatrično bolnišnico. Kaj bi si vendar o tem mislil Luke. Imeti nore mame, ne tega mu ne morem narediti. Mislim, da bo bolje za vse, če me na svetu ne bo več.

   Imam tri ogromne prošnje zate. Prvič: Nikar me več ne išči. Najbrž me ne bo več, saj vem, da danes ne boš pogledala v nabiralnik. Potem bo pa seveda prepozno.

Drugič: z vsem srcem te prosim, da tega pisma ne kažeš nikomur. Ne svojemu možu, ne Jessy, Luku ali mojemu možu, kaj šele policiji!

In tretjič: Lahko me obsojaš, toda ne krivi sebe! Nisi ti kriva, noben ni kriv! Sama sem se odločila in vem, da bo to najbolje zame.

Nihče me ni in me ne bi moral rešiti, Karen.

                                                                                           Bella

 

 

   Le strmela sem v pismo. Rahlo sem se tresla in šlo mi je na bruhanje. Je bilo vse skupaj res? Ali pa je bila le šala? Toda kdo bi se šalil o čem takšnem. Nisem želela verjeti. Močno sem se uščipnila v roko, da bi se prebudila. Vendar se nisem. Še vedno sem pretresena sedela na postelji, luč pa je nežno osvetljevala sobo.

    Takrat sem opazila, da jokam. Bila sem žalostna, grozno žalostna za Bello. Zakaj ni povedala? Lahko bi ji pomagali, mama bi ji lahko pomagala. Ko sem se spomnila nanjo, sem bila v hipu na nogah. V meni je kar vrelo.

Zmotilo pa me je še nekaj. Morala bi biti popolna, Luke je rekel podoben stavek, ko sem ga takrat našla v njegovi sobi. Moral bi biti popoln, Jessy. Postalo mi je slabo, ko sem pomislila, da bi lahko Luke končal kot Bella. Je bilo to morda v njihovi družini?

Od vsega skupaj mi je postalo slabo. Odklenila sem vrata in stekla v kopalnico. Mislila sem, da bom bruhala, pa nisem. Le slabo mi je bilo. grozno slabo.

»Jessy!« je vzkliknil oče, ki je ravnokar prišel iz službe. Najbrž se je želel po napornem dnevu v službi oprhati.

»Jezus, Jessy!« Pogledal je moj objokan obraz in stisnjene ustnice.

»Kje je mama?« sem zagrozila. Najbrž bi se kdaj drugič, še sama ustrašila svojega glasu.

»V kuhinji je.«

Ker sem nepremično strmela vanj, se je najbrž odločil, da je najbolje, da stvar prepusti mami. Poklical jo je in čez nekaj trenutkov je planila v mojo sobo. Že me je mislila vprašat, kaj je narobe, ko je v moji roki zagledala pismo. Komaj čez nekaj trenutkov ga je prepoznala. V trenutku je prebledela.

»Si ga prebrala?«

»Ja.«

»Kaj se dogaja?«

Očetu ni bilo jasno popolnoma nič. Pogledal je mene, nato pismo, nato mamo, nato pa spet mene. Mama se je tiho obrnila in mu dejala naj odide ven. Odšel je, midve pa sva se premaknili v mojo sobo. Tam pa je nastala smrtna tišina. Postalo me je strah, da bo mama padla v nezavest. Trznila sem, ko se je sesedla na posteljo. Ker nisem imela pojma kaj naj storim, sem sedla k njej.

»Zakaj mi nisi povedala?«

»Nisem smela.«

»Zakaj nisi povedala Luku? Ali pa njegovemu očetu?«

»Ker nisem smela.«

S tem me je pošteno razkurila. Bellina samomorilska nesreča je Luka močno spremenila. In to je vedela. Vedela je skoraj vse o njegovih problemih in težavah. Bila sem jezna nanjo.

»Morala bi povedati!« sem vzkliknila. Bila sem tako jezna. Na mamo, na Bello. Kako je lahko mislila, da bo zaradi tega Lukovo življenje lažje?!

»Nisem smela, Jessy. Saj si prebrala…«

»Ne mama! To so samo napisane besede. Bella ne bi vedela, če bi nam povedala, da je delala samomor!«

»Prosila me je. Zagotovo je imela dober razlog za to…«

»Ne, nehaj! Ne razumeš! Nihče ne razume. Nimaš pojma kako je bilo Luku, ko je ugotovil, da je njegova mama umrla. Nimaš pojma, kako je bil jezen, ker je imela nesrečo. Bella ni imela nikakršnega razloga za to dejanje. S tem je le sebično prizadela vse okrog sebe!« Ugotovila sem, da vpijem. Nato se mi je pogled ustavil na mami, ki je jokala. Tudi jaz sem. Toda v mislih. Tam sem besnela in jokala, da sem se skoraj zadušila. Navzven pa nič. Niti solzice. Mama pa je jokala in jokala in kar ni hotela nehati. Postalo mi je žal, da sem jo nadrla. V resnici je bil to le majhen izbruh zaradi vsega kar se je zgodilo. »Oprosti,« sem dejala, toda ni me slišala.

»Pojma nimaš,« je zahlipala. »Veš, kako sem se žrla zaradi vsega skupaj? Vsi tisti znaki… Njene izbuljene oči, pa shiran obraz. In njen zmeden pogled, ki se je vedno oziral naokrog. Kolikokrat sem razmišljala, kaj bi bilo, če bi pismo prebrala prej. Bella bi bila živa. jaz sem bila kriva. Zakaj za vraga nisem tega prekletega pisma prebrala prej?!« Mama je močneje zahlipala. Želela sem ji povedati, da ni sama kriva. Da bi najbrž Bella, našla drug način, da bi se ubila. Toda nisem rekla nič.

 

 

»Veste koliko če-jev je v življenju?« je nekoč rekel učitelj za zgodovino. Bili smo v osmem razredu osnovne šole in učitelja nismo poslušali. Vsaj ne zares. Le smejali smo se njegovim kretnjam, pravzaprav vsemu kar je rekel in naredil. »V življenju je neskončno število če-jev. Če bi preživel, bi lahko povedal našo neverjetno zgodbo mojih tovarišev drugim Britancem, je nekoč dejal Scott. Pa ni preživel. Na Antarktiki so umrli. Če ne bi naredili atentata na Franca Ferdinanda ne bi bilo prve svetovne vojne. Pa je bila. In še neskončno drugih če-jev. V zgodovini in v življenju. Lahko, da me bo danes (Bog ne daj) na cesti zbil avto in bom pristal v bolnišnici. Uf koliko če-jev bi bilo takrat. Kaj bi bilo, če ne bi šel ob tisti uri domov. Kaj če tistega avta ne bi bilo. Kaj če ne bi šel po tisti poti. Učenci, dogodkov ne moremo spremeniti. Z ugotavljanjem, kaj če bi, ne bomo spremenili ničesar. Lahko le spremenimo naš odnos in se sprijaznimo s tistim kar se je zgodilo.« Nato je zazvonil zvonec in vsi smo stekli proti vratom. Bila sem med zadnjimi in ko sem šla mimo njegove mize, je nekaj zamrmral. »Zapomnite si to, učenci. Zapomnite.« Nihče ga ni slišal, ali pa se tako kot jaz za to ni zmenil. Nikoli si ne bi mislila, da si bom zapomnila besede starega, plešastega učitelja, ki je vedno dejal nore izjave. Pa sem si.

DESETO  POGLAVJE

   Naslednjih nekaj ur je bilo čudnih. Mama je govorila o Belli, o tem, da je ona kriva za njeno smrt. Jaz sem jo tolažila, da nihče ni moral vedeti, kaj je z Bello. Ona pa je le jokala in ostajala v svojem svetu. Sploh me ni več poslušala. Prestrašila sem se, da se bo moji mami popolnoma zmešalo. Končno pa je le nehala jokati. Solzen obraz je obrisala z rokavom.

“Moram narediti večerjo,” je dejala, čeprav je bila ura komaj pet. Najbrž je bil to njen izgovor. Pokimala sem, čeprav me ni niti pogledala. Preden je stopila ven, je nekaj zamrmrala.

“Nikomur ne povej,” je dejala, jaz pa sem le pokimala.

Ko je odšla pa me je spet prevzela žalost. Globoka, takšna ki je že dolgo nisem občutila. Prestrašila sem se, ko sem se spomnila obdobja po Markovi smrti. Takrat sem namreč padla v globoko depresijo. Ne smem dovoliti, da se to spet zgodi, sem pomislila.

Ker nisem več zdržala v sobi, sem odšla na sprehod. Zunaj je bilo mrzlo in oblaki so kazali na to, da se bo vsak čas ulil dež. Kljub klavrnemu vremenu sem zunaj lažje razmišljala.

Ker nisem želela misliti na Bello ter na Luka, sem gledala okoli sebe. Veter je nežno upogibal veje dreves. Na cesto je padlo nekaj kapljic dežja. Nedaleč sem slišala pasji lajež in zatem jezen človeški glas. Mimo se je pripeljala majhna deklica, za njo pa najbrž njen oče. Deklica se je žareče nasmehnila in me pozdravila, kljub temu, da se še nikoli nisva videli. Odzdravila sem in se prisilila v nasmeh. Nato me je pozdravil tudi njen oče. Tudi njemu sem odzdravila. Nato sem spet hodila naprej. Nisem razmišljala kod hitim, dokler nisem prišla do železniške postaje. Bila je polna ljudi. Starih, staršev ter najstnikov. Bila je popolnoma drugačna kot takrat, ko sem bila nazadnje tukaj.

 

***

 

Sedla sem na klop in se razgledala naokrog. Drevesa so bila že skoraj povsem gola, tla pa so bila polna pisanih drevesnih listov. Postajo je osvetljeval le soj ulične svetilke. Bila je lepa noč. Prelepa. Spet so mi po obrazu stekle solze.

“Zakaj ravno Mark!” sem zatulila, da je moj glas odmeval v noč. “Zakaj ravno njega, ki mi je pomenil največ na tem svetu!” sem se drla skozi solze.

“Zakaj, zakaj, zakaj!!” sem zajokala in zacepetala z nogami kot kakšen otrok. Začela sem hoditi po železniški progi. Name so se kot nevihtni oblaki zgrinjale črne misli.

Bi me kdo pogrešal, če me ne bi bilo več, sem pomislila. V meni se je oglasil droben glasek. Seveda, pogrešali bi te tvoji starši, pa Liv. Potem pa se je oglasil mnogo glasnejši glas. Ne, ne bi. To je ponavljal tako dolgo, da sem mu začela verjeti.

»Nihče me ne bo pogrešal,« sem mrmrala. Pomislila sem. Čez nekaj minut bo prišel vlak, vsaj koliko sem vedela.

 Tiho sem hodila naprej po tirih in gledala v črno temo.

Luke, se je oglasil šibkejši glas. On bi te pogrešal. Potrebuje te. Potolklo ga bo, če te ne bo več.

»Luke,« kako sem lahko pozabila nanj in na njegov izpad pred nekaj meseci. Ko sem bila v njegovi hiši in sem mu pravzaprav rešila življenje. Njegov iskren hvala je bil še kar zasidran v mojem srcu.

Nedaleč stran sem zagledala luči. Bil je vlak, ki je drvel proti meni. Kaj delam?! Moji možgani so podivjali. Bilo je kot bi se zbudila iz sanj. Stala sem na železniški progi, vlak pa je drvel proti meni.

Zakaj za vraga stojim tu? V trenutku sem odskočila in se pri tem spotaknila ob kamen. To me je tako presenetilo, da sem izgubila ravnotežje. Padla sem po tleh in se rahlo zakotalila po manjšem klancu.

Srce mi je glasno razbijalo, ko sem razmišljala kaka trapa sem bila. Sem res želela narediti samomor? Postalo mi je grozno, ko sem se spomnila, da sem bila prav takšna kot Luke. Skoraj se mi je zmešalo. Ko je vlak odpeljal, sem vstala in pogledala, če sem v redu. Nič me ni bolelo, le srce mi je divje razbijalo.

»Nihče ne sme tega izvedeti,« sem si mrmrala, med tem pa sem se sramovala svojih misli pred nekaj minutami. Odšla sem domov, se zleknila v posteljo in v trenutku zaspala.

»Nikomur ne bom povedala,« sem sklenila.

 

 

 

Čez nekaj dni sem se spet pojavila v bolnišnici. Skrbelo me je pismo, če bom Luku lahko zamolčala o njem in o Bellinem samomoru. Toda njegov nasmeh je iz mojih misli izbrisal vse težave in probleme. Ko ni gledal, sem mu na omarico položila Bellino sliko.

  »Si za kratek sprehod?« sem nasmejano vprašala. Zunaj je bil prekrasen poznopomladni dan. Sonce je močno sijalo, toplo pa je bilo kot poleti.

»Z veseljem. Samo…« Pogledal je Kate, ki je prišla z menoj. Ta je veselo pokimala. Še prej sem jo pol ure prepričevala, če lahko greva na krajši sprehod. Luke je bil zdaj fizično bolj kot ne že v redu, le rahlo je bil iz forme. V bolnici je bil le še zaradi vsakodnevnih raziskav.

»Če imaš kakšno trenirko, se lahko preoblečeš. Najbrž ti bo bolj prijetno,« je dejala Kate in odšla. Pred tem pa mi je še rekla, naj Luka preveč ne mučim.  »Bom poskusila,« sem se zasmejala in Kate je odšla.

Luke se je kmalu preoblekel in skupaj sva odšla iz bolnišnice. Oblečen je bil v dolgo, sivo trenerko in sivo adidasovo majico, obute pa je imel superge znamke Nike. Temni skuštrani lasje pa so mu rahlo padali na bledo čelo. Ob pogledu nanj me je v trebuhu rahlo zaščemelo.

Kako ga ljubim, me je prešinilo.

»Sploh nisi videti, kot da bi prišel iz bolnišnice,« sem ga zbodla. Zasmejal se je.

Za bolnišnico je bil prekrasen park z mnogimi potkami in rastlinami. Ob njem je bila tudi kavarna in igrala za otroke. Vse naokrog pa so bile postavljene klopce.

Nekaj časa sva hodila in govorila o njegovem okrevanju. Spraševala sem ga o tem kakšne so stvari v bolnišnici.

»Ni slabo,«je dejal. »Danes so pri viziti rekli, da fizično lepo okrevam. Morda bi lahko čez kakšna dva ali tri mesece šel domov.«

»To je super!«

Skomignil je z rameni in pogledal stran. Čakala sem, da mi bo sam povedal, kaj je narobe.

»Po tvojem zadnjem obisku se je nekaj zgodilo. Nekaj časa sem ležal, nato pa sem želel vstati. Takrat se mi je začelo grozno vrteti. Zares grozno. Glava me je tako močno bolela, da sem mislil, da bom omedlel.«

Nisem imela pojma, o čem mi govori.

»Nato sem zaslišal pesem, ki mi kar in kar ni želela z glave. Nato pa sem zagledal še list papirja na katerem je bilo napisano besedilo te pesmi. Najhuje pa je bilo, da se te pesmi sploh ne spominjam. Sploh je nisem nikoli poslušal.«

Nejeverno in zmedeno sem strmela vanj. Kaj se je zgodilo?

»Čez nekaj časa je v sobo prišla medicinska sestra in me vprašala, kaj je narobe. Glavobol je že toliko prenehal, da sem ji lahko vse povedal. Odšla je in pripeljala mojega zdravnika. Ta je rekel, da naj bi prišlo do nekakšnega stika v mojih možganih. Naj bi se spomnil nečesa iz svoje preteklosti.«

»Ali je možno, da se ti spomin povrne? V celoti?«

Bila sem razburjena in srečna hkrati. Kako lepo bi bilo, če bi bilo vse po starem.

»Ne, v celoti ne. Naj pa bi se v nekaterih primerih ljudem dogajalo podobno kot meni. Nekaterim naj bi se to dogajalo tako pogosto, da bi v spominu ostale le še luknje. Seveda pa so to le redki primeri.«

»To je tako kul, Luke!«sem rekla in ga nehote objela.

Bil je rahlo presenečen, vendar mi je objem vrnil. Tako bi lahko ostala za vedno, vendar sem ga kmalu izpustila.

»Se je spomniš?«

»Česa?«

»Pesmi,«

Nekaj časa je razmišljal nato pa segel v žep trenerke. Ven je potegnil zmečkan listek. Presenečeno ga je pogledal.

»Malo za tem ko je prišla sestra, sem napisal tisto, kar sem se spomil.«

Dal mi ga je v roko.

 

In the end everyone ends up alone
Losing her… the only one who's ever known
Who I am, who I'm not and who I wanna be
No way to know how long she will be next to me

Nato pa so bile po celem listu napisane besede.

Lost and insecure, you found me, just a little late…

 

Osuplo sem strmela v besedilo. Še bolj sem osupnila, ko sem se spomnila, katera pesem je bila to. Bila je pesem, ki sva jo z Lukom prvič objavila na šolskem radiu.

Luke je strmel vame.

»Jo poznaš?« je spraševal, jaz pa sem razmišljala kaj naj mu odgovorim. Le prikimala sem.

»Veš, kako bi lahko bila povezana z mano?«

»Z Jessy sta vodila šolski radio. To je bila prva pesem, ki sta jo predvajala.«

»Toda… A ni to malo žalostna pesem, za šolski radio?« je zmedeno dejal.

Nasmehnila sem se in mu povedala.

»Pravzaprav si bil že takrat takšnega mnenja. Z ma… Jessy sta komaj začela delati skupaj. Ravnateljica je namreč menila, da je najbolje dati skupaj dva popolnoma različna človeka. Zato je izbrala tebe, ki si bil v drugem letniku in Jessy, ki je bila komaj v prvem. No, imela pa sta tudi različen okus za glasbo.  Ko sta brskala po računalniku, je našla to pesem, ki je bila takrat stara že najbrž dve, tri leta. Bolj kot si ji ti govoril, da dajta za prvo pesem neko veselo, popularno pesem, bolj je ona želela to. Seveda se je na koncu predvajala ta pesem.«

»Ste vse takšne?« se je zasmejal Luke.

Skomignila sem z rameni. Podobna sem ji bolj kot si misliš.

 

ENAJSTO POGLAVJE

 

 »Že moraš domov?«je vprašal Luke, ko sva stopila v njegovo sobo. Pokimala sem.

»Čez dva dni pišemo matematični test. In ne znam popolnoma nič.« Luke se je zasmejal.

»Vsaj teh problemov nimam,« je dejal. Rekel je, da bo šel malce počivat, saj ga je sprehod pošteno izmučil. Preden sem odšla, me je objel. Kako sem oboževala njegove objeme! Tako lepo je dišal, njegova majica pa je bila tako zelo mehka. Toda vsega lepega je enkrat konec, pravijo.

Ko sem zapuščala bolnišnico, sem šla mimo majhne trafike.

Tam sem naletela na Kate. Svetlo pobarvane lase je imela spete v čop, rahlo pa se ji je že kazal narastek. V roki je držala časopis in kavo. »Jessy, tebe pa že dolgo nisem videla!« me je pozdravila.

Nekaj časa sva se pogovarjali. Povedala mi je, kaj so se z zdravniki pogovarjali o Luku.

»Veš, mislim, da zelo dobro vplivaš nanj.«

»Pretiravaš,« sem se nasmejala.

»Ne, zares. Večina ljudi s takšnimi težavami padejo v depresijo, saj se ne morejo z nikomer pogovoriti. Luke pa kar žari, še posebej kadar je zraven tebe.«

Usta so se mi razlezla  v nasmeh. Je bilo to res? Ali res dobro vplivam na Luka?

»Kako pa je med vama? Je že spet preskočila iskrica?« se je nasmehnila Kate, jaz pa sem postala živčna. Kaj naj ji rečem?

»No, ne še. Malce je prehitro, pa vse skupaj…« sem dejala in se živčno zasmejala. Toda Kate mi ni nasedla.

»Kaj je narobe Jessy?«

»Nič.«

Kate me je sumničevo pogledala.

»Saj nisi Helenine grožnje vzela za res, kajne?«

Čisto sem pozabila, da je bila Kate takrat zraven.

Ker nisem vedela kaj naj rečem, sem ostala tiho.

»Jessy! Torej Luku sploh nisi povedala kdo si?«

»Ne razumeš,« sem jo samo zavrnila. Postajala sem vedno bolj jezna. Zakaj rine nos v stvari, ki se je sploh ne tičejo?

»Seveda razumem, ampak se ne strinjam s tem. Luke ima pravico vedeti kdo si. Najbrž bi bila zdaj že skupaj, če mu ne bi vsega prikrivala…«

»Saj mu ne prikrivam vsega! Skoraj vse mu povem po resnici, res.«

»Res ti ni potrebno upoštevati Helen. Ta ženska je nora,« je dejala Kate. Njen odziv me je presenetil.

»Saj ne gre samo za Helen,« sem se raztogotila.

» Za kaj pa gre potem?«

»Ne razumete,« sem dejala, se obrnila na petah in odhitela domov.

 

Doma je šlo vse narobe. Jaka je že nekaj dni kuhala vročina, Jade pa sploh ni hotela iz sobe, saj je mama po nerodi v koš za smeti, katerega so kasneje odpeljali, vrgla eno iz med njenih stotih punčk.

Takoj sem odšla v svojo sobo. Zaklenila sem se in se vrgla na posteljo. Zunaj se je že večerilo in zadnji sončni žarki so sijali skozi okno ter prijetno osvetljevali mojo sobo.

Zakaj za vraga sem se tako razjezila na Kate? sem se spraševala. Bila je super medicinska sestra, ki je imela vedno pametne nasvete. Toda danes je šla malce predaleč. Ne more se vtikati v stvari, ki niso njene, kajne?

Prepričevala sem se z raznimi izgovori, čeprav sem globoko v sebi že poznala odgovor. Razjezila sem se, saj je imela prav. Luke je imel pravico vedeti kdo sem, lagala sem mu. Ves čas sem mu lagala in sebi ter njemu delala škodo. In vse to samo zaradi Helen in zaradi njenih trapastih groženj!

Ko sem na pisalni mizi opazila goro zvezkov, sem se spomnila matematike. Odkar je Luke doživel prometno nesrečo, so bile moje ocene precej slabše. Seveda nisem dobivala enk, vendar kaj boljše pa tudi ni šlo.

