Glasovalna številka: PR125

Minea Furman

LJUBEZEN DO OPERE

OŠ Loče

 

Sedim ob oknu in opazujem zvezde. Razmišljam, kaj ko bi postala operna pevka. Ta želja tli v meni že dolgo časa. Nenadoma čez nebo švigne zvezdni utrinek. Zaželim si, da bi lahko postala operna pevka. Kot mala deklica sem šla poslušat opero in zelo mi je bila všeč. Spodbujata me mama in oče, ki vesta, da imam ogromen talent.

Nekega lepega sončnega dne pa me pokličejo, ali bi prišla na avdicijo, saj izbirajo pevce in pevke, ki radi prepevajo opero. Takoj sem vedela, da je to enkratna priložnost zame. Bila sem vsa iz sebe. Ko sem prišla na avdicijo, me je zagrabila panika in v trenutku sem pozabila besedilo. Na srečo si lahko imel na prvi avdiciji besedilo, vendar na drugi ni bilo tako. Imela sem veliko srečo, saj mi je pri drugi avdiciji pomagala prijateljica Tina. Sprejeli so me in po enem mesecu sem že imela kar nekaj nastopov. Mama in oče sta prišla čisto na vse in mi ploskala ter mi stala ob strani. Na zadnjem nastopu v letu sem zgrešila melodijo in za opero  nisem hotela niti slišati več. Po tistem nastopu  se mi opera ni zdela nič več zanimiva in imela sem občutek,da se vsi norčujejo iz mene ter da se pred vsemi samo sramotim. Po štirih letih premora pa sem začela pogrešati petje. Poklicala sem Tino in jo vprašala, ali naj spet začnem nastopati.

Odgovorila mi je »Ja, zakaj pa ne.«

»Hvala, da me podpiraš,« sem se ji zahvalila.

Prvi nastop po dolgem času ni bil ravno najbolj po moji želji, saj je bilo zelo, zelo malo ljudi.

Vendar bila sem vesela, saj sem razveselila mamo.

Mama je bila vsa iz sebe: »Hčerka, rada te imam.«

 »Mama, tudi jaz tebe,« sem ji vpila nazaj.

To so bile moje sanje in moje življenje. To sem si želela že od malih nog. Vendar bilo je malo ljudi, zato sem morala narediti plakate, ki bodo res pritegnili pozornost ljudi.  Pri tem nastopu pa sem se morala res izkazati, saj nisem bila ravno prepričana, da bodo ljudje najbolj navdušeni. Vse je bilo po mojih pričakovanjih. Morala sem si izmisliti nekaj novega, kar bi ljudje pritegnilo. V glavo mi je švignila super ideja: »Kaj ko bi pela in se premikala po odru, ne pa da stojim kot lutka pri miru«. Poskusila sem in uspelo mi je. Ljudje so bili navdušeni. Zgodilo se mi je tudi, da sem padla po odru, vendar sem nastop izpeljala. Oder je postal moje  življenje. To je bilo vse, kar sem želela in sanjala sem o tem. Čez nekaj let sem postala najbolj popularna pevka opere. Vendar pa se je kmalu pojavila tudi konkurenca. Nisem bila ljubosumna, saj se morajo tudi mladi talenti razvijati. Nasprotnica je bila ljubosumna. Začela mi je krasti gledalce. Nisem se obremenjevala z njo. Ko pa je na njen nastop odšla tudi moja najboljša prijateljica, sem se razjezila in odšla k tisti operni pevki.

 Lepo se mi je predstavila: »Dober večer, moje ime je Alja. Ti pa si sigurno Minea?«

»Ja, sem,« sem ji odvrnila malo jezno.

 »Lahko dobim avtogram?« me je vprašala

 »Izvoli,« in sem že počasi odhajala proti vratom.

»Bi zapela, prosim, danes z mano, ker imam veliko tremo?« me je vprašala s strahom.

» Da, seveda,« sem se pomirila.

Odšli sva na oder in vsi so bili presenečeni, ko sva na oder prišli skupaj. Nastop sva odlično izpeljali. Čez leto dni sva se odločili, da bova nastopali skupaj, saj pojem jaz sopran, ona pa mezosopran. Torej jaz višji glas, ona pa nižji. Zelo lepo sva peli in imeli na milijone  nastopov. Spoznali sva tudi fanta po imenu Marko, ki je po dolgem času tudi začel peti z nama.

Zelo dobro smo se razumeli. Alja  in Marko sta se zaljubila in poročila. Samo jaz sem bila še brez fanta. A hitro me je našla sreča.

