Glasovalna številka: P146

Lučka Bedene, Martin Devčič, Lana Dizdarevič, Alja Fišter, David Gorc, Žan Habicht Zupančič, Roman Hlyudzyk, Oskar Kastelec, Nika Knez, Lana Knez, Lu Kramžar, Lovro Kumer, Jon Pečelin, Svit Popovič, Luka Potokar, David Radelj, Isabela Šoštarič, Jon Štrukelj, Laura Vesel - Bogataj, Jona Žagar

KRTEK IN NJEGOVA SENCA

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje, dislocirana enota Adamičeva

 

Krtek Vlado je živel globoko v zemlji na sosedovem vrtu. Bele snežinke so počasi padale na tla in pobelile dol in breg. Krtek Vlado pa je kopal rove in si pri tem iskal kosilo. Ko je tako kopal in kopal, je naenkrat tako zavil, da je naredil krtino in pri tem pogledal skozi. Rumeno sonce je sijalo na dol in breg in grelo pokrajino.

“Joj, kako zanimivo je tukaj zunaj in kako svetlo!” je vzkliknil Vlado. Ni in ni se mogel načuditi, kako svetlo in toplo je na drugi strani. Kar vabilo ga je, da stopi ven in se malo razgleda naokrog. Najprej je pomolil iz krtine sprednje tačke, nato previdno še zadnje. Ko je stopil na prosto, se je navdušeno razgledoval okoli sebe in prestrašeno opazil, da nekdo stoji za njim. Kamorkoli je stopil, mu je temni krtek sledil. Najprej se je Vlado temnega krtka bal, nato pa mu je postajal vedno bolj všeč. “Greš z menoj malo naokrog?” ga vpraša Vlado. A črni krtek mu ni odgovoril, le sledil mu je. Ko je dvignil krtek Vlado tačko, jo je dvignil tudi črni krtek. Ko se je Vlado priklonil, se je priklonil tudi črni krtek.

Pa je Vlado zagledal na vrhu brega snežaka. Odločil se je, da ga bo pozdravil. Hodi Vlado do brega, črni krtek pa za njim.

“Pozdravljen, snežak,”ga krtek prijazno pozdravi. Snežak pa nič. “Se greva kepat?” mu reče. Snežak pa nič. Krtek se je sprehodil okoli snežaka in opazil, da ima tudi on prijatelja za seboj. Prijazno ga je pozdravil, a mu tudi ta ni odzdravil nazaj.

Za sosednjim grmom je stal zajec, ki je vse to opazoval. “Juhu, pozdravljen krtek,” ga prijazno pozdravi in priskaklja bližje. “Živijo,”mu odgovori, vesel, da je končno našel družbo, ki se pogovarja z njim. “Končno nekdo, ki se pogovarja z menoj. Ko sem pozdravil prijatelja za mano, me ni pozdravil nazaj, kljub temu pa mi neprestano sledi.” Zajec se na ves glas zasmeje in reče: “Pa saj to je vendar tvoja senca.” Za drevesom je vse to opazoval medved. Pricapljal je zraven in zabrundal: “Brunda, gunda krtek Vlado, tudi jaz imam svojo senco, ki me spremlja. Tudi meni ne odgovarja. Senca nikomur ne odgovarja.”

Pa je mimo priletela sova. Najprej se je na tleh videla le njena premikajoča se senca, in ko se je sova spustila na tla, se je senca hitro postavila za njo. Prijazno je pozdravila: “ Hu, hu. Ali pripravljamo posebno zabavo, krtek?”

“Kaj pa ti počneš zunaj na prostem”, ga je z zanimanjem vprašala. Prijazno ji odgovori: “Veš, čisto slučajno sem zavil ven iz krtinice, in ko sem videl, da je za menoj prijatelj, sem si zaželel igre in raziskovanja. Zdaj pa mi pravita zajec in medved, da to sploh ni moj prijatelj, ampak le moja senca.”

“Res je, krtek,”reče sova. “Senca nastane, ko sonce sije na telo ali predmet, ki ne prepušča svetlobe,” mu prijazno razloži.

Krtek Vlado se žalostno zazre v tla in zajoka. “Zakaj si žalosten?” ga sprašujejo živali. “Mislil sem, da sem končno našel prijatelja, ki me bo spremljal povsod,” reče krtek. Sonce se je počasi že skrilo in senca za njimi je izginila.

Krtek se je obrnil in odšel proti svoji krtinici. Ni poznal sence, saj je tam, kjer živi on, vedno tema in veselje ob tem, ko je spoznal senco, je bilo res iz srca.

Zajec, medved in sovica so mu do krtinice sledili. Žalostni so bili, ko so videli krtka nesrečnega. Pa se domisli sovica: “Krtek, vedno ko se boš odločil, da prideš iz krtinice, se bomo igrali s teboj. Mi smo tvoji prijatelji tudi v temi!” mu reče in ga objame.

Krtek je bil navdušen nad tem, da je našel prijatelje. Našel je take prijatelje, ki ne bodo ponavljali gibov za njim, ampak se bodo z njim pogovarjali in igrali. Vesel in prijetno utrujen je skočil v svojo krtinico, medtem pa so mu novi prijatelji mahali v slovo.