Moram se it učit,sem si prigovarjala. Če ne bom pisala pozitivno, mi bo mama prepovedala obiske k Luku, poleg tega pa bom morala še enkrat več časa porabiti za učenje. Zato sem odprla zvezke, se začela učiti in se učila in učila, dokler me ni začela boleti glava.

 

 

Ponoči sem imela čudne sanje. Z Lukom sva bila za našo hišo. Sedela sva na majhni klopci, ki jo je tja že pred nekaj časa postavil moj oče. Luke me je objel.

»Kako trapasta si Jessy! Zakaj mi nisi že takoj povedala?« zasmejal se je in čeprav sem sanjala, sem se ob pogledu nanj kar topila.

Skomignila sem z rameni. »Strah me je bilo,« sem rekla.

»Česa? Helen?«

Odkimala sem.

»Česa pa?«

»Da bi me zasovražil. Ali pa da ne bi več čutil enako in bi se potem le trudil biti prijazen z mano,« sem rekla.

Luke se je zasmejal in me še močneje objel.

»Tega nikoli ne bi naredil. Nikoli ne bi mogel biti jezen nate, saj veš.«

Potem pa so se sanje spremenile. Stala sva v bolnišnici, okrog naju pa so ležale stare (raztrgane) fotografije in druge smeti.

»Zaupal sem ti! Ti si mi pa lagala,« je kričal name.

»Saj sem ti želela povedati, pa me je bilo preveč strah!« sem jokala in gledala v njegove besneče se rdeče oči.

»Govorila si, da me imaš rada! Z ljudmi, ki jih imaš rad se ne dela tako Rose, no Jessy! Saj sploh ne vem kako naj te kličem!«

Nato se mi je Luke v sanjah približal in mi besno zarenčal v obraz.

»Nikoli več te nočem videti.«

Obrnil se je in besno odšel stran. Ko je izginil pa sem jaz padla na tla in jokala in jokala. Sama sem sedela na prazni cesti, okrog mene pa ni bilo žive duše.

Vsa prepotena in objokana sem se zbudila. Budilka je kot nora zvonila in hitro sem jo ugasnila. Sanje so bile tako resnične, da me je še zdaj ob misli nanje streslo.

Toda med tem, ko sem se urejala za šolo, sem sprejela pomembno odločitev. Jutri bom odšla k Luku in mu povedala vse. Čisto vse. Tako bo najbolje.

 

 

DVANAJSTO POGLAVJE

 

 

Samo povej mu, sem si prigovarjala. Kaj pa je najslabše kaj se lahko zgodi?sem pomislila in se v hipu spomnila sanj. Zdaj ali nikoli. Čeprav je bilo še pred nekaj minutami sončno, so se na nebu začeli kazati temni oblaki. Kazalo je, da bo začelo deževati, zato sem pohitela.

Zadnji čas sem stopila v bolnišnico. Zunaj je začelo liti kot iz škafa, vame pa je butnil val vonja po razkužilu. Tega sem se zdaj že tako navadila, da sem ga opazila bolj po redko.

Ko sem odšla proti sobi, sem se ozrla naokrog. Bolnišnica je bila precej prazna, saj so se obiski že skoraj končali. Bila sem srečna, da mi je Kate dovolila, da Luka obiščem kadarkoli. Kate. Ko sem pomislila nanjo, sem se spet malce razjezila.

»Hej,« sem pozdravila, ko sem vstopila v sobo. Luke je ležal v postelji in gledal v eno izmed revij. Najbrž je bilo nekaj o avtih.

Ko me je zagledal, mu je obraz zažarel. Vsaj tako se mi je zdelo. Z nasmehom na obrazu me je pozdravil. Z roko si je šel skozi lase, jaz pa nisem hotela več odlašati.

Čim prej mu moram povedati.

»Nekaj ti moram povedati,« sem dejala in se potrudila, da se moj glas ni zatresel.

»Ja, seveda. Vzemi tisti stol in pridi bližje,« se je nasmehnil in pokazal na stol v kotu sobe. Vzela sem ga in sedla k postelji.

»Veš kaj. O nečem sem razmišljal.« Luke me je resno pogledal.

»O čem?«

»Vsakič, ko me obiščeš govoriva o meni. Saj veš, pa o Jessy, pa o bolnišnici. Jaz pa pravzaprav ne vem nič o tebi.«

Nisem imela pojma kam s tem cilja. Zunaj je zagrmelo in na hitro sem se ozrla skozi okno. Nebo je bilo temno in grozljivo.

»Kaj pa bi rad vedel?« sem ga vprašala, ko sem opazila, da me gleda. Luke je skomignil z rameni.

»Ne vem kje naj začnem,« se je zasmejal. Nekaj časa je med nama vladala zoprna tišina, nato pa se je zopet oglasil.

»Kako ti je šla matematika?«

Začudeno sem ga pogledala. Šele nato se mi je posvetilo kaj je mislil.

»Aja, test! Em ja v redu je šlo. Mislim, da bo za pozitivno,« sem se zasmejala.

»Čudi me, da si se sploh spomnil na to.«

Luke me je pogledal naravnost v oči in rahlo sem zardela.

»Veš, tudi jaz znam poslušati.«

Nato sva nekaj časa spet molčala.

»Kako to, da imaš sploh toliko časa zame? Saj veš. Skoraj vsak dan si tu.«

Nisem vedela, kaj naj naredim, zato sem le skomignila z rameni.

»Imaš fanta?«

»Kaj?« s spremembo teme me je presenetil.

»Vprašal sem, če imaš fanta? Ali pa, če si ga imela?« Luke se je hudomušno zasmejal. Najbrž ga je moja zmedenost zabavala.

»Trenutno ga nimam. Imela pa sem ga, ja.« Ko sem se spomnila Marka, me je pri srcu stisnilo.

»Zakaj pa sta šla narazen?« je vprašal Luke. Me je želel osvajati?

»On…« Če bi rekla še besedo, bi se najbrž zlomila.

»Umrl je,« sem rekla in v hipu mi je postalo žal. Zakaj prekleto nisem bila tiho?

Lukov obraz se je nenadoma zresnil.

»O moj bog, tako mi je žal Rose,« je rekel in ni vedel kaj naj stori. Sedel je, nato pa še meni namignil naj sedem k njemu. Tako sva sedela nekaj časa, jaz pa sem se vsako sekundo, potapljala globlje v spomine.

 

 

  Kako sem bila jezna na vse! Kako mi je lahko to naredila, potem pa me še pustila samo tam, da sem se še bolj osramotila. Jezno sem hodila po pločniku, z mene pa se je kar kadilo. Bež obleka je bila popolnoma uničena, v tanki beli jopici,pa me je grozno zeblo. Koliko je ura? Dve, tri ponoči?

Nato je začelo deževati. Še to! Prekleto, sem si mislila in zaškrtala z zobmi. Če pohitim, bom v slabi uri doma. Ko sem pomislila na toplo posteljo doma, so mi po licih zdrsele solze. Zakaj sem sploh šla na zabavo? Soph me je pred vsemi »nenamerno« osramotila.

Mimo je pripeljal avto. Bil je črn in najbrž edini na cesti. Ko je ustavil ob meni, me je še bolj poškropil.

»Resno?«sem zavpila proti avtu, medtem pa se je odprlo avtomobilsko okno. Tako je voznik slišal kaj sem rekla. Pogledala sem v notranjost in opazila mladega fanta. Poznan mi je bil. Hodil je na šolo, ki je bila poleg naše. Če se ne motim je bil četrti letnik.

»Potrebuješ prevoz?« je vprašal in odprl vrata.

»Če si kakšen mafijec, ki me bo ubil, nato pa zakopal neznano kje, z veseljem,« sem rekla in hodila naprej.

»Daj no. Pridi noter. Živim le ulico stran od tebe. Mimogrede te lahko zapeljem.«

Čeprav se mi je zdel sumljiv, sem sedla v avto. Tako sem bila jezna na vse, da me je prav malo brigalo, kaj se bo zgodilo z mano.

Čez kako minuto pa sem se zavedala, kaj sem storila. Pogledala sem fanta. Nekaj časa sem razmišljala kaj naj rečem.

»Jaz sem Mark. Ti pa si?« je vprašal in se nasmehnil, med tem, ko je še naprej gledal na cesto.

»Jessica,« sem rekla.

»Lepo ime imaš, Jess.« Nato me je pogledal. Njegove oči so se modro svetlikale, čeprav je bilo temno. Nasmehnil se je in mislila sem, da se bom stopila. Mark je bil lep. Zares lep.

»Niti ne,« sem rekla in poskušala odvrniti pogled z njega. Pa nisem mogla. Bil je samozavesten, toda popolnoma nič ošaben. Bolj kot sem ga gledala, bolj mi je postajalo nerodno.

»Mi boš povedala, zakaj si ob pol treh zjutraj hodila po mestu, brez dežnika? Kdo te je tako razjezil?«se je zasmejal Mark.

Nekaj časa sem samo strmela vanj.

»Em… Pravzaprav je vse skupaj neumno. Prijateljica me je povabila, pa sem mislila, da bo v redu. Pa ni bilo. Poznala nisem skoraj nikogar, ona pa me je tam kar zapustila. Po mojem je odšla nekam z njenim fantom, ali kaj. Aja, potem pa me je še en butelj polil z pivom.«

Še kar sem bila razkurjena, Mark pa se je le smejal.

»Kaj pa ti?« sem ga vprašala.

Za trenutek je pomolčal, nato pa samozavestno rekel, da je bil na zabavi. Nato sva molčala. Nekajkrat sva zgrešila pot. Marku sem malce prepozno rekla, naj zavije in tako sva zavila čisto v napačno smer. Potem pa njhče od naju ni vedel kam naj greva, zato sva se le vozila in ugibala, kam naj zavijeva.

»Pazi!« sem kriknila, ko sem na cesti pred nama zagledala mačko. Mark je v trenutku reagiral in tako sunkovito zavil, da naju je vrglo na drugi pas. Tam pa je na cesti ležal kup nečesa ostrega. Najbrž kup starega železa, kovine. In Mark je zapeljal ravno čezenj.

Mark je zaklel in spet zapeljal na pravi pas. Avto je malce čudno zanašalo, med tem, ko sva končno našla odcep za našo ulico.

»Mislim, da bo tu v redu,« sem dejala sto metrov pred našo hišo. Nisem želela, da bi mama videla kdo me je pripeljal.

Mark je ustavil, jaz pa sem stopila z avta. Tudi on je stopil ven in si začel ogledovati gumo.

»Najbrž je predrta,«je mrko rekel.

»Oprosti, za to,« sem dejala in pokazala na lužo, ki sem jo pustila v avtu. Kar kapljalo je iz mene.

Mark je zamahnil z roko in se nasmehnil. Zazeblo me je. Obleka je bila premočena, zunaj pa je  pihal jesenski veter.

»Joj, zebe te, kajne?« je dejal Mark in iz zadnjega sedeža vzel črn pulover.

»Bratov je, toda mislim, da ga ne bo pogrešal.«

Po dolgem pregovarjanju sem ga le oblekla. Bil je prijetno topel in mehak. Marku sem se še enkrat zahvalila, nato pa želela oditi. Pri tem pa nisem opazila blata ob avtu, zato mi je spodrsnilo. Mark me je v zadnjem trenutno prijel za roko in nenadoma sem se znašla tik ob avtu, pred mano pa je stal Mark.

»Oprosti za vse… Pa hvala za pre…«

Mark se je sklonil k meni in me poljubil. Kar tako, brez opozorila.

»Vav… Kaj je bilo pa to?«sem zamrmrala, med tem, ko sem zrla v njegove oči. On se je le smejal in me gledal.

»Ali vedno pobiraš dekleta po ulicah, nato jih zapelješ domov, potem pa jih poljubiš?«sem blebetala.

»Ne,«je rekel. »Danes sem naredil izjemo.« Nato me je rahlo potisnil k avtu in me še enkrat poljubil. Poljub je bil daljši, jaz pa sem mislila, da mi bo odpovedalo srce. Se mi samo zdi, ali je vse to res?

Nato sem se končno spet poslovila in se omotična odpravila proti hiši. Videla sem, kako je Mark sedel v avto in odpeljal. Ko sem pogledala za njim, se mi je zazdelo, da se smehlja.

 

»Naslednji, dan mi je napisal sporočilo, naj imam naslednjič s sabo na zabavo dežnik. Da ne bo njegov avto spet moker,« sem rekla, ko sem Luku, na kratko povedala o tem, kako sem spoznala Marka.

»Ko sem mu napisala, kje je dobil mojo številko, je rekel samo to, da ima tudi on zaupne vire.«

Luka nisem pogledala, vendar sem čutila, da me gleda. Nisem ga želela obremenjevati s svojimi težavami, toda nekako kar nisem nehala govoriti.

»V ponedeljek je ob pol osmih prišel k meni in me z avtom odpeljal v šolo. Kar tako, brez, da bi kar koli rekel. In tako je bilo nato vsak dan. Ko sva prišla do šole, me je prijel za roko in skupaj sva odšla najprej do moje šole, nato pa je sam odšel v svojo.

Bil je popoln veš. Mislim, saj veš, imel je napake in to, vendar so ga njegove napake delale popolnega.

Vedno je vedel kaj si želim. Vedno. Nikoli me ni vprašal, če bi šla na kavo. Ker je vedel, da želim. Nikoli ni vprašal, če želim, da me drži za roko. Ker je vedel, da si to želim. Bila sva kot eno.«

Luke je še kar molčal, jaz pa sem nadaljevala.

»Kmalu so vsi izvedeli, da sva par. Bilo je tako popolno, da ne bi moglo biti res. Bila sva skupaj, cele dneve. Bilo je, kot da bi našla dušo dvojčico,« sem rekla in se nasmehnila.

»No, vse je bilo super, dokler ni umrl. Takrat se je začel pravi pekel.«

 

 

 

TRINAJSTO POGLAVJE

 

»Se spomniš dne, ko sva se prvič srečala?« me je nekega dne vprašal Mark. Bil je petek in bila sva namenjena v majhno kavarno, izven mesta.

»Seveda,« sem vzkliknila in se nasmehnila.

»Kako se ne bi.«

Mark se je nasmehnil, nato pa se zresnil.

»Veš v resnici takrat nisem bil na zabavi.«

»Kje pa si bil?« sem nezainteresirano vprašala.

»Bil sem v bolnišnici, na nekih preiskavah.«

Rahlo me je zbodlo v srcu. Čakaj… o čem govori?

Zavila sva h kavarni in vstopila. Bilo je prijetno toplo, notri pa je bilo komaj nekaj ljudi. Naročila sva kavo in sedla v kot.

»Mmm… kako jo obožujem,« sem se zahihitala, ko sem spila požirek najboljše kave v mestu.

»Vsepovsod bi morali imeti takšno.«

Po navadi se je vedno zasmejal, zdaj pa je le strmel skozi okno. Vstala sem in sedla k njemu. Naslonila sem glavo na njegov prsni koš in poslušala bitje njegovega srca.

»Želim si, da bi živela večno,« je šepnil.

»Saj bova! Živela bova sto let, nato pa bova skupaj umrla in odšla v nebesa, ali pekel, ali kamorkoli že pač greš, ko umreš. Nato pa bova še tam živela milijarde in milijarde let. Tako dolgo bova živela, da se me boš že hotel znebiti,« se pošalim.

Po navadi je nato še on dodal kaj neresničnega in tako sva tvezila razne zgodbe.

»Morda,« le je rekel z glasom, ki je komaj glasnejši od šepeta.

»Morda.«

 

 

 

Naslednji dan sva popoldne odšla v kino. Šla sva gledat eno tistih romantičnih komedij in se ves čas držala za roke. Nato sva odšla ven, k njegovemu avtu. Ko sem stopila k vratom in jih želela odpreti, me je prijel za roke in me obrnil.

»Ljubim te,« je rekel in me nežno poljubil. Jaz pa sem mu vrnila poljub in se nasmejala.

»Mislim, da zdaj že to vem,« sem rekla, ko sem se spomnila vseh dni, ko mi je to rekel.

»Ampak danes te ljubim najbolj,« je rekel in se nasmehnil. Nato je odšel do voznikovega sedeža. Odpeljala sva se.

Ko sva pripeljala do moje hiše, sva se poslovila.

»Res nočeš k meni?« je vprašal.

»Ne, jutri gremo na družinsko kosilo k teti. Saj veš,« sem rekla in skomignila z rameni.

»Pa kdaj drugič,« sem rekla in mu pomahala. Nato je njegov avto odpeljal.

 

»Naslednje jutro mi je zazvonil telefon,« sem rekla in ugotovila, da Luke še vedno nepremično strmi vame.

»Bila je Markova mama. Rekla je naj hitro pridem v bolnišnico. Vedela sem, da ni nič dobrega, vendar si vseeno nisem mislila, da bo tako hudo.«

»Ko pa sem prišla tja, sem doživela popoln šok. Mark naj bi po tem, ko je pripeljal mene domov, padel v nezavest. Hitro naj bi ga našli in ga pripeljali v bolnišnico. Nato mi je povedala, da je imel tumor. Ogromen tumor, ki je iz dneva v dan rastel. Tisti dan, ko sva se spoznala, je bil na preiskavah, kjer so ugotovili, da mu gre na slabše.

Popolnoma sem znorela. Hotela sem ga videti in na koncu so mi le dovolili k njemu. Videti je bil tako grozno! Bil je bled in sploh se ni prav zavedal moje bližine. Ko mi je kaj govoril, me sploh ni pogledal v oči.

Vprašala sem ga, zakaj mi ni povedal? Lahko bi izkoristila njegove zadnje dni. Ne bi bilo isto, je dejal. Nekaj časa je molčal, jaz pa sem govorila kako ga ljubim, kako ne bom mogla biti z nikomur drugim. »Obljubi mi, da me boš prebolela. Da boš s kom drugim, je rekel in me pogledal. Njegove motne oči so zrle vame, jaz pa nisem vedela kaj naj rečem. Nato sem prikimala in rekla nekaj v smislu, zakaj to govori, če pa se bo izmazal iz tega. Res sem mislila, da se bo.«

»Naslednjih nekaj dni ni nič govoril,« sem rekla. Razen, da je ves čas ponavljal Jess, Jess, Jess, sem si mislila.

»Potem pa mu je nekega dne nehalo biti srce. Bilo je grozno. Naprava je začela piskati, v sobi pa sem bila jaz. Zgrabila me je panika in začela sem kričati in klicati zdravnike, ki jih ni bilo celo večnost. Ko so končno prišli, so njegovo posteljo odpeljali v operacijsko sobo, najbrž so ga želeli operirati, čeprav so vsi vedeli, da bo umrl.  Jaz pa nisem mogla z njimi. Umrl je, jaz pa nisem bila ob njem,« sem končala svojo pripoved.

Šele takrat sem ugotovila, da jokam kot dež. Čutila sem, kako se mi je maskara razmazala po obrazu.

»Oprosti. Ne bi smela tega govoriti. Že tako ti je tako težko,« sem se opravičevala Luku.

Super zdaj misli, da ves čas jočem in zganjam dramo, sem pomislila, ker Luke ni nič odgovoril. Nisem ga upala pogledati.

Nekaj časa je bilo vse tiho, nato pa me je objel. Bil je eden tistih močnih, medvedjih objemov, ki kar grozijo, da te bodo pogoltnili. Vame je udrl plaz novih čustev in spet sem zajokala. Močno sem se oklenila Luka, saj sem se prestrašila, da bom padla, če se ne bom česa oprijela.

Nikomur nisem povedala toliko o Marku, kot sem Luku in to me je pošteno vrglo s tira.

»Strah me je,« sem šepnila sama pri sebi.

 

»Česa te je strah,« je nekoč vprašala Lidia, moja terapevtka.

»Ne vem. Najbrž tega, da bi se vsega spomnila. Potem pa bi spet padla v depresijo, iz katere me najbrž ne bi mogli več potegniti.«

Lidia je nekaj časa razmišljala.

»Morda pa bo, če boš povedala zgodbo, pomagalo. Izpovedala boš svoja čustva, kar na človeka v velikih primerih vpliva pozitivno. Morda bo to vzpostavilo neko vez med tabo in osebo, s katero se boš pogovarjala. Morda bosta postali bolj povezani, saj bo oseba vedela kako se počutiš in ti bo lahko pomagala.«

Takrat si nisem mislila, da bo ta oseba Luke. Tudi zdaj, po nesreči nisem.

 

Z Lukom sva se še kar objemala in ko se je šok polegel, nama je postalo neudobno.

»Oprosti,« sem se opravičila.

»Res ne bi smela govoriti o tem. Imaš že dosti svojih težav.«

Luke je rahlo zamahnil z roko.

»Nehaj se opravičevati. Jaz bi se moral opravičiti tebi, da sem drezal vate. Zares mi je žal, da je umrl. Mark.«

Zdaj sem bila jaz tista, ki je zamahnila z roko.

»Ah, bo že nekako. Sicer pa je bilo to že pred dvema letoma. Do zdaj bi že morala preboleti.«

Želel je nekaj reči, vendar sem ga prekinila in spremenila temo. Zares se nisem več želela pogovarjati o smrti, ko pa sem bila pred nekaj meseci tik pred tem, da izgubim še Luka.

Začela sva se pogovarjati o njem. Povedal je, da mu je strašno dolgčas. Od medicinskih sester mu je bila najbolj všeč Kate (s tem sem se strinjala. Druge so bile namreč stare, zatežene ženske, ki so mi šle precej na živce). Helen naj bi, ko je videla Bellino sliko čisto ponorela.

»Sploh si ne predstavljaš! Veš kakšna je bila. Kot da se bo vsak čas razpočila. No, potem pa se je vmešal še oče, ki sploh ni vedel, da mi  Helen o Belli ni povedala prav nič. Postala je prava norišnica, zato sem se na koncu izgovoril, da moram it spat in na koncu sta le odšla. Nimaš pojma kako mi je odleglo!« se je zasmejal Luke.

Pogovarjala sva se in smejala, vendar sem bila še vseeno napeta. Luku sem povedala vse o Marku. Mislim, da je bilo to dovolj za danes.

Luke je še kar govoril, jaz pa sem kimala in ga poslušala le z enim ušesom. Pogled mi je uhajal k njemu. Rahlo skuštrani temni lasje, temne oči, pa njegove ustnice. In jamice v licih, ko se je nasmehnil. In rahlo svetla lisa, ki je ostala do nesreče (kar dobro se je izmazal, od prask so mu ostale samo še temne in svetle lise). Pogledala sem njegovo zmečkano bolniško pižamo. Ni popoln, ima napake, sem pomislila.