Nekega dne sem srečala fanta. Spoznala sva se na ulici, ko so mi na tla padle note in sem jih začela pobirati. Hitro mi je priskočil na pomoč. Vljudno se mi je predstavil  in mi segel v roko.

 »Pozdravljena, moje ime je Anej,« se mi vljudno predstavi in mi seže v roko.

 »Pozdravljen, moje ime pa je Minea,« sem odgovorila.

 »Hvala, ker mi pomagaš,«  sem hitro dodala.

 »Ni problema,« mi je prijazno odvrnil.

 »Ali bi šla z mano na kosilo?« me je prijazno povabil.

 »Da, seveda.« sem mu odgovorila.

 

»Pridi, greva.«

In odšla sva. Zelo dobro sva se ujela. Izmenjala sva si telefonski številki in odšla vsak po svoje. Drugi dan sva spet odšla na kosilo. In tako se je dogajala kar naprej, dokler nisva postala par. Nisem pa vedela, da Anej zna peti, saj mi ni povedal.

Ker se z Aljo in Markom dolgo nismo videli, so se naše poti razšle in izgubili smo še tisto malo stikov, kar smo jih imeli. Čez nekaj mesecev je naša skupina razpadla. Razpadla pa ni zaradi prepirov, ampak je šel vsak po svoje in se nismo več toliko videvali.  Bilo mi je hudo, a so mi ob strani stali fant, mama in oče. Z Anejem sva se preselila na Karibe in uživala. Po dobrem letu dni sem znova začela nastopati. Vsi so bili začudeni, zakaj sem sama. Povedala sem, da je naša skupina razpadla. Ko sem imela po dolgem času spet nastop, sem imela veliko tremo. Ne vem, zakaj sem imela tako veliko tremo, saj je bil nastop odlično izpeljan. Spet sem se vrnila na odre in nastopala po vseh državah na svetu. Imela sem veliko nastopov in bila sem izmučena. Zato sem si spet vzela dobra dva meseca odmora. Uživala sem, saj sem odšla na potovanje po celem svetu. V Avstraliji sem videla in božala kenguruje in koale. To mi je najbolj ostalo v spominu. To je bilo zame izjemno doživetje. Po letu dni skupnega življenja me je Anej zasnubil. In poročila sva se. Dobila sva dva otroka, Mojco in Saro, moja dva  angelčka.

Aneja pa nekega dne slišim, ko v sobi prepeva. Vstopim in kar naenkrat utihne.

Rečem mu: »Anej, poj naprej.«

 »Če pa ne znam peti!« mi odvrne.

 » Seveda znaš!« mu odvrnem.

 »Anej, kaj misliš, kako so se slavni pevci naučili peti?« ga vprašam.

 »Tako da so vadili, kako pa …«  mi začudeno odgovori.

 »No, tudi ti lahko postaneš slaven pevec, samo vadi, vadi in vadi, pa bo vse šlo tako, kot mora iti,« sem mu povedala.

Ko sva začela peti, je dosegal vse višje in višje višine. Kasneje sva začela peti skupaj. Tudi najini punčki sta zelo radi prepevali. Ko sta bili stari enajst let, sta že začeli peti v šoli. Dolgo časa sta peli. Vendar sta odnehali. Nisem ju hotela siliti, da bi morali peti. Vprašala pa sem ju, zakaj sta odnehali. Povedali sta mi, da ju sošolci zbadajo, da ne znata peti.

Povedala sem jima: »V življenju bodo vedno ljudje, ki vama bodo hoteli škoditi. Verjemita mi, da oni  ne znajo tega, kar znata  vidve.«

Tako sta nadaljevali s petjem. Zdaj smo priredili nastop kot družina. In uspešno se je izteklo. Vsi so bili navdušeni, ker smo peli kot družina.

Leta so minevala vse hitreje in hitreje. Hčeri sta se odselili in si ustvarili svojo družino. Bila sem že precej stara. Starši so mi umrli in njuno smrt sem zelo dolgo prebolevala. Njima sem posvetila tudi eno izmed svojih oper. Morala sem preboleti, ker drugače ne bi mogla peti naprej. Čeprav ju bom za vedno nosila v srcu.

Anej je odnehal peti, saj skoraj ni imel več glasu. Jaz pa sem še imela močan glas. Odločila sva se, da greva spet na pot okoli sveta, tako kot takrat, ko sva bila mlada. Moj rojstni dan sem  praznovala v Kanadi. Bilo mi je zelo všeč, saj sta za menoj pripotovali tudi hčerki z družinama. Bilo je super, res.

