Glasovalna številka: P193

Nina Prašnički

POČITNICE PRI BABICI MAJDI

OŠ Cirkulane-Zavrč

 

  1.  

    Najprej se vam naj predstavim, sem Nina in hodim v drugi razred osnovne šole. Doma sem na lepem Haloškem hribčku, ki se imenuje Medribnik. Hrib ali breg meji med vasmi Paradiž in Meje. Zato rečem, da sem doma pod Paradižem in pod Mejo, ki meji s sosednjo državo Hrvaško. Pa dovolj kje sem doma, naj vam opišem moje počitnikovanje.

    Vsako leto se bolj veselim, da grem k babici Majdi na počitnice. Zakaj? Zato, ker takrat pride tudi moj bratranec Val in skupaj počneva veliko norčij. Babica Majda pa nima samo dva vnuka, ima jih kar pet. Njeni vnuki so jaz Nina, kot najstarejša, potem bratranec Val, sledi sestrična Lara, moja sestrica Kaja in najmanjši vnuk bratranec Aljaž. Dve leti sva z Valom počitnice že preživela skupaj. Letos pa se nama je pridružila še sestrična Lara, ki je tam doma, zraven babice. Ona jo vsak dan vidi, midva z Valom pa samo ob vikendih ali ob praznikih, ali ob feštah. Babica Majda ne živi sama ima tudi dedeka Franca, ki jo pelje kamor ona želi. Pelje jo k meni na obis ali k Valu ali v trgovino ali k prababici Tereziji ali pa ... Toliko o babici in dedeku. Z Valom se rada igrava skrivalnic in to je kot nalašč babičino stanovanje primerno. Ko se pridruži še Lara se ona lahko prva skriva, ker je še majhna. Igrava se tudi igrico "Jaz sem muca" in mjavkava po celem stanovanju, pod mizo, za sedežno v kuhinji, in še kje.

    Najbolj pa je bilo zanimivo, ko dedek reče: " A bi šli na izlet?"

    "Seveda", se v en glas zdereva z Valom.

    Val pa vpraša: "Kam bi pa šli?"

    Tudi Nino zanima: "Ali z avtom ali z vlakom?"

    Dedek samo ostrmi in reče: "Kam nas bodo kolesa peljala!?!?"

    "Kako to misliš kolesa peljala?"je radoveden Val.

    "Ja, dedek kako?!" zanima tudi Nino.

    Dedek se nasmeje pa reče: "Saj vesta lani smo se peljaliz avtom do vlaka in potem nazaj. Ne, je bilo tako?"

    "Ja, ja, ja bilo je,"sta oba rekla.

    "Kam bi pa se letos peljali?" ne da miru Nina.

    "Na Ptujski grad sta zato?" ju dedek pomiri.

    "Jaaaaaaaaa! Kdaj pa, danes je že prepozno" rečeta.

    Dedek premisli in reče: "Če se bo babica Majda strinjala lahko jutri."

    In tako se je tudi zgodilo. Val in Nina sta bila zelo pridna. Babici sta vse pomagala, rože zaliti, prinesti umazano perilo, da lahko dala prat, pomagala sta ji nakrmit živino, v jedilnici sta pripravila mizo...

    "Kaj pa je z vama danes?" je zanimalo babico.

    Nina ji odgovori: "Veš babica, dedek je rekel, da bi jutri šli na izlet, če bova z Valom pridna in če boš ti za to. A bomo lahko šli sedaj, ko sva ti vse pomagala in sva res pridna?"

    Babica samo pokima in si reče: "Dedek, dedek. Ja seveda bomo šli, a potem moramo še po nakupih."

    Nina si pripravi listek, da si bo zapisala in reče: "Babica povej kaj treba kupiti."

    Babica narekuje: "Žemljice, salamo, sir, sok, vodo, jabolka, babnane, jogurt, ..."

    "A bonbončke in čigumije tudi lahko?" sprašuje Val, ki je prišel noter.

    "Seveda lahko in Val dedeka pokliči, da bo šel v trgovino." reče babica.

    "Dedek, dedek, pridi gremo v trgovino po nakupih za jutri!" kliče Val skozi vrata.

