Glasovalna številka: P109

Anastasija Glišević

MAMIČIN ŽALOSTNI POGLED

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Nekoč je na dnu oceana živela prekrasna morska kraljična z dolgimi zlatimi lasmi. Bila je tako lepa, da je njena lepota vsakomur segla do srca. A njene oči so bile vselej žalostne, saj je že zelo zgodaj izgubila oba starša. Žalost se je tako zasidrala v njeno srce, da se nikoli ni nasmehnila. A njena lepota je bila tako mogočna, da  mladega lepega in prijaznega kraljeviča, ki se je mudil v njenih vodah, ni motil žalostni pogled. Zasnubil jo je in poročila sta se. Leta so minevala, rodila mu je tri hčere, a njene oči so bile še vedno žalostne. Prva je imela ravno tako pšenično-zlate lase kot mama, druga je po njej povzela vitko postavo z dolgim repom, tretja pa je prevzela dobroto po svojem očetu.

A bolj, ko so hčere odraščale, bolj jih je  motil mamicin žalostni pogled, ki so ga bile deležne vsak dan. Četudi so prihajale domov z veselimi novicami, jim mama ni nikoli poklonila nasmeha.

In zgodilo se je neko noč…

Obiskala jih je sanjska dobra vila. Obljubila jim je, da se bo materi vrnila iskrica sreče v oči , če bodo dovolj vztrajne, da bodo poiskale iskrečo zvezdico.

Začele so iskati. Prva princesa se je zapodila med školjke, druga je odplavala med morske trave, tretja pa je vzela v roke knjigo svojih prednikov. Tam je pisalo: Vse zvezde lahko poiščeš na nebu. Odpravila se je na pot in iskala dobro vilo, ki bi ji posodila krila, da bi lahko poletela med zvezde in poiskala iskrečo zvezdico za mamo. Vila ji je uslišala njeno željo ter ji svetovala, da se na pot odpravijo vse sestre skupaj.

Podale so se na pot.

Priletele so v vesolje, kjer se je tako bleščalo in lesketalo, da so le s težavo odkrile najbolj iskrečo zvezdico. Bile so vztrajne in obrestovalo se jim je. Kar naenkrat se je pred njimi pojavila iskrica in jih ogovorila: » Z vami bom šla samo pod enim pogojem. Od tebe, ki si najstarejša, pričakujem lase, od tebe, drugorojenka, pričakujem vitko postavo, od tebe, ki si najmlajša, pa tvojo dobroto srca.

Hčere so se spogledale in se v mislih videle gologlavo, grdo,debelo, brezsrčno,.. »Ojoj,« so zastokale in se spogledale. Vse so bile istih misli: »Moramo to narediti za našo mamo!«

»Da!« so vzkliknile v en glas. Nič se ni zgodilo. Nobena izmed njih se ni spremenila, nobena izmed njih ni nič občutila. Namesto iskrice je pred njimi stala mama, neznansko lepa, neznansko nasmejana, srečna in razigrana, ob njej pa še srečnejši oče.

Prva in druga hčerka sta odhiteli k ogledalu in od začudenja odprli usta, tretja pa se je vrgla mami in očetu v objem, saj je v svojem srcu še vedno čutila toplino.

Tisti trenutek jim nič bilo jasno. Skakale in jokale so od sreče, da se je mami povrnil nasmeh na obraz in da so same ostale to kar so bile.

Ponoči jih je zopet in zadnjič obiskala sanjska vila in jim prišepnila na uho: » Vse, kar si močno želimo in s srcem delimo,  lahko tudi dobimo.