Glasovalna številka: P124

Nejc Amon

DVA BRATA

OŠ Antona Tomaža Liharta Radovljica

 

Nekoč sta živela dva brata, ki sta bila vedno skregana. Nikoli si nista pomagala, ampak sta skrbela samo vsak zase.

Nekega dne pa je mlajši brat šel čez cesto in ni opazil avta. Skoraj bi ga povozil, a je v zadnjem trenutku skočil na pločnik. Starejši brat je samo gledal in ga ni opozoril.

Naslednjič  se  je starejši brat odpravil plavat blizu njune hiše. Ujela ga je nevihta in ni se vrnil na kopno, zato je začelo mlajšega brata skrbeti. Zgrabil je čoln in ga poiskal, našel ga je v zadnjem  trenutku. Hitro ga je potegnil na kopno in opazil, da je zelo izmučen. Poklical je pomoč in z rešilcem so ga odpeljali v bolnišnico. Mlajši brat ga je vsak dan hodil obiskovat in komaj je čakal, da pride domov. Ugotovil je, da bi ga zelo pogrešal, če bi se utopil in nikoli si ne bi odpustil, če bi mu pomagal prepozno. 

Starejši brat je razmišljal o tem, kakšno srečo ima, da se ni utopil in pekla ga je vest, ker sam ni opozoril brata, ko je šel čez cesto. Zaželel si je, da se mlajšemu bratu nikoli ne bi nič hudega zgodilo.

Mlajši brat pa si je doma zaželel, da bi bila vedno z bratom najboljša prijatelja in da bi se jima dobro godilo.

Ko se je starejši brat vrnil iz bolnišnice, sta se dogovorila, da bosta obiskala vedeževalko. Napovedala jim je, da se jima bo dobro godilo, a le če bosta prijatelja in si bosta pomagala.

Od takrat naprej sta si vedno pomagala in se dobro razumela. Bog se jima je smejal iz nebes in je bil zadovoljen, ker je videl, da sta razumela njegovo voljo in ni imel več skrbi z njima.

Včasih se mora zgoditi nekaj hudega, da ljudje šele ugotovijo, da od prepira ne odneseš ničesar dobrega.