Glasovalna številka: PR200

Evelin Pipan

ČAROBNA IZKUŠNJA

OŠ Solkan

 

Zaslišim ropot, tokrat že v drugo. Skozi okno opazim nenavadno svetlobo, ki šviga na vse strani. Zvok prihaja iz stare hiše, ki stoji nasproti naše. Iz radovednosti se odločim vstati in pogledati, kaj se tam dogaja. Vse skupaj se mi zdi čudno, saj je tista hiša že več let prepuščena usodi. Da ne bi zbudil še ostalih članov družine, potihoma stopam po stopnicah in odidem skozi vhodna vrata.

Prispem do zadnjega vhoda sosednje hiše, ko zagledam dva možakarja, ki držita v roki čarobni palici. Zdi se, da se kregata in magija šviga na vse konce in kraje. Naenkrat pa zasveti tako močna svetloba, da za trenutek pogledam drugam. Ko se  obrnem nazaj, ju ni več tam, zagledam le nekaj, kar se sveti.

Odločim se vstopiti, zato čisto narahlo pritisnem na kljuko. Od strahu se mi kar tresejo roke in noge. Ko se približam svetlečemu predmetu, ugotovim, da je pred  mojimi očmi čarobna palica. Primem jo in začutim močan pretok energije, ki poteka med mano in palico. Spet močno zasveti, zaprem oči. Ko si upam pokukati skozi priprte trepalnice, zagledam nenavaden kraj ter dvanajst mož v krogu. Vsak izmed nijh tišči k sebi svojo palico.

To je prehudo zame, zato pogrnem na tla.Ne vem, koliko časa preteče, toda ko spet pridem k sebi, ležim  v zelo čudnem prostoru. Neznanec pristopi k meni. Zaslišuje me, kako sem se znašel med njimi, zanima ga tudi, kako sem prišel do palice. Povem mu vse, kar sem videl in vedel.

»Sedaj več veš, kot bi lahko! Ne bom ti dovolil oditi!« sika vame, jaz pa lezem v sebe. Pravi, da nima srca, da bi me ubil, saj bi to moral narediti, ker noben človek ne bi smel tega vedeti, še manj pa videti.

Pomislim na svojo družino, žalost se pase po srcu. Ampak on me tolaži, da bo naredil vse, da se bom med njimi počutil domače.

 »Julij sem,« se preprosto predstavi.

»Benjamin!« mu stisnem roko.

Pove mi, da me bo sprejel za svojega sina in me naučil vse, kar ve o magiji. Začne mi razlagati pravila, ki jih bom moral upoštevati. Opozori me tudi na obnašanje, saj nihče ne sme opaziti, da sem v resnici navaden človek. Po dolgih urah učenja in razlag mi dovoli uporabiti čarobno palico. Strah me je, kaj se bo zgodilo.

Začne se najina šola.

Izda mi prvi urok, to je urok premikov. Izrečem ga in deluje, skrinjica se res premika, navdušen sem! In tako prenašam en predmet za drugim.  Medtem ko se jaz pridno učim in vadim, Julij pripravlja večerjo, res sem že zelo lačen. Med večerjo mi radovednost ne da miru, zato Juliju postavljam veliko vprašanj. Eno izmed njih je tudi, kdo je najmočnejši čarovnik. On pa mi odgovori, da ga trenutno še ni, saj je  za to treba imeti zbrane vse čarobne kamne. Pet jih je.

Prvi je Magija narave. Je zelene barve in  z njim se lahko povežeš z naravo. Drugi je Magija zdravljenja in z njim je mogoče ozdraviti  prav vsako bolezen, kamen pa je kožnate barve. Tretji je Magija napojev, z njim lahko pripraviš kateri koli napoj, in sicer tako, da ga vržeš v vodo. Njegova barva je vijola. Četrti kamen je Magija preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ta te popelje v čas, kamor želiš oditi, ali si kaj ogledati. Medtem si neviden, kamen pa je  prozoren. Peti, zadnji kamen, je Magija temačnosti, ta je najmočnejši kamen in z njim lahko prikličeš mrtve pošasti, čarovnike. Ima pa še to moč, da iz drugega čarovnika posrkaš njegovo moč. Je črn kot oglje.

