Glasovalna številka: P121

Bernard Zaveljcina

BERNARDOVA PRAVLJICA

OŠ Antona Tomaža Liharta Radovljica

 

V dolini Završnica pod Stolom je bil lep jesenski dan.  V zraku se je že čutil vonj snega, ki ga je veter prinesel iz Stola in Begunjščice. Bilo je kot nalašč za sprehod in igro z mojim psom Luciferjem.  Ker staršev ni bilo doma, sva jo mahnila na potep. Le napisala sva, da sta svetovna raziskovalca, ki sta šla izpirat zlato šla po strugi Završnice. S seboj sem vzel telefon, igračo za Luciferja in malico za oba. Sebi sendvič in jabolko, Luciferju pa suho žemljo.  Nekaj pa mojemu psu ni bilo po godu. Iz igrivega kužka, ki je ves čas skakljal in uganjal norčije, se mu je vse bolj poznalo, da mu nekaj ni prav. Kljub temu sva v 15 minutah zapustila kočo in se odpravila po cesti ob potoku na lov za dogodivščinami. Približevala sva se mestu, kjer sva z očetom velikokrat lovila ribe in kjer me je učil nekaterih veščin prižiganja ognja in preživetja v naravi. Lucifer je spet veselo  poskakoval in prinašal igračo. Našla sva svoj stari mlinček, ki sva ga z očetom postavila predlani in ga popravila.

Takrat pa je v gozdu nekaj počilo in moj hrabri Lucifer (drugo ime za hudiča) ni bil nič kaj hraber, ko je povil svoj rep in svojo zadnjico parkiral med moje noge. Tudi lajati si ni upal. Le srepo je gledal v zaraščeno globel od koder so prihajali čudni zvoki lomljenja vej. Strah je bil zelo nalezljiv, saj sem že ob naslednjem poku začutil hladen vetrc za moj vratom. Razum mi je govoril, da ni nič, pa sem se vseeno spomnil vseh možnih živali iz Discoverij-a, od medveda do jetija. Ko pa je moj Lucifer še lužico spustil, pa je bil čas za ukrepanje. Spomnil sem se očetovega nasveta, da ko te je strah in gledaš v temne kotičke, pojdi v temen kotiček in glej ven. Na tak način vidiš vse, pa še drugi se bojijo tebe, točno toliko kot si se ti bal teme. Zato sem Luciferja prijel za ovratnico, počepnil v temen kot in prisluhnil. Res se je iz teme videlo vse, kar se je dogajalo na svetlih kamnih ter produ in strah je počasi hlapel. Tudi Luciferju je prijal moj objem in toplota. Ni se več tresel in spet je počasi postajal pravi hudiček, ki ni hotel biti pri miru. Tudi meni je bilo kmalu dovolj in sem si zaželel družbe. Po mobitelu sem poklical soseda Marka. Marko je razborit fant, ki svojim zgodbam rad doda še kakšno svojo izmišljotino. V 10 minutah je bil že pri nama, zato se je igra in lovljenje lahko začelo. Ko smo porabili še zadnje moči za igranje, se je že spuščala tema in posedli smo se na prod zraven potoka. Zato sem mu povedal vso zgodbo o današnjih dogodkih in strahu. To je bilo smeha, da pa to še ni bilo dovolj, je Marko še ostalim po mobitelu raztrobil kakšen strahopetec sem in kako bi to on ipd…bla…bla…bla.

Na kar pa nekaj spet poči, počepnemo v temo in opazujemo. Slišijo se pridušeni koraki cop, cop, cop in tiho dihanje, ki je bilo že podobno hropenju ali hlastanju za zrakom in zopet cop, cop, cop. Napenjali smo oči in ušesa in poizkušali v poltemi in ob šelestenju potoka razločiti kdo, kje, kaj…V tistem trenutku se pred nami razgrne trava…to pa je bilo za Marka tudi dovolj. Ucvrl jo je po poti proti domu, kar so ga nesle noge. Ne le da nas je pustil same v nevarnosti. Še uzrl se ni, da bi videl, če smo živi in zdravi.

Tako sva bila z Luciferjem spet sama, a ne za dolgo. Iz razmaknjene trave se je prikazal ježek, ki je kar kmalu dobil ime Strahec. Ni se bal. Bil je še bolj prestrašen kot midva. Zavil se je v klopčič, ki sem ga nežno dvignil prislonil  k sebi in odnesel domov.

Drugi dan me je Marko nejevoljno vprašal, kako je bilo in predvsem ga je zanimalo, če sem komu povedal. Rekel sem mu, da živi duši ne. Ko pa je stopil v razred, so mu sošolci zapeli Ježek teka, teka in se veseli…

Nauk zgodbe je, da tudi, če veš, da strahu ni, moraš to ne le verjeti, temveč večkrat sam doživeti.