Kako ga ljubim, me je nenadoma nehote prešinilo. Tako zelo ljubim vse na njem. Prav vse. In tako zelo si želim, da se tista nesreča ne bi zgodila. Da tisto noč ne bi šla na motor. Da bi preveč popila in bi se zato morala vrniti peš. Tako zelo si želim, da bi bila z Lukom skupaj.

V meni je tlelo majhno upanje. Morda je imela Lidia prav.

Morda bo čez nekaj tednov vse po starem. Kako si želim, da bi bilo tako.

 

 

ŠTIRINAJSTO POGLAVJE

 

Tedni so minevali in, verjemite ali ne, stvari so začele iti na boljše. Z Lukom sva skupaj preživljala dneve, se smejala in se ves čas pogovarjala. Večkrat sva odšla v park in tam sedela na klopcah. Opazovala sva mimoidoče ljudi in se zasmejala kadarkoli naju je kdo pogledal. Počutila sem se, kot da bi bila spet v osnovni šoli.

Večkrat sem se pogovarjala z Kate. Luku je šlo na bolje. Poleg besedila pesmi se je začel spominjati različnih stvari. Čisto drobnih majhnim svari.

Nekega dne je na primer gledal skozi okno in opazil, da na drevesu sedi nekaj ptic.

»Mislim, da sva jih nekoč gledala z očetom. Mislim, da je bilo na vrtu.«

Ali pa na primer, nekega dne sva odšla v park in sedla na klop, ki je bila na nekaterih delih popisana z alkoholnim flomastrom. Gledal je imena in dejal, da se je nekoč tudi sam podpisal na neko klop.

Ob takih momentih mi je srce začelo biti hitreje. Najraje bi objela Luka in skakala od veselja. Vendar pa sem se le smehljala.

Kaj več od takih stvari pa se ni spominjal. Kate je rekla, da je to super, da je eden redih primerov, ki se česar koli spominja, da pa kaj več od njega ne moremo pričakovati. To sem popolnoma razumela in se s tem sprijaznila.

Kmalu je prišel junij in s tem moj osemnajsti rojstni dan. Veselila sem se ga že od kar se spomnim, vendar si nikoli ne bi mislila, da bodo okoliščine take. Predstavljala sem si, kako gremo s prijateljicami, vključno z Soph in Liv, ter Lukom, na pico in v kino.

Zdaj pa sem po šoli odšla na kavo z Liv, kasneje pa k Luku. Ko pa sem prišla k njemu, sem osupnila. Vedela sem, da bo vedel, za moj rojstni dan, saj sem mu za to povedala že pred nekaj dnevi.

»Vse najboljše,« je rekel Luke in me nasmejano objel. Moje srce je poskočilo. Samo smejala sem se in ga gledala. Nato pa je iz predala vzel škatlico.

»Luke! Saj ti vendar ne bi bilo treba!« sem vzkliknila, ko mi jo je dal v roko.

»Tiho, že res, da sem izgubil spomin, toda toliko pa le vem, da je osemnajsti rojstni dan nekaj posebnega.«

S trepetajočimi prsti sem odprla škatlico in osupnila. V njej je bila prekrasna srebrna zapestnica. Okrašena je bila z majhnimi srčki, zvezdicami in srebrnimi kroglicami, ki so nežno cingljali, če si jih potresel.

»Luke,« sem dahnila in si jo takoj nadela.

»Vedel sem, da ti bo všeč.«

»Kako pa si jo dobil? So ti dovolili oditi?« sem začudeno vprašala.

Luke se je zasmejal.

»Ne. Očeta sem prosil naj jo gre kupit. Nato pa mi je slikal vse zapestnice in ta mi je bila najbolj všeč. Vendar pa so ga zaradi slikanja vrgli iz trgovine in je moral nato ponovno vanjo, da je zapestnico kupil.«

Oba sva se smejala in še enkrat sem ga objela. Ob tem je zapestnica nežno zacingljala.

 

Ker sem bila torej polnoletna, sem lahko odšla delat izpit za avto. Teorijo sem pravzaprav začela delati pozimi, čeprav še nisem bila dovolj stara. Naredila sem jo februarja, tik pred Lukovo nesrečo. Zaradi vsega, kar se je dogajalo, sem čisto pozabila na izpit. Ker pa je Luku začelo iti na bolje, sem se odločila, da bom s tem nadaljevala. Imela sem srečo in sem hitro prišla na vrsto. Cel mesec sem hodila na ure vožnje in izpit naredila v prvem poskusu, vendar Luku nisem povedala nič. Hotela sem, da bi bilo presenečenje.

»Jessy! Teta Diana je,« je s kuhinje zaklicala mami. Zadnjih nekaj dni sem bila navajena klicev sorodnikov, saj so mi, ali želeli čestitati za rojstni dan, ali pa za opravljen izpit. Teta Diana je bila očetova sestra, ki je imela hišo na morju.

»Jessy,« me je veselo pozdravila teta. Kot sem predvidevala mi je čestitala za rojstni dan in tudi za izpit.

»Veš, lahko bi prišla kdaj na obisk. Mislim, da te ni bilo sem že kako leto!« Diana je zavzdihnila.

»Morda pa pridem. Zdaj se lahko pripeljem k tebi,« sem se zasmejala.

»Oh seveda!«

»Počakaj, sem ti že povedala o tem kam gre Eric?« me je vprašala. Eric je bil moj (pet let starejši) bratranec.

»Ne,« sem dejala. V pogovoru ga sploh še nisva omenili.

»Z njegovo punco bosta za teden dni odšla v Kalifornijo. Si predstavljaš? Saj sta popolnoma zmešana!«

Zasmejala sem se tetini starokopitnosti. Nikoli ni razumela kako lahko ljudje hodijo v tujino, če pa imajo toliko lepih stvari pred vrati.

»Saj res Jessy! Kaj pa je zdaj z Lukom? Slišala sem, da je imel nesrečo! «

Z vprašanjem me je presenetila, saj sem čisto pozabila, da sem bila nekoč z njim pri njej.

»Em… v redu je. Že okreva« sem se izmaknila odgovoru. Ni se mi dalo pojasnjevati še več.

 S teto sva še nekaj časa klepetali. No, to je bilo približno tako, da je ona ves čas govorila, jaz pa sem le kimala in se smejala. Tako kot vedno.

»Vroče poletje bo. Zares bi lahko prišla k meni. Najbrž bi ti dobro dela osvežitev v morju.«

Ko sem pomislila na plažo, ki je ležala le nekaj metrov od tetine hiše, sem se rahlo razžalostila. Včasih sem bila cele počitnice tam, zdaj pa sploh nikamor več ne grem.

»Morda pa pridem,« sem spet rekla in se počasi poslovila.

»Kaj je rekla teta?« je vprašala mama, ko sem stopila v kuhinjo.

»Saj veš. Veliko. Tako kot vedno.«

Mami sem pomagala pripraviti mizo za kosilo, potem pa sem odšla v sobo. Notranjost je bila temna, saj sem zaradi julijske vročine zastrla okna. Še to bi mi manjkalo, da bi se skurila v lastni sobi.

Legla sem na posteljo, saj me je premagovala poletna utrujenost. Na telefonu je utripala rdeča lučka. Presenetilo me je Lukovo sporočilo. Bila sem  vesela, da sem na začetku, ko je še skoraj cele dneve prespal, malce pobrskala po njegovem telefonu. Stari se mu je razbil v nesreči, saj ga je takrat hranil v žepu. Zanimivo pa je, da je SIM kartica ostala cela. Ker seveda Helen in njegovemu očetu ni primanjkovalo denarja, sta mu takoj kupila telefon. Tako sem morala mojo številko, ki je bila shranjena pod Jessy spremeniti v Rose. In seveda zbrisati vsa sporočila. Imela sem srečo, da me Luke ni videl.

 

Dobro novico imam!! Jutri pridi k meniJ

 

Presenetil me je, saj se ni zgodilo velikokrat, da je poslal sporočila. Odgovorila sem mu, da pridem, saj je bil to že moj prvotni namen. Začele so se počitnice, tako da sem lahko bila pri Luku vsak dan.

Me prav zanima, kaj mi ima za povedati…

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PETNAJSTO POGLAVJE

 

 

Smehljaje sem hodila proti Luku. Bila sem vesela, da sem se končno rešila težkih in pustih oblačil in si lahko oblekla kaj lahkotnejšega. Lahen vetrič mi je mršil lase in narahlo sem zaprla oči. Tako sproščeno se nisem počutila že nekaj časa. Po mislih pa se mi je ves čas podila Lukova »odlična novica«.

Po bolniških hodnikih sem rahlo hitela in se nisem preveč ozirala naokrog. Nisem želela, da bi mi grozno vzdušje, ki je tam vladalo, pokvarilo dan.

Zavila sem na Lukov oddelek in kmalu prišla do njegove sobe. Od tam sem slišala glasove.

»Zdravo,« sem pozdravila in se nasmehnila.

V sobi sta bila poleg Luka še Kate in njegov oče. Helen nisem videla nikjer. Tik za tem ko sem stopila noter, pa je za mano prišel še zdravnik.

»Kate, gospod Colton. Bi lahko za trenutek stopila z mano?«se je nasmehnil zdravnik. V trenutku se je mi je zdel prijeten.

»Seveda! Golobčka pa bomo pustili sama,« se je zasmejal Lukov oče in mi pomežiknil.

Ko so vsi odšli sem sedla k Luku.

 »Torej..nekam veseli ste vsi danes.«

»Saj sem rekel, da imam dobro novico,«se je zasmejal Luke.

Tiho sem čakala, da mi bo povedal kaj več.

»Odločili so se, da sem si že tako opomogel, da lahko grem domov!« je navdušeno dejal.

»To je še več kot odlična novica, Luke!« sem navdušeno vzkliknila in ga močno objela.

»No seveda pa bom moral vsak dan na preglede,« je rekel, vendar s tem moje navdušenje ni izhlapelo. Bila sem  tako srečna zanj.

Medtem, ko mi je govoril o tem, kako se veseli odhoda, pa sem dobila zamisel. Najprej je bila čisto majhna in nepomembna, nato pa se je oblikovala v pravo zamisel (ki mimogrede sploh ni bila slaba). Luka sem poslušala le z enim ušesom, med tem pa izoblikovala ves načrt.

Če se mi bo posrečilo bova z Lukom kmalu uživala na plaži, sem pomislila in se nasmejala.

 

Ves teden sem porabila za to. Najprej sem za nasvet vprašala mamo. Bila je navdušena, vendar pa mi je svetovala naj čim prej govorim z Kate in Lukovim očetom. S Helen vsekakor nisem imela načrta govoriti, zato sem se posvetila drugim stvarem. Naslednji dan sem govorila z Kate. Ideja ji je bila všeč, vendar pa sem morala še k Lukovem zdravniku. Ta pa ni bil povsem navdušen.

»Nisem prepričan. Res je, da bo Luke kmalu odšel vendar ne vem če bi mu tako hitro potovanje dobro delo.«

Za hip sem izgubila upanje, vendar se je opogumila Kate in naštela razloge zakaj naj gre z mano.

»Mislim, da je Jessy dovolj odgovorna, da bi z Lukom odšla. Lukovo zdravje pa se bo najbrž tudi rahlo poboljšalo, glede na to, da že mesece ni zadihal pravega, svežega zraka za več kot uro.«

Kate je bila izjemno prepričljiva in zdravnika je prepričala.

Nato pa je sledil še zadnji del. Lukov oče. Ko sem naslednji dan, trkala na vrata njihove hiše, sem močno upala, da bom naletela nanj in ne na Helen, vendar sem se zmotila.

»Kaj bi rada?« je siknila in me prebodla z očmi.

»Rada bi govorila z gospodom Coltonom,« sem brezbrižno rekla in upala, da se mi pri tem ni vidno zatresel glas. Helen je bila vsakič, ko sem jo videla bolj grozljiva.

»Greg!« se je zadrla in njen glas je odmeval po hiši.

Z roko je držala vrata priprta, da mi najbrž ne bi padlo na pamet, iti v »njeno« hišo.

Olajšano sem zavzdihnila, ko sem zagledala Lukovega očeta.

»Jessy, kako prijetno presenečenje!« je rekel in me objel, Helen pa je bila vedno bolj jezna.

»Kaj te je prineslo sem?«

»Rada bi govorila z vami.« Ko sem opazila njegov rahlo prestrašen izraz sem hitro dodala: »Nič groznega ni.«

Ker ni bilo videti, da bi se Helen želela umakniti, sem rahlo zardela.

»Bi se morda lahko pogovorila na samem?« sem vprašala.

»Seveda, kar vstopi,«je dejal.

Odvrnila sem, da ne morem, saj me nekaj ulic stran čaka mama. Zlagala sem se, saj niti pod razno nisem želela v hišo. Brez Luka je bila še bolj nemogoča kot drugače.

Greg je pokimal, Helen pa se še kar ni umaknila.

»Helen, draga, bi naju morda pustila malce sama?«

Helen je jezno zavihala nos in se obrnila na peti.

»Seveda.«

»O čem si torej želela govoriti?« se je nasmehnil Lukov oče.

 

Ko sem planila v bolniško sobo, sem se od vznemirjenja tresla.

»Kaj delaš?« sem vprašala, ko sem na postelji opazila Luka s kitaro.

»Poskušam kaj zaigrati,« je rekel in se nasmehnil, ko je pogledal v kitaro. Iz nje je izvabljal akorde, tako dobro, da nikoli ne bi ugotovila, da je pozabil…no, vse.

»Našel sem to, pa poskušam igrati,« je rekel, ko sem prišla bližje. Pokazal je na kup papirjev z zapisi akordov na njih.

Kako to, da si prišla tako hitro? Saj je šele dopoldne,« je rekel in se mi nasmehnil.

 »Imam presenečenje zate,« sem rekla in se nasmejala.

Zmedeno me je pogledal, jaz pa sem izza hrbta potegnila sivo potovalko, v kateri so bila njegova oblačila. Dal mi jih je Lukov oče, ko sem se vrnila k njemu, da bi se podrobneje dogovorila.

»Kaj je to?« je rekel, jaz pa sem namenoma zacingljala z ključi. Luke je bil popolnoma zmeden. Zato sem mu vse pojasnila.

»S tvojim očetom, zdravnikom in Kate smo se dogovorili, da lahko greš z mano za štiri dni na morje. Tam živita moja teta in moj bratranec, ker pa je le-ta odšel v tujino, je njegovo stanovanje zdaj prazno.«

Luke me je le zmedeno gledal.

»Kako pa bova prišla tja?«

Še enkrat sem zažvenketala s ključi in takrat se mu je posvetilo.

 »Izpit imaš?«

Pokimala sem. Čeprav je bil še vedno zmeden se mi je široko nasmehnil.

 »Rose, da ni to kakšna neumna potegavščina,« je rekel, ko sem sedla na posteljo.

 »Ker če je, se ti ne piše dobro.« Vzel je blazino in me z njo rahlo udaril po obrazu.

 »Hej!« sem kriknila, mu vzela blazino in ga udarila še jaz. Smejala sva se in v obeh je naraščalo vznemirjenje.

 

Celo dopoldne smo še preživeli v bolnišnici. Prišel je Lukov oče, Kate in še nekaj drugih. Zdravnik ni bil preveč navdušen in mi je mrko povedal, da mora Luke ves čas sporočati kako se počuti. Že stotič je povedal, da bo poklical vsak dan.

Uredili smo njegova oblačila, nato pa sva končno zapustila bolnišnico. Oče je Luka objel, Helen pa je le mrko stala v kotu. Prebadala me je z očmi, kar zbala sem se je. Ko smo se opoldne končno poslovili, sva sedla v avto in se odpeljala.

»Pripravi se na dolgo vožnjo.« Nasmehnila sem se.

 

V avtu je bilo čutiti nelagodje. Noben ni vedel kaj naj reče in Luke si je radovedno ogledoval okolico. Najbrž se mu je zdelo kot da jo vidi prvič v življenju, čeprav je šel mimo že vsaj tisočkrat.

Trdno sem se oklepala volana in strmela na cesto. Rahlo sem se potila, saj mi še vseeno ni bilo najbolj prijetno, čeprav sem zares rada vozila.

Kmalu sem zavila na avtocesto. Tam sem prižgala radio in kmalu je ves avto napolnila glasba. Bilo je veliko bolje, čeprav se z Lukom še vedno nisva ujela v  pogovor. Z vsakim poskusom, da bi se vpletla v pogovor, nama je bilo še bolj nerodno.

 

»Prekleto!« sem zaklela, ko me je eden izmed avtom tako hitro prehitel, da bi se skoraj zaletela.

»Kaj za vraga? Ne znaš voziti ali kaj!« sem se jezila, Luke pa se je nasmejal.

»Kaj je smešno?« sem rekla in se trudila ne smejati.

»Zanimiva oseba si, Rose.«

Hvala, res! Saj vem, da nisem najbolj normalna, sem hotela reči, pa sem ostala tiho.

Luke se je še kar smejal in na hitro sem se ozrla k njemu. Spet sem se  ozrla na cesto ampak njegov smeh je bil še kar vtisnjen v moji glavi. Imel je najlepši nasmeh na svetu. Kotički ustnic so se rahlo zavihali in v licih so se mu naredile jamice. V očeh pa je imel vedno takšen lesk, njegov nasmeh je bil ob meni skoraj vedno iskren. To sem vedela, saj sem ga, kljub temu, da sem ga poznala komaj tri leta poznala, bolje kot on sebe. Včasih se mi je zdelo, da sva kot eno. Včasih.

 

Čez kakšno uro sva se ustavila na postajališču. Sedla sva v kavarno, ki je bila tam in si naročila mrzlo kokakolo, ki je v tisti vročini prav prijala. Kavarna je bila nabito polna z ljudmi, ki so se, tako kot midva, odpravljali na morje.

»S tem izletom si me presenetila. Pozitivno. Zakaj mi nisi povedala prej?« Pogledal me je v naravnost v oči in v notranjosti sem se kar stopila.

»Ker mogoče, če bi ti povedala, to ne bi bilo prijetno presenečenje?« sem se zasmejala in srknila požirek kokakole.

Naslednji dve uri je bila vožnja bolj sproščena. Z Lukom sva se smejala in večkrat sem mu povedala naslov kakšne pesmi, ki se je predvajala na radiu.

»Nikakor ne morem zbežati dejstvu, da sem vse pozabil.« Pri tem se je kislo nasmehnil.

 

 

 

 

ŠESTNAJSTO POGLAVJE

 

 

    Sredi popoldneva sva končno prispela. Zadnje pol ure sva se vozila tik ob morju in končno sva zavila na stran. Ker že dolgo nisem bila pri teti, sem morala pozorno opazovati številke ulic.

   »Sedem, hišno številko sedem ima.« Še Luke se je oziral skozi okno.

Pet, šest, sedem… Končno. Nedaleč stran sem opazila tetino hišo. Bila je enaka kot druge v tej ulici. Dvonadstropne bele, preproste, vendar urejene hiše. Rolete na večini oken so bile spuščene, da v notranjosti sonce  ne bi preveč pripekalo.

  Zavila sem na dvorišče in avto parkirala ob tetinega. Takoj ko sva stopila z avta, je v naju butnil vonj po morskem zraku. Bilo je tako lepo biti na morju. Spet.

   »Rose!« sem zaslišala tetin glas. Tako sem bila vesela, da sem ji vso zadevo že prej pojasnila. Ugovarjala mi je, češ, da sem neumna, da se z lažjo nikamor ne pride.

»Saj mu bom povedala, ko pridem domov.«

Ni mi verjela in tudi sama si nisem.

 »Teta!« sem vzkliknila in jo objela. Kmalu me je spustila z objema in se ozrla k Luku.

»Luke, kajne?« Pokimal je in teta je objela še njega.  

»Rose te je lepo opisala in mislila sem, da pretirava. Toda ni. Prav lušten mladenič si, Luke!«

 »Všeč si ji, to ne bo dobro,« sem se zahihitala in teta me je narejeno strogo pogledala.

»Predrzna si, veš. Ti je že kdo to povedal?«

Pokimala sem in teta naju je povabila v hišo in z Lukom sva iz avta vzela stvari.

Tetini rdečkasti, srednje dolgi lasje so razmršeno štrleli na vse strani, na obrazu pa se ji je že poznalo nekaj gub, saj se je že počasi že bližala petdesetim letom. Ko je hodila proti hiši, je pretirano migala z boki, kar je še posebej prišlo do izraza v njenih vsekakor preozkih hlačah. Zanimiva je bila, ta moja teta.

»Prej sem malo pospravila, Ericove stvari sem nesla v drugo sobo. No pa saj jih ni veliko. Toliko jih je vzel zraven, kot da bi se selil. Veš Luke, moj sin je šel s punco v Kalifornijo…« je pojasnila, ko smo hodili po hiši. Luke je kimal in se nasmihal teti. Najbrž se ji je želel prikupiti.

Odšli smo po stopnicah in teta je s ključem odklenila vrata. Kmalu po tem pa smo stopili v Ericovo stanovanje.

Odkar sem bila nazadnje tu, se je veliko spremenilo. Eric je, kot je povedala teta, vso nadstropje prenovil in ga spremenil v prekrasno stanovanje. Zamenjal je pohištvo in podrl eno od sten, da je bil prostor bolj svetel. Na desni je bil velik prostor z ogromnim kavčem, foteljem, televizijo in nekaj knjižnimi policami. Vse se je svetilo v raznih kavnih odtenkih. Kuhinjo je zapolnjeval črn pult, omare, hladilnik in razne aparature, vse bolj kot ne v črnem odtenku, v jedilnici pa je stala masivna, lesena miza z šestimi stoli, razporejenimi naokrog. Po vsem stanovanju so bile obešene razne slike, ki so se s pohištvom in barvo sten, ujemale s sobami.

 Teta je odprla še ena vrata in zagledala sva spalnico. V njej je bila ogromna postelja, v kotu pa je stala velika rjava omara. Bila je popolnoma prenovljena, s kančkom domačnosti.

   »Vav,« je bil osupel Luke. Nasmehnila sem se, saj je povedal prav tisto, kar sem imela že nekaj časa na jeziku.

»Da, res je osupljivo. Eric je skoraj vse naredil sam. No, potem pa gre z tisto baburo v Kalifornijo…« se je spet začela jeziti teta. Ker sem bila res utrujena od tetinega nenehnega govorjenja, sem Luku predlagala, da bi razpakirala stvari. Teta naju je na koncu le pustila sama.

