Glasovalna številka: P116

Jakob Zein Alhady

LUČ, KLJUČ, DELAVNOST IN MODROST

OŠ Valentina Vodnika

 

Davno nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami ob beli cesti stala temna graščina, v kateri je bila šola. Graščina je bila velika, prostorna, s številnimi sobami, stebri in hodniki. Na pročelju graščine so bile vklesane besede: VERA BODI VAM LUČ, MATERNI JEZIK BODI VAM KLJUČ, NE POZNA ŽIVLJENJA, KOMUR ZNOJ NI LIC ROSIL in VARUJMO SKRBNO SE PROSTOSTI BREZ MODROSTI. Nekdaj je ta šola slovela po znanju daleč naokoli, zdaj pa so se v njej dogajale čudne reči: učenci se niso marali več učiti, bili so nasilni in sovražni do vseh in vsakogar. Niso se znali več pogovarjati in igrati. Učitelji so bili obupani, prestrašeni in čisto brez moči. Tudi katastrofe so se dogajale dan za dnem: strele so kar naprej treskale v šolo, hudo deževje je zalivalo hodnike, številni potresi so razpokali zidove in zamajali šolske stebre. Šolski duh VeVe se je jezno spreletaval po šoli. Bil je edini, ki je še lahko vplival na učence. Znal jih je potolažiti in velikokrat jih je reševal iz smrtno nevarnih položajev. Vsi so bili vsega tega že siti, nihče pa ni vedel, kaj storiti.

Nazadnje je šolski duh VeVe napel možgane in rekel: »Štirje najpogumnejši učenci naj gredo v svet, na vse štiri strani neba, in naj besedam na pročelju te šole povrnejo pomen in moč! In ko se vrnejo, naj povedo, kaj so videli in spoznali, in potem bomo tudi mi vedeli, kaj storiti.« Završal je trikrat okoli učencev in dodal: »Prav v teh besedah, ki so vklesane v pročelje šole, se skriva rešitev vseh vaših težav.«

Hrabri svetlolasi deček se je odločil na vzhodu poiskati pomen besedam VERA BODI VAM LUČ. Pogumni rjavolasi deček se je s stavkom MATERNI JEZIK BODI VAM KLJUČ obrnil proti zahodu in temnolasi deček se je na jug dežele odpravil z besedami NE POZNA ŽIVLJENJA, KOMUR ZNOJ NI LIC ROSIL. Edini pogumni deklici je tako preostala le še pot na sever, da razišče, kaj stoji za besedami VARUJMO SKRBNO SE PROSTOSTI BREZ MODROSTI. Preden pa so se odpravili na pot, je šolski duh VeVe vsakemu od njih izročil še čarobno stekleničko z besedami: »Odprite jo, ko bo čas za to!«

Pogumni svetlolasi deček je hodil skozi trnje, temne gozdove, čez deroče reke in mrzle potoke, dokler ni prispel na vzhod dežele, kjer so donele močne eksplozije. Znašel se je sredi vojne vihre, videl je, kako se ljudje divje spopadajo, se streljajo in izgubljajo svoja življenja. Vsaka vojska je imela drugačno vero, vsi pa so bili sestradani in izmučeni. Svetlolasi deček je sredi najhujših bojev odprl čarobno stekleničko rumene barve, dvignil jo je visoko v zrak ter zaklical: »VERA BODI VAM LUČ!« Iz stekleničke so se razlile čudovite vonjave po sveže zapečenem kruhu in v trenutku so se ljudje čudežno pomirili in si podali roke. Vojna je prenehala in nastopil je mir. Ljudje so v hipu doumeli, da vsaka vera poziva k dobrim dejanjem, in pozabili, zakaj so se sploh borili. Svetlolasi deček se je vračal domov in razmišljal, da je vsaka vera dobra in da je pomembno verjeti tudi vase, da lahko uresničiš dobre namene.

            Pogumni rjavolasi deček je hodil skozi trnje, temne gozdove, čez deroče reke in mrzle potoke, dokler ni prispel na zahod dežele, kjer so se vsi ljudje kregali, ker se sploh niso razumeli. Pozabili so na materni jezik, da se tudi izražati niso več znali. Razumeli niso ne sebe ne drugih, samo drli so se in bruhali čudne glasove in nepovezane črke. Rjavolasi deček je sredi hudih prepirov odprl rdečo stekleničko in glasno rekel: »MATERNI JEZIK BODI VAM KLJUČ!« In vse so preplavile omamne vonjave po cvetočih vrtnicah. Vsi ljudje so se v hipu pomirili, spomnili so se svoje materinščine in se spet začeli pogovarjati. Nastopil je mir in spet so lahko sklepali kupčije in jasno povedali, kar so hoteli povedati. Rjavolasi deček se je vračal domov in razmišljal, kako zelo pomemben je materni jezik za življenje ljudi.

