Glasovalna številka: P137

Maja Horvat

ZMAJ, VITEZ IN KRALJ

OŠ Antona Tomaža Liharta Radovljica

 

Vitez je na zmaju odletel v kraljestvo gradov. Pa vitez vpraša zmaja : » Kako daleč je še?«  » Ne vem, bova videla, « je odgovoril zmaj. Pot se je vlekla se  v neskončnost. Po dolgem času, pa sta le prispela do kraljestva. Srečata kralja in ju vpraša :« Kaj počneta v mojem kraljestvu?«  Pa mu odgovorita : « Nič kralj, samo na obisk sva prišla. » Kralj pokliče služabnike in jim naroči, da ju odpeljejo v jedilnico in ju postrežejo, ker sta sigurno lačna po naporni poti. In resnično sta bila postrežena kot prava kraljeviča.

Med sprehodom po kraljestvu sta si ogledovala posestvo, prostore, kateri so jima jemali dih. Takih lepot si nista predstavljala niti  v najboljših sanjah. Kot, da že vse te lepote niso bile dovolj, pod lepim hrastom zagledata mično gospodično. Takoj sta se odpravila do nje. Zmaj je uvidel da je odveč, se odmaknil v senco in sladko zaspal. Vitez pa je prisedel k gospodični in se zapletel v pogovor. Že na prvi pogled ga je gospodična modrih oči in svetlih las spetih v kito močno prevzela. Med pogovorom mu je gospodična zaupala, da je kraljična in da se pod tem hrastom sprosti od napornega kraljeviča. Potožila mu je, da z njo ne ravna ravno lepo in da iz dneva v dan bolj razmišlja kako bi nevidno zapustila ta dvor. Viteza je ob poslušanju spreletel mraz in se odločil, da ji pomaga. Pripravljen se je bil tudi bojevati, le da bi ji lahko zagotovil boljše in lepše življenje.

Kraljevič pa je takoj ob prihodu viteza zaslutil, da mu je le ta lahko konkurenca. Zato se je odločil, da mu sledi na vsakem koraku. Tako je tudi par pod hrastom opazil. Pristopil je k njima in ju vprašal :« Kaj pa se tukaj dogaja?«

Vitez vstane se postavi pred kraljično v bran in kralju zabrusi :« Poslušaj mladi kraljevič, tako kot vi ravnate z to mlado gospodično pa ni ravno lepo.« Seveda mu kraljevič ne ostane dolžan in mu zabrusi nazaj .« Kaj pa to tebe briga? Jaz sem kraljevič, poglej kaj vse imam in na podlagi tega lahko z njo delam, kar mi srce poželi. »

« Misliš resno, » ga vpraša vitez? « Ja popolnoma resno. » Pa se oglasi mlada gospodična: » Poslušaj kraljevič, prav malo mi je mar za tvoje bogastvo, odločila sem se, da to tvoje premoženje prepustim drugi gospodični, če se bo strinjala s tvojimi dejanji. Jaz odhajam z vitezom. » V tistem kraljevič pokliče služabnike in prosi za bojno opremo za dva. Odločil se je, da ravno po lahki poti je pa ne izpusti iz rok. « Prav vitez vabim te na dvoboj. Tisti, ki zmaga, lahko odpelje gospodično. »

Služabniki prinesejo opremo, pomagajo obema, da se oblečeta. Na to eden udari na gong in dvoboj se je začel. Resnično sta bila oba zelo dobra in vztrajna. Zavedala sta se, kaj pomeni če izgubiš. Pa vendarle je moral kraljevič priznati poraz proti vitezu. Kraljična, katera je komaj zadrževala solze, ko je opazovala boj od strani, je z odprtimi rokami pohitela v vitezov objem. V tem času se je zbudil tudi zmaj in vesel poletel proti njima.

Kralj se je poražen umaknil v svoje kraljestvo, vitez in kraljična pa sta se odpeljala z zmajem v svoj novi dom, kjer sta srečna živela do konca svojih dni.