»A ni super?« sem dejala. Ne spominjam se, kdaj bi mi nazadnje dopust tako dobro del, sem želela dodati, pa raje nisem. Najbrž Luku ne bi bilo prijetno ob ne spominjam se.

Luke je pokimal in pograbil kupček oblačil in jih dal v prazno stran omare. Čeprav je bil tiho, sem vedela, da je vesel. Dopust res ni bil slaba ideja.

Kmalu naju je teta poklicala dol. Pripravila nama je polno mizo hrane. Bolj kot sva ji govorila, da nisva lačna (bila sva še namreč kar sita od rogljičkov s katerimi sva se basala celo pot), bolj nama je teta pridigala o tem, da morava jesti. Na koncu je seveda zmagala ona in od mize sva lahko šla komaj s polnim želodcem.

Po tem sva z Lukom sklenila, da pojdeva pogledat na plažo. Nobenemu se ni dalo kopat, zato sva se odločila za le kratek sprehod. Ko sva stopil ven je v naju butnil topel, poletni zrak.

»Kar nekam tiho je brez tvoje tete,« se je zasmejal Luke, ko sva hodila po cesti proti morju.

»Se strinjam. Ta kar ne more iz svoje kože!« Zasmejala sem se.

»Poglej, poglej, kdo se glasi! Rose, mislim, da si bolj podobna teti kot si želiš. Tudi tebe se ne da utišati, ko imaš svoje trenutke,« se je zarežal in me objel okrog ramen. Čeprav je bil njegov namen (najbrž) zgolj prijateljski, me je v trebuhu prijetno zaščemelo. Kot v starih časih.

 Kmalu sva prišla na pešpot, ki je bila tik ob morju. Potekala je po vsej obali in opazila sva kar neka ljudi, ki so se sončili kar na betonu, ob vodi. Meni tu nikoli ni bilo preveč všeč.

»Dlje dol je čudovita peščena plaža,« sem mu pojasnila.

Mimo naju so hodili ljudje, ki so bili še kar oblečeni v mokre kopalke, čeprav se je dan že počasi prevesil v večer. Na desni strani poti, stran od vode, so stale razne stojnice s sadjem, kopalkami ter z raznimi potapljaškimi maskami, blazinami. Pri eni od prodajaln sva si oba vzela sladoled. Za otvoritev počitnic, je predlagal Luke. Z sladoledom v roki sva se odpravila mimo pomola.

»A ni podobna Helen?«

Pogledala sem tja, kamor je gledal Luke. In res. Na pomolu je ležala ženska, srednjih let, okrog nje pa so smukali otroci. Ženska je vstala in odšla k otrokom, da bi jih okarala. Bila sva predaleč, da bi jo slišala, toda videti je bila precej razburjena.

Mahala je z rokami in mi je šla z vsakim gibom (zaradi podrobnosti z Helen) bolj na živce. Otroci so jo nekaj časa poslušali in zavijali z očmi, potem pa, kar naenkrat, jo je eden izmed njih sunil. Ženska je padla v vodo. Ko je priplavala nazaj na površje, je začela žugati s prstom in se dreti na otroke. Ti pa so se le smejali in stekli s pomola. Takrat sem opazila, da se smejim. Kar privoščila sem tej »Helenini dvojnici«. Pogledala sem Luka, ki me je z nasmehom  na obrazu gledal. »Kaj je?« sem vprašala. Oči so se mu zalesketale. »Nič,« je odvrnil in pogledal stran.

 Ko sva prišla do peščene plaže, tam ni bilo skoraj nikogar več. Bilo je hladneje in hitro se je temnilo, zato je večina ljudi odšla domov in se kasneje vrnila v mesto.

Brez besed sem sedla na pesek in gledala zahajajoče sonce. To je bil eden najlepših trenutkov dneva. Brez, da bi se zavedala, sem zaprla oči. Nedaleč stran sem zaslišala krik otrok, ljudi, ki so hodili po poti. potem pa je bil še tu zvok galebov. Kar videla sem, kako z svojimi belimi krili jadrajo po nebu.

Ko je Luke prisedel, sem se rahlo zdrznila.

»Nekdo je rekel, da so najlepše stvari prelepe, da bi jih gledali z očmi,« sem tiho rekla, bolj sebi kot njemu.

Naposled sem oči spet odprla in zasanjanost se je razbledela.

Gledala sem Luka, ki je tako kot jaz pred nekaj minutami, gledal v zahajajoče sonce. Gledala sem njegove razmršene lase, prodorne oči, njegov čisto rahlo zavihan nos in ustnice, ki so bile ob kotičkih čisto malce zavihane.

Ne bi mogla živeti brez njega, me je spreletelo. Ne bi mogla.

Ozrl se je k meni in hipoma sem umaknila pogled. Nisem želela, da bi videl kako buljim vanj.

»Ne strinjam se s tabo.«

»Glede česa?«

»Glede tega, da najlepših stvari ne moreš gledati z očmi.«

»Zakaj ne?«

»Jaz pravim, da glej dokler lahko. Zaužij se njihove lepote. Razmišljaš lahko o njih, kadar jih ne vidiš več. Drugače bo trenutek, ko bi jih lahko videl, pa jih nisi gledal, izgubljen za vedno.«

Ozrla sem se k njemu in mu želela nasprotovati. Ko pa sem videla, da resno in nepremično gleda vame, sem se zamislila.

»Mogoče,« sem tiho rekla. »Mogoče pa imaš prav.«

 

»Sta se imela lepo?« naju je pozdravila teta, ko sva stopila v kuhinjo. Oba sva pokimala in teta se je z Lukom zapletla v pogovor. Jaz pa sem sedla v kot klopi, sezula copate in dala noge na klop. Teta me je, ko sem bila mlajša, vedno okarala, češ, da se to ne spodobi. Pa je nikoli nisem poslušala. Gledala sem teto in Luka v kuhinji. Pogovarjala sta se o njenem življenju na morju, potem pa mu je začela govoriti zgodovino o tem mestu. Videla in vedela sem, da Luka to zanima. Pravzaprav sta bila glasba in zgodovina edina predmeta, ki ju je imel v šoli rad.

Želela sem si zapomniti ta trenutek. Lukove žareče oči in zanimanje, s katerim je poslušal in dopolnjeval teto, nežna glasba, ki je prihajala z radia in luna, ki je svetila zunaj. Že dolgo nisem bila tako sproščena.

Že sem hotela zapreti oči, ko sem se spomnila Lukovih besed: Razmišljaš lahko o njih, kadar jih ne vidiš več. Drugače bo trenutek, ko bi jih lahko videl, pa jih nisi gledal, izgubljen za vedno.

 

Po večerji sva se z Lukom odpravila gor. V pižami sem se zleknila pred televizor in Luke je prisedel. Gledala sva neko komedijo, ki je bila na sporedu. Kmalu so se mi začele zapirati oči. Bila sem utrujena od dolge vožnje in sprehoda, tako da sem Luku rekla, da grem spat. Že prej sva se dogovorila, da bom jaz spala na kavču, on pa na postelji. Kar nekaj časa je ugovarjal, vendar sem ga potem utišala z razlogom, da mora počivati v miru zaradi njegovega okrevanja. Namrdnil se je in rekel: »V redu.«

   Odšla sem v sobo po odejo in vzglavnik ter se udobno namestila na ogromnem kavču. Luke pa je še kar gledal televizijo. Ko sem videla njegov spokojen obraz, ki je sproščeno gledal film, sem se v sebi nasmehnila. Kmalu sem sproščena, kot že dolgo ne, zaspala.

 

 

 

 

 

SEDEMNAJSTO POGLAVJE

 

 

  Ko sem se zbudila, so sončni žarki že močno sijali v sobo. Kako dolgo sem spala?, me je spreletelo, saj sem se počutila izjemno spočito. Ozrla sem se po sobi in potrebovala nekaj sekund, da sem ugotovila kje sem.

Kje je Luke!? sem se zdrznila. Včeraj sem najbrž pregloboko spala, da bi ga slišala, kako je odšel spat. Vstala sem in odšla v spalnico. Tam ni bilo nikogar. Le kup zmečkanih odej in vzglavnikov. Morala sem se zasmejati. Takšen je bil Luke. Prej in zdaj.

Ker ga v stanovanju nisem našla, sem se preoblekla in odšla dol, v kuhinjo, od koder sem slišala debato med Lukom in teto.

Zmedeno sem pogledala po kuhinji. Stala sta za štedilnikom, Luke pa je v roki držal ponev.

»Počakaj. Luke peče palačinke?« sem vprašala. Zasmejala sem se ob pogledu na krožnik ob njem, poln zažganih palačink.

»Vidim, da ti gre zelo dobro,« sem sarkastično rekla in se zahihitala.

»Jaz se vsaj trudim in ne spim do enajstih,« mi je vrnil in me s tem utišal. Teta pa se je ob vsem tem le smejala.

Luku se je na koncu le posrečilo narediti tri ne zažgane palačinke. Poleg pa smo morali pojesti še kaj drugega.

Po poznem zajtrku sva z Lukom odšla na plažo. Povabila sva še teto, vendar naju je prijazno zavrnila.

  Na plaži je bilo popolnoma drugače kot včeraj. Plaža je bila nabito polna, sonce pa je močno pripekalo, zato sem komaj čakala, da se ohladim v vodi.

Odšla sva na peščeno plažo, se preoblekla in stekla v vodo. Nekaj trenutkov sem potrebovala, da se je šok hladne vode polegel. Luke je plaval ob meni. S seboj sva vzela tudi napihljivo žogo. Nekaj časa sva se žogala, vendar nama jo je potem skoraj odnesel veter, zato sva nehala.

Kasneje sva odšla v picerijo. »Končno se bom lahko najedla,« sem zbodla Luka in se zahihitala. On se je le namrdnil in jedel naprej.

Kmalu sva se šla spet kopat, potem pa odšla na kratek sprehod, da bi se posušila. Ozirala sem se naokrog in nenadoma otrpnila. Nedaleč stran, ob stojnici z sadjem je stala ženska, srednjih let, ki sem  jo še predobro poznala. Bila je ena izmed tistih opravljivih žensk, ki izvohajo vse novice in jih nato delijo naprej. Kaj če me bo prepoznala, me poklicala po imenu, jaz pa Luku še vedno nisem povedala… Ko se je ženska začela obračati, sem z grozo v očeh pograbila Lukovo roko in ga potegnila v drugo stran.

»Hej, kam se ti pa mudi?«

»Sladoled! Na sladoled morava.«

 

  Dan je minil kot bi mignil in kmalu sva z Lukom odšla domov. Tam sva se umila in preoblekla, nato pa se dogovorila, da greva v mesto. Odšla sem v sobo in razmišljala kaj naj oblečem. Najprej sem želela obleči kratke hlače in navadno belo majico, nato pa sem v omari, med svojimi oblačili našla nekaj črnega. Saj res! Kako sem lahko pozabila! Bila je črna oblekica, ki sem jo za vsak slučaj vzela zraven. Hitro sem si jo nadela ter si obula črne čevlje z visoko peto (skoraj bi jih pustila doma, saj je mama menila, da bi mi bili v napoto. Hvala bogu, da je nisem poslušala!). Počesala sem si lase in telefon, ključe ter še nekaj drugih stvari zmetala v črno torbico. Ko sem stopila iz kopalnice, sem se zaletela v Luka.

»Ojej oprosti,« sem se opravičila. Nič ni odgovoril, le gledal me je.

»Kaj, je kaj narobe?«sem vprašala.

Odkimal je.

»Ne, le zares, zares, zares lepa si.«

»No tudi ti nisi slab,« sem se namuznila. Oblečen je bil v navadne hlače in majico, vendar je bil kljub temu videti popolno. Zagotovo bi ga hotela imeti vsaka punca. No, saj o tem ne dvomim.

Z avtom sva se nato odpeljala do bližnjega mesta. Bilo je tik ob morju, v katerem so bile zasidrane majhne ladjice. Razprostiralo se je več kilometrov ob obali. Hodila sva ob vodi in opazovala razne stojnice z nakitom in drugimi drobnarijami. Kasneje pa se je pred nama razprostrla veriga raznih gostiln, restavracij in picerij.

»V katero bi šla?« sem vprašala Luka. Zanimalo me je, če bo uganil mojo najljubšo.

»Hmm.. Na pici sva že bila, zato to odpade. Tista temna tam mi ni preveč všeč,« je rekel in pomignil proti restavraciji na koncu.

»Kaj pa ta?« je vprašal in pokazal na restavracijo tik ob moji najljubši. Skomignila sem z rameni.

»Pridi,« je rekel in me prijel za roko. Tik preden pa bi vstopila se je obrnil.
»Ne, ta mi je bolj všeč,« je dejal in se napotil k sosednji. Zasmejala sem se in stekla za njim.

Ko sva stopila, sem zavohala znani vonj restavracije. Sem smo hodili že odkar se spominjam in resnično dvomim, da bi bila kjerkoli boljša hrana.

 Z Lukom sva sedla in kmalu je prišel natakar. Po kratkem premisleku sem naročila, kar za oba.

»Verjemi mi, oboževal jo boš.« Nasmehnila sem se in natakar je odšel.

Ozrla sem se po restavraciji in zagledala gručo deklet, mlajših od mene, ki so sedele za mizo. Radovedno so se obračale k Luku in se hihitale tako močno, da so se njihovi obrazi pobarvali rdeče.

»Mislim, da si nekomu všeč,« sem rekla Luku in pomignila proti dekletom. Obrnil se je in dekleta so otrpnila. Luke pa se jim je zapeljivo nasmehnil.

»Si jih pravkar osvajal?« sem se namenoma zgrozila.

»Oprosti, si ljubosumna?« je Luke nadaljeval igro in me pogledal z nedolžnim obrazom.

»Seveda ne, toda večerjo plačaš ti!« sem rekla in se ozrla stran. Šlo mi je na smeh, vendar sem se poskušala zadržati.

»Obnašaš se kot stara, zatežena žena, draga.«

Bruhnila sem v smeh in Luke se mi je pridružil. Za hip sem pogledala k dekletom in se, ob pogledu na njihove rdeče, začudene obraze, zasmejala še bolj.

Ko sva pojedla, sva vstala in se napotila proti izhodu. Pri tem pa sva šla mimo mizo, za katero so sedela hihitajoča dekleta. Luke jih je zapeljivo pogledal in se nasmehnil.

»Kaj vendar delaš, dragi? Se mar spogleduješ?!« sem rekla, pretirano ošabno.

»Seveda ne, draga. Mislim, da rabiš očala.«

»Spregledala bom tvojo opazko. Ti pa se začni obnašati. Saj si vendar poročen moški!«

Luke se je zarežal in stopila sva ven, na topel, večerni zrak.

 

Ker je bilo še precej zgodaj, se nama z Lukom ni mudilo domov. Hodila sva ob pristanišču in si ogledovala stojnice.

»Rose! Poglej, mislim, da bi ti odlično pristajale!« se je zasmejal Luke in mi pomolil živo rumena sončna očala v obliki srca. Nadela sem si jih in se pogledala v ogledalo

»Hmm..Mislim, da bi ta bolj pristajala tebi. Vendar v tej barvi,« sem se zasmejala in mu na nos postavila ista očala, le v rožnati barvi. Preden bi lahko ugovarjal, sem kupila obojne. Ene zame in ene zanj.

Ko je mimo prišla gruča deklet in naju malce postrani pogledala, sva se oba zahihitala. Nato so naju drugi še bolj čudno gledali in oba sva se zakrohotala glasneje.

»Mislim, da se upravičeno čudijo,« se je zasmejal Luke, ko sva ozrla najini podobi v stekleni izložbi.

»Pa kaj.« Skomignila sem z rameni.

 

Nekaj časa sva hodila, nato pa sem postala utrujena, zato sva se odločila, da greva v gostilno. Sedla sva na odprto teraso in se ozrla naokrog. Na majhnem odru je sedel moški srednjih let in na prastaro kitaro igral otožne melodije. Okrog naju so sedeli večinoma starejši ali pa izjemno čemerni ljudje.

»Mislim, da sva izbrala pravo gostilno,« je sarkastično pripomnil Luke in oba sva se zahihitala.

»Vama lahko kako pomagam?« Mimo je prišel natakar. Ob pogledu na njegovo moško obleko in metuljček okrog vratu, sem se, ne vem zakaj, zahihitala. Tudi Luke je planil v smeh in kmalu sva se oba smejala kot zmešana.

»Rdeče vino bi. Oba.« je naposled rekel Luke.

Natakar naju je začudeno pogledal in se odkrhnil.

»Na žalost vinjenim osebam ne smemo več streči alkohola,« rahlo v zadregi reče.

»Saj še nisva pila. Popolnoma trezna sva,« se je zasmejal Luke.

»Takšna sva že po navadi,« sem ga dopolnila in oba planeva v krohot.

Natakar pa le osuplo gleda. Nekaj časa smo bili nato vsi tiho.

»Hmm… Torej ne bova dobila vina?«

Natakar odkima. Luke mi je pokimal in nato sva oba vstala.

»Potem pa nasvidenje,« sem rekla, malce prenaglas in se ob tem nasmejala.

Ko sva odhajala, se je Luke nagnil k meni.

»Sploh pa še jaz igram bolje od tistega starca.«

Zahahljam se in ga rahlo boksnem v trebuh.

 

Ko sva se naveličala pohajkovanja po mestu, sva se odpravila proti parkirišču. Zaradi teme in solz, ki so tekle od smeha, sva komaj našla avto, potem pa  sem zagnala celo paniko, zaradi »domnevno« izgubljenih ključev.

»A tukaj so!« sem vzkliknila in jih vzela iz žepa v torbici, po tem, ko sva z Lukom pregledala že vso parkirišče. Z avtom se nato peljeva k teti, pri tem pa poslušava glasbo, ki prihaja z radia.

»Včasih skoraj pozabim, da se je kaj zgodilo,« je tiho rekel Luke. Nisem vedela, ali so te besede namenjene meni, ali njemu, toda rekla nisem nič. Navadila sem se že njegovih nihanj razpoloženja.

 

Ko sva prišla do tetine hiše, v njej ni gorela nobena luč. Ni čudno,sem pomislila. Najbrž je ura že krepko čez ena ponoči. Ko sem parkirala, sva oba stopila z avta. Ob rahlo mrzlem vetru, ki je zapihal, sem rahlo zadrgetala.

Luke je to opazil in me objel čez bok. Nežno me je stisnil k sebi, kot je to znal le on.

»Lepo sem se imel.«

»Tudi jaz.«

»Sploh nisi tako zoprna in dolgočasna, kot sem mislil, draga.«

»Tudi ti nisi tako slab. Dragi.«

Luke se nasmeje in me še močneje objame. Rahlo zadrgetam in vesela sem, da Luke v temi ne vidi mojega zardelega obraza čez katerega je razširjen ogromen nasmeh.

 

 

OSEMNAJSTO POGLAVJE

 

Zjutraj sva oba spala do poldneva. Bila sva izmučena od včerajšnjega dne in nisva imela namena takoj oditi na plažo. Sonce je pripekalo in prijetneje se je bilo hladiti pod klimo, kot pa se žgati na njem. Teta nama je pripravila okusen zajtrk, nato pa odšla iz hiše. Rekla je, da mora nujno k sosedi na klepet. Nisem bila prepričana, če je bil res klepet tako pomemben ali pa se je le izgovorila, da bi lahko bila z Lukom sama.

Nekaj časa sva le sedela na kavču in gledala televizijo, potem pa sva se le odločila oditi na plažo.

Prijetno se je bilo ohladiti v morju, vendar pa se nobenemu od naju ni ljubilo cel dan posedati na žgočem soncu. Zato sva jo kaj kmalu mahnila nazaj v hišo.

Spomnila sem se, da sem že prvi dan na policah nad televizijo videla kup CD-jev. Luke se je s tem, da bi si ogledala film, strinjal.

Spustila sva rolete, še prej pa sem spekla pokovko. Zleknila sva se na kavč in v popolni temi začela gledati filme. Med filmi so bile predvsem komedije, romantične komedije in drame. Bilo je res prijetno. Bila sem tako zatopljena v film, da nisem opazila, kdaj sem se z glavo rahlo naslonila na Lukovo ramo. Zaslišala sem kratek vzdih in zazdelo se mi je, da se Luke smeji.

»Hej, da si ne boš kaj mislil,« sem rekla, on pa se je zasmejal.

Imam slabo lastnost. To je namreč ta, da velikokrat z mislimi odplavam v preteklost. Ko je napočila ena izmed dram, kjer glavni igralki umre mož, sem, ne vedoč kdaj odplavala v preteklost.

 

Bilo je na koncu prvega letnika in z Lukom sva že kak mesec skupaj delala na šolskem radiu. Dobro sva se razumela in vsak petek sva se redno dobivala v učilnici glasbe. Potem pa ga kar naenkrat ni več bilo. Slišala sem, da ga velikokrat ni bilo pri pouku, kadar pa je bil, me je popolnoma ignoriral, ob petkih pa ga sploh nisem več videvala.

 Nekega dne pa se je končno le prikazal. Toda ob pogledu nanj me je zmrazilo. Njegovi lasje so bili mastni in razmršeni, imel je rdeče oči, pod njimi pa ogromne podočnjake. V obraz je bil shujšan in bled in vsekakor ni bil videti priseben. Poleg tega pa je smrdel po cigaretih in še čem drugem, o čemer raje nisem razmišljala.

Sedel je na stol in pogledal mimo mene.

Po navadi sem bila ob njem v zadregi, takrat pa me je popadla jeza.

»Kaj se vendar greš?!« sem ga nadrla.

»Zadet prideš sem, po tem ko te tri tedne sploh ni bilo blizu? Kaj naj vse naredim sama ali kaj?!« Zares sem bila razjarjena. Njegovo molčanje pa me je še bolj razkurilo. Zato sem šla še dlje.

