Glasovalna številka: P148

Tinkara Mak

IZGUBLJENI PRAŠIČEK

OŠ NH Rajka Hrastnik

 

Živela je deklica, ki ji je bilo ime Anika. Bila je še dojenčica. Vsako noč je jokala, ker je pogrešala mamico in ni mogla zaspati brez nje. Ob rojstvu je Anika dobila veliko igrač, ki pa ji niso bile preveč ljube in zanimive. Dokler ji ni babica podarila prašička, ki je bil drugačen. Bil je mehak, iz stiropora in pliša in Aniko je sproščalo, ko ga je mečkala in stiskala. Mamica ji ga je položila v posteljo za lahko noč in Anika je lahko končno zaspala brez nje in njenega glasu ob njej.

Tako ji je prašiček delal družbo vsak dan in vsako noč. Brez njega ni mogla več zaspati. Bil je njena najljubša ninica.

Anika je rasla in rasla in ko je bila stara že skoraj dve leti, so s starši šli na morje. Bila je posebna noč. Noč, kjer je povsod odmevala glasba, na plaži je bilo polno ljudi in ob polnoči so uprizorili ognjemet. Tudi Anika se je odpravila tja s svojima staršema in seveda s svojim dragim prašičkom. Ker je bila velika gneča, so jo starši peljali kar v vozičku in prašiček je bil z njo. Tam je Anika plesala, dobila penico in na koncu utrujena zaspala v vozičku. S starši so se vrnili v hotel. Ko so prispeli do sobe, so Aniko položili v posteljo. Takrat pa se je zbudila in si zaželela svojega prašička. Mamica ga je šla iskat v voziček, vendar ga ni bilo v njem. Iskala ga je in iskala, vendar prašička ni bilo. Na pomoč je prišel še Anikin očka in oba z mamico sta ga iskala, vendar ga nista našla. Anika je jokala in jokala ter klicala: »Kje je moj šiček?« Brez njega ni mogla zaspati. »Šičeeek, kje je šičeeeeek? Šičeeek!« Vendar prašička ni bilo. Očka se je odpravil nazaj ven in šel iskat prašička po vseh poteh, koder so hodili. Vendar prašička ni bilo. Naslednji dan sta Anikina starša spraševala vse, če je kdo videl plišasto igračko, vendar nihče ni vedel zanjo.

Tisto noč pa je deklica Ema našla prašička na tleh ob poti. Metala ga je povsod, saj je bila igrača zdelana in zanjo je bil to le ničvreden prašič. Z njim je grdo ravnala. Ko se ga je končno naveličala, ga je vrgla visoko v zaraščeno grmovje, kjer je obtičal globoko v trnih. Sam, zapuščen.

Anika pa ni in ni mogla zaspati, saj ob njej ni bilo njenega prašička. Vsi sorodniki so ji kupovali najrazličnejše prašičke, vendar noben ni bil pravi in noben ni dišal tako kot on. Ko so ji prinesli novega, je vsakič odločno rekla: »To ni moj šiček!« In jih zavrnila.

Čez nekaj let je prašička nadomestil Anikin mlajši bratec Jure. Z Aniko sta se skupaj igrala, risala, se rolala, brcala žogo, igrala namizni tenis, ob večerih pa sta se pogovarjala pozno v noč. A  zgodba o prašičku je bila še vedno živa.

Ko je Anika postala mamica, se je z družino vrnila v mesto ob morju, kjer je kot majhna punčka izgubila svojo najljubšo igračko.  Nekega dne so šli na sprehod ob obali in glej! Aniko je vleklo h grmovju, čeprav ni vedela, zakaj. In kdo je bil v njem? Njen ljubi prašiček! Bil je umazan, raztrgan in zbledel. Vendar ga je vseeno prepoznala. Objela ga je in ga odnesla domov, kjer ga je skrbno očistila in zakrpala. Z veseljem ga je podarila svoji hčerki Eli, ki ga je bila zelo vesela. Takoj ga je odnesla v posteljo in rekla: »Mami, ta bo pa z mano spal!« Anika se je zasmejala in rekla: »Veseli me, da ti je všeč. Tudi meni je ta igračka nekoč pomenila vse. Le pazi, da je ne izgubiš. Kajti tebi lahko pomeni veliko, nekomu, ki jo bo našel, pa bo zanj le umazana igračka s tal.«