Julija prosim, naj mi dovoli najti te kamne, saj si želim postati nekaj več. Ampak on presliši vse moje prošnje, češ, da je vse skupaj preveč nevarno.

»Jutri te bom predstavil drugim! Lahko noč!«  še reče in zgine kot kafra.

Naslednji dan me zbudi, saj se moram pripraviti na predstavitev. Odprem vrata, skupaj vstopiva v prostor, vse oči  se  zapičijo vame. Medtem ko hodiva, se nama ostali čarovniki umikajo, dokler ne prideva na oder. Vsi utihnejo in Julij spregovori.

»To je moj izgubljeni sin, ki sem ga končno našel!« me predstavi.  Ostali so s to razlago zadovoljni. In me sprejmejo za svojega. Nekaj otrok priteče k meni, sprašujejo me, kakšne uroke poznam in če jim kakšnega pokažem. Izmažem se, da mi žal "oče" ne dovoli.

Bil je že čas, da se vrneva domov. Naslednje jutro, ko se zbudim, mi Julij pove, da je čas, da dobim svojo čarobno palico. Odpravi se v svojo pisarno in iz predalnika povleče eno najmočnejših čarobnih palic. Kar dih mi zaostane in zelo sem je vesel. Julij me uči različne uroke, ki jih moram poznati.

Čas leti, odraščam. Spomin na družino ostaja, toda boli ne več.
Odločim se še enkrat  vprašati Julija o čarobnih kamnih, ampak še vedno mi ne zaupa ničesar.

Naslednji dan me Julij pošlje v mesto po neka zelišča, saj se slabo počuti. Ko se pa vrnem domov, opazim, da umira. Hitro stečem do njega, on pa spregovori še zadnje besede.

 »Prvi namig se skriva na vrhu cerkve sv. Juana!«  reče in umre. Ni ga več. Čutim praznino in veliko žalost. Moj rešitelj je mrtev. Solze polzijo policu, njegovo truplo se spreminja v prah, ki počasi izginja. Ampak še prej se vsa njegova moč prenese vame, saj sem njegov naslednik.

Nekaj dni po Julijevi smrti me obišče  neznana starka, ki me opozori, da v kraju nisem varen. Pove mi tudi, da je bil Julij eden najmočnejsih čarovnikov in varuh sedmega meseca julija. Veliko njih želi prejeti njegovo moč in zdaj iščejo mene. To pa še ni vse, je tudi edini, ki je vedel, kje se skriva prvi čarobni kamen in seveda ob njem naslednji namig. To je še rekla in izginila. Veliko sem premišljeval, dokler se nisem odločil, da grem iskat prvi čaroben kamen. Hitro pripravim vse za  pot, s seboj vzamem Julijev dnevnik, saj se mogoče ne bom več vrnil.

Zaslišim trkanje po vratih in ugotovim, da so neznanci že prišli po Julijeva zapiske in moč. Hitro prikličem vrtinec, da me neopazno odnese daleč proč. Vrtinec usmerjam proti kraju Erinton in od daleč zagledam njega, ki je prišel po Julijeve stvari. Po treh dolgih dneh sem končno prispel v Erinton, kjer je cerkev sv. Juana. Kraj slavi po najboljših čarovniških šolah in čarovniških predmetih kot so: čarobne palice, knjige …

