Glasovalna številka: P163

Lan Krištofelc

MODRI PLANET

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Nekoč so Lan, Jaša in Teo odšli nabirat gobe. Dobro so se razumeli, pogovarjali so se, smejali in prepevali in nič hudega sluteč hodili  globoko v notranjost gozda, globje kot kdaj koli prej. Ko so se začeli spraševati, katera pot jih vodi nazaj do doma, so za seboj zaslišali brenčanje čebel, ki so bile močno razdražene. Najbrž so jih fantje zmotili pri pomembnem delu in to sploh niso opazili. Začeli so brezglavo dirjati v strahu, da jih čebele ne bi  dohitele in popikale, kar si pa mladi fantje nikakor niso želeli. Kar naenkrat se je pred njimi pokazala jama, ki je skozi skalovje vodila navzdol, neznano kam. Popadali so v njo drug za drugim, brez oklevanja, samo, da ubežijo roju brenčavih čebel. Prileteli so na svoje ritke,  kot po toboganu v bazen, le, da je bil pristanek tokrat trši. Ni jim bila mar bolečina. Tema, skozi katero je pronicala medla svetloba in pri življenju držala le malo rastlinja,  jim je pošteno nagnala strah v kosti, saj so pred seboj videli popolnoma drug svet, ki ga niso poznali. Začudeno in hkrati radovedno so gledali okoli. Trudili so se opaziti barvne odtenke, vendar to ni uspelo nikomur izmed njih. To ni bilo mogoče. Vsi trije so videli le eno in edino- modro barvo. Listi nizkega grmičevja so bili modri, trava je bila nekoliko temnejša, a še vedno modra in tudi cvetovi čudnih oblik so bili modri v vseh možnih odtenkih. Niso se prav dolgo razgledovali, ko jih je objel neznan, ampak prijeten vonj, ki jih je tako mamljivo vabil, da so mu brez besed sledili, drug za drugim. Tema se je začela mešati s sončnimi žarki, ki so jim stalno bolj prihajali naproti. Tako so vedeli, da ima jama izhod.  Vonj je postajal vse močnejši in še preden so dobro prišli iz jame, so pred seboj zagledali veliko jezero. Ne boste verjeli, tudi to je bilo  modro. Začudeno so se spogledali, saj nihče izmed njih ni vedel, da imajo v gozdu, ki so ga nič kolikokrat prehodili po dolgem in počez, jezero, sploh pa ne tako veliko in tako modro. Hoteli so zabresti v vodo. OJOOOJ. Nemogoče! Voda se jim je po vsakem koraku začela umikati in pred seboj se jim je zopet črtala pot, ki je vodila na naslednji breg. Spet niso  mogli verjeti svojim očem. »Kaj se dogaja,« je tiho vprašal Lan. »Kam nas vodi pot, izgubili smo se,« je dodal Jaša »Domov bi šel, lačen sem,« je v rokav zahlipal Teo. Še preden je Teo izgovoril vse besede, so na bregu zagledali vsa mogoča sadna drevesa z zrelimi sadeži. Zopet se niso mogli načuditi svojim očem: modre hruške, modra jabolka,  modre breskve, na tleh modre borovnice… Bilo je prav čudno. Ko so hoteli kakšen sadež utrgati, se jim je le-ta umaknil. Lan je zagledal sredi modre trave nekoliko svetlejšo jabolko, želel ga je pobrati. A ko se ga je dotaknil, se je slastno jabolko spremenilo v grozne pošasti, ki so z dolgimi rokami krilile proti njim, jih klicale po imenih: »Laaan, Teoooo, Jaašaaa« in jih hotele požreti. Jaša, Lan in Teo so se le stisnili v objem in v trenutku, ko so z grozo v očeh čakali, kaj se bo zgodilo, so se zbudili. Bili so stisnjeni ob robu jame in nad njih se je sklanjalo ogromno glav, ki so še vedno klicale: »Laaan, Teoooo, Jaašaaa.« To niso bile pošasti, temveč gasilci, pravi gasilci v rdečih oblačilih. Fantje so se spogledali in vsak zase je po tiho razmišljal: »Kako so lahko gasilci rdeči, saj bi morali biti modri. Tudi trava je zelena in cvetovi niso modri, temveč rumeni. Le kako to, saj smo na modrem planetu in tu bi moralo biti vse modro.« Gasilci so fante s skritim nasmeškom in dobrim občutkom, da so fante našli žive in zdrave, pospremili domov, kjer so jih pričakali domači in jih objeli. Skrbelo jih je zanje, saj se cel dan niso vrnili iz svojega potepanja. Fantje so zbranim hiteli pripovedovati zgodbo o Modrem planetu. Odrasli pa so se le nasmihali in mislili, kako bujno domišljijo imajo njihovi otroci. Toda Lan, Jaša in Teo so bili prepričani, da to ni bila le domišljija: »Mogoče so bile sanje, če so res zaspali v jami, morda pa so res vstopili v skrivnostni modri svet, ki se začne v jami in konča tam daleč nekje, v vzporednih svetovih, tam daleč na robu vesolja.« Vsak dan bolj so fantje verjeli, da so našli Modri planet in odločili so se, da ga znova poiščejo, ampak šele, ko bodo starejši in ko bodo sami poznali pot nazaj domov. Kajti, misel na to, da jih gasilci ne bi našli in bi morali ostati na Modrem planetu, jim nič preveč ni bila všeč. Lan, Teo in Jaša so bili srečni, saj so se zvečer lahko stisnili k svojim staršem in v njihovem objemu sladko zaspali, še vedno pa je njihov pogled bil usmerjen skozi okno proti nebu, kjer so iskali modro piko, ki bi lahko bila njihov Moder planet.