Ko smo se vrnili domov, sem znova imela veliko vaj in nastopov. Čas je hitro mineval. Nastopi so se kar vrstili drug ta drugim. Ko je bilo že preveč za moj glas, sem znova imela malo počitka. Leta so še hitreje minevala kot prej. Zato sem vse proste trenutke želela preživeti z mojo družino. Vedno so mi stali ob strani. Vedno sem si želela zadnje trenutke preživeti z družino, kajti vedela sem, da se bliža tudi moj konec. »Ampak vztrajala bom do konca,« sem si govorila. In res je bilo tako, ker bi tudi moja mama in oče tako želela. Še naprej sem pela. Vsi so bili navdušeni, kajti bila sem že stara, a sem kljub temu še vedno zelo lepo pela.

Ljudje so mi govorili, da se naj upokojim in si odpočijem. A jaz sem jim vedno odgovarjala, da bom pela, dokler bom lahko. Moje zdravje se je vedno bolj slabšalo. In na odru me je zadela kap. Pet mesecev sem bila v bolnišnici.  Opera je bila še vedno moj najljubši hobi. Še v bolnišnici sem si pela. Bilo mi je zelo dolgčas. Vsi so bili ob meni in mi pomagali.   

Po nekaj mesecih počakala sem znova začela nastopati. To mi je pomagalo izražati čustva, saj sem se skozi petje opere sprostila. Zaželela sem si, da bi lahko čas zavrtela nazaj. Zamislila sem se in čas se je zavrtel nazaj. Odšla sem v preteklost. Spet sem spoznala Aljo in Marka. Peli smo in se smejali. Imeli smo veliko odličnih nastopov. Mamo in očeta sem lahko spet objela. Spoznala sem Aneja. Dobila sem dve hčerki. In dvakrat sem odšla okoli sveta. Zbudila sem se iz sanj. Še zadnjikrat sem želela videti Marka in Aljo. Poklicala sem Aljo, ampak se ni oglasila. Oglasil se je Marko. Zmenila sva se, da bom naslednji teden prišla k njima in da  bomo še zadnjikrat organizirali skupen koncert.

Z Anejem sva odšla k obema hčerama za en teden. Najbolj sem bila vesela vnučkov, ki so se z veseljem igrali z menoj. Zelo vesela sem bila, da smo lahko nekaj časa preživeli skupaj. Zelo dobro smo se razumeli in zelo rada sem ju imela. Čeprav smo živeli zelo daleč narazen, smo imeli redne stike.

Spet sem veliko nastopala. Anej je zelo rad prišel na moje nastope in me z veseljem poslušal. Končno sem spoznala, da se moram upokojiti. Ljudje so bili zelo razočarani, saj so me radi poslušali.

Moja leta so se iztekala. Želela sem še napisati zadnjo pesem in jo zapeti celemu svetu. In tudi tako je bilo. Pesem je postala hit. Pesem je bila zelo čustvena. To pesem sem najraje pela. Nekdo pa je postal ljubosumen. V medijih je objavil, da te pesmi nisem napisala sama, ampak da jo je ena od mojih hčera. To me je zelo prizadelo. In tudi moji dve hčeri. Ljudje pa so začeli pisati, da sem prevarantka. Ugotovila sem, da je ta nekdo hčerin mož. Povedal mi je, da je to naredil samo zato, ker tudi želi postati uspešen pevec. Od njega sem zahtevala, da naj se mi javno opraviči, ker me je tako ponižal, da so ljudje začeli norčevati iz mene. To je tudi storil. Oprostila sem mu.

Moj zadnji nastop sem želela izpeljati v Sydneyu, v operni hiši. To mi je omogočila moja družina. Zelo sem bila vesela. Ko smo prispeli v Avstralijo, sem bila zelo živčna, saj me je prišlo poslušati zelo veliko ljudi. Ko sem stopila na oder, je strah izginil. Ko sem odpela, mi je zastal dih. Vsi v dvorani so vstali in so mi ploskali od navdušenja. Tega trenutka ne bom nikoli pozabila, saj sem prvič nastopala pred tako veliko množico. Dvorana je bila čisto polna. Ljudje so me po nastopu prosili za avtograme in to je bil res vrhunec mojega življenja. Nikoli si nisem predstavljala, da bom imela takšno zanimivo življenje. Vesela sem bila, da imam takšen talent za petje. Vesela sem bila, da ga nisem zadržala zase, ampak sem ga delila tudi z drugimi.

… Naenkrat pa me začne nekdo tresti. Ugotovila sem, da se je mami vrnila iz službe. Povedala mi je, da greva v trgovino. Začela sem se zavedati, da so to bile samo sanje. Imela bi takšno življenje. In uživala v vsakem dnevu. Upam, da bodo moje sanje postale kdaj resnica.