Lačen sem, zato se ustavim v gostilni, tam se do sitega najem in povprašam po cerkvi sv. Juana.  Gostilničar me debelo gleda, saj  se odpravim h cerkvi na hribu. Višje kot se vzpenjam, vse hladneje postaja. In končno zagledam cerkev. Čutim neizmerno veselje. Zraven cerkve je tudi pokopališče priznanih čarovnikov. Ogledam si okolico in ko želim oditi na vrh cerkve, se prikaže velika črna pošast, ki naj bi po Julijevih zapiskih branila prvi čaroben kamen. Da bi prišel do kamna, moram najprej onesposobiti pošast. Začnem s prvim urokom, odbijem jo v steno in na njeni glavi razbijem veliki skalo. Ni dovolj, pošast teče naravnost vame, zato  poskusim z drugim urokom. Dvignem jo v zrak in jo zalučam najprej v eno steno, potem v drugo in na koncu v njeno srce zalučam strelo. Onesposobil sem jo, zelo sem vesel. Ne preostane mi  nič drugega, kot da grem v cerkev. Hodim po neštetih stopnicah in končno prispem v prazen prostor, kjer se nahaja prvi kamen. Hitro prelistam dnevnik in v njem piše, da moram počakati do polnoči, kajti le takrat se prikažejo duhovi in če jih prepričaš, ti povedo, kako najdeš prvi kamen. Med čakanjem prebiram Julijev dnevnik. Končno zašslišim dvanajst udarcev, zaslišim čudne glasove, ki se mi približujejo. In naenkrat stojijo pred mano trije duhovi. Predstavim se jim in jim povem, kdo me pošilja. Postavijo se v krog in se dogovarjajo, ali naj mi povejo ali ne. Čez nekaj minut se obrnejo in eden od njih spregovori.

»Prvi kamen najdeš sredi tlakovane ceste, ki ti jo bomo zarisali. Na koncu poti boš videl luknjo s stopniščem. Stopi vanjo, tam te čaka kamen. Če pa kamna nisi vreden, ga  ne boš videl!«

To je rekel in vsi duhovi so v hipu izginili. Sledim tlakovani cesti,  zagledam luknjo, sledim stopnicam, dokler ne pridem do dveh prehodov. Iz levega slišim glas, ki me kliče, zato se odločim, da mu sledim. Tako sem prišel v dvorano s prvim kamnom. Tam je prvi kamen z Magijo narave. Približam se, ga stisnem v pest in s kamnom postaneva eno, saj se je kamen vsrkal v moje telo. Kjer sem našel kamen, me je čakalo že naslednje navodilo.

»V Veliki dolini  sredi gozda stoji zaraščen vodnjak in tam se skriva, kar zeliš najti!« preberem in razmišljam, kje naj bi to bilo, potem pa me prešine, da mi je o tem kraju pravil Julij.

Od utrujenosti se zgrudim. Naslednje jutro se zgodaj zbudim in ko se ozrem naokoli, opazim, da luknje ni več, čudno. Odpravim se spet v mesto in kupim hrano za na pot. Prikličem vrtinec in se odpravim. Na srečo je Velika dolina oddaljena le slabo uro. Končno prispem in tam povprašam nekega fantka po vodnjaku. Njemu se  še svita ne, kaj ga sprašujem, ampak mi vseeno ponudi pomoč. Skupaj se odpraviva v gozd, kjer vse preiščeva. Julijev dnevnik mi je spet v veliko pomoč, saj je v njem  narisan zeljevid. Zaradi varnosti pošljem fanta domov in se mu za vse zahvalim. Pot se zelo vleče in postajam lačen. Zato si iz torbe vzamem kruh in šunko. Ko se najem, nadaljujem pot. Začelo se je že temniti, zato si s pomočjo palice pričaram svetilko. Že od daleč zagledam izhod, ob katerem bi se moral nahajati vodnjak z drugim kamnom. V tleh zagledam velike stopinje. Vse skupaj se mi zdi čudno.  Nikjer nobenega vodnjaka. Ko se pa obrnem, je za menoj  strašen stvor, ki me prime in dvigne visoko v zrak. Pri tem mi pade palica iz rok. Ko me pa stvor vrže nazaj na tla, poskušam najti palico, a zaman. V trenutku stoji za menoj, obrnem se proti njemu in pogledam skozi njegove oči globoko v dušo, kjer opazim še en stvor. To je njegova mati, videti je zelo slabotna. Zato tudi on išče drugi kamen. Sunkovito zgrabim palico, preden se mi sovražnik ponovno približa in izrečem urok zaustaviteve časa. Na srečo sem dovolj hiter. Razmišljam, kako naj pomagam njegovi materi, da  bom z njegovo pomočjo prišel do drugega kamna. In herueka! »Prvi kamen Magije narave bom prosil za zdravilne liste in tako bom tako rešil stvorovo mater!«

