Glasovalna številka: P110

Tarhan Dalipovski, Arlina Haliti, Vito Khan, Taja Mehle, Mia Milašinović, Maša Potokar, Žana Ribič, Lenart Šifrar, David Šteh, Mihaela Zorko

ZAKAJ NE MOREM SPATI

OŠ Louisa Adamiča Grosuplje

 

Majhen bel zajček je bil tako prisrčen, da so ga imeli vsi radi. Imel je lepo belo dlako, ki se je na svetlobi svetlikala kot dragulj, na glavi roza ušeska in majhen prikupen siv repek. Puhek je bil najbolj prijazen, igriv, vesel in srečen zajček na svetu. Kljub temu da je bil včasih nagajiv, je imel zelo veliko prijateljev, ki so bili vedno radi v njegovi bližini.

Puhek je živel srečno in skoraj brezskrbno življenje. A kaj, ko mora biti v življenju vedno vsaj kakšen skoraj. Vsak dan se je namreč bal noči. Ni se bal teme, to sploh ne, saj je bil vendar daleč najbolj pogumen zajec. Ravno zato ga je to zelo težilo in o tem ni hotel nikomur govoriti.

Zvečer se je bal oditi spat, ker je čisto vsako noč imel grozne nočne more, da ima še zelo veliko domače naloge. Zaradi utrujenosti, ker je tako slabo spal, je vse manj jedel, bolel ga je trebušček in dlaka se mu ni nič več tako svetlikala. Povsem nejevoljen se je odločil, da bo o tem vseeno spregovoril in prosil prijatelje za pomoč.

Na poti v gozdu je srečal prijateljico zobno miško. »Mala miška, mi lahko, lepo prosim, pomagaš? Imam težavo, saj vsako noč ne spim, ker imam nočne more, da imam še grozno veliko domače naloge. Ko se ves prestrašen zbudim, pa ne morem več zaspati nazaj,« je rekel Puhek miški in jo prijazno gledal s svojimi lepimi očmi. Zobna miška mu je navihano odgovorila: »Lahko ti pomagam, seveda, če mi boš jutri prinesel najmanj deset mlečnih zobkov.« Puhek je vedel, da mu to ne bo uspelo, zato se je zahvalil zobni miški in odšel naprej. Kar nekaj časa je skakljal naokrog, ko je zagledal zmaja, ki je ravno treniral svoj ognjebruh. To je bila prav posebna tehnika bruhanja ognja, s katero je zmaj varoval princesko. Puhek ga je prestrašeno potrepljal po ogromnem zelenem repu. Zmaj je obrnil glavo in zagledal tresočega zajčka. »Mi lahko prosim pomagaš?« ga je prosil s prestrašenim glasom. »Ne vem, misliš, da znam?« mu je odgovoril zmaj. Puhek mu je povedal vse o svoji težavi in zmaj mu je rekel takole: »Lahko ti pomagam, poznam tvojo rešitev, če boš ti potem stražil princesko. Povsem sem že naveličan tega vsakodnevnega napornega in enoličnega dela.« Puhek je vedel, da temu delu ne bo kos, saj je zelo plašen, pa še ognja ne zna bruhati. Žalostno je odskakljal naprej in kmalu za tem je srečal muco. Muca mi bo pomagala, si je mislil. Ona ima dobre izkušnje s spancem in dremanjem. Tudi njej je razložil svojo težavo, ki se mu je zdela vedno večja. Muca se je namuznila, dvakrat obliznila svojo desno tačko in rekla: »Pomagam ti, saj veš, da je rešitev čisto preprosta. Pomagam ti, če mi naloviš desetih lepih, belih in dobro rejenih miši. Danes se mi ne ljubi na lov, ti pa bi mi lahko naredil še malo zaloge.« Zajček je vedel, da je slaboten in da ni dovolj hiter za lovljenje miši. Vseeno je odskakljal do travnika in poskusil, če mu bo uspelo. Bil je že tako utrujen od neprespanih noči, da je bil prepočasen za lovljenje miši. Zahvalil se je za pomoč muci in odšel naprej. Dolgo časa je minilo in nikjer ni bilo nikogar. Naenkrat pa je zaslišal glasen hov hov. Dolgo časa je iskal, ko je zagledal kletko. V kletki je ležal velik rjav kuža. »Hov hov,« je glasno zalajal. »Slišal sem, da potrebuješ pomoč, nasvet ali rešitev. Pomagam ti in ti povem, kako rešiš svojo težavo, če mi pomagaš priti iz te kletke,« je prosil kuža. Puhek si je zares želel pomagati kužku in ga izpustiti na prostost. Grizel je in grizel, praskal po kletki in se trudil na vse načine uničiti ključavnico za kletki. Še bolj kot rešiti svoj problem je želel zdaj pomagati kužku. Vse je dal od sebe, a nič ni bilo dovolj. Zahvalil se je kužku in odšel naprej. Srečal je geparda. Glede na to, da je gepard hitra in mogočna žival, se je hitro skril. Vedel je, da gepardi zajčke lovijo in jedo, ampak se je kljub temu opogumil in si rekel: »Pa naj bo, kar bo. Izgubiti nimam kaj, saj sem že tako ali tako čisto obupan.« Gepard ga je zagledal. Postavil se je v prežo za lovljenje in se pošteno obliznil. Zajček je skočil pred geparda in hitel razlagati, kako ne spi, kako je prosil za pomoč že veliko živali in kako je kuža v težavah, ker ne more iz kletke. Gepard se je spomnil, kako je iz kletke nekoč prijatelj rešil njega, nato pa se odločil, da kužku pomaga.

Puhek ga je odpeljal h kletki in s skupnimi močmi jima je uspelo pregrizniti vrata. Kuža je bil presrečen in kar ni mogel verjeti, da se je zajček res vrnil nazaj in mu pomagal. Puhek je za hip pozabil na svoje težave, nato pa se je poslovil in se hotel vrniti domov. Gepard mu je rekel takole: »Zajček, če se slučajno spet zbudiš ponoči, zapri oči in se spomni na mamino taco, ki te je božala takrat, ko si bil prestrašen ali žalosten. To te bo umirilo in zaspal boš nazaj.« Puhek se je zahvalil, pomahal v slovo in se obrnil proti domu.

Prijazni kuža je glasno zalajal in rekel: »Preden greš spat, vedno preveri, ali imaš narejeno domačo nalogo. Pripravi si torbo in se prepričaj, da imaš vse potrebno. Tako te nobena nočna mora ne bo mogla prepričati, da imaš še goro domače naloge.«

»Pa lahko in mirno noč,« je še zalajal kuža. Puhek kar ni mogel verjeti, da je rešitev za njegovo težavo tako preprosta. Od tedaj in do danes vsako noč spi mirno kot polhek.