»Saj vem, da te je Nadia pustila. Saj cela šola ve. Pa kaj. Saj nisi edini, ki ga je. Ne rabiš pa se smiliti sam sebi in se že spravi k sebi.« »Če boš pa sedel tu kot kup nesreče, pa lahko tudi greš. Itak te ne rabim!« sem ga nadrla. Bila sem prepričana, da se ne bo premaknil. Pa se je. Ne da bi me pogledal je zgrabil nahrbtnik in odšel iz šole. Kar tako. Najprej sem bila osupla, nato pa sem mu sledila. Ne vem, kaj me je popadlo, toda sledila sem mu do doma. Poznala sem to ulico, saj je bila le malce stran od moje. Videla sem kako Luke zavije v eno izmed hiš. Bila sem izjemno radovedna, zato sem odšla k njej. Prosim naj bodo odprta, sem molila in odprla vrata. Stopila sem v notranjost hiše. Bila je grozna. Vse je bilo belo in umetno. Bila sem navajena nereda, ki ga je delala Jade in rastlin, ki jih je imela mama tako rada. Tukaj pa ni bilo ničesar. Kot da hiša ne bi imela duše.

Ker spodaj nisem zaslišala nikakršnih glasov, sem se odpravila v zgornje nadstropje. Počutila sem se nelagodno, saj je bilo prvič, da sem bila v neki tuji hiši. Brez dovoljenja.

Tudi tukaj ni bilo slišati ničesar. Potem pa sem zaslišala rahlo čuden zvok, ki je prihajal od vrat na moji desni. Vrata v to sobo so bila rahlo priprta. Stekla sem k njim in jih odprla. Ob pogledu na prizor pred mano pa se mi je skoraj obrnil želodec.

Soba je bila popolnoma razmetana, na tleh pa so ležali koščki stekla, najbrž od ogledala, ki je razbito viselo na steni. Svetilka je bila prevrnjena in vedela sem, da je tako razdejanje povzročil Luke. Pred nekaj trenutki.

Potem pa sem zagledala njega. Zleknjen je sedel na tleh in se naslanjal na posteljo. Njegove oči so bile zaprte, glava pa mahnjena na stran, tako da mu je skoraj ves obraz prekrivali lasje. Prestrašeno sem zavpila, ko sem zagledala njegovo roko. Iz njegove podlahti je curljala rdeča, gosta kri in na tleh ob njem delala krvavo lužo. Njegovi obe roki sta bili krvavi, najbrž  zaradi ureznin stekla. Potem pa sem nedaleč od njegove desne roke zagledala okrvavljen kuhinjski nož. Stekla sem k Luku in na ves glas hlipala. Njegovo srce je še šibko bilo. Segla sem v žep po telefon in poklicala rešilca. Po nekaj zvonenjih se je oglasil ženski glas. Histerično sem začela razlagati kaj se je zgodilo, vendar me je ženska hitro prekinila. Nato sem ji hitro pojasnila kje sem in kaj se je zgodilo. Spraševala me je,kako globoka je rana in če je poškodovana katera glavna žila. »Kako naj vem kako globoka je rana?!« sem se histerično drla.

»Vem samo, da bo, če presneto kmalu ne pridete, umrl!«

Ženska me je hotela pomiriti, vendar je na koncu odnehala.

»Rešilec je že na poti,« je rekla in mi začela razlagati kaj naj storim. Nato pa je zvezo vrglo ven. Super, baterija prazna!

Poskušala sem se spomniti kaj je rekla sestra. Odhitela sem v kopalnico in z kupom brisač odhitela nazaj k Luku. Zavihala sem rokav majice in od groze še bolj zajokala. Rana je bila še globja kot prej in daljša kot sem mislila. Vila se je od zapestja pa do vrha nadlahti. Nežno sem mu jo poskušala obvezati. Rahlo se je zganil in šele takrat sem ugotovila, da že veš čas govorim, da bo vse v redu.

»Luke, Luke!«sem rekla in ga nežno prijela za obraz. Odsotno me je pogledal. Vedela sem, da pije in kadi, toda droge? Je Luke jemal tudi droge. Nekaj je zamrmral.

»Kaj? Luke ne slišim te.« Obupano sem se dotaknila njegovega lica.

»Luke! Govori z mano!« Histerično sem vpila, med tem ko so mi po licih tekle solze. Kmalu bodo tukaj. Pomagali mu bodo.

Luke je nenadoma začel govoriti. Mrmral je in spreletel me je srh. Nagnila sem se bližje.

»Vsi odidejo.«

»Kaj, Luke kdo odide?«sem vprašala.

»Vsi! Zabodejo te v hrbet potem pa izginejo. Ali pa umrejo.«

Ob teh besedah se je histerično zasmejal in z neranjeno roko začel brskati po tleh, najbrž je iskal nož.

 V trenutku sem ga prijela za porezano roko. Najbrž je izgubljal zavest in sploh ni opazil bolečine.

»Vsi odidejo.« Njegova glava je u

omahnila na stran. Z dlanmi sem mu jo rahlo obrnila k meni.

»Luke, kdo odide?« Poskušala sem delovati mirno, pa mi ni uspelo.

Takrat pa me je pogledal v oči in je izgledal popolnoma priseben.

»Ne razumeš Jessy. Popoln moram biti. Popolnoma popoln. Drugače bodo vsi odšli. Tako kot mama, tako kot Nadia. Tako kot boš ti…«

»Nikamor ne grem, Luke«

»Ja boš. Ugotovila boš, da sem zmešan. Grozno je če nimaš za kaj živeti, Jessy!« je skoraj zavpil in rahlo sem zajokala

»Nisi zmešan. In vsaj tri leta bom še s tabo.«

»Kaj pa potem? Navezal se bom nate, potem pa boš šla. Z Markom. On je popoln.«

Nisem želela razmišljati o mojem fantu. V tistem trenutku je bil pomemben samo Luke.

»Ne bom. Ob tebi bom dokler me boš potreboval.«

Luke je spet izgubil zavest in hitro sem sedla tik obenj.

»Luke, ne smeš zaspati. Poglej me. Ne zapri oči.«

Rahlo se je premaknil in rahlo položil glavo na mojo ramo.

»Popoln moram biti.«

»Ne,«sem tiho rekla.

»Nihče ni popoln.«

Spet je bilo vse tiho, nato pa je komaj slišno zašepetal.

»Zakaj me nisi pustila umreti?« je vprašal.

Nekaj časa sem strmela vanj.

»Ker te imam rada, Luke. In ljudem, ki jih imaš rad ne pustiš, da bi umrli.«

Prisegla bi, da so se kotički njegovih ustnic malce nagnili navzgor. Za hipec je kri in njegova ogromna rana izginila in tudi zvok rešilcev utihnil. Zaprla sem oči in čutila le Lukovo plitvo dihanje, težo njegove glave ter njegovo telo tik ob mojem. Izginil je tudi vonj cigaret in alkohola in iz njegovih las, ki so ležali na moji rami, je zadišal njegov šampon. Njegov vonj je bil tako domač in poseben, da sem globoko vdihnila.

Vse bo v redu, sem pomislila. Vse bo v redu.

»Hvala,« je zašepetal Luke, tik preden so v sobo planili rešilci.

 

 

Trznila sem in z očmi poiskala Luka. Sedel je tik ob meni, njegova roka pa je počivala na kavču. Ne da bi se tega zavedala, sem poiskala njegovo roko. Rahlo sem potipala po nadlahti in začutila pod prsti rahlo izbočeno črto, ki se je vila tam čez, na tisto noč. Nič krvi, sem si oddahnila.

Potem pa je Luke nežno stisnil mojo dlan. Spreletelo me je vznemirjenje. Luke pa se je rahlo premaknil, tako da mi je gledal v oči. Nisem vedela kako naj odvrnem oči iz njega. Bilo je ravno tako svetlo, da sem videla obris njegovega obraza.

»Ti lahko nekaj povem?«je vprašal.

Pokimala sem in upala, da bo to videl.

»Ne vem kako naj povem…«

»Že dlje časa to čutim, vendar pa je zdaj, med počitnicami postalo neznosno…«

Srce mi ob njegovih besedah začne biti hitreje.

»Rad te imam, Rose. Res rad.«

»Ne poznaš me še dolgo, Luke.« Živčno sem se nasmehnila.

»Ne, ne razumeš. Kot bi te že prej imel rad. Saj veš, pred nesrečo…«

Moje srce je takrat bilo že tako hitro, da sem mislila, da se mi bo ustavilo.

»Nemogoče,« sem zinila.

»Mogoče pa sem tako čutil že prej, pa ti nisi vedela.« Zdaj je bil on tisti, ki se je smejal.

»Ne vem, kaj misliš povedati s tem,« sem mu rekla.

»Mogoče boš zdaj vedela,« je rekel in se zasmejal. Nagnil se je k meni in me poljubil.

Najprej sem obnemela. Tako dolgo sem čakala na ta trenutek, da nisem več prepričana, če to le sanjam ali se resnično dogaja.

Luke se je odmaknil in me zmedeno pogledal. Nisem več izgubljala časa in zdaj sem bila jaz tista, ki sem ga poljubila.

»Pusti mi do sape, punca!« se je zasmejal Luke. Spet me je hotel poljubiti, jaz pa sem skočila iz kavča in zdirjala iz sobe. Luke je zmedeno stekel za mano. Pograbila sem prvi vzglavnik, ki mi je prišel pod roke in se z vso močjo zagnala v Luka. Mahnila sem ga po glavi in stekla nazaj v dnevno sobo. Ko sem za seboj zaslišala njegove hitre korake, sem zavreščala in stekla še hitreje.

Potem pa je od nekod pognal, me mahnil z blazino, da sem se zvrnila na kavč. Zasmejala sem se, ko sem ga gledala kako ves rdeč stopa k meni in me začne poljubljati.

Najbrž sem bila v obraz popolnoma rdeča. Najbrž bi se morala po prihodu iz plaže oprhati in umiti glavo. Ah, pa kaj. Dokler imam Luka mi je za vse popolnoma vseeno.

 

 

 

 

 

DEVETNAJSTO POGLAVJE

 

»Oh sranje!« sem rekla, ko me je tik za tem, ko sem se zbudila, skoraj vrglo iz kavča.

»Kako se pa obnašaš?«se zahihita Luke in me povlekel k sebi.

»Tiho ti!« sem ga nadrla in se skobacala s kavča. Pripravljeno sem imela budilko, da bi z Lukom odšla že zgodaj zjutraj, saj me res ni mikalo, da bi z avtom stala sredi ogromne gneče. Začela sem pakirati še zadnje strani, pri tem pa sem poskušala Luka spraviti iz postelje. Kako lepo je bilo, da je bilo vse po starem.

Ko sva čez kakšno uro končno spakirala do konca sva odšla dol na zajtrk. Teta je bila navajena vstajati že zgodaj zjutraj, zato me ni presenetilo, ko sem jo videla zajtrkovati.

»Sta pa zgodnja. Najbrž bi se me rada znebila, kaj?« je rekla in se zahahljala. Cela hiša je kar prekipevala od sreče. Med tem ko sva zajtrkovala, sva se oba ves čas smehljala. Rahlo sva se dotikala s komolci in najbrž so takšne podrobnosti kar padle v tetine oči.

»Hmm… Vidim, da se nekdo dobro razume.« Teta se je zasmejala in vstala.

»Če se vama že tako mudi, vama bom pomagala spraviti prtljago v avto.«

Kmalu so bile vse stvari v avtu.

»Res še ne bi ostala en dan? Lahko bi šla še enkrat v morje.«

»Z veseljem, vendar pa mora Luke domov. Že tako ali tako sva morala na pol prosjačiti, da so naju spustili k tebi.«

Luke je prišel bližje, da bi se poslovil od tete, ta pa ga je močno objela.

»Pazi na mojo punčko, Luke. Pa večkrat še pridi. Ta punčara nima pojma o ničemer, še najmanj pa o zgodovini!« se je zasmejala teta, jaz pa sem le zavila z očmi.

»Res hvala, da me spoštuješ.«

Luke je počasi sedel v avto, jaz pa sem spregovorila še nekaj besed s teto. Ko sva nekaj časa klepetali, sem iz avta slišala Luka.

»Mislim, da bi počasi morala oditi, Rose!«

Na sebi sem čutila tetin neodobravajoč pogled.

»Zakaj to delaš?« je šepnila.

»Saj mu bom povedala. Takoj ko prideva domov.«

Teta je le skomignila z rameni in me močno objela.

»Pazi, kaj delaš Jessy,« je šepnila. Pokimala sem in počasi sedla v avto.

Ko sem zavijala z dvorišča, nama je teta pomahala. Smehljala se je, vendar sem v njenem pogledu ozrla neodobravanje. Kmalu sva zavila z ulice in se zapeljala proti domu.

Bil je tako prekrasen dan, da sem kmalu pozabila na pogovor s teto. Sonce je žarelo visoko na nebu, Luke pa se je ves čas smejal. Po radiu se je ravno takrat vrtela pesem Michaela Bubleta, It`s a beautiful day in začela sem peti. Tudi Luke je kmalu ujel melodijo in skupaj sva prepevala.

Kljub temu, da sva pol tonov zgrešila sva se smejala. Kako popolno je to življenje.

 

Pozno popoldne sva prišla k Luku. V hiši je še gorela luč in odšla sva noter.

»Luke! Rose!« Greg je prišel do naju in naju objel.

Nekaj časa sem se smejala, potem pa pomislila. Zdaj mi je ime Rose postalo že tako znano, da me to ni presenetilo. Toda nisem se spomnila kdaj bi mu povedala. Morda mu je Helen.

Ta je stala sredi sobe in se ob pogledu na naju strupeno zasmejala. Takrat bi jo najraje popihala stran. Ta ženska me je strašila.

»Z Rose greva gor.«

Hvaležno sem pogledala Luka, ko je prepoznal napetost med mano in Helen.

Ko sva stopila v sobo, sem tiho vzdihnila. Čeprav sta minili že dve leti, me je zmrazilo ob pogledu na tla ob postelji. Zdaj seveda o krvi ni bilo niti sledu.

Na mestu, kjer je včasih viselo ogledalo, je bilo zdaj prazno.

Luke je planil po kitari, ki je ležala v kotu. Sedel je na posteljo in jo vzel v naročje. Zaigral je nekaj akordov in prisedla sem.

»Pozabila sem že, da tako dobro igraš,« sem se nasmehnila in ga poljubila.

»Imam talent,« je rekel in se zasmejal. Zaigral je še nekaj akordov.

»Hej! To pesem pa poznam!«

Luke se je nasmejal in mi pokazal list papirja, počečkan z njegovo pisavo. Na listu so bili napisani naslovi in izvajalci raznih pesmi, ki sva jih predvajala na šolskem radiu.

»Našel sem ga med nekimi papirji. Ali veš kaj je to?«

Odkimala sem. Veliko pesmi je bilo prečrtanih, saj sva z Lukom imela popolnoma drugačne poglede na glasbo in sva se zato večkrat pogajala, katere bova predvajala.

Ne vem kako dolgo sva še sedela tam, toda Lukov smeh, glas in igranje na kitaro me je pripravilo do tega, da sem pozabila na uro.

 

Kmalu me je poklicala mama in mi rekla naj pridem domov. Tečnarila je, da se bo večerja hitro ohladila, potem pa ne bom imela kaj jesti.

»Ja no. Saj pridem.« Zavila sem z očmi.

Luke je šel z mano ven, medtem pa sem se poslovila od Helen in Grega.

»Hvala Jes…Rose,«je rekel Greg in mi dal roko.

»Z veseljem sem ga vzela na počitnice,« sem rekla in se nasmehnila.

Nato sta odšla v hišo, z Lukom pa sva odšla do avta.

Luke me je poljubil.

»Ljubim te,« je rekel.

»Tudi jaz te…«

Utihnil je in se umaknil.

»Kaj? Je kaj narobe?«

»To si rekla, kot, da bo vsak čas sledil nek ampak.«

Živčno sem se nasmehnila in odkimala.

Nato pa sem predenj sem skočila v avto, pogledala Luka.

»Nekaj ti moram povedati.« Glas se mi je močno zatresel.

»Seveda, ti kar povej.« Nasmehnil se je in me objel.

Mu naj povem?!

»Gre za to, da… Presneto!« sem skoraj zavpila, ko mi je v žepu zazvonil telefon. Bila je mama, ki se je že živčno spraševala kje sem.

»Veš kaj Rose? Ti kar pojdi. Saj se lahko dobiva jutri. Ali je tako pomembno, da ne more počakati?«

Nasmehnila sem se.

»Ne, ni.«

Poljubila sem ga, nato pa se odpeljala. Bilo me je sram, ker sem bila prav vesela, da mu nisem povedala. Enkrat mu bom morala. Drugače bo prepozno.

 

Nekaj dni Luka nisem videla. Oba sva bila tako zaposlena, da preprosto nisva utegnila. Toda vseeno je bilo lepo.

»Jessy!«

»Kaj?!«sem razdraženo zavpila iz dnevne sobe.

»Bi lahko šla v trgovino? Zmanjkalo mi je mleka.«

»Kaj smo v 19. stoletju ali kaj?«

S tem me je rahlo razdražila, toda vedela sem, da v tem boju ne bom zmagala.

»Hej, počakaj! Bi lahko skočila še po Jade? Mislim, da je ravno končala s plesnimi vajami.«

Le zavila sem z očmi in sedla v avto.

 

Najprej sem skočila v trgovino, nato pa še po Jade. Ta je vsa navdušena priskakala z dvorane. Pomagala sem ji v avto.

»Jessy! Veš kako super je bilo! V soboto bomo imeli predstavo, kjer bomo plesali!« Kaj drugega pa bi lahko delal pri plesnih vajah, trapa?!

»Lepo,« sem samo rekla in vozila naprej.

Opazila sem, da na telefonu utripa zelena lučka. Nekdo me je klical.

Počasi sem zavila v domačo ulico in z Jade sva izstopili.

»Doma sem!« sem zavpila in si sezula čevlje. Nato pa sem zagledala znane superge, znamke Nike. Je Luke tu?

»Jessy! Malo prej je prišel. Rekel je, da se mu ne javiš in da boš kmalu doma. Poslala sem ga v sobo. Saj je v redu, kajne?« je rekla mami, nato pa se zatopila v pogovor z Jade.

Stekla sem po stopnicah. Prekipevala sem od vznemirjenja, da spet vidim Luka. Naj ga objamem? Poljubim? S temi mislimi sen nasmejana vdrla v sobo.

Moj nasmeh je v trenutku, ko sem zagledala Luka, splahnel.

O ne, sem pomislila. To ni dobro.

 

 

DVAJSETO POGLAVJE

 

 

Luke je sedel na postelji, okrog njega pa so ležale moje stvari. Škatla z najinimi stvarmi, ki sem jo skrbno skrivala pod posteljo, je ležala ob njem. Vse naokrog so ležale najine slike, obeski, medvedki, pravzaprav vse. On pa je le sedel in bral Bellino pismo.

To se ne dogaja, sem si ves čas govorila, pri tem pa je moje srce skoraj eksplodiralo. Ob pogledu na pismo v njegovih rokah, se mi je obrnil želodec.

»Luke,« sem poskusila, toda ni se odzval. Še enkrat sem ga poklicala. In nato še enkrat.

Na vsem lepem pa je spustil pismo in vstal. Tresel se je in svoj pogled, zapičil vame.

»Vav, Jessy,« je sarkastično siknil. V naslednjem hipu se je premaknil mimo mene in stekel po stopnicah.

Ko sem tekla za njim, sem mislila, da bi bo razneslo pljuča. Težko je bilo teči in jokati hkrati. Ko sva stekla mimo mame, me je ta le osuplo pogledala, Luke pa je planil ven.

»Luke počakaj!« sem zahlipala. Še kar je hodil.

»Luke!« sem ga poklicala.

Naposled se je le obrnil in se skoraj zaletel vame. Nič ni rekel, le gledal me je.

»Luke! Prosim poslušaj! Saj sem ti hotela povedati, velikokrat, pa mi nikoli nisi pustil do besede..« Čutila sem kako so se mi po licih vsule solze. Luke je molčal.

»Prosim reci nekaj,« bila sem obupana.

Naredil je nekaj korakov stran, nato pa se obrnil. Opazila sem, da se trese po vsem telesu. Ko pa se je ozrl v moje oči, me je zmrazilo.

»Kaj naj rečem? Da sem vesel, da mi je edina oseba, ki sem ji stoprocentno zaupal, ves čas lagala? Da sem ravnokar prebral, da je moja mama naredila samomor? Da si mi zares prirasla k srcu? Da si se mi dejansko zasmilila, ko si mi govorila o Marku? Najbrž si lagala tudi o tem…«

»Kako si drzneš?!« sem zakričala.

»Kako si drzneš! Zakaj za vraga bi se lagala o mrtvem fantu?!«

Luke je lahkotno skomignil z rameni.

»Ker si mi lagala o vsem?«

Histerično se je zasmejal.

»Imam eno vprašanje, Jessy.« Niti pod razno mi ni bilo všeč, kako sarkastično je izgovarjal moje ime. Kot bi bilo napaka.

»Zakaj za vraga si naredila to? Kaj si imela od tega?«

»Helen je bila…!« sem obupano kriknila.

»Prisilila me je, da sem ti lagala.«
»Kaj, ti je grozila s pištolo?« se je posmehnil Luke. To me je zabolelo.

»Ne, toda rekla je, da te ne bom nikoli več videla…da te bo odpeljala…«

»In ti si ji verjela? Prekleto Jessy.«

Luke se je obrnil na peti in odšel.

»Počakaj!« sem zavpila.

Ni se ozrl.

»Želela sem le, da bi bilo vse po starem! Da bi bila skupaj, tako kot nekoč…«

»Nehaj!«

Otrpnila sem.

»Tako obsedena si s tem, da si želiš, da bi bilo po starem. Kaj pa če ne?! Pozabljaš na najpomembnejšo stvar, Jessy. Ne spomnim se te. Ne spomnim se niti momenta s tabo.«

»Toda morda se boš. Lahko bi bila spet skupaj, morda bi se spomnil in…«

»In kaj Jessy!?«

Zavpije in glas se mu zlomi.

»Ne zaupam ti. Ne verjamem sleherni besedi, ki jo izrečeš! Kaj pa če ne?! Kaj če pa nočem biti s tabo? Si pomislila na to?«

»Toda na morju…«

»Takrat nisem vedel kakšna si v resnici. Da si navadna lažniva…«

Utihnil je in me pogledal.

»Adijo.«

»Počakaj!« sem obupano zavpila.

»Nehaj Jessy! Nehaj se dreti za mano, kot da sem jaz kriv. Ti si kriva za vse, presneto! Kdaj boš to spoznala?!«

Umaknila sem se korak nazaj, Luke pa je stopil k meni. Bil je tako blizu, da so se njegovi lasje skoraj dotikali mojih.

