Glasovalna številka: P158

Andrej Dijak

DOBRO JE BITI PRIDEN

OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica

 

Nekoč sta živela dva otroka, Tone in Miha. Tone je bil starejši bratec in je obiskoval peti razred, Miha oziroma Mihec pa je hodil v drugi razred.

Bila sta navihana, a včasih  tudi pridna. V šoli pri pouku sta sodelovala in bila tiho. Med odmori sta bila Tone in Miha zelo glasna in živahna vsak v svojem razredu. Podila sta se po velikem šolskem hodniku. Sošolce sta porivala, jih zasmehovala in jim kazala osle.

Pri izbirnih predmetih sta povzročala težave učiteljem. Učitelji niso razumeli, da sta pri pouku mirna in pridna, pri ostalih dejavnostih pa prava nadloga. Zato so imeli učiteljski sestanek, kako učenca pripraviti k pridnosti in oliki. Zmenili so se, da bodo bolj strogi z njima.

Tudi doma sta bratca imela pripravljenih ogromno presenečenj za starše. Vsak dan sta si izmislila kakšno novo vragolijo, na primer naredila slabo tekočo posebno lepljivo sluz in jo pomazala po foteljih, kjer sta velikokrat sedela starša, v steno metala žogo, sol zamešala v kavo in skakala po hiši.

Če sta starša pri delu imela zraven Toneta in Miha, nista prav nič naredila.  Mir je bil le, če sta Tone in Miha zasedla televizijo, igrala igrice na računalnik ali na telefon, katerega sta si zelo želela.

Mama in oče sta se spraševala, kako ju pripraviti k pridnosti in delu.

Starša sta jima rekla, da jima bosta za mesec dni prepovedala vse igrice. Tako sta tudi storila, a otroka se nista prav nič poboljšala, starša pa sta šla po nasvet še v šolo, pa je bil nasvet  enak starševskemu.

Nekega deževnega dne je starejši brat Tone poklical Mihca in mu rekel: »Bratec, mislim, mislim, da bova morala biti bolj pridna.«

»Kako to misliš PRIDNA!?« ga vpraša Mihec.

»Bodi priden!« je ponovil Tone. »Če bova pridna bova zares dobila, kar oba želiva – tablični računalnik in telefon!«

»V redu, naj bo,« je takrat rekel Miha.

In res sta bila pridna. Zjutraj sta pripravila zajtrk in po spravila posteljo. V šoli sta bila pridna tudi med odmori in med dejavnostmi. Kosilo sta pojedla brez spakovanja.  Bolnim sošolcem sta nosila za prepisovanje šolske snovi in domače naloge. Pomagala sta tudi sošolcem in sošolkam, ki jih prej nista marala.

Ob koncu šolskega leta sta bila razglašena za učenca leta, odlično opravila šolski kviz in z njima ni bilo težav.

Napočil  je čas njune rojstnodnevne zabave. Prejela sta tudi darilo staršev. Bila je škatla. Odvila sta trak, odprla škatlo, in glej ga zlomka, v škatli sta bili dve reči – telefon in tablični računalnik. Ko sta zagledala to presenečenje, jima je zastal dih. Staršema sta se zahvalila. Očka pa je dodal: »Sinčka moja, dobro je, če si priden, tako lahko zaslužiš marsikaj!«

In začeli so praznovati. Praznovali so dokler sonce ni zašlo. Ko so vsi že odšli, sta se Tone in Miha še enkrat zelo lepo zahvalila. Naslednji dan sta takoj preizkusila rojstnodnevno darilo.

Odslej sta bila zelo pridna in ubogala sta na prvo besedo. Naložila sta si igrice, jih igrala in se zasmejala: »DOBRO  JE  BITI PRIDEN!«