Glasovalna številka: PR126

Mila Kotnik

HARMONIJA NA POTI ŽIVLJENJA

OŠ Loče

 

Rojstvo prav vsakega človeka popelje na peklensko pot, na pot življenja. Popelje nas na pot, kjer bo breme naših težav samo in izključno na naših ramenih. Sami bomo morali čez gore, puščave, osame.
Ampak, življenje … kaj sploh je to? Mar življenje pomeni le to, da pač živiš iz dneva v dan? Mar pomeni to, da se boriš s strahotnimi stiskami bombardiranega vsakdana? Ne! Življenje je le en velik boj družbe samooklicanih žrtev proti težnji po popolnosti v osebni rasti vsakega človeka.
Zato je tako zelo pomembno, da vsak človek poskrbi, da v življenju premaga vse ovire. Vsak zase. Sam moraš poskrbeti, da se tvoje rane zacelijo, da brazgotine ostanejo nevidne – navkljub temu, da so nekatere znak jeklenega poguma. Doletijo nas rane, ki nas nehote vselej spominjajo na človeško minljivost. A ne zavedamo se, da s premagovanjem osebnih stisk le duševno rastemo in zorimo. Zorimo počasi, a vztrajno – kot pšenično zrno, ki pade na zemljo. Iz njega zraste novo, svežine polno življenje. Iz rodovitne podlage zraste nežna bilka. Nato raste, se spreminja. Požene v klas in potem počasi dobiva barvo. Zrnca se debelijo, zorijo. Prav tako je s človeško dušo. Na točki, ko sta pšenični klas in naše srce prepolno, pričneta omahovati pod lastno težo. 

Na poti skozi življenje nisi nikdar sam. S teboj je kopica ljudi, ki ti s pritajenim smislom za tolažbo vlivajo moč in upanje. Tu so tudi tisti, ki na vsak način želijo, da bos prehodiš s trnjem tlakovano pot. Ti ljudje ti pravijo: »Ne zmoreš, vdaj se!« A vedno si ti, človek, tisti, ki moraš biti tu, da jim vedno znova dokazuješ nasprotno.

V življenju mnogokrat in vsekakor prevečkrat izberemo nepravo pot. Naša dejanja so le redkokdaj upravičena. Že samo če pogledamo skozi zaprta vrata domov po svetu, vidimo, da starši pogosto niso to, kar se od njih pričakuje in kar bi bilo nujno, da so. Čemu toliko nasilja, verbalnega uničevanja in vedno več ljudi s skritimi samomorilnimi nagnjenji, ki človeško oko zaslepijo?

Slovenski predavatelj, šolski mediator, profesor slovenščine in magister socialne pedagogike, Jani Prgić, je modro dejal: »Človek se povzpne na sam vrh življenja nad črto takrat, ko pomaga tistemu, ki izgubljeno tava pod črto.«

Ta misel bi človeka zagotovo morala spremljati v vsakdanjem življenju. Na svetu smo, da pomagamo, delamo dobro, se izogibamo slabega, sejemo zrna sreče, novega življenja in znanja.
Žal se tudi jaz velikokrat ne zavedam dejanj, ki bi jih morala udejstvovati na drugačen način. Na bolj dostojanstvenega. Iz dneva v dan pozabljam, da bi morala postajati boljša in segati po zvezdah solidarnosti, pomoči ubogim, širjenja smehu in sreče …

Ljudje smo res zanimiva bitja. V življenju obstanemo na stopnji, kjer smo zadovoljni. Nikakor nas prav nihče ne more povzdigniti na vrh, če pri tem ne sodelujemo sami. Žal vsak človek zase misli, da je popoln. Meni, da je dosegel svojo najvišjo možno stopnjo dozorelosti in se hkrati ne zaveda dogajanja okoli sebe.

Bistvena stvar vsakega posameznika je sprejemanje dobrih odločitev. Otroci z dejanji oblikujemo naše odločitve za jutri. Če pa sprejmemo slabe odločitve, bo to zagotovo omejilo naše možnosti v prihodnosti.

