Glasovalna številka: P159

Ajda Štefelin

LEDENI PAJEK

OŠ Antona Tomaža Linharta Radovljica

 

Nekega ledenega dne, svetega večera, je bila noč temna, posuta z zvezdami. V sosednji hiši je spala družina s tremi otroki. Najstarejši je bil Jure, srednji Janez, najmlajšemu pa je bilo ime Vlado.

Zunaj je nekaj zaropotalo. Vlado se je prebudil. S svetilko je šel pogledat, kaj je zaropotalo. Na njihovi hišici na drevesu je bil ledeni, čisto ledeni pajek.

»Živijo deček. Kako ti je ime?«

Vlado se je začudil in od strahu skoraj pobegnil. »Ti znaš govoriti?« je jecljavo vprašal Vlado.

»Ja, seveda,« je veselo odgovoril pajek. »Sem najbolj redka vrsta pajkov. No, zdaj pa povej kako ti je ime.«

»Jaz sem Vlado,« je odgovoril deček boječe.

»Bodiva prijatelja,« je predlagal pajek.

»No, pa že,« je odgovoril Vlado. »Poklical bom še svoje brate, da te spoznajo.«

»Odlično,« razigrano odgovori pajek in predlaga: »Se bomo skupaj igrali v snegu.«

Vlado je poklical svoja starejša brata. Ko sta zagledala ledenega pajka, sta hotela kar zbežati.

»Kar pridita bliže, ne grizem in ne pikam in nisem strupen. Prijazen pajek sem,« jih je k igri povabil ledeni pajek.

Potem sta se  tudi onadva opogumila in sta se ledenemu pajku vljudno predstavila. Skupaj so se celo noč igrali v snegu, se zelo zelo zabavali in uživali v zimskih radostih.

Za prijatelje se splača premagati strah.