»Veš kaj, Jessy? Če bi imel možnost, bi se še enkrat zaletel. Z veseljem bi še pol leta ležal v bolnici, brez spomina. In veš zakaj? Da se te ne bi spomnil. Da se ne bi spomnil, kako si prvi dan stopila k meni. Da se ne bi spomnil vseh poljubov in trenutkov, ki sva jih preživela skupaj. Da se ne bi spomnil kako si pred nekaj trenutki uničila vse in moje srce zdrobila na koščke. Z veseljem bi vse to pozabil, Jessy.«

Nato je odšel.

»Luke! Luke počakaj!!« sem zakričala za njim.

»Počakaj!« sem zakričala in v svojem glasu prepoznala grozo. Moj glas je še dolgo po tem odzvanjal v mojih ušesih.

Ko je njegova postava izginila, sem se zlomila. Sesedla sem se na tla in hlipala, hlipala in hlipala.

 

Ko sva z Lukom hodila komaj dva meseca, sva se enkrat močno sprla. Bila sva zmenjena za pijačo, toda njega od nikoder ni bilo. Čakala sem ga kakšno uro, potem pa sem hotela oditi. Nato pa je končno prikazal. Pijan.

»Kaj za vraga?!«sem ga nadrla, on pa se je le neumno smejal. Vedela sem, da je neumno vztrajati, toda sem. Bila sem jezna nanj in to sem mu dala tudi jasno vedeti, on pa me sploh ni poslušal.

»Navaden zadet pijanec si!«sem ga nadrla. Imela sem slabo vest, ker sem se spomnila, kaj se je zgodilo takrat v njegovi sobi. Toda bila sem jezna in naveličana njegove nezanesljivosti. Še kar sem se drla nanj, on pa me je nekaj časa poslušal. Nisem bila prepričana kaj sem govorila, toda Luka sem razjezila. Zadrl se je in me klofnil. Peklo me je. Bolelo. Strdito sem ga pogledala.

»Nikoli več se mi ne približaj.«

V očeh se mu je zrcalilo obžalovanje, toda ob vonju alkohola se mi je obračal želodec. Odšla sem in šele, ko me ni več videl, zajokala. Kmalu za tem sem mu oprostila, saj sem se namreč na lastne oči prepričala, kakšno življenje je imel.

 

Njegove besede, ki mi jih je izrekel pa se niso mogle primerjati z nobeno klofuto ali s fizično bolečino. Lahko sem jo primerjala le z Markovo smrtjo. Le z izgubo, ki sem jo občutila takrat.

Ob spominu na njegovo smrt me je zvilo v želodcu in zajokala sem še močneje. Grozno je kadar nekdo odide iz tvojega življenja. Mark je umrl. On ni imel izbire, ni odšel prostovoljno.

Luke pa je imel to možnost, možnost odločitve in prostovoljno se je odločil oditi. In to je bilo tisto, ki je pri vsem tem najbolj bolelo.

 

 

Enaindvajseto poglavje

 

Obupano sem poskušala nehati jokati, pa mi ni uspevalo. Kako je lahko to naredil?! mi je vpilo v glavi. Jokala sem in jokala.

Ozrla sem se naokrog in opazila sončne žarke, ki so z vso močjo svetili vame. Zakaj sije sonce? Zakaj ne dežuje, kot takrat, ko je umrl Mark, kot na njegovem pogrebu in na dan Lukove nesreče? Zakaj na dan, ko se mi je sesul ves svet sije sonce?!

Vstala sem in hlipajoče odhitela v hišo. Tam pa sem se zaletela v mamo, ki je stala tik ob vratih. Zagotovo je prisluškovala.

»Ojoj, Jessy! Tom, pridi sem,« je poklicala mojega očeta. Prijela me je za roko in me želela objeti.

»Spusti me!« sem se zadrla skozi solze in odhitela v zgornje nadstropje. Planila sem v svojo sobo, kjer je sedela Jade. Začudeno me je gledala, ko sem odhitela v kopalnico.

Zaklenila sem se in se sesedla na mrzle ploščice. Bilo mi je tako slabo, da so me le te prijetno hladile. Solze so mi tekle po obrazu in v glavi mi je zvonilo.

Zakaj je to naredil?! Zakaj je kar šel? Kar odšel je.

Tako močno sem zajokala, da sem se morala oprijeti kolen. Zibala sem se sem in tja in poskušala priti do zraka.

V srcu me je tako močno bolelo, kot bi mi ga nekdo z vso silo izpulil iz telesa in ga nato odvrgel. Da, bolečino, bi še najbolje lahko primerjala s tem.

Zleknila sem se ob steno, tako, da sem že skoraj ležala na tleh. Zaprla sem oči in tiho hlipala. Vedela sem kaj me čaka. Jutri bo še huje. Pojutrišnjem še huje. Nato še huje. Vsak dan bo huje kot dan prej. Kako bom to preživela? Morda pa ne bom. Morda bo naredila tako kot Luke. Končala svoje življenje. Razlika bo le v tem, da ob meni ne bo nikogar, ki bi to lahko preprečil.

Rešila sem te, ti pa me boš ubil, me je spreletelo. Lastna ljubezen me bo uničila. Spet sem se počutila, kot da bi me nekdo prijel za grlo in ga stiskal, da ne bi mogla dihati.

Kar predstavljala sem si Luka, njegove roke, kako me dušijo. Nisem mogla dihati, on pa se je le smejal. Bil je tako blizu, pa se ga nisem mogla dotakniti. Dušila sem se.

Zakričala sem in privid se je razblinil. Nora sem.

Pred mojimi očmi so se kot kratek film odigrala minula leta. Prvo snidenje z Markom, njegova močna roka, ki je držala mojo, ko sem stala ob njem. Pa Luke. Njegova samozavest v katero sem najprej, tako kot vsi drugi verjela. Njegov vzvišen nasmešek in način, kako priljubljen je bil v družbi. Nato najin prvi pogovor in o tem kako znan se mi je zdel. Pa o tem, kako je hodil z Nadio. Nato najini vedno pogostejši pogovori.

Marka sem, ko je bil še živ, večkrat vprašala, zakaj ni ljubosumen, če se družim z drugimi fanti. Takrat je vedno skomignil z rameni in se nasmejal.

»Dokler si z mano, nimam biti na koga.«

Nato pa sem se spomnila zabave, na katero me je odvlekla Soph. Saj res, ona. Najbrž bo vesela, ko me ne  bo več. Ko se me bo za vedno znebila. Na zabavi sem srečala Luka in rahlo sva se sprla. Rekla sem mu, da če ni Marka, nimam za nič živeti, da je brezsmiselno. Razjezil me je njegov nasmešek, ko je dejal: »Nisi edina, ki izgublja ljudi, Jessy.«

Šele čez nekaj časa, sem ugotovila, da me je Luke, ki sem ga nekaj časa tako sovražila, najbolje razumel. Zaradi Belle.

Spomnila sem se, kako so naju vsi pogledali prvi dan, ko sva se skupaj prikazala na hodniku. Luke je bil še vedno popularen, toda opravljali so ga, saj so izvedeli, da ima težave. Z alkoholom in drogami. Toda za mene je, čeprav je minilo že eno leto, grozno, ker imam po Marku že fanta.

Nikoli nisem nehala ljubiti Marka. Ljubila sem ga tako kot Luka in Luka sem ljubila tako kot njega.

Enkrat sem Liv vprašala, kako je mogoče ljubiti dve osebi na enkrat.

»Tvoje srce je tako veliko, da je v njem prostora za oba,« se je zasmejala.

Toda nekako mi to še danes ni jasno. Včasih, ko sem z zaprtimi očmi ležala ob Luku, sem si predstavljala Marka. Bila sta si popolnoma različna. Mark ni nikoli pil ali kadil. Bil je zasanjan in rahlo poseben, v dobrem smislu. Ni se zmenil za otročje vrstnike, saj je bil prepričan o svoj prav. Luke pa je bil popularen, vzvišen, samovšečen, vendar negotov. Med njima ni bilo podobnosti, vendar se mi je vseeno zdelo, da v Luku prepoznam Marka. Ko je bil z mano se nisem počutila slabo, ker je Mark mrtev. Zdelo se  mi je kot da v njem, da je to ista oseba.

Zdaj pa sem izgubila oba. Luka in Marka. Ob bolečini, ki sem jo začutila, sem zakričala. Kričala sem v ledeno mrzle ploščice, ki so me obdajala. Jokala sem in kričala še naprej. Vse sem izgubila. Luke je bil moj vse in zdaj ga ni več. Prostovoljno je odšel.

 

Zbudilo me je trkanje na vrata kopalnice.

»Jessy, takoj odpri!« sem zaslišala očetov glas.

Moj obraz je bil ledeno mrzel in po vsem telesu me je zeblo. Nekako se mi je uspelo postaviti na noge, vendar me je pri tem vse bolelo. Ozrla sem se v ogledalo. V obraz sem bila bleda, oči pa so bile otečene od joka.

Urediti bi se morala, sem pomislila. Ob tej misli pa sem se čez nekaj časa histerično zahihitala.

»Lahko sem grda do konca življenja. Kdo me bo pa gledal?«

»Ljubica, si kaj rekla?« sem zaslišala mamin glas.

Komaj sem se pripravila do tega, da sem odprla vrata. Mamičine roke so kar zagreble po meni.

»Oh Jessy! Kaj se je zgodilo?! Povej mi, vse mi lahko poveš.«

Nekako se mi je uspelo osvoboditi njenega prijema.

»Trenutno bi bila rada sama. V svoji sobi.«

»Toda ljubica, ne zaklepaj se prav?«

»Pa saj si ne bom prerezala žil, ali kaj podobnega!!« sem jo nadrla in stekla v sobo.

»Kaj ona dela tu?!«sem zavpila v Jade.

»Hej!« je zavpila nazaj in v sobo je pritekla mama.

»Pridi Jade,« je rekla mama in me dvomljivo pogledala.

»Mami! V redu bom, samo rada bi bila sama!« Po licih mi spet stečejo solze.

»Pusti jo,« je rekel oče, vendar ne nesramno. Končno nekdo, ki je spoštoval mojo željo po miru.

»Kaj je narobe z Jessy?« sem slišala vprašati Jade, ko so zapustili sobo.

»Sestrica je malce žalostna.«

Zaprla sem vrata in jih zaklenila. Pha… Malo žalostna. Če je to enako kot želja, da bi bil raje mrtev, tudi v redu.

Zdaj, ko sem bila sama sem spet začela jokati. Kmalu sem bila tako izmučena, da sem mogla leči. Kljub temu, da je bilo vroče, sem smuknila v odejo. Glavo sem zakopala globe v vzglavnik in glasno zahlipala.

Preveč je. Tu se je meja moje psihične zmogljivosti prenehala. Od Lukovega odhoda si ne bom opomogla.

 

DVAINDVAJSETO POGLAVJE

 

»Jessy!« sem zaslišala klic. Obrnila sem se in zagledala Nadio, kako teče proti meni. Njeni popolni svetli lasje so vihrali za njo.

Kako je lahko Luke z mano, če je njegova bivša ona?

»Kako to,da si tu?«je zavpila, da bi preglasila glasbo.

Nisem vedela kaj ji naj odvrnem.

»Z Lukom sva prišla sem.«

Nadia me je rahlo čudno pogledala.

»Torej sta še skupaj?«

Zdaj sem bila zmedena.

»Seveda, saj se nisva skregala ali kaj podobnega,«

Nadia me je še nekaj časa čudno gledala, potem pa skomignila z rameni in odšla.

»Kaj za vraga pa je njen problem?!« sem vprašala Liv, takoj ko sem jo zagledala.

»Ne boš vesela, ko boš to slišala.«

Nakazala sem ji, da naj nadaljuje.

»Že kak teden se govori, da z Lukom nista par.«

»Kaj?!«sem jezno vprašala. Kako si lahko nekdo drzne govoriti to? Saj sva skupaj prebila cele dneve.

Pogledala sem Liv. Živčno si je grizla ustnico in dlani so se ji rahlo potile.

»Liv? Kaj je? Je še kaj kar mi moraš povedati?!«Bilo je neprijetno kričati na ves glas, toda drugače me ne bi slišala.

Liv pa ni spregovorila.

»Liv!!«

»Okej no! Govori se, da naj bi bil Luke spet z Nadio!«

Osupnila sem. Da bi bil Luke spet z Nadio?

»Kdo za vraga si je to izmislil?!«

Liv je spet molčala, jaz pa sem jo pogledala tako grdo, kolikor sem le lahko.

»Liv, povej mi!«

»Luke,«

»Kaj? Kaj je z njim?!

»Luke je to govoril naokrog.«

 

Zbudila sem se in planila pokonci. Poskušala sem umiriti dihanje, toda ni šlo. Sanje so bile tako resnične, da me je zmrazilo. Vse je bilo tako podobno, kot na dan Lukove nesreče. Še zdaj nisem mogla verjeti, da je nekaj ur po tistem Luke skoraj umrl.

Ob tem sem spet zahlipala. Vedela sem, da bo tako. Vedela sem, da me bo nekoč zapustil. Toda vsega si niti v sanjah nisem predstavljala.

Rahlo sem upala, da  se bo zgodilo kaj dramatičnega. Da bo imel razlog. Ne pa, da bo kar odkorakal iz mojega življenja.

Telefon je rahlo zapiskal. Bilo je sporočilo od Liv.

 

Kje si??!! Pokliči me, skrbi me zate!

 

Kako rada bi govorila z Liv, toda ne bi mogla. Rada bi šla k njej, toda trenutno je bila na morju in najbrž bo tam zagotovo še kak teden.

Teden, toliko časa je minilo od Lukovega odhoda.

Če bi me kdo vprašal, kako je ta teden minil, bi mu najbrž odvrnila: »Ne spomnim se najbolje. Mislim, da sem večinoma časa jokala in spala. Ja, tako nekako je bilo. Aja, pa morda sem nekajkrat pomislila , da bi se ubila. Toda se mi ni dalo.« Potem bi skomignila z rameni, človek pa bi se nasmehnil in odšel. Koga pa zanimajo tuji problemi?

 

Spati nisem več želela. Nisem želela, da bi se mora nadaljevala in bi se na koncu zbudila, misleč, da vse naokrog mene teče kri.

Zmrazilo me je in vstala sem iz postelje.

Ura je bila pol dve ponoči. Kaj za vraga dela Liv, da ob enih naokrog pošilja sporočila?

Kaj bi lahko delala? sem se vprašala. Odprla sem vrata na teraso in zadihala topel večerni zrak. Spomnila sem se, da sem rada brala. V osnovni šoli sem oboževala knjige. Največkrat sem brala ljubezenske drame in objokavala svoje trapasto življenje. Trapa, takrat bi lahko uživala, sem pomislila.

V redu. Knjige. Ostala sem pri knjigah. Stopila sem k polici z njimi. »Romantika, romantika, drama, romantika, romantična drama…« sem govorila, med tem ko sem brala naslove knjig.

»Presneto.« Vse knjige so bili ljubezenski romani, meni pa do zdaj ni bilo zanjo.

Spomnila sem se police z knjigami v dnevni sobi. Tiho sem odšla po stopnicah.

»Hmm… To je že bolje,« sem se nasmehnila, ko sem zagledala naslove knjig.

Da vincijeva šifra, Dolina kraljev, Inferno, Tujka… Kot vem, same kriminalke.

Pograbila sem prvo in jo vzela v sobo. To so bile očetove knjige. Mama je brala bolj ljubezenske in ženske romane, oče pa to.

S  knjigo in odejo sem odšla na teraso in sedla klop, ki je spadala k vrtnem pohištvu. Zavila sem se v odejo in začela brati.

Hvala Bogu za knjige.

 

Nisem ugotovila kdaj se je začelo jasniti, saj sem bila preveč zatopljena v knjigo. Bila mi je všeč. Ena najboljših.

Ko so sončni žarki začeli močno pripekati, sem se premaknila v sobo. Zagrnila sem zavese in jo zatemnila, ter brala naprej. Spomnim se, da je mama prišla v sobo in mi prinesla zajtrk. Sploh nisem opazila, kdaj je odšla.

Sredi popoldneva sem končala s knjigo. Pozabila sem, kako prijeten je občutek. Odšla sem dol, da bi vzela naslednjo knjigo. Ko pa sem na kavču zagledala mamo in očeta, sem se ustavila.

»Oh, Jessy! Ravno sva te hotela poklicati. Sedi,« mi je velela mama in sedla sem. To ni dobro.

»Z mamo sva se malce pogovarjala o vsem tem…z Lukom.«

Srce mi je zastalo.

»Zakaj se moremo pogovarjati o tem?« sem bleknila.

»Ker naju skrbi Jessy!«

»No pa vama ni treba. Čisto v redu sem!« sem siknila.

»Zakaj si mu lagala?« me je vprašal oče.

»Komu?« sem se naredila neumno.

»Luku.«

»Ne vem. Lagala sem mu, se pač zgodi.« Nisem želela vpletati Helen. Starša bi najbrž znorela, jaz pa je nisem več želela gledati.

»Smo rada bi vedela,« mi je nežno prigovarjala in me s tem še bolj razjezila.

»Saj vama ni treba!« sem zavpila.

»Zdaj je vse v redu!«

V očeh so se mi nabirale solze, vendar sem jih poskušala zadržati.

»Potem pa mi vsaj dovoli, da pokličem Lidio…Mogoče ti bo pomagala.«

»Nisem zmešana! Ne rabim zmešane psihoterapevtke!« Glas grozi, da se bo vsak čas zlomil.

»Jessy, samo nočeva, da se zgodi, tako kot se je Luku.« Oče je stopil k meni, toda sem ga odrinila.

»Kaj?!« sem zavpila.

»Saj vendar nisva neumna! Veva, da se je enkrat že poskušal ubiti in, da mu je skoraj uspelo. Nočeva, da se isto zgodi tebi!«

Spomnila sem se na večer, ko sem se želela vreči pod vlak. Oba sta me gledala, kot, da za to vesta. Kot da bi mi to pisalo na čelu.

»Nikamor ne bom šla! V redu bom! Kaj ne smem žalovati za prekletim fantom?!« se zaderem in stečem proti vratom. V tistem hipu pa prihiti Jake.
»Esi!« se je zadrl in me s tem še dodatno razjezil. Stekel je k meni.

»Kaj bi rad?!« sem ga nadrla in ga porinila stran. Nisem ga želela, vendar pa je bilo v tistem v meni toliko jeze, da ga je kar odneslo stran. Padel je po tleh in z glavo skoraj butnil v radiator. Začel je jokati, mene pa je zapekla vest. Nisem želela narediti tega.

»Si zmešana?!« me je nadrla mama, ko je pritekla k Jaku. Sklonila se je k njemu in ga začela tolažiti.

»Kaj za vraga je bilo pa to Jessy?! zakaj jezo stresaš nad njim, ki ni nič kriv?!« me je nadrl še oče.

»Toda jaz sem samo…«

»Tiho!« me nadereta.

»Jutri greš k Lidii. Pa pika.«

Obrnila sem se in stekla v sobo. Zavrtela sem ključ v ključavnici in se sesedla na tla. v trenutku sem se počutila bolje. Postavila sta se za Jaka. Tako kot vedno, to me več ne bi smelo presenečati.

Nisem želela k Lidii. Saj nimam nič proti, vendar nisem želela na terapijo. Zadnje kar mi je manjkalo je bilo izpovedovati čustva nekomu, ki posluša le za denar.

Po licu mi je stekla ena solza. Nato še druga. In tretja. Kmalu sem spet jokala in se dušila zaradi svojih lastnih solz.

»Kdaj…« sem šepnila.

»Kdaj se bo vse to prenehalo?«

 

 

TRIINDVAJSETO POGLAVJE

 

Naslednji dan po kosilu, sem se, brez da bi s starši spregovorila eno samo besedo, odpravila v mesto, k Lidii. Prejšnji večer sem malo razmišljala o tem, da pa morda ideja le ni slaba. Morda bi mi Lidia lahko dejansko pomagala.

Že dolgo nisem bila v mestu. Oziroma zunaj. Morda bo vse v redu, morda bo dejansko vse v redu.

Zunaj  je bilo rahlo oblačno in brez sonca se mi je svet zdel manj srečen. Dobro. To je dobro zame.

Zavila sem v mesto in odšla po pločniku vse do križišča, kjer sem morala zaviti desno. Ljudi ni bilo veliko, saj je bil ravno čas kosila in so bili vsi doma, ali pa še v službah.

Kmalu sem zagledala ogromno stavbo, ki je s svojo velikostjo kar precej izstopala od drugim. Vstopila sem in se razgledala po prostoru. Na koncu so bile stopnice in dvigalo, drugače pa v pritličju ni bilo skoraj nič drugega. Le moški in ženska sta sedela na klopi, v kotu.

Odšla sem do dvigala in vstopila. Notranjost je bila obložena z ogledali in ozrla sem se v svoj odsev. Definitivno sem zelo shujšala, to se je poznalo tudi na mojem obrazu in shujšanih licih. Ličiti se mi ni dalo, zato sem imela rahlo lisast obraz, oči pa so bile od več kot enotedenskega joka zabuhle in zatečene. Modre oči se niso bleščale kot po navadi, vendar so le dolgočasno strmele v obraz. Kaj lahko žalost povzroči človeku, sem pomislila.

Kmalu je dvigalo zapiskalo in se odprlo. Izstopila sem in skoraj trčila v nekega moškega, ki je ravno odhajal.

»Dober dan,« me je prijazno pozdravil. Govoril je z umirjenim tonom in počutila sem se kot petletni otrok.

Odzdravila sem in se kislo nasmehnila. Najbrž misli, da sem nora.

Odšla sem do konca hodnika in odprla vrata v sobo, ki je bila neke vrste čakalnica. Na vratih je z velikimi črkami pisalo: Lidia Collins.

»Dober dan,« sem pozdravila žensko, ki je sedela za majhno mizo v kotu. Kolikor sem se spomnila je bila to Beth, Lidiina »tajnica«.

»Dober dan. Kako vam lahko pomagam?« Z ničemer ni pokazala, da bi se me spomnila.

»Ob dveh naj bi imela em.. terapijo pri Collinsovi.«

Beth je nekaj zavzeto tipkala v računalnik in se namrščila.

