Glasovalna številka: P112

Taj Kuduzović

TONI IN GORA LOKOTAJ

OŠ Martina Krpana Ljubljana

 

Živel je deček po  imenu Toni. Bil je prijazen, vedno vesel in zelo  radoveden,kot vsi otroci. Imel je le eno težavico. Včasih mu je bilo silno dolgčas.

V bližini, kjer je živel, se je v nebo dvigala mogočna gora Lokotaj. O njej  so bližnji prebivalci pripovedovali različne zgodbe.Verjetne in manj verjetne  Govorilo se je celo, da v njenem zavetju  prebiva strašni zmaj.Kdorkoli goro obišče, se z nje ne vrne več živ.

Toni si je močno želel na goro, ker je bil po duši pustolovec. Vendar ga je  bilo po drugi strain strah temnih in srhljivih pripovedi. Razmišljal je in tehtal v sebi, kaj naj stori. Zmagala je njegova radovednost! Odločil se je, da jo  bo kljub vsemu mahnil na  goro. Strah je premagala radovednost.

 Zjutraj, ko sta starša odšla v službo, si je nahrbtnik napolnil z malico in se pogumno odpravil na nevarno pot. Dolgo je hodil. Pot je bila čudovita, saj je Toni ljubil naravo. Toliko zanimivih živih bitij še ni nikoli srečal. Brez velikega napora je osvojil vrh. Bil je navdušen nad razgledom,ki se je odpiral pod njim, pa tudi sam vrh je bil nadvse zanimiv. Takoj je začel raziskovati okolico, pri tem pa je popolnoma pozabil  na strah in na zgodbe o groznem zmaju. Tekal je sem ter tja, si ogledoval travnike in dihal svež zrak. Bilo je zares čudovitio. Usedel se ja na štor, da bi si malo odpočil in nekaj pojedel. Ravno, ko je dajal malico iz nahrbtnika je zaslišal čuden zvok. Takoj se je spomnil  srhljivih zgodb in strah se mu je zajedel v kosti. Minil ga je ves tek in zaželel si je, da bi poslušal svarila odraslih in ostal doma. Zdaj bo vsega konec!  Soočil se bo s strašno pošastjo, ki ga bo zagotovo pokončala…Počasi je obrnil pogled proti votlini, iz katere je prihajal nenavaden zvok. Ko je tako strmel  v njeno temno notranjost je opazil, da vanj zre dvoje svetlečih se oči. Toda oči niso gledale srepo.  Nasprotno! Bile so tako nežne, pogled pa tako topel,da  je njegovo nezaupanje izginilo. Radovednost ga je premagala, da je vstal in se  počasi  približal votlini. Kar je tam srečal, ga je močno navdušilo! Prav na robu votline, v mraku njenega vhoda, je sedel majhen zmajček.Bil je le malo večji od Tonija,vanj pa je radovedno zrl s čudovitimi zelenimi očmi. Ko je zagledal prišleka, je razprl svoja kožnata krila in se sramežljivo pokril  z njimi, pri tem pa prijazno puhal oblačke dima iz svojega nosu in godrnjal. Tonija je s svojim obnašanjem prepričal, da je počasi stegnil roko in se ga dotakni. Bil je hladen na dotik. In še nekaj je Tonija presenetilo: začutil je, da trepeta.

“Ne boj se me, zmajček, no,”je zašepetal in ga še in še nežno gladil. In zmajeva krila so se počasi povesila. Zmajček se ga je dotaknil s toplim smrčkom in plašno spregovoril:”A si prijazen?” Toni se je opogumil in ga objel.

Pomislil je:”Ta že ne more biti hudoben, kaj šele nevaren. Nikogar ne bo požrl!” Hitro je zaključil, da so vse grozovite zgodbe  izmišljene.

Zmajček in Toni sta postala prijatelja. Zmaj mu je povedal, da se pravzaprav boji ljudi, da bi mu kaj storili.  Če kdo pride na goro Lokotaj, se prav hitro skrije. Toni pa mu je s smehom razložil o grozljivih zgodbah, ki krožijo v njegovem kraju. Zmenila sta se, da bo njuno prijateljstvo skrivnost, saj si je zmajček želel na gori samote in miru.

 Ker je noč že padla na zemljo, se je Toni ustrašil, kako se bo vrnil domov. Čakala ga je namreč še dolga pot. A ga je zmaj hitro potolažil,ko se je ponudil,da ga bo  odnesel na svojem hrbtu.  Znal je namreč prav dobro leteti. To je bilo za Tonija nekaj najbolj čudovitega in zanimivega! Polet na živem zmaju! Huraaa!

Tako sta zmaj in Toni imela zdaj svojo skrivnost: goro Lokotaj, kjer sta se vsak dan srečevala, se zabavala, igrala, si pripovedovala skrivnosti….Toniju ni bilo nikoli več dolgčas, zmaj pa je imel končno prijatelja. In pravi prijatelj je pravzaprav največja sreča!