V trenutku zapiha močan veter, dobim zdravilne liste. Zdaj pa moram odmrzniti čas. Stvor steče vame, a ga zaustavim. Pred njegovim nosom pomaham z zdravilnimi listi. Stvor me čudno pogleda, povem mu, da ji bom rešil življenje. Stvor me pogleda z vlažnimi očmi, se zahvali in odide. Sam nadaljujem pot, ko zagledam Veliko dolino in na dnu zaraščen vodnjak. Od veselja kar skačem v zrak. Približam se vodnjaku, kjer se globoko v njem zaiskri napis. »Če želiš najti drugi kamen, vrzi vame prvega!« Vse skupaj se mi zdi nemogoče, saj je prvi kamen že postal del mene. V knjigo urokov pogledam, kako lahko predmet, ki je bil v trdnem stanju in zdaj, ko nima oblike, spremenim nazaj v prvotno stanje. Na strani petinpetdeset najdem rešitev. Primem palico, jo usmerim proti sebi, izgovorim urok. Deluje. Približam se vodnjaku in vržem vanj prvi kamen. Naenkrat eksplodira in okolica se spremeni. Nič več ni poraščena, ampak je polna cvetlic, manjših grmičev in dreves. Res je čudovita. Ko pa se naslonim na rob vodnjaka, po nesreči padem vanj. Pod vodo zagledam nekaj svetlečega. Potopim se in opazim drugi kamen. Ampak bolj kot se mu približujem, bolj se mi ta oddaljuje. Ker mi je že zmanjkovalo zraka, se dvignem na površjue, si pričaram dihalko, s katero bom lahko dihal pod vodo. Spet se potopim in sledim svetlobi. Kar naenkrat pa postane vse temno in pot se konča. Pogledam v zrak in tam zagledam svetlobo. Dvignem se in priplavam na površje, končno lahko normalno zadiham. Opazim nenavaden prostor s palčki, zgleda kot nekakšna znamenitost. Namesto prostora postanem jaz točka. Ko palčki  opazijo, da imam v roki čarobno palico, se začnejo vsi obnašati, kot da me ni. Pristopim do enega od njih ter ga povprašam o tem nenavadnem prostoru. Pove mi, da si tu lahko ogledam prostor žalosti/resnice. Kupim si vstopnico, saj se mi zdi zanimivo, da si ogledam kraj, sklenem, da  bom  pozneje iskal kamen. Skozi predor sem v manj kot sekundi znajdem v jami. »V njej kaplja  od vsepovsod, kot  bi jokala,« pomislim. Takrat pa nekaj spregovori. Jama postane slika mojega življenja. Kaže mi najbolj žalostne trenutke mojega življenja Oči se mi orosijo, spoznam, da sem bil izigran. Julij je namreč vedel, da bom jaz najboljši. Opazim še prizore moje družine, ki me brezupno išče. Jeza se kopiči v meni, ampak se tolažim, saj verjamem, da je v vsem tem še veliko dobrega. Opazim še veliko stvari, ki so mi bile prekrite. Ne morem več gledati, zato se odločim oditi. Kjer je bil prej predor, ga zdaj ni več. Počutim se ujetega, res ne vem, kaj naj storim. S pomočjo palice poskušam z različnimi uroki poiskati predor, a zaman. Z močno strelo poskušam uničiti zidove jame in ko se na eni res uniči, preneham. Pristopim do razdrte stene, kjer zagledam prostor poln barvnih diamantov. Tu se po mojem mišljenju skriva drugi kamen. Iščem ga. Kamen je kožnate barve, zato bom vse ostale pustil pri miru. Ogledam se malo naokoli in nikjer ne vidim kožnatega kamna. S palico si pričaram krila in se malo dvignem. Vse zaman, ni ga.  Pogledam v zrak in tam ga zagledam, na sredini stropa. Tja se žal s krili ne bom uspel dvigniti, ker je območje preveč vlažno

