Glasovalna številka: P204

Ema Rodman

STRAŠLJIVE SANJE

OŠ Dobravlje

  1.  

    Nekega poletnega popoldneva sem se odpravila v naravo nabrati rože za mamo. Dolgo sem hodila. Videla sem čudovite pisane rože. Odločila sem se, da bom te nabrala. Ko sem naredila čudovit  šopek pisanih rož, sem se ulegla pod brezo in od utrujenosti zaspala. Sanjala sem, da sem v temačnem gozdu. Megla je bila gosta in slišati je bilo šumenje dreves. Zelo me je bilo strah. Počasi sem hodila po listnati poti, dokler nisem prišla do križišča. Nisem vedela, kam oditi, zato sem žrebala. Izžrebala sem levo pot in se tja odpravila. Zmeraj bolj me je bilo strah. Postala sem tudi lačna, zato sem tekla naprej. Prišla sem do velikega hrasta, ki je imel košato krošnjo in se tam ustavila.

    Naprej nisem videla poti. Ko sem vse preiskala, da bi dobila pot, sem se obupana usedla na skalo ob hrastu. Skala se je znižala in hrast se je začel tresti. Malo sem se umaknila in počakala. Kar naenkrat je bilo pred mano dolgo stopnišče, ki je vodilo v jamo. Šla sem po stopnicah in prišla v predor. Ta je bil kratek, saj je bilo na koncu videti svetlobo.

    Ko sem prišla ven, sem počasi nadaljevala pot. Kar naenkrat sta se v megli pojavili dve luči. Šla sem pogledat kaj je to. Bil je avto. Mislila sem, da sem rešena, a nisem bila, saj je bil avto prazen. S potrtim obrazom sem šla mimo avta. Kar naenkrat so se odprla vrata. Obrnila sem se in počakala,da bo kdo izstopil. Ker ni bilo nikogar, sem šla pogledat, kaj se dogaja. Videla sem, da je avto še zmeraj prazen in zato sem od strahu zakričala in se zbudila iz sanj.

    Ko sem odprla oči, sem videla, da sem sanjala. Spomnila sem se, da sem šla nabirati rože za mamo in potem zaspala. Videla sem, da je sonce nizko in zato sem vzele šopek pisanih rož in stekla  domov. Mama je bila rož zelo vesela in jaz tudi,saj te sanje na srečo niso bile resnične.