»Kako vam je ime?«

»Jessica Jacobs.«

Spet tipka v računalnik, med tem pa iz Lidiine pisarne izstopi  mlada punca. Videti je bila popolnoma normalna, če ne bi opazil njenih pogrizenih, krvavečih nohtov in kot sneg bledega obraza, na katerem se vidi trpljenje. Vem kako ji je. Tudi jaz se počutim enako. Dekle se mi bledo nasmehne in odide.

»Opravičujem se, gospodična, toda nimam vas zapisano v računalniku. Danes ne bo nič.«

»Lahko še enkrat pogledate?« Mama je poklicala Beth in ji povedala, da danes pridem.

Beth je odkimala.

»Na žalost niste zapisani v računalniku. Če pa je vaš primer nujen, lahko stopite do dežurnega v sobi 120.«

Odkimala sem in se ji prijazno nasmehnila.

»Ni treba. Bom prišla drugič,« sem rekla in z nasmehom na obrazu zapustila sobo. Ko sem stopila v dvigalo, mi je odleglo. Nasmehnila sem se ob spominu na občutek, ki sem ga imela vedno, ko sem zapustila to stavbo. Občutek, da morda le lahko spravim svoje življenje v red.

 

 

»Sovražim vas,« sem zagodrnjala in trmasto gledala Lidio.

»No, lepo. Mislim, da si prvič v nekaj tednih rekla nekaj, brez da bi se zadrla.«

V odgovor sem le zagodrnjala.

»Bi se želela pogovoriti o Marku?« me je vprašala.

Odkimala sem in v očeh me je zaskelelo.

»O čem pa bi se rada pogovarjala?«

Skomignila sem z rameni.

»Kako je v šoli?«

»V redu,«sem dejala.

»Kako so prijatelji in učitelji?«

»V redu,« spet odgovorim in nekaj časa razmišljam.

»Naredila sem to, kar ste rekli zadnjič. Spet vodim šolski radio.« Ne vem zakaj, vendar to rečem s ponosom.

»Super. Veseli me, da napreduješ, Jessy.« Nasmehnila se je in njen odobravajoč pogled me rahlo razveseli.

»Kaj pa tisti fant? Ki je delal  s tabo…«

»Luke?« sem prekinila njeno razmišljanje.

»Da on! Se kaj pogovarjata? Povej mi kaj o njem.«

»Pravzaprav se ne pogovarjava veliko, vsaj po tistem ne…« Lidia je vedela, da se je Luke skoraj ubil. To sem ji povedala prejšnji teden.

»Obnaša se kot, da se ni nič zgodilo. Še vedno je nadut in samozavesten. Dela se, da je popoln, čeprav ni.«

Lidia me pozorno posluša.

»Kaj pa si ti misliš o njem?«

»Da je nadut in samozavesten?«

»Ne.«

»Kaj pa?«

»Kaj si ti misliš, ne kaj si drugi.«

Nekaj časa sem razmišljala.

»No emm…« razmišljala sem, kako bi izoblikovala svoje občutke.

»Poleg njegove domišljavosti… Na nek način me razume.«

»Kako to misliš?«

»Mislim, vsi drugi sprašujejo, kako sem in kaj je bilo z Markom in to mi gre na živce, saj vem, da so v resnici le radovedni. Luke pa ne sprašuje, najbrž zato, ker ve kako je to, zaradi mame, Belle. Vendar na nek način vem, da sočustvuje z mano. Da ga v resnici zanima kako sem, vendar nič ne reče.«

Lidia se smeji.

»Kaj je smešnega?«jo začudeno vprašam.

»Če te ne bi poznala, bi celo mislila, da ti je Luke všeč.«

»Ojoj! Ne, seveda ne.«

»Vse kar hočem povedati je, da me razume. Da sva si na nek način podobna. Poleg tega pa me spominja na… Marka.«

»Normalno je, da po smrti ljubljene osebe o drugim osebah iščemo podobnosti. Vendar naj te to ne zavede.«

Prešine me, da si je moj stavek predstavljala narobe. Mislila je, da sta si Luke in Mark podobna, da v njiju iščem podobnosti. Vendar je drugače. Popolnoma sta si različna, vendar kljub temu imata neko skupno povezavo, ki jo še moram poiskati.

»Veš kaj ti predlagam, Jessy?« je na koncu rekla Lidia.

»Kaj?«

»Na mesto, da razmišljaš o Marku, razmišljaj o Luku. O tem, kako misliš, da je on preživel materino smrt. Morda poskušaj z njim govoriti, v redu?«

Ralo čudno se počutim, ker mi terapevtka, h kateri hodim ravno zaradi Marka, reče, naj o Marku ne razmišljam.

» V redu,« sem rekla, rahlo zadržano.

»Vzemi si čas. Toda zapomni si, da vedno lažje prebrodimo težave, če izvemo, kako so jih prebrodili drugi. Toda na koncu moraš najti svojo lastno rešitev, v redu?«

Nasmehnem se ji in si oblečem plašč. Najina ura je minila kot bi mignil. In prvič po nekaj tednih sem se počutila rahlo zadovoljno. Morda mi bo res pomagalo.

Lidia se skloni k svojim zapiskom, ki ji ima na mizi. Najbrž bo kmalu prišel drug pacient, s katerim se bo pogovarjala. Preden za sabo zaprem vrata, jo pokličem.

»Hvala,«se ji nasmehnem, ko me ozre z očmi.

»Malenkost,« se mi nasmehne nazaj in spet pogleda zapiske. Jaz pa odidem ven, se poslovim od Beth in odidem k dvigalu. Tam ozrem svoj nasmejan obraz, katerega nisem videla že mesece.

Vse bo v redu, pomislim in končno po dolgem času v to zares verjamem.

 

Ne da bi se zavedala se smehljam v svoj odsev. Takrat, pred dvema letoma, ko sem stala na istem mestu, je v meni prekipevala moč, želja po sreči. Zdaj pa je bilo moje srce votlo, jaz pa osamljena. V mojih možganih se svetloba v dvigalu zmanjša za par odtenkov in luč zdaj žalostno osvetljuje moj odsev, ki se ne smehlja več.

Dvigalo se je nenadoma ustavilo, čeprav še nisem bila v pritličju. Vrata se odprejo in vstopi mlada ženska. Njegovi lasje so na novo pobarvani, zato se ji lepo svetlikajo. Oblečena je v kavbojke in majico, zato je skoraj nisem prepoznala. Ko me je zagledala se je na njenem obrazu pokazal nasmeh in ga še meni zvabil na usta.

»Jessy! Kako dolgo se že nisva videli.«

Nato je Kate stopila k meni in me objela.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Štiriindvajseto poglavje

 

»Mislim, da si zadnja oseba, ki bi jo pričakovala tu,« sem se zasmejala, ko me je končno spustila. Rahlo je zardela in se obrnila stran.

»Oh saj veš. Vsak ima težave.«

Pokimala sem, saj mi je postalo jasno, da ji ob tem ni prijetno. Obrnila se je k meni in se spet nasmehnila. »Hej! Kaj ko bi šli na kavico? Mislim, če si seveda dovolj stara za to…« me je zbodla. Jaz pa sem jo le na rahlo butnila v ramo in se nasmehnila.

 

Izbrali sva kavarno, ki je stala blizu bolnišnice. Bila je moderna, v črno belem slogu. Sedli sva na mehke, črne kavče in naročili.

»Kako si kaj?« je Kate začela pogovor.

Nekaj časa sem razmišljala, kaj naj rečem, saj svojih čustev v tem trenutku ne bi mogla opisati. Mogoče razpadajoče, ali pa prazno. Toda to najbrž niso čustva.

»Hm… No v redu sem.« Namenila sem ji enega od umetnih nasmeškov. Seveda pa mi Kate ni verjela.

»Jessy, prvo kot prvo vem, da lažeš. Drugo kot drugo pa vem, kaj se je zgodilo z Lukom.«

»Kako…Kako pa si…?«

»Pravzaprav sem to ugotovila včeraj. Lukov oče je namreč prišel še po nekaj Lukovih stvari. Povedal mi je, da sta z Lukom sprta in takoj mi je postalo jasno zakaj.«

V očeh so se mi nehote nabirale solze. Ena je kapnila na moje lice in jezno sem jo obrisala. Hvaležno sem se nasmehnila natakarici, ki je prinesla kavo. Tako sem se lahko zamotila z pitjem le-te.

»Oh daj no Jessy…«

»Vem kaj boš rekla!« sem jo ostro prekinila.

»Saj sem ti rekla,« se je nasmehnila.

Srknila sem požirek kave. Rahlo mi je postajalo žal, da sem šla s Kate na kavo. Ni mi bilo do pogovora. Še manj pa o Luku. Najraje bi šla domov in se ne bi nikoli več premaknila iz sobe.

»Vedela si, kaj se bo zgodilo.« Govorila je mirno, kot da bi bila jaz nora.

»Pravzaprav je pridiga zadnja stvar, ki jo želim poslušati,« sem jezno rekla.

»Saj ti ne pridigam. Samo želim izvedeti zakaj si to storila. Da bi te razumela.«

»Saj ni važno. Glavno je, da sem mu lagala in da me zdaj sovraži.«

Začutila sem solze v očeh in jih besno poskušala zadržati.

»Toda Jessy! Zakaj bi lagal nekomu o svojem imenu?«

Iz njenih ust se je to slišalo čudno. Kot da bi jaz hotela zganjati neko čudno filmsko dramo.

»Ni važno,« sem dejala.

Nato sem se vprašala, zakaj ji ne povem za Helen. Jo mar ščitim? Zakaj za vraga bi ščitila nekoga, ki mi je skoraj uničil življenje?!

»Povej mi,« je prijazno rekla Kate.

Nekaj časa sem ostala tiho.

»No pravzaprav je na nek način kriva Helen…« sem začela.

»Po tistem, ko smo izvedeli, da je Luke izgubil spomin, je prišla k meni in mi no.. na nek način grozila.«

Kate je odprla usta, da bi nekaj rekla, vendar sem nadaljevala.

»Rekla je, da naj Luku rečem, da sem nekdo drug. Drugače, je rekla, pa bo naredila vse, da ga nikoli več ne bom videla. In ona je zares grozna, Kate. Vem kaj je zmožna narediti. Poosebljena zloba je!«

»Vprašala sem jo, zakaj ji ne smem povedati… Rekla je, da sem bila slab vpliv za Luka, da se mu je vse poslabšalo, od kar je spoznal mene. Najslabše pa je, da je res, Kate! Slabo sem vplivala na Luka. Bellino smrt je dobro prenesel, potem pa je spoznal mene. In nekaj mesecev kasneje ga je Nadia pustila. In potem sem mu želela pomagati…zares sem mu želela pomagati, da bi se odvadil kajenja, pa  da bi nehal z vsem tem prekletim sranjem! Pa se mu je spet poslabšalo. Jaz sem kriva! Za vse sem jaz kriva! Mark je umrl zaradi mene, Luke pa se je zaradi mene zaletel! Vsega sem jaz kriva…«

Zdaj nisem želela več zadrževati solz. Kar kapljale so po mojem obrazu in oči so me skelele. Kate se je premaknila bliže in me objela. Ko sem se rahlo pomirila, sem jo pogledala.

»Nisi ti kriva,« mi je rekla.

»Seveda sem,« sem šepnila.

»Nisi. Poglej, začniva na začetku. Mark. Umrl je zaradi tumorja, kajne?«

Pokimala sem.

»Toda jaz se bila z njim, ko je umrl. Morda bi ga lahko rešila,« sem zahlipala.

»Ne Jessy. oseb, ki imajo takšen tumor kot ga je imel Mark, ni mogoče rešiti. Morda bi ga lahko rešila, vendar bi mogoče umrl čez en dan, ali dva. Za Marka ne krivi sebe, v redu.«

Čeprav nisem vedela kam to pelje sem pokimala.

»V redu. Kaj pa se je zgodilo z Lukom? Ob nesreči?«

Pomislila sem.

»Tisti večer sva bila na zabavi. Tam je bila tudi Nadia, njegova bivša punca. In vsi o govorili, da je Luke naokrog govoril, da hodi z Nadio. Bila sem tako ljubosumna, zato sem ga ignorirala. Potem pa je prišel čas za domov. Ker nisem imela drugega prevoza sem morala z Lukom. On je bil tako vesel in me je ves čas spraševal zakaj sem jezna. Jaz pa sem ga ves čas ignorirala. Potem mi je dal čelado. Če ne bi bila jezna, bi rekla naj si jo da gor tudi on, pa sem si jo le nadela…Jaz sem kriva, da si ni dal na glavo preklete čelade!« sem zahlipala.

»Jessy, logično pomisli. Res je, da bi lahko ravnala drugače, toda to ne spremeni ničesar. Luke se je odločil, da si je ne bo nadel. Zato je za svojo nesrečo odgovoren sam.«

»Toda…še nekaj je bilo.«

Kate mi je pomignila naj nadaljujem.

»Ko sva se peljala, mi je prekipelo in rekla sem, da hočem dol. Da nočem imeti nič več z njim. Povedala sem mu, kaj sem slišala, on pa me je le osuplo prekinil, češ da lažejo. Vprašala sem ga, zakaj bi lagali o takih stvareh in le skomignil je z rameni. To me je razjezilo, saj sem vedela, da laže. Zavpila sem naj ustavi, on pa me je le pogledal. Le za delček sekunde, potem pa naju je vrglo s ceste..«

Solze so lile tako močno, kot bi deževalo. Kate me je nekaj časa obupano gledala, nato pa vprašala: »Si že govorila z Nadio?«

»Kaj?! Zakaj bi govorila s to prasico?!«

»Hej pomiri se!«se je zasmejala Kate.

»Samo zdelo se mi je logično, da bi si želela izvedeti kaj se je v resnici zgodilo. In mislim, da ve za to le Nadia. Po mojem mnenju boš potem veliko bolj mirna…«

»Ne, ne bom govorila z njo!«sem jezno rekla.

»V redu.« Kate je s to temo zaključila.

Kava na mizi se je že skoraj ohladila, zato sem jo hitro popila. Komaj sem čakala, da bom odšla domov. Stran od vseh.

»Se spomniš, ko si mi enkrat rekla nekaj o neki Sophii?«

Začudeno sem jo pogledala. »Ne, mislim, da ti o tem nisem govorila.«

Kate se je namrščila.«Morda mi je o njen pravil Luke.«

»No pa saj je vseeno. Sta še vedno sprti?«

Pokimala sem.

»Kako dolgo pa je že od tega?«

»Kakšni dve leti, najbrž.«

»Od takrat, ko je umrl Mark?«

Spet sem pokimala.

»Kako to, da sta se sprli takrat?« Kate je rahlo namrščila čelo.

»Mislim, da je to precej dolga zgodba,« sem rekla in se kislo nasmehnila.

»Misliš, da imam kaj boljšega za početi?«

Zasmejala sem se in skomignila z rameni. Kate se je nasmehnila in čakala na zgodbo.

»Pravzaprav sva se z Sophie spoprijateljili že prvi dan. Takoj ko je stopila skozi vrata, je sedla k meni in se začela pritoževati glede vseh ostalih. Veš, bila je ena tistih punc, ki jim je prav malo mar za to, kaj si drugi mislijo o njih. Bila je lepa in veliko fantov ji je povedalo, da so zaljubljeni vanjo. Ona pa je le skomignila z rameni in jim rekla: »Škoda, da zate ne morem reči enako.« Bila je groba in večkrat nesramna, toda ko si jo spoznal, si ugotovil, da ni bolj poštenega in ljubečega človeka na Zemlji.« Kate se je rahlo zasmejala.

»Pozimi, v prvem letniku, se je začela obnašati čudno. Ves čas je govorila, kako lep je ta svet in da je tako zaljubljena in smehljala se je, kar je bila pri njej redkost. Takoj sem vedela, da je zaljubljena. Toda ni mi hotela v koga. »Ne smem tvegati, da bi se zaljubil vate, draga moja.« je govorila. Potem pa sem jaz spoznala Marka in zdaj se je Sophie še bolj spremenila. Videlo si je, da je rahlo ljubosumna in nikoli več ni zinila nič o njenem fantu. No in meseci so minevali, midva z Markom pa sva postala par. Nato pa je…umrl.«

Šlo mi je na jok, vendar sem nadaljevala.

»Ko sem prišla v šolo, ni bilo Soph nikjer. Tudi naslednji teden je ni bilo. Ko pa sem jo videla, nisem mogla verjeti svojim očem. Ne moraš verjeti, kako se je spremenila. Začela se je družiti z Nadio in tistimi, saj veš. Oblačila seje po zadnji modi in mislim, da je bila vsaj s polovico fantov na naši šoli. Mene pa je seveda ignorirala. Kar naenkrat sem zaradi nje postala izobčenka. Nekaj ljudi se mi je izogibalo, ona pa se je le hihitala in me vsakič tako pogledala, da bi me lahko s tem ubila. Bilo je grozno, Kate. Kot da bi jo nekaj obsedlo. Sovražila me je. Sovražila me je iz dna duše. To pa samo zaradi tega, ker je bila že ves čas zaljubljena v Marka.«

 

 

 

 

 

 

 

 

 

PETINDVAJSETO POGLAVJE

 

»Torej praviš, da je bila Sophie že ves čas zaljubljena v Marka in je celo hodila z njim, potem pa je z njim začela hoditi njena najboljša prijateljica?«

Pokimala sem.

»Vav… to pa je bil najbrž zanjo precejšen udarec. Toda vseeno ne razumem, zakaj se je še vedno družila s tabo.«

»Tudi jaz ne.«

»Pa si kdaj razmišljala o tem, da bi se pogovorila z njo?«

»Ne, seveda ne!« sem kriknila.

Kate se je le nasmehnila.

»Kaj kaj je tako smešnega?« sem strdito vprašala.

»Ne razumem, kako si lahko tako sovražna do nje, ko pa jo lahko popolnoma razumeš!«

Zmedeno sem zrla v Kate. »Kako to misliš?«

»Ne razumeš?«

Odkimala sem.

»Njo je Mark zapustil in začel hoditi  s tabo. Luke pa je zapustil tebe, le s to razliko, da naj bi pred nesrečo bil z Nadio.«

Pomislila sem. Res je v tem majhna podobnost.

»Toda tudi, če bi želela govoriti z njo, ona ne bi hotela. Preveč me sovraži.«

»Misliš, da se v dveh letih še ni malo ohladila?«

Odkimala sem.

»Mislim, da se taka jeza ne ohladi.«

Kate je pomislila.

»Hm… Kaj pa če poskusiš? Nič nimaš izgubiti,« Ob tem sem se sarkastično in že malce histerično zasmejala. Moje življenje je bilo tako brezupno, da v resnici zares nisem imela nič za izgubiti.

»Poklicala jo bom, ko pridem domov,« sem rekla in se nasmehnila.

Vstali sva in plačali, nato pa se odpravili ven.

»Mislim, da ti še nisem povedala zakaj sem bila tam,« je dejala in pokazala na stavbo v kateri je imela Lidia svojo pisarno.

»Oh saj res!« sem se nasmehnila. »Čisto sem pozabila na to.«

»Bila sem odvisnica.«

»Kaj?! «sem osupnila. »Ti?«

Kate se je nasmehnila in pokimala.

»Droge, alkohol…Pravzaprav je bilo grozno. Pred kakim letom pa sem se odločila, da neham. Kak mesec preden so Luka pripeljali v bolnišnico sem začela delati tam. Takrat sem bila čista, hmm dva meseca, tako nekako. Zdaj pa vsak teden hodim na nekakšno združenje, kot nekako terapijo, kjer so ozdravljeni odvisniki.«

Osupla sem bila.

»Vav Kate… Nikoli ne bi ugotovila, saj veš, ker si tako…«

»Zanimivo je, kaj lahko naredi človeška volja!« se je nasmehnila.

Nato sva se objeli in se poslovili.

»Ne pozabi, kaj sva se zmenili!« je še zaklicala za mano, preden mi je izginila izpred oči.

Ne bom, sem pomislila in se odpravila proti domu.

 

Sophiino številko sem imela še vedno shranjeno v imeniku. Nisem imela poguma, da bi jo poklicala, zato sem ji poslala sporočilo.

 

Ob 4h bom v parku. Vesela bom, ce prideš. Nekaj bi ti rada povedala.

Jessy

 

Nisem verjela, da mi bo odpisala, toda nekaj do štirih sem jo že čakala v parku. Sedla sem na eno izmed klopi in si ogledovala okolico. Bila sem sama. Brez Marka, brez Luka, brez Liv in mogoče se bom dobila z Soph. Čudno.

Nebo se je močno pooblačilo in padle so prve kaplje dežja. Super, sem sarkastično pomislila in pogledala na uro. Deset čez, Soph pa še kar ni. Zakaj me to preseneča? Spet sem pogledala naokrog. V parku ni bilo skoraj nikogar in mikalo me je, da bi odšla.

Ob pol petih Soph še kar ni in počasi sem postajala jezna. Vstala sem in hotela oditi. Vsak čas se bo vlil močan dež, jaz pa čakam na nekoga, ki sploh ne bo prišel. Obrnila sem se, potem pa sem z kotičkom očesa opazila premikanje.

Kmalu sem jo zagledala. Stala je nekaj metrov od mene, v rokah pa je držala dežnik. Oblečena je bila v temno rdečkasto krilo, čezenj pa je oblekla dolgo, črno jopico. Visoke pete so glasno odzvanjale po tleh, njeni temni lasje pa so vihrali na vse strani. Čeprav ni bila niti malo podobna prijateljici Soph, ki sem jo spoznala na začetku prvega letnika, sem se nasmehnila. Bilo jo je lepo spet videti.

»Dobila sem tvoje sporočilo,« je ledeno rekla in moj nasmeh je zbledel.

»Ja, želela sem te videti.« Poskušala sem imeti enako leden glas kot ona.

Rahlo je dvignila obrv in me pogledala. Njen pogled je bil sovražen, kot bi gledala nekoga, ničvrednega. Čeprav najbrž v tem trenutku res izgledam kot premočen pes.

»No in kaj bi mi rada povedala?« je vprašala.

Mikalo me je, da bi se poslovila in odšla. Zakaj za vraga sem sploh poslušala Kate? Zajela sem sapo in globoko vzdihnila. Pa gremo.

»Rada bi se ti opravičila.«

Sophie me je začudeno pogledala.

»Kaj?« je bleknila.

»Oprosti,« sem rekla in kotički mojih ustnic so se rahlo nagnili navzgor. Bilo jo je lepo gledati začudeno.