»Najbolje bo, da do to tja splezam!« rečem samemu sebi. Iz nahrbtnika povlečem vrv in pričnem plezati. Vzpenjanje je kar naporno, ampak vztrajam,  dokler ne pridem do vrha, kjer mi zaradi prevelike vlažnosti zdrsne. Na srečo se še prej dotaknem kamna. V trenutku pristanem na nekem travniku. Kamen mi je rešil življnje. Ko pa odprem dlan, da bi si ga ogledal, se mi ta vsrka v telo, kot prvi. Na dlani ostane naslednji namig. »Pot boš moral nadaljevati v svetu ljudi, kjer se skriva kraljestvo pokojne kraljice Leri!«

Poskušam se spomniti kje, naj bi to kraljestvo bilo, ampak  ni omenjeno niti v Julijevem dnevniku. Vstanem, ogledujem si okolico. Za menoj se vije dolga pot, odločno stopim nanjo. Po nekaj metrih že opazim velik, mogočen grad. Spoznam, da sem prišel do njega s pomočjo  kamna.

Pred vhodom v grad je množica ljudi, saj si ga želijo ogledati. Prerinem se skozi množico, da bi vstopil. Zaman, nihče ne sme vstopiti, lahko si ogledaš le zunanjost gradu. »Najbolje, da se naredim nevidnega!« pomislim in že vstopim skozi ozko ograjo.  Najprej pridem v kuhinjo, kjer nekaj zelo lepo diši. Kar sline se mi cedijo. Na štedilniku je sveže pečena goska s krompirjem in zelenjava. Nisem se ji mogel upreti, lakota je prevelika. Postrežem si jo na krožnik ter zasadim zobe vanjo. Res je odlična. Ko se najem do sitega, opazim stopnice, po katerih stopim v glavne prostore gradu. Na vrhu stopnišča je velika dvorana s petimi vrati, ter kristalnim lestencem. Ko že želim vstopiti, zagledam majhno skupino ljudi, ki so krepko plačali, da so stopili sem. Vodič misli, da sem del  skupine in me povleče v kolono. Za enimi vrati se skriva stopnišče in za njim prispemo v prostor, kjer je prisotno telo  kraljice Leri. Krsta, v kateri leži, je steklena in kraljica je prekrita z umetnim cvetjem. Na svoji glavi pa ima kristalno krono. Vodič še nekaj pove o kraljici in pot nadaljujejo v drugi prostor. Jaz pa se jim na skrito izmuznem. Približam se kraljici ter z posebnim urokom odstranim steklo. Dotaknem se njene roke in pristanem v prostoru polnem rož, v katerem je tudi duh kraljica Leri. Kamen bom našel le, da rešim njeno uganko. Zastavi mi uganko, ki se glasi: »Pri mojem gradu reka drvi,

pod njo skriva se pošast Dni,

vsako leto pa trdi,

da božič za novim letom prileti!«

Trditev se mi zdi logična, saj 1.1. praznujemo novo leto, božič pa 25. 12., zato pride novo leto prej. Kraljica Leri mi pokima ter počasi izgine. Spet pristanem v prostoru njenega telesa, kjer zaslišim škripanje starih vrat, ki jih prej ni bilo tam. Za vrati pa opazim prostor poln cvetlic, tam pa leži v enem velikem cvetu tretji kamen Magija napojev. Hitro ga stisnem v pest, občutek je neverjeten. Kmalu za tem se vsrka v moje telo. Na cvetu zagledam četrti namig. »Na reki Kolon vkrcal se boš, ko pa prideš do Kačjih slapov, izstopil boš!«

Spominjam se reke Kolon, saj smo se v šoli učili o njej. Nekako se mi svita, kje bom pričel svojo pot. Grad neopazno zapustim, odidem do reke pošasti Dni, saj bom tam svojo pot pričel. Na neki tovorni ladji povprašam za prevoz do Kačjih slapov.

