Glasovalna številka: P174

Tobija Lakič

MIHEC IN POŠAST

OŠ Kidričevo

 

Nekoč, pred davnimi časi, je na lepem gradu živel kralj, ki je imel sina Mihca. Mihec je bil zelo bister, prijazen in radoveden fant. Ko je dopolnil 10 let, si je za svojo rojstnodnevno zabavo zaželel veliko slastno jagodno torto. Oče mu je dovolil, da si sam v gozdu nabere svežih jagod. Odpravil se je v bližnji gozd, kjer je pogosto raziskoval. Jagod je bilo malo in še zrele niso bile. Mihec je bil pogumen in zato se je odločil iti pogledat še globlje v gozd. V tem delu gozda še nikoli prej ni bil, zato ga je bilo malo strah.

Gozd je bil temačen in slišal je nenavadne zvoke. Ko se je že mislil obrniti in iti nazaj domov, je zavohal omamen vonj po gozdnih jagodah. Sledil je vonju. Kmalu je prišel na rob gozdne jase. Sredi jase je raslo ogromno drevo, mimo njega pa je tekel kristalno čist potok. V senci drevesa so ležale tri rdeče, sijoče jagode, ki so bile velike kot žoge. Mihec ni mogel verjeti svojim očem. Stekel je k njim in v trenutku, ko je hotel zgrabiti eno od jagod, ga je iz krošnje drevesa napadla gromozanska rdeča pošast. Mihec se je na smrt prestrašil in v grozi stekel nazaj v gozd. Opazil je, da ga pošast ne zasleduje, zato se je ustavil. Zelo si je želel teh jagod, zato je počakal, da pošast zaspi. Priplazil se je spet do jagod in eno pospravil v svoj nahrbtnik. Hitro je stekel domov.

V gradu je bil ravno čas kosila. Mihec je odložil nahrbtnik z jagodo na svojo posteljo in odhitel k mizi, ker je bil že zelo lačen. Po kosilu je hotel očetu pokazati svojo jagodo. Stopil je v svojo sobo in videl, da se v nahrbtniku nekaj premika. Odprl je nahrbtnik in zagledal razpočeno jagodo, iz katere je gledala glavica male rdeče pošasti. Mihec je v trenutku spoznal, da je iz gozda prinesel mladička. Vedel je, da mladič ne bo preživel, če ne bo ob mami. Mihec ni hotel pokazati mladička očetu, saj je vedel, da mu ne bo pustil, da ga odnese nazaj. Skrivaj je stekel v gozd in ko se je bližal jasi, je slišal jezno rjovenje pošasti, ki je iskala svojega mladička. Tudi mladič je zaslišal svojo mamo, zato je glasno zacvilil. Mihec se je ustrašil, da ga bo pošast napadla, zato se je skril v ozko razpoko v skali. Pošast ga nikakor ni mogla doseči, zato je v jezi zarjovela, naj ji že vrne mladička. Mihec je bil presenečen, da pošast govori. Opravičil se ji je, ker je po nesreči odnesel njeno jajce, ker ga je zamenjal za jagodo. Pošast se je malo umirila in mu odgovorila, naj ji ga vrne, v zameno pa mu bo dala toliko najlepših jagod, kolikor si jih zaželi.

Mihec se je vesel vrnil v grad s polnim nahrbtnikom jagod in njegova rojstnodnevna torta je bila zelo slastna. Varoval je skrivnost o rdeči pošasti in potem jo je še dolgo kdaj pa kdaj obiskoval.