»Zakaj za vraga pa bi se opravičila? Mislim od vseh stvari, ki si jih naredila?« je siknila. V dveh letih je dobro izpilila svojo masko. Z njenim bednim sikanjem mi želi povedati, da ji grem na živce. Čeprav jo v resnici zanima.

»Za vse.«

»Za Marka,« sem tiho dodala in njen obraz je trznil in se spačil. Začutila sem, da bo vsak čas pobesnela, tako kot je nazadnje, ko sva se skregali.

 

»Sophie! Počakaj! Zakaj si taka?« sem kričala zanjo. Stali sva sredi šolskega dvorišča in vsi so naju gledali.

»Ne bodi trapa Jessy! to si naredila zanalašč! Vse si imela pripravljeno. Ves tvoj blazni plan!«

»Kaj za vraga govoriš?!«

»Nehaj se pretvarjati!« se je zadrla in me preklela. Obrnila se je k meni spregovorila z srhljivimi besedami.

»Ubila si ga. Če ne bi bilo tebe, bi bil živ. Z mano bi bil in jaz bi poklicala zdravnike veliko prej kot ti, prekleto. Bil bi živ. Če tebe ne bi bilo, bi bil živ.«

»Saj ga nisem jaz ubila!« sem zajokala.

»Res?!«se je zadrla.

»Uničila si mu življenje, Jessy. Ljubila sem ga, zato si ga uničila še meni.  Bog ve kdo bo naslednji!«

S temi besedami je odhitela stran, jaz pa sem samo hlipala in iskala podporo. Vsi so me radovedno ali sovražno gledali, toda noben mi ni pomagal. Vrtelo se mi je. Od vsega sranja se mi je vrtelo. Tik predenj sem padla pa me je zgrabil par močnih rok in me nežno odpeljal stran. To je bila naslednja oseba, kateri sem uničila življenje. Luke.

 

»Res misliš, da se mi boš lahko opravičila in da bo vse pozabljeno?« videlo se je, da trudi ohraniti mirno kri. Zajela sem sapo. Zakaj je tako težko? Ne bom več izgubljala časa. Povedala ji bom kar ji imam za povedati in konec zgodbe. Pa če bova skregani do konca življenja.

»Ne.«

»Ne?«

»Ne, vendar bi ti rada povedala da te razumem. Razumem kako ti je. Takrat ko sva se skregani, se mi je zdelo, da si vsega kriva ti in da zganjaš preveliko dramo. Pa je nisi. Jaz samo nisem vedela kako se počutiš.«

»Tisto noč, ko sva se z Lukom zaletela, je nekdo govoril o tem, da je spet z Nadio. Počutila sem se grozno, kot da bi me izdali. Sploh pa si ne predstavljam, da bi bila namesto Nadie tam najboljša prijateljica.«

Želela me je prekiniti, vendar sem nadaljevala.

»Ko se me ni spomnil, sem upala da bova vse popravila. Pozabil je Nadio, torej bi lahko spet bila skupaj, v miru. Toda lagala sem mu in Luke je to ugotovil. Mislila sem, da si nihče, ki ga poznam, ne more počutiti tako kot jaz. Toda sem se motila, saj veliko ljudi ve, kakšen je občutek in med njimi si tudi ti. Ti si vedela kako je to, vendar jaz sem mislila, da zganjaš dramo. Bog, ne bi se mogla bolj motiti,« sem povedala in se kislo nasmehnila. Po licih mi je steklo nekaj solz, vendar se pri dežju, ki je tekel po meni sploh niso opazile.

Izraz na obrazu Sophie me je presenetil. Po licih so ji lile solze in ni jih poskušala zadržati.

»Jessy!« Stekla je k meni in me objela. Objemala me je in se mi ves čas opravičevala.

»Bila sem taka trapa! Tako mi je žal! Pa vso to ljubosumje za prazen nič,« je ihtela.

»Vem kako je če te nekdo zapusti,« sem ji šepnila. »Razumem te in ti razumeš mene,« sem se nasmehnila skozi solze.

»Tebe je zapustil Mark, mene Luke. Toda Mark je umrl obema. To naju drži skupaj, stara!« sem se zahihitala skozi solze. Tudi ona se je zasmejala in me še enkrat tesno objela.

»Oh stara! Tako sem te pogrešala!« je zaihtela.

Nekaj časa sva se tako smejali ter jokali, objeti na dežju, potem pa sem rekla Sophie naj pride k meni. Imeli sva se veliko za pogovoriti.

»Jezus! Saj si taka kot mokra podgana!« se je zahihitala.

»Tiho ti! Ali veš, da si se spremenila?« sem jo vprašala.

»Ah! Ne govori mi. Nadia pa Sabina in te… ugh takšne trape, da ti gre na bruhanje. Toda vsaj oblačim se lepo,« se je zasmejala. »Tudi tebi bi morali nekaj kupiti, ne pa ti pustiti, da še naprej nosiš te grde črno, bele puloverje!«

»Hej! Pač nismo vsi takšni kot ti!« sem se zasmejala.

»Ni čudno, da te je Luke zapustil!« Najbrž bi morala biti ob tem jezna, vendar sem se le zarežala.

»Morda,« sem rekla.

»Morda je bilo res zaradi grdih puloverjev.«

 

 ŠESTINDVAJSETO POGLAVJE

 

Ko sva stopili skozi vrata, je mamo skoraj kap.

»Jessy! saj boš dobila pljučnico!« je kriknila, ko pa je skozi vrata prišla še Sophie je obnemela.

»Počakaj. Soph? Kako..?«

»Po dveh letih sva se pobotali, ja. Je to kaj čudnega?« sem se zahihitala.

Mama je planila k Soph, jo objela in rekla, da nama bo naredila nekaj za pod zob.

Midve pa sva odšli v mojo sobo ter se preoblekli. Soph je poklicala domov in povedala, da bo ostala pri meni.

Z Soph sva se pogovarjali do jutra. Bilo je res lepo spet dobiti najboljšo prijateljico nazaj. Tudi Liv je bila dobra prijateljica. Zares dobra. Toda mislim, da je bila Soph tista, ki je bila moja, nekako rečeno duša dvojčica.

Ko je proti jutru Soph le zaspala, sem segla po telefonu. Vtipkala sem Katino številko.

Hvala. Za vse.J

 Vedela sem, da bo vedela, o čem govorim. Odložila sem telefon in nato le legla v posteljo. Če bi  bil tukaj še Luke bi bilo popolno. Sprijazni se, je rekel glas v meni, ne moreš imeti vsega. To bi bilo dolgočasno.

Nato sem z nasmehom na obrazu zaspala.

 

Zbudil me je zvonec. Zvonil je kot zmešan in spraševala sem se zakaj nihče ne odpre vrat. Pogledala sem na uro na telefonu in ugotovila, da je petek. To je bil eden tistih dni, kadar je mama rada šla v trgovino. Oče pa je delal. Zato ni bilo nikogar doma.

Jezno sem obula copate in stopila preko žimnice na kateri je spala Soph. Tiho sem odšla po stopnicah. Hitro sem se počesala in odprla vrata. Najbrž je poštar.

»Helen?!« sem osupnila.

Pomežiknila sem. Morda bo izginila. Toda ni. Stala je tam, vsa poslovna v njeni obleki in čevljih z visoko peto ter chanel torbico

(omamna torbica, ki bi ji jo z veseljem ukradla).

»Kaj delate tu?«

»Rada bi se pogovorila s tabo,« je rekla.

»Lahko pridem noter?«

Spomnila sem se Soph, ki je spala zgoraj in odkimala.

»Obisk imam. Lahko se pogovoriva zunaj.«

Za seboj sem zaprla vrata in stopila ven. Zunaj je bil še od včerajšnjega dežja še kar svež zrak, vendar pa je na nebu že žgalo žgoče sonce.

»Rada bi te nekaj prosila.« Helen bi rada mene nekaj prosila?

»Za Luka gre,« je dodala.

V hipu sem se razjezila.

»Ne zanima me.«

»Jessy prosim. Moraš mu pomagati.«

»Se mu je kaj zgodilo?«

»Obupan je. Grozno mu je, ker sta se razšla…«

»Nisva se razšla. Zapustil me je, v tem je razlika!« sem pikro pripomnila.

»Strah me je, da bo spet pristal na starih potih.«
»Oprostite a to ni več moj problem.« Skrbelo me je za Luka, vendar je jeza zmagala.

»Jessy, Greg me je prosil naj se pogovorim s tabo. Obupana sva. Luke samo ždi v sobi in še kitare ne igra več. Grozno je. Pogreša te.«

»Zakaj me potem nikoli ne pokliče? Če me tako pogreša?« sem siknila.

 

Ne vem zakaj toda spomnila sem se, kako sta se Helen in Luke nekoč sprla. Luke me je klical in mi rekel, če lahko pride k meni. S Helen naj bi se sprla, zato ni želel biti več doma. Ko sem prišla, se je iz notranjosti zaslišal trušč. Pokukala sem v kuhinjo in zagledala Luka in Helen. Drla sta se drug na drugega in zganjala tak hrušč, da bi lahko zbudila vso sosesko. Še danes ne vem zakaj je šlo, toda videti je bilo precej hudo.

»Šel bom, pa če vama je prav ali ne!«se je zadrl.

»Prav, toda nikar ne pričakuj, da boš prišel nazaj!«

Luke je pograbil potovalko in se ozrl k meni, ki sem stala pri vratih.

»Kar pojdi, ja! Saj si prav tako nor, kot je bila tvoja mama. Končal boš tako kot ona!«

Luku se je zabliskalo v očeh in obrnil se je na peti.

»Ne boš govorila tako o moji mami,« je zarenčal.

»O pa bom. Govorila bom tako kot bom hotela.«

»Oh ne, ne boš. O moji mami ne.« Ob njegovem glasu me je spreletel srh in Helen je utihnila. Z Lukom sva nato odšla k meni, kjer je ostal nekaj dni. Nato je ponj prišel oče in kazalo je, da so stvari šle na bolje.

 

Helen je molčala.

»Premisli Jessy, prosim. Hudo mi je, ko ga gledam takega. Čeprav vem, da misliš, da ga ne maram, ga imam rada. Na začetku ga nisem imela, toda nato sem ga vzljubila. Zares. Zato mi ni vseeno zanj.«

Vedela sem, da govori resnico.

»Se ne bi vsaj pogovorila z njim?«

»Oprostite, ampak mislim, da mu nimam nič za povedati.«

Solze v očeh so me pekle, toda vedela sem, da delam prav. Bolje bo tako.

»No vsaj poskusila sem.«

Helen se je poslovila, jaz pa sem odšla v hišo. Pogledala sem skozi okno in še za hipec ozrla Helenino postavo. Ljudje nas ranijo, mi ranimo njih, takšno je življenje, vendar moramo naprej.

 

 

 

Čez teden dni smo morali v šolo. Pravzaprav je bilo zdaj veliko lažje, saj sem ob svoji strani imela Soph in Liv. Ta se je nekaj časa mrščila, vendar je bila tudi sama vesela, da sva se s Soph pobotali.

Imeli smo kar veliko dela. Bili smo v četrtih letnikih in vsi so pritiskali na nas, češ da se moramo potruditi. Ni se mi bilo težko učiti. Čeprav sem tretji letnik končala malo slabše, kot sem pričakovala, sem bila zadovoljna s svojim uspehom. Bilo mi je všeč, da sem z učenjem zaposlila svoje misli, ki so od časa do časa pobegnile k Luku. Po šoli se je govorilo, da naj bi zamenjal šolo in drugje končal letnik. To mi je ustrezalo.

September in oktober sta minila kot bi mignil in kmalu je prišel prvi november. Najslabši dan v letu.

Tako kot vsako leto smo tudi zdaj odšli na pokopališča. Šla je pravzaprav cela družina. Hodili smo po družinskih grobovih in prižigali sveče. Deset minut stran je bila majhna gostilna, kamor smo šli potem. Bilo je mrzlo in vesela sem bila, da sem se toplo oblekla.

»Hm..ena sveča je še ostala.« Mama je pogledala rdečo svečo, ki jo je nekdo potegnil z vreče.

»Smo na koga pozabili?«

Odkimavali so, mene pa je nekaj spreletelo.

»Mami, se lahko vrnem in nekomu nesem svečo?«

Vedela je koga mislim in mi hitro dala svečo.

V desetih minutah sem bila pri grobih. Iskala sem pravega in kmalu prišla do njega.

Temnilo se je in prižgane sveče na grobovih so mirno žarele.

Mark. Grob je bil pust, tako kot vsi drugi. Nič posebnega le nekaj rož in sveč. Prižgala sem svojo in jo dala med druge. Po licu mi je stekla vroča solza.

Pogrešam te, Mark.

Zdelo se mi je kot, da bi stal ob meni in me držal za roko.

Vem, tudi jaz tebe.

Z Soph sva se pobotali.

Vem. Lepo, saj sem vedel, da se bosta.

Stvari se počasi izboljšujejo. Z Soph sva spet prijateljici. V šoli je vse v redu. Doma tudi.

Kaj pa ti? Kako si?

V redu.

Ne laži.

Prazno. Prazno se počutim.

Zaradi Luka?

Da. In zaradi tebe.

Zaradi mene? Zakaj?

Po licu mi spet steče solza. Vem da vse to ni resnično, toda zdi se, da je.

Razočarala sem te.

Zakaj? Zakaj bi me razočarala?

Nisem te rešila.

Sama veš, da me nisi mogla.

Toda morda bi lahko.

Toda potem ne bi imela Luka.

Nisi me razočarala Jess. Nikoli me ne bi mogla. Nehaj se kriviti za stvari, ki se te sploh ne tičejo.

Pomislila sem. Morda ima prav.

Mark?

Ja?

Si takrat, ko si rekel naj se spet zaljubim imel v mislih določeno osebo?

Zakaj?

Jaz tebe sprašujem!

Oh no v redu. Ja sem imel.

Koga?

Saj dobro veš koga.

Luka?! Zakaj?

Že od takrat ko te je prvič videl, se je zaljubil vate Jess. Pomagala si mu. Rešila si ga in zato te je ljubil še bolj.

Spominja me nate.

Zakaj?

Ne vem. Ne po karakterju ali po videzu. Nekaj vaju povezuje.

V svoji glavi sem slišala Markov smeh.

Zakaj se smejiš?

Mislim, da poznam odgovor.

In to je?

Ti si. Ti naju povezuješ.

Tvoje srce je dovolj veliko za oba, zato naju tvoje srce povezuje. Kaj ko bi nekaj storila v zvezi z Lukom?

Kaj?

Izgubila si mene. Ne treba, da izgubiš še njega. Ljubi te in ti ljubiš njega, trapica.

Mogoče pa res.

Ljubim te.

Tudi jaz tebe.

Čutim kako se skloni k meni in me poljubi na lice. Nato pa vame zapiha močan veter. Odprem oči in se ozrem naokoli. Na pokopališču ni nikogar več. Le tema, z rdečimi svečami. Ozrem se k grobu. Vse sem si zamišljala. Vse.

Še enkrat pogledam naokoli in odidem.

Adijo Jess.

Adijo.

Ljubim te.

Tudi jaz tebe.

Veter spet zapiha in mi razpiha lase. Ko stopim na cesto pokličem mamo in kmalu me z avtom poberejo. Ko grem doma spat, bi lahko prisegla, da čutim Markovo roko, kako drži mojo. Preden zaspim se nasmehnem.

 

EPILOG

 

Z Soph odsmučava po bregu navzdol. V mene švigne mrzel veter, med tem ko drvim proti dolini. Soph zavpije in me prehiti.

»Trapa!« jo naderem, čeprav dvomim, da me sliši.

Sekundo za njo prismučam dol.

»Vav! To je bilo čudovito! Greva še enkrat?«

»Soph!«

»Kaj?«

»Saj smučava že cel dan. Rada bi se malce pogrela. Greva na čaj?« vprašam in pomignem k gostilni do katere je pet minut hoda.

»Boš jezna, če grem še kako rundo in pridem za tabo?«

Odkimam in se nasmehnem. Zasmeje se in odide proti vlečnici. Nedaleč stran zagledam mamo z Jakom in očeta kako Jade uči smučati. Teden dni oddiha je prav pršel, pomislim in si odpnem smučke ter pancarje. Smuknem v škornje in se odpravim proti gostilni. Ko vstopim, nad mojo glavo nežno zacinglja.

»Pozdravljena Jessy! Niste letos nekam pozni?«

»Zdravo John! Oče je moral delati,« se nasmehnem lastniku gostilne. Pozna nas, saj vsako leto pridemo sem.

Sedem v kot mize, da imam pogled na gore, ki se razprostirajo okoli nas. To je moj najljubši kotiček.

Kmalu dobim čaj, ki sem ga naročila. Snamem rokavice in se v hipu, ko ga spijem, pogrejem.

Zvonček spet zazvoni, ko nekdo vstopi. Ne pogledam, saj se mi zdi razgled prelep, da bi me motil eden izmed prišlekov.

»Hejla. Sem vedel, da te bom našel tu.«

Ob znanem glasu skoraj omedlim. Moj obraz prebledi, ko zagledam Luka.

»Kaj delaš tu?«

Pobrska po žepu in potegne iz njega rahlo zmečkano fotografijo. Na njej sva midva, ko sva še majhna. Jaz sem hodila v drugi razred, on pa v tretjega. Sedela sva točno na tem mestu, obrnjena drug proti drugemu, tako kot sedaj. Oba sva se smejala v kamero. Slikala je Bella. Na sebi imam belo kapo, z bleščicami, ki sem jo tako oboževala.

Zrem v fotografijo. Moja je, to vem.

»Kje si jo dobil?«

»Se spomniš, ko sem v tisti škatli našel mamino pismo, pa slike in vse to? Ta je bila med njimi. Shranil sem jo.«

»Zakaj?«

»Želel sem imeti nekaj za spomin.«

Nekaj časa sem strmela v fotografijo.

»Kako to, da si prišel sem?«

»Helen ima tu neke sorodnike.«

Ob njenem imenu trznem.

»Ja vem, da je bila pri tebi.«

Oba molčiva.

»Govoril sem z Nadio.«

»Kaj?!«kriknem.

»Najprej sem govoril z Soph in povedala mi je, kaj se je zgodilo na dan nesreče. Zato sem govoril z Nadio. Presenečena bi bila, ko bi ti to povedal.«

Molčala sem, zato je nadaljeval.

»Povedala mi je, da po tistem ko sva se razšla nikoli nisva bila več skupaj. Da me je prebolela, ali kako je rekla.

Tisto kar si slišala tisto noč, naj bi naokrog govoril eden izmed mojih prijateljev. Naj bi se ga malo napil in sem rekel, da se mi zdi, da me malo utesnjuješ. Seveda sem dodal, da mi je za to vseeno, ker te ljubim, toda ta idiot je že razgobcal vse naokoli.«

»Da te utesnjujem? Da preveč pritiskam nate?«

»Da najbrž,« reče Luke. To me razjezi.

»Misliš, da boš kar prišel sem in in….«

Pograbim rokavice, plačam ter odhitim ven.

»Jessy počakaj!«

Steče za mano in pograbi mojo roko, ter me obrne proti njemu.

»Vedel sem.«

»Kaj?«

»Vedel sem, da si ti Jessy. Že od vsega začetka.«

»Od začudenja sem odprla usta.

»Kako..?«

»Nisi dobra lažnivka. Že takrat ko si prišla k meni prvič in kolikokrat si se zmotila in si govorila v prvi osebi, pa še nešteto drugih stvari. Slaba lažnivka si, Jessy.«

»Toda zakaj si bil tako jezen name?«

»Prvo kot prvo: želel sem, da bi mi to povedala. Nisem želel, da bi mi lagala, ker ti potem res nisem zaupal. Drugo kot drugo pa: ti ne bi bila jezna, če bi prebrala pismo, ki ga je napisala tvoja mama, pred samomorom, za  to pa ti  ne bi nihče povedal?«

»Prav imaš.«

»Hotel sem te videti. Že takoj naslednji dan mi je bilo žal. Ko pa je Helen šla k tebi in mi povedala kako nesramna si bila, mi je bilo še huje. Mislil sem, da me sovražiš.«

»Saj te.«

»Ne moti me.« Zasmejal se je.

»Nato sem začel hoditi v šolo. Bilo mi je težko, vendar sem se vsaj zamotil in nisem razmišljal o tebi. Težko mi je bilo, Jess. In takrat na pokopališču. Videl sem te, ko sem nesel mami rože in svečo. Stala si tam pri grobu in videti si bila  kot kup nesreče. Ko sem ugotovil, da je grob Markov, si preprosto nisem moral zamišljati, kako bi bilo brez tebe, Jessy. Odšel sem k Liv, Nato še k Soph in Nadii. Ko so mi povedale, kako žalostna si bila, sem se počutil še slabše. Odšel sem tudi h Kate. Veš kaj mi rekla? »Nehajta zganjati dramo in se že pobotajta, prekleto!« To je rekla! Če mi ne verjameš, jo pokliči. Bistvo je v tem, Jessy, da si brez tebe preprosto ne morem predstavljati življenja. Ne morem. Ljubim te. In mislim, da te bom ljubil še kar dolgo časa.« Zasmeje se.

»Prišel sem k tebi in vem, da si jezna name in mi najbrž ne boš oprostila. V najboljšem primeru bom najbrž dobil klofuto…«

»Ne bi se mogel bolj motiti,« sem se zasmejala.

Zmedeno me je pogledal. Nato sem se mu približala in ga poljubila. Z roko sem šla skozi njegove črne lase. Začutila sem kako se smehlja.

»To pa je bila možnost, na katero sem le upal«. Zarežal se je in me spet poljubil. Ko sva se tako poljubljala še nekaj časa, sem sklenila, da grem poiskat Soph. Luke je roko prepletel z mojo in hodil ob meni.

Ne zapri oči, sem se opomnila. Ozrla sem se k Luku. Smehljal se je in se oziral naokrog po gorah, ki so se bohotile v ozadju. Nato se je ozrl k meni in se mi nasmehnil. Končno je bil spet srečen.

Spoznala sem, da sem tudi jaz. Nisem razočarala Marka, Luka, Sophie. Bilo nam je usojeno, usoda je bila kriva. Usoda, čudna stvar, pomislim. Mogočna, skrivnostna. Za nas ima dobre namene, le da nas včasih zaradi tega postavi pred določene izzive. Vendar se vedno odkrije neka pot. Potrebujemo samo čas. Čas, da najdemo pravo pot in da ugotovimo kaj je smisel našega življenja.