Glasovalna številka: P132

Filip Rogač

O ŽABCU, KI NI MARAL MUH

OŠ Antona Tomaža Liharta Radovljica

 

Nekoč je za devetimi vodami in devetimi mlakami v žabjem kraljestvu živela žabja družina.

Kralj in kraljica sta bila ponosna na svoje otroke, na najmlajšega princa Leonarda pa sta bila zelo huda, saj ju ni čisto nič ubogal. Njuna največja skrb je bila ta, da sinko muh ni hotel niti poskusiti. Kraljestvo je slovelo po mušjih dobrotah, najbolj po muhah v pikantni omaki. Celo v grbu so imeli žabca, ki ponosno lovi muho. Sinko pa se je muham izogibal.

Nekega dne se je princ Leonard odpravil k ribniku. Bil je žalosten in hotel je biti sam. Žabec Leonard je razmišljal, kako bi premagal ta svoj odpor do muh. Čisto nič mu ni prišlo na misel. Zelo si je želel, da bi bila starša vesela.

Bil je spreten lovec na žuželke, muham pa se je vedno izogibal. Tudi tokrat se je lotil lova in globoko zavzdihnil. In takrat se je zgodilo! Čisto slučajno mu je v grlu pristala muha in celo pogoltnil jo je. Najprej se je pačil, pljuval in godrnjal, potem pa je ugotovil, da je bila muha odličnega okusa. Šele takrat je spoznal, da so mu starši želeli samo dobro. Vrnil se je v grad in vsem povedal veselo novico. Postal je »muhožer«. Vsi so bili veseli, še najbolj pa kralj in kraljica. Priredili so slavje, ki je trajalo sedem dni in sedem noči.

Od takrat naprej je vedno zmagoval tudi na lovskih tekmovanjih, ki se jih prej ni smel udeležiti, saj lovci morajo loviti samo muhe.

Mladi žabec Leonard je spoznal, da je hrano vedno treba vsaj poskusiti preden rečeš, da je ne maraš. Od tistih časov naprej je vedno storil tako in v žabjem kraljestvu so vsi živeli srečno do konca svojih dni.