Glasovalna številka: P109

Marsel Česen, Tarhan Dalipovski, Vito Kham, Jure Ljubenović, Mia Milašinović, Maša Potokar, Matija Zrilić, Jan Luka Zupančič

NAVIHANI MILI

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje

 

V Mačjem mestu za Mišjo vasjo je živel mačkon. Črn, košat, dolgodlak in razvajen mačkon. Mačje mesto ni bilo najbolj navdušeno, da je imelo v svoji družbi takšnega razvajenega mačkona. V tem mestu so se namreč znali vsi mački izredno lepo obnašati, se opravičiti, počakati na vrsto, skratka, vsi so bili zelo lepo vzgojeni. Prav vsi, le naš mačkon Patron ne.

Patron je bil čisto poseben mačkon. Mačkon, ki bi mu znani doktorji mačje znanosti rekli, da je mačkon tromblon. Znal je biti namreč zelo nesramen, vihrav, glasen in brezglav. V družbi je težko našel prijatelja.

Kmalu po neljubem dogodku v šoli se ga je za vedno prijelo ime Patron, kljub temu da je bilo njegovo pravo ime Mili. Po Mišji vasi in po Mačjem mestu se še danes govori o tem, kako hitro je znal razjeziti vsakega, ki mu je prišel naproti. Tekel je naokoli in podiral cvetlična korita, ki so jih ravno uredile mačje vrtnarke. V mestni kuhinji je kuharju Bertu na skrivaj tako posolil mlečni riž, da ga nihče ni hotel pojesti. Knjižničarka muca Vika je vedno hitela zaklepati, ko ga je zagledala, saj ji je ob vsakem obisku pomešal vse knjige na policah. Natakarici muci Katki je na pladenj prilepil vse kozarce, policistu mačkonu Redonu pa je skril piščalko. Najraje, ampak res od vseh vragolij najraje, pa je nastavljal pasti s sirom v mišji vasi. V mačjem mestu in v mišji vasi je tako vladal popoln nered in nemir. Mačkona Patrona so vse te vragolije zelo veselile in navduševale. Z vsemi vragolijami se je znal tudi zelo glasno pohvaliti. Kmalu ni bilo niti enega samega kotička, kamor ne bi odmeval slab glas o našem razbojniku. Mačkon Patron je tako vse bolj postajal sam in osamljen. Nihče v mestu se ni želel igrati z njim in nihče ga ni več povabil na obisk. Nekega dne, ko se je Patron zvečer vračal domov, je v mestni hiši videl goreti luč. Takoj se je domislil nove vragolije, ki bi jo lahko ušpičil. Prikradel se je v notranjost in zlezel v luknjo pod odrom. Na odru je vadil mačji bend Hudi mačkoni. Vadili so za nastop, ki naj bi navduševal vse daleč naokoli. Patron je ležal pod odrom in čakal na pravi trenutek za svojo vragolijo. Čakal je in čakal in kar naenkrat ugotovil, da je ostal v mestni hiši čisto sam in da so vsi že odšli. Zamudil je in ni uspel uresničiti svoje lumparije, saj je med poslušanjem glasbe tako užival, da je zaspal. Zbudil se je, ko so vsi že odšli. Ko je tisti dan prišel domov, se je počutil čisto drugače. Bil je veliko bolj umirjen in v uhljih mu je še vedno odmevala glasba, ki jo je poslušal pod odrom. S krempeljčki je začel brenkati po svojih brkih in ustvarjati tako lep zvok, da je ob njem mirno zaspal. Spal je tako mirno, kot še nikoli. Od tistega dne naprej je Patron vsak dan hodil v mestno hišo pod oder in med igranjem Hudih mačkonov brenkal na svoje brke. Pozabil je, da mora početi neumnosti, saj ga je glasba tako umirjala, da je ves čas zapravil za brenkanje na svoje brke. Danes ima mačkon Patron svoj bend in svoje glasbene prijatelje. Ugotovil je, da ga igranje na brke bolj veseli kot vragolije, zato je zamenjal svoj poklic. Če zaprete oči in pustite svojim mislim, da vas odpeljejo v Mačje mesto, boste lahko slišali, kako milo brenkanje se sliši iz mesta – tako milo, da plešejo še miši v Mišji vasi.