    Dedek je hitro prišel v kuhinjo in vpraša babico: "Kaj vse moram nabaviti?"

    Tako so se Nina, Val in dedek odpeljali v trgovino in vse in še kaj več nabavili za izlet. Babica pa je doma pripravila ta čas večerjo, ki jo imata počitnikarja izredno rada. To so bile seveda palačinke z evrokremom ter kakav. Zgodaj so šli spat, ker jih je jutri čakal pomemben dan. Ko so se zbudili se jim je pri zajtrku pridružila tudi Lara. Po zajtrku je Nina babici pomagala napakirati tri otroške nahrbtnike za vsakega posebej. Tako so vsi otroci se vsedli v otroške avtosedeže, se zapasali in se odpeljali v Moškanjce na železniško postajo. Na postaji so kupili vozovnice in ko je prisopihal vlak, so se vkrcali nanj. Udobno so se namestili na sedeže in čakali, da vlak spelje. Čez čas je prišel kontrolor, da jim je preluknjal vozovnice. Vlak je zelo hitro pripeljal iz Moškanjcev do Ptuja in že so šli dol. Namenili so se do mestnega parka, kjer so igrala. Vsedli so se na klopce in pomalicali sendviče in popili sok. Val in Lara ter Nina so se z veseljem malo spuščali po toboganu in se vrteli na vrtiljaku. Gugali so se tudi na velikanski okrogli mrežasti gugalnici, vsi skupaj. To je bilo smeha, saj jih je moral potiskati dedek. Koso že nekaj časa bili na igralih jih babica spomni kaj so prišli gledat na Pruj.

    "Ja babica, sedaj pa brž gremo na grad." je rekla Nina.

    Vala pa je zanimalo: "Ali še živijo grajski ljudje na gradu Ptuj?"

    "Babica kdo so grajki udje?" je vprašala mala Lara.

    "No počasi, nekoč so res na gradovih in na Ptujskem gradu živeli grajska gospoda se jim je reklo. To so bili kralji in kraljice, plemiči in plemkinje, služkinje, ... Ko pa sva z dedekom bila mlada, so tukaj na gradu prirejali plese in sva z velikim veseljem plasala. Še bi lahko pripovedovala, a mi smo prišli si sami ogledat pridite." je pripovedovala babica.

    A ko so prispeli na vrh do vrat, so te bile zaprta za ogled. Lahko pa so ogledali okolico Ptuja z roba gradu. To je bilo zelo čudovito, saj še nikoli niso bili tako visoko.

    Zato Nina vpraša: "Babica kako to, da so strehe hiš tam doli in tako nizko, ko pa so hiše bile visoke med sprehodom po ulici do gradu."

    "No, to je zato, ker je grad visoko na  hribu in nekoč so gradili na nedosegljivih mestih gradove zaradi nenehnih bojevanj za oblast." je povedala babica.

    Dedek pa dodal: " A vidita, tam doli smo bili v parku ob reki Dravi, sedaj lahko vidita kako je dolga in široka reka."

    "Ja, res je, glej Val, Lara kako se suče sem ter tja," je rekla Nina.

    Lara jo pogleda in reče: "Dolga in zvita."

    "Ja, Lara zvita, vijugasta je reka Drava," je rekel Val.

    "Kako mali so ljudje, komaj jih vidim" je smeje rekla Nina.

    "Hu, ha, haaaa" sta v en glas vrisknila Lara in Val, tudi dedek in babica sta to potrdila.

    Ko so tako si ogledovali okolico, je čas hitro mineval otroci pa so se zabavali. Dedek jim je za spomin na doživetje na gradu kupil tudi magnetke. Vsak vnuk pa je svojim staršem domov pisal katrico z Ptujskega gradu. Ko so se spuščali po ulici z gradu so se pogovarjali, kako so res stanovanja in cerkve visoke, a z gradu so bile videti nizke. Po vožnji z vlakom so se pripeljali zelo utrujeni domov. Doma jih je že čakalo kosilo, saj so bili lačni kot volkovi. Potem pa so od utrujenosti vsi trije vnuki zaspali ob risanki.

    Ta izlet na Ptujski grad in dogodivščine na poti, se bodo vnuki še dolgo spominjali.