Na moji poti me vodi vodilo, da ne smem nikoli obupati, temveč delati stvari, ki me izpopolnjujejo in širijo moje osebnostno področje. Marsikatera življenjska resnica mi bo ostala prikrita, saj si prevečkrat zatiskam oči in se ne soočim s konkretnimi težavami. Tavam v lastnem angažiranju in ne vidim svojih napak. Le tuje. Življenje pa od nas pričakuje, da se postavimo na lastne noge. Razvijati moramo zaupanje v sebe, svoje zamisli in potenciale.
Sama se zavedam, da so kdaj pa kdaj moje ambicije, ki si jih na svoji poti postavim, prevelike. Mnogokrat zaidem med oblake, v katerih se tudi izgubim. Vem, da bom novo pot morala poiskati sama. Dobri ljudje so tukaj le za to, da ti to pot olajšujejo in razsvetlijo. Nikakor pa niso tu za to, da bi se odločali namesto tebe in odločali o tvojih korakih. Samodisciplina je tista, ki nam bo pomagala, da na svoji poti nikoli ne klonemo in se predamo.

Sama sem mnenja, da sem sama sebi dokaj dobra gospodarica. Trudim se razmišljati s svojo glavo, vedno sem v postopku ustvarjanja nečesa novega. Našemu planetu manjka mladih nadobudnežev. Svet se spreminja, čas teče. S tem pa se spreminjamo tudi mi sami. Otroci pa imamo v večini še vedno možnost, da je naše otroštvo brezskrbno in igrivosti polno. Z leti, ko hodimo skozi življenjska obdobja, se naše izkušnje bogatijo. Vedno več jih je. Če človek nima ambicij, je mrtev. Zato je še kako pomembno, da v takšnem primeru sprejmemo dobro odločitev. Pride čas, ko moramo sprejeti nove odločitve in zakorakati v boljše življenje. Dovolj životarjenja! Konkretno delo na sebi bo meni, vam in tudi vsem ostalim prineslo korenite spremembe. Svoja negativna prepričanja odstranimo in se poglobimo vase. Omejujejo nas življenjske rane, ki onemogočajo naš napredek in osebno rast. Takrat je čas, da vse negativnosti zapremo v skrinjo, ki je nikoli več ne smemo odkleniti. Naredimo prostor za nekaj novega, boljšega.


Globoka osebna transformacija na naši poti nas bo pripeljala do čudovitega življenja. Uresničimo lahko vse, kar si želimo. A brez dela tudi dosežkov ne bo. Na svoji poti pogosto ne znamo več naprej. Životarimo iz dneva v dan, pogosto pa ne vemo, kaj nam manjka. Življenjske prioritete moramo spoznati v vsaki vlogi, v katero smo postavljeni.
Tudi mene je življenjska pot že postavila v primež neskončnega strahu, nemoči. Vsak se je s tem že ali pa se še bo srečal. Pozitivno razmišljanje ti ne daje več opore, krivda leži na tvoji duši in iz dneva v dan premlevaš: »Zakaj, zakaj ravno jaz? Je to zapisano v moji usodi? Zakaj ne kdo drug? Zakaj je ravno moja pot tako huda?« Življenje ti zabode nož v hrbet, ko je to najmanj potrebno. A s tem le krepimo samega sebe in življenje nam tako pomaga, da bomo na cilj poti prispeli kot zmagovalci.

 

Do cilja pa nas vodi tisoč ovinkov, gore, segajoče v nebo, ter veliko solza, pa tudi smeha. Naša pot se prične s prihodom na svet. Najbrž neizmerno srečo vsake ženske predstavlja prav rojstvo zdravega otroka. V zibelko povije drobno bitjece, ki ga bo spremljala vse življenje. Tudi po pogovoru z lastnimi starši sem doumela, da sem že od nekdaj njuna največja ljubezen in sreča. Žalostno, da se otroci, predvsem adolescenti in mladostniki tolikokrat upiramo mnenju staršev. A dejstvo je, da nam na poti našega življenja želijo pomagati. Želijo, da nam bo v življenju posuto z rožicami in nikakor s trnjem. Morda tudi želijo, da ne ponovimo njihovih napak in živimo srečno življenje. Resnica pa je, da mora vsako, popolnoma vsako bitje na tem planetu okusiti grenkobo tega sveta. Vsakega slej ko prej doleti izkušnja, ki terja samopomoč, zahteva, da pokažemo svojo duševno moč in pogum. Nič zato, če se na naši poti spotaknemo, pademo. Važno je, da se vedno znova poberemo in našo pot nadaljujemo le naravnost, nikoli nazaj.


