Glasovalna številka: P142

Hana Pikalo

PRAVLJICA ZA LAHKO NOČ

OŠ Martina Krpana Ljubljana

 

Nekoč je živela deklica Bina. Imela je zelo rada punčke. Njena najljubša je bila Nina, brez katere ni mogla zaspati, saj jo je imela zelo, zelo rada. Nekega dne pa je Bina v vrtcu izgubila svojo punčko Nino. Jokala je in jokala. Mama in očka nista vedela, kaj narediti in nista vedela, kaj je narobe, zato sta jo vprašala: »Bina, kaj je narobe?« Bina je povedala, da je v vrtcu izgubila svojo Nino. Mama in očka sta jo skušala potolažiti z besedami: »Ne skrbi, kupili bomo novo.« A Bina se ni vdala. Vedela je namreč, da enakih Nin, kot je njena, ni. Nobena na sebi nima travnega madeža, ki ga je punčka iz cunj dobila med njuno igro na travniku. Ali madeža slastnih borovnic, ki ga ni mogel odstraniti niti najboljši pralni prašek. Bina je jokala in jokala, ob tem pa tožila, da je vrtec velik in punčke ne bo kaj kmalu našla. »Seveda jo boš. Že jutri,« ji je rekla mama. A Bina je vztrajala: »Ne, hočem jo imeti zdaj. Saj vesta, da jaz ne morem spati brez Nine.« »Boš pa spala pri nama,« sta rekla starša. »Nočem spati v vajini postelji,« je rekla Bina. Mama in očka sta se spraševala, kaj naj naredita. Mama je Bini rekla: »Pridi, gremo v vrtec pogledat, ali je Nina morda tam.« Bina je vsa jokava rekla: »No, pa pojdimo.« In so šli. Iskali so Nino po vseh kotih. Tudi na stranišču so pogledali. Pogledali so še v igralnico, v kateri je čakala Nina. Bina je zvečer, v objemu svoje Nine, mirno zaspala in sanjala lepe sanje.