Glasovalna številka: P200

Monika Medvešček

STEVARDESA

OŠ Dobravlje

  1.  

    Pozdravljeni, sem Ana. Živim v majhni vasici ob šoli, kjer sem se učila brati in pisati, ko sem bila majhna. Ta vas se imenuje Dobravlje, v bližini Ajdovščine. Delam na letališčih in v zraku – sem namreč stevardesa.

    Ravnokar se odpravljam v službo - ura je štiri zjutraj. Ob osmih bo moje letalo vzletelo iz Portoroža zato moram biti tam že ob petih in pol.

    Z avtom se vozim po avtocesti, ko pred sabo zagledam dve razbiti vozili.  V enem sta dva mlada fanta, v drugem pa starejša gospa. Videti so ranjeni, zato pokličem reševalce. Ko ti pridejo vse tri odpeljejo v bolnišnico. Ponesrečenci se mi zahvalijo za pomoč in me prosijo naj jih pridem obiskat.

    Ojoj – saj je ura že pet! Čez pol ure moram biti že na letališču, pred mano pa je še več kot pol poti. Dirjam kot je le mogoče in prispem do vhoda v zadnji minuti. Hitro se preoblečem v uniformo in odidem v kuhinjo, kjer me čakata zajtrk zame ter voziček s hrano, ki ga moram odpeljati na letalo. Tu se srečava tudi z mojo najboljša prijateljico Eva, s katero se poznava že od prvega razreda. Skupaj streževa ljudem in skrbiva za naše letalo po imenu Modro morje.

    Eva mi je podala seznam zadolžitev, ki jih morava narediti pred vzletom. Do sedmih očistiva vse prostore in sedeže, ter pregledava ali je vse kar potrebujemo za polet na svojem mestu.

    Nato naju pride naš pilot vprašat ali je z letalom vse v redu in z zadovoljstvom ugotovimo, da smo pripravljeni na vzlet. Ob sedmih in pol prispejo prvi potniki in moja naloga je, da jih prijazno pozdravim ter usmerim na njihove sedeže. Kmalu so vsi potniki na letalu, med njimi tudi moja sestra Monika in njen fant. Pilot Matic napove, da bomo vzleteli – naš današnji cilj je Pariz. Tam živijo zelo prijazni ljudje. Ker se bo naše letalo vračalo šele čez dva dni, bomo tam prespali v hotelu.

    Mirno letimo. Čas je, da ljudem postrežem z odličnimi piškoti in čajem. Med leti na daljše razdalje kot je današnja pa postrežemo tudi s kosilom.

    Ko po dobri uri letenja delim pijačo vidim, da konec krila gori. Eva me zagleda vso prestrašeno in me vpraša kaj mi je. Povem ji, da je zunaj izbruhnil požar. Tudi drugi ljudje gledajo ven in nekateri začnejo kričati. Eva jih tolaži in prosi naj se ne vznemirjajo. Jaz stečem k pilotu, ki očitno ni opazil da je kaj narobe, saj me je čudno pogledal. Stevardese običajno med poletom ne vstopajo v pilotsko kabino. Ko sem Maticu na hitro razložila nevarnost, je k nama pritekla Eva in poročala da se je ogenj že zelo razširil. Pilot mi poda slušalke in mi naroči naj kontrolnemu stolpu v Parizu sporočim o požaru in zahtevam da pripravijo gasilsko ekipo.

    K sreči smo bili že blizu pariškega letališča in pilot se je pripravljal na zasilni pristanek. Zaradi krikov potnikov sva z Evo stekli nazaj v potniški prostor. Videla sva da so se plameni razširili že čez celo krilo in da segajo do okna. Ljudi v bližini ognja sva preselili na najine sedeže.

    Zgrabila sem gasilni aparat in takoj ko smo se dotaknili tak razbila okno, ter začela gasiti najbližji plamen. Kmalu so k nam prispeli gasilci in celo krilo zalili z gasilno peno. Hitro smo organizirali reševanje potnikov in skozi vrata skočili na tobogan za izhod v sili ter zbežali proč od letala.

    Z Evo in Moniko si ogledamo Pariz in se povzpnemo na Eiflov stolp. Razgled je čudovit, ampak nič ni tako lepega kot je pogled na Slovenijo.

    Letalo so že po nekaj dneh popravili, tako da se kmalu lahko odpravimo proti domu.

    Z Moniko se vrneva v Dobravlje, kjer nam je mama skuhala slastno kosilo. Njej in očetu sva prinesli v spomin na to nevarno a lepo potovanja majhen kipec Ejflovega stolpa.