Glasovalna številka: P201

Martina Brataševec

PALČEK FERDINAND

OŠ Dobravlje

  1.  

    Neko nedeljo smo šli v gozd. Po znani poti smo šli v znan gozd, ki vodi do Ceste in je treba čez potok. V tem veselem trenutku pa nas je presenetila nevihta in nam pred nosom poplavila pot. Na srečo smo imeli s sabo nekaj pitne vode. Malo smo popili in pojedli sendviče, ki jih je napravila naša mama. Pod večer smo polegli na tla na armaflekse. Vsi so takoj zaspali, le jaz sem bila budna, ker ob polni luni ne spim.

    Nenadoma je nekaj zašelestelo – ali pa sem samo sanjala – o, ne, nisem sanjala! Čez nekaj časa, potem ko se je prepričal, da mu zares ničesar nočem, je pokukal iz grma majhen dolgobrad palček.

    »Dobro jutro; ti si pa največji palček, kar jih poznam,« je rekel. Zelo sem se začudila, nato sem mu odgovorila: »Dobro jutro. A jaz nisem palček. Jaz sem Martina iz rodu ljudi.«

    »O, zanimivo!« mi pravi, »hm, še nikoli nisem slišal za bitje take sorte. Sploh smo mi, škrati, prijatelji z vsemi. No, moje ime je Ferdinand. Lahko se skupaj igrava.»

    »Hvala, Ferdinand,« mu odvrnem. In sva se igrala. Do jutra.

    Odslej sem zjutraj hodila spat in se zbujala zvečer. S Ferdinandom ob sebi sem lepo preživljala noči.