Imam srečo. Izbral sem si svoj kotiček, kjer sem odložil svoj nahrbtnik in se udobno namestil. Eden izmed mornarjev me ves čas jezno opazuje. Večerja je res neokusna! Več dni stara riba in krompir, ki je trd kot kamen. Še sreča, da imam v torbi manjši sendvič. V jedilnici ostanem le z mornarjem, ki me skrivnostno opazuje. Že poskušam oditi, a mi on prekriža pot. Res ne vem, kaj želi od mene, ampak ko v njegovi roki zagledam palico, še zaslišim: » Živjo, Benjamin!« Hitro se obrnem in zbežim. Zdaj je že pred mano, poskušam ga onesposobiti, a je močnejši od mene. Z močnim urokom me zbije na tla. Približa se mi in me poskuša ubit. Za njim se v trenutku prikaže eden od duhov, ki mi je pokazal pot do prvega kamna. Uspe mi zbežati, on pa zakriči: » Tokrat si imel srečo, drugič je ne boš!« Na ladji poiščem čoln in se skrijem vanj. Zdaj sem tu, sredi ničesar, popolnoma sam in bojim se, da nisem na pravi poti. Zaradi teme ne vidim ničesar in zaradi utrujenosti zaspim. Zjutraj me zbudi udarjanje vode ob čoln. »Hvala Bogu,« si rečem, ko opazim kopno. Domačine vprašam po Kačjih slapovih. Povejo mi pot do njih in ne pozabijo dodati, da se od tam še nihče ni vrnil živ. Zahvalim se jim in sledim napotkom. Res je veliko zelenja in vlage, kot nekakšni tropski gozd. Visoko zgoraj se dviga mogočna gora in iz njenih skal izvirajo Kačji slapovi. Legenda pravi, da so na tej gori nekoč kraljevale kače in so bile varuhinje četrtega kamna. Ker so same vedele, da bodo nekoč tudi one umrle, so pripravile različne pasti, s katerimi bi obvarovale kamen. Vse to sem izvedel iz Julijevega dnevnika.

Pot postaja iz korak v korak bolj naznosna. Temparatura se je iz dobrih 30 stopinj dvignila na 40. Pred očmi se mi megli, noge se mi tresejo, komaj hodim. Zgrudim se, a ostanem pri zavesti. Ob moji desni strani je manjši potok, kjer v manjšo posodo nalijem vodo. »Četrti kamen! Z njim si lahko pripravim kateri koli napoj!« me prebliskne. Palico usmerim proti sebi in izgovorim urok za vrnitev v prvotnost. Že ga imam v roki in ga vržem v posodo. Potreboval bom napitek, ki me bo ohranjal zdravega in nedotaklijivega ob vsakem naporu do Kačjih slapov. Voda v posodi začne spreminjati bravo, brbota …. Po le enem požirku se počutim prerojenega. V posodi je še kamen, ki se kmalu vsrka nazaj v moje telo. Zdaj lahko v miru nadaljujem pot. Po slabih dveh urah hoje prične pihati močan veter, skoraj me odpihne, a v trenutku preneha. Vse je tiho, dokler se ne obrnem in zagledam ogromno skupino opic, ki se pripravlja na napad. Hitro se poskušam nečesa domisliti. Res mi ni do borbe, zato s pomočjo palice hitro pričaram nekaj bananovcev. Opice so skočile k bananam. Spoznam, da z opicami ne bom imel več težav, zato nadaljujem pot. Ta se vije okoli in okoli gore, ki se v megli začne izgubljati. Po dobrih petih kilometrih se pot konča in pred mano je le še velik prepad. Mislim, da je to zadnja ovira, ki so jo pripravile kače, ker so želele obvarovati četrti kamen. Z očmi preletim knjigo urokov in se ustavim pri umetnih krilih. Da, zdaj si jih moram narediti, kajti s pomočjo palice, si jih pričaram le enkrat. Da jih dobim, bom moral poiskati umirajočega ptiča in izreči urok. Mati narava me pelje k živali, ki leži in v mukah umira. Vprašam ga, če mi odstopi krila za nekaj ur. Z glavo pokima. Le še izrečem urok in v trenutku ju imam pritrjeni na hrbet. Ptiču se še enkrat zahvalim in odletim. Zdaj preletim prepad in kmalu pristanem na Kačjih slapovih. Da bi pa kamen dobil, se moram po slapovih spustiti, kar je res nevarno. Ampak kar je treba narediti, je treba narediti. Usedem se v lobanjo neke čudne živali in se spustim. Na začetku ni tako strašno, ampak potem sledi prosti pad. Čeprav kričim na ves glas, samega sebe ne slišim. Po padcu v vodo se ne spominjam ničesar. Ko se zbudim, opazim, da me je reka naplavila na kopno. Vstanem in se s pomočjo palice posušim. Prelistam dnevnik in ugotovim, da me čaka še velik Blatni gozd. Z razlogom mu pravijo Blatni gozd, saj je povsod blato in zelo čudna drevesa. Ker mi res ni več do večurne hoje, sem vzel pot pod noge po bližnjici. Kmalu opazim nenavadno drevo, ki je zgledalo kot drevo življenja. Ko sem pa želel nadaljevati pot, se nisem mogel več premakniti, saj sem stal v živem blatu in to me je srkalo v svojo notranjost. Žal mi v tistem trenutku ne bi pomagal noben urok, zato se nisem upiral. Raje sem prepustil svoje življenje usodi. Ko imam na površju le še glavo, mi po licu priteče še zadnja solza in v trenutku me ni več. Padem v prostror s četrtim kamnom. To pomeni, da nisem umrl. »O, hvala bogu!« si rečem. In tam je četrti kamen, magija preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Edina stvar, ki v tem prostoru ni pomazana z blatom. Stečem do njega in preden ga primem z roko, opazim, da ni naslednjega namiga. Pogumno ga zagrabim, se znajdem v središču neke ulice, kamen se mi vsrka v telo.

