Glasovalna številka: P128

Adna Budimlić

TELEFON, KI MU NIKOLI NE ZMANJKA BATERIJE

OŠ Martina Krpana Ljubljana

 

Nekoč, pred davnimi, davnimi časi, ko mobilnih telefonov še niso poznali, je živela deklica Luna. Zelo rada je klepetala s svojimi prijateljicami iz sosednjega plemena. Pogovarjale so se o tem, kakšna oblačila iz živalske kože in krzna so v modi, kakšen nakit iz naravnih materialov si želijo izdelati, izmenjevale so si kuharske recepte, skupaj so nabirale gozdne sadeže in se z njimi sladkale. Nekega dne je ena od njenih najboljših prijateljic zbolela. Ker ji je družinski zdravilec zapovedal strog počitek v postelji, ki jo je takrat predstavljal prostor na tleh, pogrnjen z živalsko kožo, se je deklica počutila nenavadno osamljena. Luna, si je, skupaj z ostalimi prijateljicami izmislila način, kako bi kljub zapovedi zdravilca lahko klepetale med seboj. Med nabiranjem gozdnih sadežev so deklice namreč opazile zelo velik oreh, rjave barve, ki je bil pokrit z rjavimi dlačicami. Njihovi starši so jim povedali, da gre za kokosov oreh. Z veliko truda in pomoči svojih starejših bratov, so dekleta kokosov oreh prepolovila, čezenj napeljala vrvico iz naravnih materialov in jo pritrdila z vozloma na obeh koncih. »Slušalke« telefona je Luna poslikala s prijateljici najljubšimi naravnimi barvami. »Telefon« je bil nared. Luna ga je, skupaj s sporočilom, ki so ga napisale njene prijateljice predala mami bolne prijateljice, ta pa ga je predala bolni hčerki. Prijateljica je bila »telefona« neskončno vesela. Tako so deklice brez prestanka lahko klepetale, si izmenjevale novosti … Najbolje pa je bilo to, da temu telefonu, za razliko od današnjih, modernih mobilnikov nikoli ni zmanjkalo baterije. No ja, razen v trenutku, ko so deklice od utrujenosti zaspale.