Glasovalna številka: P108

Ema Krnc

MAVRIČNE SANJE

OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert

 

V nekem malem mestu, daleč od tukaj, še niso poznali sreče. Tam otroci niso bili nasmejani,  na obrazu so imeli čudno sivino, iz oči ni sijalo sonce. Tam se otroci niso igrali ne z žogo in ne drug z drugim, vsi so se  samo prepirali, kričali in tepli.  Bili so žalostni, celo živali. Vse hiše so bile sive in črne.

V tistem mestu je živela enajstletna deklica, ki ji je bilo ime Pika. Bila je dobrega srca. Pika ni bila zadovoljna v tem mestu, saj je bilo  vse  zelo grozljivo in dolgočasno.  Naveličala se je takšnega življenja in odločila se je, da gre iskat srečo.

Iskala jo je na knjižnih policah v šoli, v sivih in črnih hišah, hodila je po travniku, ki se je razprostiral ob mestecu,  po žitnem polju, prišla je vse do velikega smrekovega gozda.              

 A je ni našla. Ni mogla več, tako je bila utrujena. Noč je bila in zunaj je pihala burja. Vse je bilo tako turobno.   Ni se mogla upreti spancu, zato je zaspala kar na zelenem mahu ob robu gozda.  Še  preden je zaspala, je slišala skovikanje in  strah jo je bilo, saj se je sove že od nekdaj zelo bala.

Zaprla je utrujene oči. Sanjala je o mavrici, kako se njene barve razlivajo čez nebo. Mavrične barve so se prikazovale pred njenimi očmi. Zdaj  rumena, oranžna, rdeča,  vijolična, modra … Bila je navdušena, saj je še  nikoli ni videla. Ko je občudovala lepoto mavričnih barv, je postala srečna. Kar smejalo se ji je.

»Končno,«  si je rekla, »zdaj vem,  kaj je sreča. Srečna sem!«

Ko je prišla domov, je vedela, da je samo ona srečna in noben drug v  tem mestu. Močno si je zaželela, da bili srečni vsi v tem malem mestecu.

In kaj se je zgodilo. Njena globoka želja se je uresničila. Ponoči so  vsi ljudje sanjali o taki mavrici kot Pika. Končno so vsi ljudje postali  srečni . Nobenega  pretepanja in prepiranja ni bilo več, otroci so se veselo žogali, prepevali …

Vse hiše so bile pisanih barv, sonce je sijalo in se vsem smehljalo, tudi kričali niso drug na drugega. Vse je bilo v najlepšem redu. 

Nekega dne  so nebo prekrili črni oblaki, ulilo se je kot iz škafa, bilo je res strašno. Kmalu pa je pokukalo sonce in se Piki nasmehnilo. Pika mu je nasmeh vrnila, v tistem hipu pa je zagledala mavrico. Joj, kako je bila čudovita! Zdaj jo je videla v resnici.

Od takrat naprej je živela srečno. Pika pa  je v življenju spoznala, da je lepše biti srečen in če nekaj močno želiš, se ti uresniči.