Zaradi teme najprej nisem takoj opazil okolice, kmalu pa sem zagledal enajst mož v črnih ogrinjalih. »Kot takrat, ko sem prvič prišel v čarovniški svet!« me je spreletelo. Edino, kar je zdaj drugače je, da je en mož manj. Eden od njih pristopi k meni in se mi predstavi. Njegovo ime je Junij, predhodnik Julija. Vprašam ga, kako sem se znašel tu in ali je za to kriv četrti kamen. Pove mi, da me je priklical s pomočjo ostalih varuhov, ker slutijo, da se bo nekaj groznega zgodilo. »Razumem, ampak kaj imam jaz pri tem?« ga vprašam.

»Zdaj pa je čas, da se pridružiš ostalim varuhom v krogu, tako bomo spet popolni, saj nas bo dvanajst!«

Ubogam ga, ponavljam, kar varuhi ukažejo. Skupaj prikličemo sile vesolja, da nam razodenejo, kaj nas čaka. In kmalu se nad mano vije modri sij. Nekaj varuhov ga vpraša o dogodku, sij pa odgovori: »Dragi moji, prepozni ste! Zgodilo se bo v manj kot minuti!« To reče in izgine.

Spogledamo se in se čudimo. Takrat zagledam visoko v zraku strelo, ki je v obliki črke d. »Prišla je, Diriana, pome in vse ostale varuhe, prišla je po naše moči,« mi je jasno. Prostor je v trenutku poln njenih privržencev, ki se pripravljajo na boj, nato se prikaže še Diriana. Še preden kdo spregovori, zaluča strelo v varuha Januarja, ki se sprememni v sneg in umre. Ostali se postavijo v obliko ščita in pričnejo napadati. Junij mi ukaže, naj zbežim čim dlje in naj se ne vračam. Pretvarjam se, da bom zbežal, ampak se le potuhnem za najbližjo skalo. Diriana v to skalo vrže varuha Marca in mu grozi, naj izda, kje sem. Nujno namreč potrebuje peti, zadnji kamen. Ker pa varuh Marec molči kot grob, ga ubije. Tako se zgodi tudi s preostalimi varuhi. Kar na jok mi gre, ko pomislim, da vsi umrejo zato, ker me varujejo. Zadnji je na vrsti Junij, kar me najbolj razžalosti. Diriana vsa besna prikliče nevihto in izgine. Takoj stečem k Juniju, ki zašepeta: » Amulet te bo vodil še do zadnjega kamna, a ko ga dobiš, ga uniči.« V njegovi odprti dlani ostane le še amulet. Vsi varuhi se počasi spreminjajo v prah in izginjajo. Odprem amulet in pred mano se izriše pot, ki ji sledim. V temačnem gozdu, kjer naj bi se nahajal kamen temačnosti, razmišljam, zakaj moram kamen uničiti. Sklenem, da bom ubogal. Vse bližje sem zadnjemu kamnu, ker je pred mano dolg drevored, pri katerem se bo moja pustolovščina zaključila. Nenadoma se pred mano prikaže Diriana, ki mi je sledila, ne da bi jo opazil. Postaviva se v