Pogumni temnolasi deček je hodil skozi trnje, temne gozdove, čez deroče reke in mrzle potoke, dokler ni prišel na jug dežele, kjer so bili vsi tako leni, da je kar smrdelo od njih, nobenemu se ni dalo več niti zazehati. Videti so bili nezadovoljni in siti življenja in samega sebe. Bilo je poletje in na poljih se je zlatila divja pšenica. Ko je temnolasi deček hodil po tej deželi, je tako zaudarjalo, da si moral imeti res izjemen pogum, da si to sploh lahko prenesel. Odprl je stekleničko bele barve, iz katere je čudovito zadišalo po jasminu in vzkliknil: »NE POZNA ŽIVLJENJA, KOMUR ZNOJ NI LIC ROSIL!«  S tem je spravil pokonci vse nesrečne lenuhe, ki so bili kar naenkrat tako polni veselja do dela, da so takoj poželi vso divjo pšenico in ob delu spet začutili življenjsko moč. Temnolasi deček se je vračal domov in razmišljal, kako zelo pomembno je delo za življenje ljudi.

            Pogumna deklica je hodila skozi trnje, temne gozdove, čez deroče reke in mrzle potoke, dokler ni prišla na sever dežele, kjer so ljudje živeli popolnoma svobodno in razpuščeno, da sploh niso več vedeli, kaj je dobro in kaj slabo: vsi so lagali, kradli, ropali, se pobijali, omamljali, pijančevali. Počeli so brez zadržkov in slabe vesti vse, kar jim je padlo na pamet. Videti so bili zlovoljni in do vrha glave siti svojega življenja, ki jim ni prinašalo ne veselja ne sreče. Ko je deklica vse to videla, je odprla stekleničko zlate barve in izgovorila besede: »VARUJMO SKRBNO SE PROSTOSTI BREZ MODROSTI!« Iz stekleničke se je razlil skrivnosten vonj po mošusu, ki je ljudi spomnil na plemenita dejanja in na pozabljene vrline. Takoj so začeli razmišljati, kako bi lahko drugače živeli, da bi bili bolj zadovoljni. Izbrali so najmodrejše med njimi, da bi jim pri tem pomagali in jih vodili. Pogumna deklica se je vračala domov in razmišljala, kako zelo je pomembna modrost za življenje ljudi.

Vsi štirje pogumni učenci so se hkrati vrnili v šolsko graščino. Tam je šolski duh VeVe že zbral vse učence in učitelje te šole, da prisluhnejo njihovim zgodbam. Prvi je spregovoril svetlolasi deček: »Na vzhodu dežele je divjala huda vojna med verniki, ki se niso mogli sporazumeti. Ljudje so bili obupani od bojev in sploh niso več vedeli, zakaj se borijo. Odprl sem čarobno stekleničko, izgovoril VERA BODI VAM LUČ in vsi so se takoj pomirili. Te besede pomenijo, naj vsak sledi svoji veri, saj vse vere  pozivajo k dobrim dejanjem. Obenem pa mora vsak verovati tudi vase, da dobre misli lahko uresniči.« Sledil mu je rjavolasi deček: »Na zahodu dežele so se ljudje samo divje prepirali in niso razumeli ne sebe ne drugih. Odprl sem čarobno stekleničko, izrekel besede MATERNI JEZIK BODI VAM KLJUČ in vsi ljudje so se v trenutku spomnili svoje materinščine in se začeli spet pogovarjati. Te besede pomenijo, da je materni jezik življenjsko pomemben za človeka in ljudi, brez njega se ne znamo izražati in ne sporazumeti, zato je treba nanj skrbno paziti.« Potem se je oglasil temnolasi deček: »Na jugu dežele so bili ljudje tako leni in brezvoljni, da so grdo zaudarjali. Odprl sem čarobno stekleničko in zaklical: NE POZNA ŽIVLJENJA, KOMUR ZNOJ NI LIC ROSIL. In ljudi je v hipu napolnilo veselja do dela in življenja, da so takoj vstali in poželi vso divjo pšenico, ki je rasla tam okoli. Te besede pomenijo, da je delo za ljudi življenjsko pomembno, brez trdega dela pa tudi ni pravega zadovoljstva.« In nazadnje je spregovorila še deklica: »Na severu dežele so bili ljudje čisto razpuščeni: kradli so, lagali, ropali, ubijali, se omamljali, popivali in veseljačili, da so bili že siti življenja. Odprla sem čudežno stekleničko, izrekla besede VARUJMO SKRBNO SE PROSTOSI BREZ MODROSTI in ljudje so v hipu doumeli, kaj je potrebno storiti.  Izbrali so najpametnejše med njimi, da bi jih vodili k zadovoljstvu in sreči. Te besede pomenijo, da je prostost brez modrosti lahko pogubna za ljudi.«

Vsi na šoli so štiri pogumne učence pozorno poslušali in soglasno sklenili, da se bodo tudi sami ravnali po tem, kar so jim povedali. Črke na pročelju graščine so obnovili in jih pozlatili in sledili so svojim novim ciljem: veri vase in v dobra dela, maternemu jeziku, delavnosti in modrosti. To jim je s pomočjo šolskega duha VeVeja tudi uspelo. In vsi skupaj so srečno živeli do konca svojih šolskih dni.

Davno nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami ob beli cesti stala bela šolska graščina z vklesanimi zlatimi črkami. Morda pa stoji še danes, kdo ve?

 

To Jakobovo pravljico so navdihnile besede pesnika Valentina Vodnika, z velikimi črkami izpisane na pročelju njegove osnovne šole, ki jih je uporabil v svoji pravljici.