Glasovalna številka: P105

Dorotea Korpič

ČAROBNA SINIČKA

OŠ Borisa Kidriča Kidričevo

 

Nekoč sta živela kralj in kraljica, ki sta imela tri hčerke. Te hčerke so bile zelo lepe. Najstarejša in srednja hčerka nista marali najmlajše. Ta ni imela nikogar, ki bi ji krajšal čas. Imela je samo stekleno siničko, ki jo je osrečevala. Podarila ji jo je babica, ki je kmalu zatem umrla. Ta sinička je imela izjemno moč. Lahko ti je izpolnila tri skromne želje. Tega nobeden ni vedel, razen njena babica, ki je umrla.

Nekega dne je oče šel na potovanje. Vprašal je hčerke: »Si katera česa želi?« Najstarejša hčerka mu je rekla, naj ji prinese obleke. Srednja mu je rekla, naj ji prinese dragulje. Najmlajša pa mu je rekla: »Prosim, oče, kupi mi kakšno kletko ali pa hišico za mojo siničko.« »V redu,«  je rekel oče in odšel. Zvečer je najstarejša hčerka vprašala najmlajšo, zakaj je očeta prosila za kletko. Najmlajša je odvrnila: »Da bom lahko noter siničko dala.« »Ha, ha, ha!« sta se smejali sestri. »Sinička je vendar steklena, ne prava!« Najmlajša, ki je imela rada živali, se ni zmenila zanju. Ko so vsi v gradu zaspali, je sinička oživela. Zapela je:

»Najstarejša se smeji,

najmlajša pa trpi.

Srednja se smeji,

najmlajša pa trpi.

Slabo se jima bo godilo.

Čiv, čiv, čiv, čiv, čiv.«

Ko so se zjutraj zbudili, je bila sinička steklena. Najmlajša hčerka je videla, da je sinička na drugem mestu. Postalo ji je sumljivo. »Mogoče pa je živa,« si je mislila. Zapela ji je:

»Če si živa, kar povej,

saj ti nič ne bo, juhej.

Žalostna sem in osamljena,

s tabo lepo bi bilo.«

A sinička ni niti pisnila. Samo stala je. Hčerka je žalostno strmela vanjo. Sestri sta se zbudili. »Zakaj pa poješ?« sta jo nadrli sestri. »Zbudila si naju!« sta rekli sestri. Sestra je žalostno pogledala.

V času zajtrka se je vrnil oče. Prinesel je obleke, dragulje in kletko za ptičko. Starejši se mu nista niti zahvali. Najmlajša pa mu je stekla v naročje in vpila: »Hvala, očka, stokrat ti hvala!!!« Vzela je hišico in stekla v sobo. Položila jo je na okensko polico in noter položila siničko. »Lepo bodi v njej,« ji je rekla.

Naslednje leto je v deželo prišla revščina. Hčerka je gleda skozi okno in si želela, da bi bilo revščine konec. Kar naenkrat pa je ptička počila. Iz nje je prišla najlepša sinička. Zapela je:

»Ker si me tako lepo hranila,

te ne bom zapustila.

Tri želje so zate,

revščine konec je!«

Najmlajša hčerka je bila tako vesela, da je skoraj padla od veselja. Stekla je v jedilnico. Ko je to povedala sestrama, sta ji bili tako zelo nevoščljivi, da sta jo pretepli. Kralj in kraljica sta osupla strmela v svoji hčerki. Za kazen jima je kralj vzel vse nove obleke in dragulje in jima določil hišni pripor.

 Ko se je nekega dne najmlajša hčerka igrala s svojimi igračami, je pomislila na vse otroke, ki se ne morejo igrati z njimi. Prosila je siničko, naj vsi otroci dobijo svoje igrače. Ptička je zapela:

»Ker si me tako lepo hranila,

te ne bom zapustila.

Tri želje so zate,

vsi otroci igrače dobe!«

Ko je sinička to zapela, so vsi otroci dobili igrače. Tako veseli so bili, da je najmlajša hčerka zajokala od sreče.

Minevala so leta in najmlajša hčerka je zrasla v lepo in bistro dekle. Kralj je postajal že slaboten in bližala se mu je zadnja ura. Preden je umrl, je moral izbrati, kdo bo vladal deželi. Izbiral je po prijaznosti in po bistrosti. Izbral je najmlajšo hčer. Ta je zelo dobro vladala. Ko je oče umrl, je mami priskrbela veliko sobo. Seveda ni pozabila na starejši sestri. Dala jima je tudi manjši sobi.

Našla si je lepega, bistrega, bogatega, hitrega, močnega in prijaznega moža. Dobila je tudi veliko otrok. Še vedno pa si lahko zaželi eno željo. Kdo ve, mogoče jo bo tudi kdaj potrebovala.

In vsi so živeli srečno do konca svojih dni.