položaj za boj. S prvim urokom strdim v njenem telesu vso kri. Vrsta je na njej. Okoli mene zažge goreči ogenj, ki se mi vse bolj bliža. Hitro pokličem mater naravo, da nad mano izlije vodo, ki pogasi ogenj. Diriano želim onesposobiti z drugim urokom, a me prehiti in me s težkimi uroki zbije na tla. Približa se mi in mi pokaže zadnji kamen. »Saj to ne more biti res, pogubljen sem,« mi odzvanja v glavi. Tako sem izmučen, da se ne morem premakniti in potonem v globok spanec. Zbudim se privezan na drevo in pred mano stoji čarovnik z opeklinami po celem telesu. Kar srh me spreleti. Približa se mi in zakriči: »Zbudil se je!” In v trenutku pritečejo vsi zlobneži k meni. Sprašujejo me o ostalih kamnih, kje so, kam sem jih skirl. Oni ne vedo, da se kamni vsrkajo v telo tistega, ki je kamna vreden. Diriana ga ni bila vredna, zato se ji ni vsrkal. Prav vesel sem, da ne vedo, kje so kamni, in da so v mojem telesu. V obraz jim lažem, a veselje se kmalu konča, ko vidim Diriano z Julijevim dnevnikom v roki.

»Fant ima kamne v telesu, saj so se vsrkali vanj in edini način, da jih dobimo je, da ga ubijemo,” reče.

»Ne, ne smejo me ubiti, če me bodo, bo v čarovniškem svetu prevladalo zlo, saj ni nobenega živečega varuha, da bi to preprečil. Le kaj naj storim?«

Edino, kar mi še preostane je to, da se vrnem v preteklost in ugotovim, kaj je Dirianin največji strah. In s tem ji bom zadal zadnji udarec. Zaustavim čas in prosim kamen, naj me popelje v Dirianino preteklo življenje. Končno opazim njen strah, in sicer je to strah pred svetom ljudi in uličnimi svetilkami. Hitro se spet vrnem v sedanjost, odmrznem čas, izrečem urok in se dotaknem njene roke. Kot bi mignil stojiva sama sredi ceste, obdajajo naju štiri svetilke. Ko končno opazi, kje sva, se začne zvijati in pade na tla. Takrat jo pokončam. Strela udari in luči ugasnejo. Dež stopi njeno truplo in na tleh ostane še peti kamen, ki me ponese nazaj v temačen gozd. Vsi zlobneži se postavijo pred mene, jaz pa jih z urokom uničenja onemogočim. Vsi zginjajo tja, od koder so prišli.

Tako sem rešil čarovniški svet in prav tako svet ljudi. Oddahnem si, lahko si odpočijem.

Po petih letih sem se odločil zapustiti čarovniški svet. Zdaj živim v svetu ljudi, a družine nisem obiskal, saj je bolje, da mislijo, da sem mrtev. V teh petih letih sem spoznal žensko, s katero imam sina Julija. Za moje čarovniške izkušnje pa ne ve nihče, saj bodo za vedno ostale le moje.