Res je, da ta svet ni zlat. Prav tako pa drži, da je na tem svetu mnogo zlatih žarkov, ki čakajo na odkritje. Pogosto slepimo sami sebe, ker vedno želimo biti dobri, najboljši. Tako nam tiho zbežijo drobni, a dragoceni trenutki našega življenja. Vedno bi se morali spomniti na pregovor: »Življenje doživljamo skozi svoje zaznave, obarvano pa je s tistimi barvami, za katere se sami odločimo.« Torej, vsak človek čuti drugače, a vsem je v posest bila dana paleta barv, s katerimi na platno življenja nanašamo barve. Nekateri se odločijo za temnejše, drugi za svetlejše. Sami si ustvarjamo sonce in ni prav, da nekateri še vedno tavajo v veri, da se jim godi slabo, da nimajo lepega življenja. Nekateri celo preklinjajo svoj »biti« na zemlji. Sramotno, da se ne zavedajo, da iz svojega življenja sami delajo zmedo in katastrofo. Vsak ima možnost, da si svojo pot naredi takšno, kakršno si želi. Nekateri za to spoznanje potrebujejo celo vse življenje, nekateri nekaj let. Žal pa je za marsikoga to tudi prepozno.


Našo pot namreč prekriža nova in neustavljiva izkušnja. Minljivost. Smrt. To je tisto, na kar večina med nami noče niti pomisliti. Nikoli ne želimo razglabljati o smrti, saj smo ljudje precej neodprta bitja. Tudi sama le redko spregovorim o zavedanju, da je vse relativno. Zato vsaka smrt v nas povzroči šok, pretres. Nenadoma se zavedamo minljivosti življenja, ostanemo brez vizije. Brez stabilnosti, trdnosti. Ostanemo tudi brez občutka varnosti.
Ni človeka, ni bitja, ki bi mu bilo dano, da v neskončnost potuje po poti svojega življenja. Tudi jaz še zaenkrat ne vidim prave resnice v življenju. Težko sprejmem dejstvo, da nekdo pride, z nami preživi nekaj časa in potem zopet odide. S to resnico se nikakor ne morem sprijazniti in posledično si skušam v strahu vrniti iluzijo o nespremenljivosti dane situacije.
Žal ne bom nikoli mogla zaustaviti zakona minljivosti. A ne zavedam se, da je minljivost pravzaprav čudovita. Če le-te na svetu ne bi bilo, kakšna bi vendar bila naša življenja?
Najbrž dolgočasna, brez ambicij, mrtva. A dejstvo je, da si tega nihče ne želi. Zato moramo potemtakem biti veseli, da se naša pot nekje zaključi. Žalostno in nedopustno se nam zdi, ko pride čas slovesa bodisi oseb bodisi živali. Bolje bi bilo, da bi v tem ugledali novo priložnost. Priložnost za nekaj novega, kar bo prišlo v naše življenje.

Nikomur ni dano, da na svoji poti doživi vse, kar se doživeti sploh da. Kot je povedal Erich Fromm: »Človek vedno umre, preden se do kraja rodi

Svojo pot bi si morali predstavljati kot letne čase in njihove menjave. Vsi smo povezani v skupnost tega večnega kroga. Vedno trpimo in žalujemo za koncem, zato ne uživamo v popotovanju skozi življenje.


Vsi ti lepi in vsi ti grdi kamni našega življenja bodo namreč nekoč porušeni. Porušila jih bo ljubezen …

Za konec naj dodam še čudovito misel Deana Karnazesa: »Življenje ni popotovanje do groba z namenom, da bi tja prispel varno in z dobro ohranjenim telesom, ampak to, da bočno zdrsneš, se temeljito izrabiš, popolnoma izčrpaš in glasno izjaviš: »Vau! Kakšno doživetje!«