Glasovalna številka: P152

Aljaž Slaviček

SKRIVNOSTNI ŠKRAT

OŠ Log-Dragomer

 

Neko noč se je deček odpravil spat. Mama mu je začela brati pravljico za lahko noč z naslovom Škrat. Pravljica je pripovedovala o dečku, ki je šel spat, ko je deček ugasnil luč, se je čudežno odprlo okno.

Deček je prižgal svetilko in gledal naokrog, ni videl nič. Ko je ugasnil svetilko, je zagledal zelene oči. Prižgal je svetilko in zagledal škrata. Vprašal ga je, kaj tu dela. Škrat mu je odgovoril, da so ga drugi škrati odgnali, ker je razbil krožnik. Deček je vprašal škrata, zakaj bi ga odgnali, saj imajo več krožnikov.

»Kje pa«, je rekel škrat.

»Imamo en krožnik s katerega vsi jemo«.

»In koliko dolgo traja, da se vsi nahranite?«

»Pol ure«, je rekel škrat.

»Potem pa vas je res malo«, odgovori deček.

»Ne, nas je tisoč in dva, sem nas preštel.«

»Ampak imamo sto metrski krožnik v višini deset metrov!«

»Vau, je rekel deček, mogoče vam lahko pomagam«.

Škrat je šel domov. Deček je zjutraj vzel svoj denar in šel v trgovino. V trgovini je kupil plastične krožnike, ker manj stanejo. Zvečer je prišel škrat. Skupaj sta po temi šla v središče gozda. Tam sta odstranila listje in pritisnila na gumb. Ko sta pritisnila na gumb so se tla odprla in če si pogledal dol v luknjo, si lahko ugotovil, da je globoka toliko, da  ne vidiš konca. Škrat je rekel: »Pridi«, in skočil v luknjo. Deček se je opogumil in skočil za njim. Padla sta v morje. Ker nista mogla dihati, je prišla velikanska riba in ju pogoltnila. V ribi sta lahko spet dihala, ko sta padala po požiralniku do želodca. V želodcu je bilo škratje mesto. Odšla sta do poglavarja škratov.

Poglavar je vprašal: »Kaj delaš, razbijalec krožnikov in koga imaš sabo?«

»To je človek«, je rekel škrat.

»Deček je rekel , da bi rad samo pomagal.«

»Kako?« je vprašal poglavar.

»Namesto sto metrskega deset metrsko visokega krožnika sem vam prinesel dva tisoč plastičnih krožnikov« je rekel deček.

Poglavar je premišljeval in se na koncu odločil, da jih vzame. A deček je rekel, da mu jih da samo, če lahko škrat ostane pri njih in tam ostane tudi celo svoje življenje. Poglavar se je strinjal in vprašal dečka, če lahko tudi on ostane pri njih.

Deček je rekel: »To noč, pa še kdaj na obisk.«

Tisto noč so se zabavali in poskusili jesti na novih krožnikih. Ob petih zjutraj je deček, preden je šel, vprašal škrata: »Koliko si star?«

Škrat mu je odgovoril: »Najstarejši, trinajst tisoč let«.

Deček je odšel domov tako, da je požgečkal ribo, ki je kihnila in ga izstrelila v gozd. Potem pa je sam odšel peš domov. Doma je zaspal in še večkrat odšel v škratje mesto. Ko je mama končala pravljico je njen sin o škratu sanjal celo noč.