Glasovalna številka: P156

Ela Ramšak

ERIKOVE DOGODIVŠČINE

OŠ NH Rajka Hrastnik

 

Nekega zimskega večera, ko je nežno snežilo, je mama svoji hčerki Neli dala poljubček za lahko noč. Nelina mama je bila noseča. Trebušček je bil že zelo velik in vsi so komaj čakali malega Erika. Mamo in očka je seveda skrbelo, kako bodo zmogli, saj jim je že sedaj primanjkovalo denarja. Ko je Neli zaspala, je mama ugasnila luči, očka je ugasnil televizor in se je začelo. Mali Erik se je odločil priti na svet. V hiši je postalo zelo živahno in glasno, Neli se je zbudila, prihitela v spalnico in zagledala malo štručko, svojega bratca Erika. Bila je presrečna. Mami je bilo toplo pri srcu, ko je videla ljubezen med njima, kajti bala se je, da Neli ne bo tako všeč mali bratec. Minila so leta, ko sta se oče in mama odločila, da ne moreta več skrbeti za oba otroka in bo moral mali Erik od doma. Ko je Neli slišala za to odločitev, je padla v jok in niso je mogli potolažiti, hotela je svojega bratca. Nič ni pomagalo, odpeljali so ga v sirotišnico. Še prej pa mu je Neli dala fotografijo, na kateri sta se skupaj veselo igrala. Rekla mu je, da mu bo tako vedno ostala v spominu, da ga ima zelo rada in bo vedno mislila nanj. Ko je Erik prispel v sirotišnico, je bil zelo prestrašen. Ni vedel kaj se mu bo tam zgodilo, ali ga bodo imeli radi, se lepo z njim pogovarjali, zanj skrbeli… Po tednu dni, je prišla družina, ki si je v svoj dom želela odpeljati fantka. Zagledali so Erika, bil jim je takoj všeč in so ga vzeli s sabo. Ko so prišli, je Erik dobil svojo sobo in si nad posteljo takoj prilepil fotografijo, ki mu jo je dala Neli. Tu se je Erik dobro počutil, lepo so skrbeli zanj in imel je veliko prijateljev. Prav vsakemu je vedno pokazal fotografijo svoje sestrice. Leta so tekla in Erik je dopolnil 10 let. V šoli in doma se je najraje igral s svojim najboljšim prijateljem Borom. Velikokrat sta se pogovarjala o Erikovi preteklosti. Odločila sta se poiskati Erikovo pravo družino. Po pouku sta si napolnila nahrbtnike in odšla. Ko se je stemnilo, se je Erik hotel vrniti, a Bor ni popustil, saj je vedel kako zelo bi njegov prijatelj rad videl svoja starša in sestro Neli. Odšla sta naprej. Bila je že trda tema, ko sta prišla do gozda. Bor je pogumno stopil naprej, Erika pa je spet malo zvilo, a se ni dal. Pot jima je prekrižal ribnik skozi katerega bi morala plavati. Erik je bil prepričan, da je v njem krokodil, Bor pa se mu je le smejal. V tistem trenutku pa je iz vode res začel prihajati krokodil. Od strahu sta oba splezala na drevo. Z njega so visele liane, hitro sta se pograbila vsak za svojo, se zavihtela in skočila na drugo stran. Še dolgo sta hodila, nato pa omagala na gozdnih tleh in zaspala. Zjutraj sta nadaljevala pot, se lovila in igrala. Prišla sta v veliko mesto. Slišala sta glasno glasbo in ji sledila. Ugotovila sta, da sta na karnevalu. Izkoristila sta priložnost in se udeležila nagradnih iger, jedla sladkorno peno in se zabavala. Pri stojnici sta srečala dva skrivnostna moža. Mislila sta, da sta čarodeja, a sta kmalu ugotovila, da sta tatova, saj sta ju videla krasti denar. Bor je šel k njima in se pretvarjal, da je tudi on tat. Nagovoril ju je, da naj ženski, ki je stala pred njimi ukradeta torbico. Tatova sta bila takoj za, medtem pa jima je Bor držal vreči z ukradenim denarjem in pomignil Eriku naj posvari žensko. Ko sta tatova hotela ženski ukrasti torbico, sta Bor in Erik z njunim denarjem oddrvela v množico ljudi in zbežala. Denar sta nesla na policijsko postajo, povedala opis obeh tatov. Bila sta prava heroja, saj so tatova kmalu prijeli, denar pa vrnili lastnici stojnice. Po tej dogodivščini sta nadaljevala svojo pot, prišla sta do pristanišča. Dišalo je po morju. Bilo jima je zelo vroče, zato sta hitro skočila v vodo. Iz obale pa sta slišala moškega, ki je ponujal zastonj vožnjo do sosednjega mesta z najboljšo ladjo. Takoj sta bila na obali in čakala v vrsti na vožnjo, saj sta bila prepričana, da je Erikova družina v sosednjem mestu. Nekaj časa so pluli, ko je ladja kar naenkrat obrnila in se začela vračati v pristanišče. Bila sta žalostna, a vedela sta, da bosta že našla drugo rešitev. In res, na obali je stari ribič polnil svojo barko in se počasi odpravljal na lov. Prosila sta ga, če ju vzame zraven in lahko mu povesta, kje so jate rib, ki sta jih videla z ladje. Ribič ju je z veseljem vzel. Bila sta dobra družba. Pogovarjali so se, se smejali in nalovili veliko rib. Stari ribič je znal dobro pripovedovati zgodbe iz časov, ko je plul z veliko ladjo in imel svojo pravo posadko. Kmalu so sredi  morja zagledali še en čoln. Male pikice v daljavi so postajale vedno večje in večje, ko je Erik zavpil:« Neliiiiiiiii!« In res, na čolnu so bili njegovi starši in sestra. Od veselja so vsi poskakali v vodo in se objemali. Po prvem navdušenju jih je stari ribič vse odpeljal nazaj na obalo. Zahvalili so se mu in odšli domov. Domov, k Eriku in njegovi pravi družini. Sklenili so, da se nikdar v življenju več ne ločijo. Prav nikoli pa Erik tudi ni pozabil staršev, ki so ga sprejeli v novi dom, zato se je odločil, da jih prosi, če se preselijo bliže k njemu, da se bodo bolj pogosto videvali. Prav tako pa je storil tudi Bor, saj si brez njega ni predstavljal življenja.