Glasovalna številka: P166

Jakob Bat Zupan

STROJ, KI URESNIČUJE VSE ŽELJEI

OŠ Danila Lokarja Ajdovščina

 

Čez mnogo, mnogo let…

Nekega dne sem v mestu Kaminkje videl stroj, ki lahko uresniči čisto vse želje sveta!

Samo na majhno odprtino RAZLOČNO poveš, kaj hočeš dobiti in že imaš.

Vsak dan si je prišlo izpolnit željo več deset tisoč ljudi.

Po kakšnem mesecu ali dveh je že vsem zmanjkalo glasu, ker so na odprtino kričali, da bi dobili tisto, kar hočejo. Niso mogli več razločno govoriti, zato stroj ni več dal tistega, kar so hoteli.

Brkati mož se je nad tem jezil in ga začel boksati in brcati. Ko je odšel, je samo še eden dobil, mislim da barbiko, čeprav je naročil barvice, potem pa se je stroj pokvaril.

Ko so ljudje naročali, kaj hočejo, se je z vrha stroja zakadilo, stroj se je zatresel in zaropotal in se potem umiril.

Da bi stroj čim prej deloval, je župan poklical mehanike in urarje, saj je njegova notranjost bolj spominjala na večji mehanizem ure in haubo (sprednji del avtomobila), kot na stroj.

Nihče, ki je prišel, ni mogel popraviti stroja, še s skupnimi močmi ne (to še ne pomeni, da so neumni, ampak, da je stroj zapleten).

Mesto so spremenili v areno za dvoboje. Vsak je mislil, da je drugi pokvaril stroj. Tako je bilo nekaj let, dokler ni prišel Pepeštajn, ki je bil po poklicu  inženir in ne boste verjeli kdo je bil njegov pra pra pra pra pra pra dedek. Bil je Albert Einstein (po naše Albert Ajnštajn).

Inženir Pepeštajn je delal različne stroje, na primer stroje, ki so delavcem v tovarnah zelo olajšali delo, stroj, ki je bil najbolj podoben človeku, najboljšo raketo na svetu, bojne stroje ... Z bojnimi stroji se je že bojeval, stroje, ki so pomagali pri delu v tovarnah, je že preizkušal, z raketo je že letal po vesolju, saj je bil edini na Plutonu. Nekega dne pa se je bojeval s svojim najboljšim robotom, ki ga je tako močno udaril, da je letel čez pet mest in elegantno pristal v globoki reki. Prinesla ga je naravnost v mesto Kaminkje.                          

Vprašal je, zakaj se tu vsi pretepajo. Eden in edini, ki se ni pretepal, Prijaznijaz, mu je rade volje povedal, kaj se tu dogaja. Na skrivaj sta prilezla do stroja.

Inženir je odprl strojeva vratca in stopil vanj. Notri se je spotaknil ob žici, ki sta se pretrgali. Z namenom, da ju pravilno poveže, ju je prijel v roko, a kaj, ko so se mu ravno v tistem trenutku zaradi strahu zatresle roke in žici je napačno povezal.

Tisti trenutek so se mu je pod nogami prikazala vrata in padel je skozi. Pristal je v drugem vesolju, ki je bilo podobno našemu Osončju, obdanemu z zrakom, a vseeno breztežnostni prostor. Po sto šestdesetih zamahih prsnega plavanja, (da se je po neznanem vesolju lahko premikal), je prišel na neznano gmoto, a ko je na njej videl ljudi, je ugotovil, da je to malo spremenjen njegov planet, ker se je na njem ustavil čas.

A ne za vse.

Nedaleč so živeli roparji, ki so z lahkoto pokradli vse zaklade hiš na tem svetu, saj so lahko v hiše prileteli skozi dimnike in jih nihče ni lovil.

Zaradi kričanja in hvaljenja jih je Pepeštajn z lahkoto našel.

Sprva jih je mirne duše opazoval, potem pa se je spomnil, da bodo koncu ulice sledile še tri bogate hiše, potem pa bo sledila najbogatejša in to njegova. Moral jo je zavarovati! Zmuznil se je do nje.

Začel je z delom. V grm je dal prvi akumulator, ki je okoli hiše ustvarjal gravitacijski prostor, potem je okoli nje polil prozorno lepilo, pred vhodna vrata je postavil omaro veliko loncev, ki so bili polni barve. Svoj drugi akumulator, ki je bil neviden, je povezal s pipo v stranišču in vrv s strehe povezal z lopo.

Po petih minutah so prišli roparji do njegove hiše. Takoj, ko so se napotili proti oknu, padejo dol in se s čevlji prilepijo na tla. Nato so si čevlje sezuli in skočili čez preostalo lepilo.

Ko so prišli do vhoda, so začeli potiskati omaro. Zvrnila se jim je na glavo in zato so bili vsi pisani, saj jih je oblil kup loncev polnih različnih barv. Vstopili so v hišo in šli do umivalnika, ki jih je tako močno stresel z elektriko, da so se jim lasje dvignili in jih je treslo toliko časa, da so prišli skozi glavna vrata na dvorišče ter se tam prilepili na ploščice za vse večne čase, saj nogavic niso nosili, da bi si jih sezuli in se tako rešili.

Ven je prišel Pepeštajn, si čez lepilo postavi deske in šel v mesto Kaminkje. Šel je do stroja in splezal vanj. Ko je prišel do tistih dveh žic, ob katere se je prej spotaknil, jih je prijel in pretrgal, jih napačno povezal in skočil skozi portal.

Prišel je na svoj planet z gravitacijo in časom, ki ni stal. Potem je stroj popravil.  Ko je prišel ven, je spremenil še nekaj na njegovi zunanjosti. Dodal je tipkovnico in ekran, potem pa vsem meščanom sporočil, da je stroj popravljen. Začeli so se prerivati, ker je vsak hotel prvi sporočiti svojo željo.

Prvi je seveda bil Pepeštajn, saj je bil najbližje stroju. Zaželel si je, da se stroj ne bi nikoli  več pokvaril. In ta želja se je izpolnila.