Glasovalna številka: P108

Jan Andrejčič, Mariapia Bizjak, Maj Ivaniš, Zala Iva Kerin, Karina Kšela, Eva Lapanje, Ula Likar Tratar, Nace Oven, Matic Pleško, Žan Prešeren,

Blaž Rataj, Primož Skubic, Leja Strgar, Mark Šepec

SANJA SANJA

OŠ Otočec

 

Za devetimi jasami in devetimi potoki je v hrastovem dolu živela veverica sanja. Na zadnji jesenski dan je v bližini starega hrasta, kjer je prebivala kadar je zunaj stisnil mraz, zakopala še zadnji lešnik za zimsko zalogo. Oddahnila si je od napornega dela in se zadnji čas, preden je sneg prekril gozdna tla, odpravila domov, kjer jo je zaspan čakal prijatelj polh poldi. Stisnila sta se v klobčič, se pokrila z listjem in se pogreznila v zimski dremež. Iz dremeža je sanjo zbudilo glasno kruljenje v njenem želodčku, zato se je previdno, da ne bi zbudila poldija, izvila iz klobčiča in se odpravila v hladno, zimsko noč, da bi se malce okrepčala. Strah jo je bilo in zeblo jo je, ko je vsa panična iskala svoje zaloge. A o lešnikih ni bilo ne duha ne sluha.

»le kdo je ukradel moje lešnike?« se je spraševala.  »v bližini živi le stari medved, ki glasno smrči v svojem brlogu. Morda je bila lisica tatica iz smrekovega loga? Pa saj ona vendar ne je lešnikov. Ojoj, kaj pa če je bil polh poldi, ki tako mirno spi in nič mu ne kruli v želodčku.« sanja je glasno zajokala. V tisti temni, hladni noči pa sanja vendarle ni bila čisto sama. Družbo ji je delala teta luna, kateri se je sanja na moč zasmilila. Sklicala je sestrice zvezdice in jim naročila, naj zemljo posujejo s čarobnim zvezdnim prahom. To so storile. Zvezdni prah je stalil sneg, drevesa so ozelenela in obrodila lešnike. Vse naokrog jih je bilo polno. Sanja jih je nabirala, jedla, cmokala, škrtala z zobmi ... Ko jo je nekdo pocukal za rep. Zdrznila se je in poleg nje je sedel polh poldi, v tačkah držal lešnike in jo začudeno gledal. Sanja se je razjezila: »kako si mi lahko ukradel lešnike? Kakšen prijatelj pa si?« »kaj pa vendar govoriš?« jo je presenečeno vprašal poldi. Nato mu je postalo jasno: »sanja, sanjala si. Iz dremeža me je prebudilo glasno kruljenje v tvojem želodčku in škrtanje tvojih zobkov, zato sem se odpravil v mrzlo noč in ti prinesel tele lešnike.« sanja je povesila glavo. Bilo jo je sram, da je prijatelja obtožila kraje, hkrati pa je bila vesela, da so bile vse le sanje. Osramočeno je objela poldija in mu ponudila lešnike, ki ji jih je nabral. Ko sta se najedla, sta se stisnila v klobčič in se pogreznila nazaj v miren zimski spanec. »lepe sanje, sanja.« je še zamrmral poldi