Glasovalna številka: P162

Eliza Vaupot

PRIJATELJSTVO

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Nekoč je v majhni vasi živel fant po imenu Maj. Nekega jutra, ko se je sonce že začelo prebujati, se je v vas pripeljal majhen kovinsko črn avto. To je bilo za vaščane, ki so živeli v prilično majhni, pravljični vasici, kjer se je le redkokdaj zgodilo kaj novega, veliko presenečenje. Vaščani, ki so brž prihiteli na ulico, so z  radovednim pogledom  spremljali  vozilo, ki se je ustavilo  pred majhno, na pogled skrivnostno hišo, saj je bila že dolgo zapuščena in vsa poraščena z zeleno vzpenjalko, tako močno, da so se še okna komaj videla izpod nje. Zadržali so dih in napeto čakali trenutek, ko je iz avta stopil majhen možicelj, ki je v  desni roki  držal razprt dežnik, čeprav ni deževalo, v levi roki pa rdečo zelen kovinski kovček. Ni pogledal ne levo, ne desno,  hitro je vstopil v hišo in  težka lesena vrata so se silovito zaprla za njim. Otroci, starši,  babice, dedki, mladi in stari so šepetali: »Smo dobili novega soseda, mar ni čuden, pa tako je majhen, le kdo bi to bil?« so se začudeno spraševali. Majhen možic je bil  cel teden v hiši, niti na okno se ni prikazal. Nihče ga ni nikjer videl. Bil je osamljen, čeprav je bil navajen samote, saj ni poznal nič drugega  kot dolgočasno življenje za štirimi stenami. Po malem si je želel družbe, a kaj, ko brez povabila pač ne moreš  pričakovati prijateljev, sploh pa ni vedel, kdo bi se želel družiti z njim. Sosedovi in okoliški otroci  so potihoma in boječe hodili k hiši in skozi zapuščena okna, ki so sicer bila že očiščena,  gledali v temačno notranjost, a videli so bolj malo, saj v nobeni sobi ni gorela luč. Ko so se prestrašeni vračali zvečer domov, so staršem hiteli pripovedovati: »Ta možicelj je čarovnik, kamorkoli pogledamo, nikjer ga ni!« Maj je premišljeval, kako bi izvedel, kje se skriva ta majhni možicelj, kdaj hodi ven in kaj vendar počne. Nekako se mu je zdelo, da ima dobro srce in da ni tako zelo strašen, kot se  je njemu in njegovim prijateljem najprej zdelo. Premišljeval je in premišljeval in se domislil, do morda hodi iz hiše zvečer, ko gredo otroci spat. Maju  radovednost ni dala miru, zato se je odločil, da bo zadevo raziskal do konca. Ko je začelo sonce zahajati, je vzel svetilko in se odpravil proti možičljevi hiši. Postavil se je ob rob ograje, saj je  od tam imel na očeh vso dvorišče z vhodnimi vrati vred. Čakal je in čakal ter iz minute v minuto postajal bolj zaspan. Bila je že tema, ko so Maja  iz dremeža prebudila težka škripajoča vrata, ki so se začela odpirati. Maja je dvignilo v zrak kot raketo, s svetilko je posvetil  v možičljevo majhno  postavo, ki se mu je približevala.  Maj ni uspel odpreti usta, ko se je možičljevega krika: »Aaaaaaaaaaaaaaaaa!« tako ustrašil, da mu je svetilka padla iz rok in bi se najraje pobral od tam, kjer je bil, kolikor bi ga nesle noge.

»Zakaj svetiš s svetilko? Ugasni jo, prosim,«je umirjeno dejal možicelj, ki je vzravnano stal pred Majem. Maj je ugasnil svetilko in ga tiho vprašal: »Kdo pa si? Zakaj hodiš ven ponoči? Si res čarovnik?« Možicelj ga je premeril od nog do glave in ker se mu je Maj na prvi pogled zdel prijeten fant, mu je prijazno odgovoril: »Sem Ludvik. Ven hodim ponoči, ker mi sonce lahko poškoduje kožo. Žal imam eno redkih bolezni, ki me ni prikrajšala le za mojo velikost, temveč si tudi s soncem ne podaja roke. In ne, nisem čarovnik! Pa ti, kdo si pa ti?« »Jaz sem Maj,« je le-ta komaj izdavil in obstal kot vkopan. Ludvik se ga je odkrito razveselil, saj že dolgo, predolgo ni z nikomer klepetal. Prijazno ga je povabil v hišo. Ko  je Maj vstopil v staro zapuščeno hišo, je bil prijetno presenečen. Hiša je bila veliko večja, kot je bila videti, vse je bilo pospravljeno in tako čisto. Če se je na zunaj zdela zapuščena, je bila znotraj pravo nasprotje. Skozi vrata kuhinje je v dnevni sobi zagledal vlak z vagončki in tirnice, ki so vodile naprej po hodniku v vse sobe. Po celi hiši je bilo veliko igrač, lego kock, sestavljank,…ni mogel verjeti svojim očem. »Čemu imaš vse te igrače?« ga je radovedno vprašal. Ludvik pa je le zamahnil z roko in odvrnil: »To so bile moje igrače, ko sem bil še majhen in nikakor se nisem mogel ločiti od njih. Zdaj mi krajšajo čas, ko sem sam.« Morda pa čakajo na otroke iz naše vasi, kaj meniš?« ga je vljudno vprašal Maj. Ludvikov pogled se je obrnil v tla in žalostno rekel: »Le kdo bi se želel igrati z mano v tej hiši, pa tudi star sem že.«

Maj se je molče poslovil in celo pot do doma premišljeval, kako bi lahko Ludviku pomagal. Res je bil Ludvik že v letih, ampak bil je dobrega srca, vljuden in spoštljiv. Maj je dolgo v noč  premišljeval, vse dokler ga ni premagal spanec. A ni bilo zaman. Naslednji dan je sklical vse svoje prijatelje in jim najprej zaupal veliko odkritje.  Staknili so glave in se v en glas odločili, da pomagajo ubogemu Ludviku. Prosili so starše za pomoč. Očetje so jim naredili leseno ogrodje, mamice pa so sešile streho, ki ni prepuščala sončnih žarkov. Skupaj so se napotili do Ludvikove hiše, mu postavili streho na njegovem dvorišču tik ob hiši in ga poklicali. Ludvik je prišel ven ves objokan: »S čim sem si pa to zaslužil?« je hlipal.

Maj se je nagajivo nasmehnil, pomežiknil prijateljem in pokimal staršem:« To boš pa še videl, v naši vasi namreč nikoli ni prostora za osamljene prijatelje, sploh pa ne za takšne, ki mislijo, da so »majhni«. V resnici so VELIKI.«