Glasovalna številka: P183

Matej Brenčič, Zarja Brenčič, Domen Kogoj, Aja Petelin Gorjan, Klara Šuligoj, Tara Alič, Jaka Kogoj, Zala Kravos, Tomo Pavšič, Luka Volk, Polona Volk

JEŽEK IN MAVRIČNE BODICE

PŠ Trnovo, OŠ Solkan

 

Nekega sončnega jesenskega jutra se je ježek odpravil po gozdni poti iskat skrit in varen kotiček, kjer bo prespal mrzlo zimo in pričakal pomlad. Naenkrat je začelo deževati in na nebu se je prikazala mavrica. Skril se je pod jesenski goban in na mavrici občudoval vijolično, modro, zeleno, rumeno, oranžno in rdečo barvo. Bila je tako lepa, da ga je povsem osupnila. Zaželel si je, da bi imel mavrične bodice in se z njimi prebudil v pisano pomlad.

Prenehalo je deževati in mavrica je izginila. Ježek je krenil po poti naprej. Premišljeval je o čudovitih mavričnih barvah, s katerimi bi si pobarval bodice, preden bi utonil v globok zimski spanec. Naenkrat je opazil prelepega dnevnega pavlinčka, ki je ravnokar pristal na travnati bilki ob poti.

»Dober dan, metuljček!« ga je prijazno pozdravil.

»Dober dan, ježek!« mu je odzdravil metulj. »Kam pa kam?«

»Spat se odpravljam. Zima prihaja in z njo mraz. Zakopal se bom v listje in zaspal do pomladi,« mu je pojasnil. »Kje boš pa ti preživel zimo?« je zanimalo ježka.

»V drevesni razpoki bom otrpnil,« mu je razložil in nadaljeval: »Nekateri metulji pa prezimijo kot jajčeca, gosenice ali bube.«

»Lahko greš z menoj!« ga je povabil ježek. »Skupaj bova poiskala primerno skrivališče in pričakala pomlad.«

»Z veseljem!« se je predloga razveselil dnevni pavlinček. »Kako naj se ti oddolžim za tvoje prijazno povabilo?«

»Rad bi imel mavrične bodice,« mu je zaupal ježek. »Prosim, ali mi lahko daš malo tvoje vijolične barve?«

»Seveda. Prav rad, čeprav je nimam veliko,« je rekel metulj.

»Res prijazno od tebe, metuljček, najlepša hvala,« se mu je zahvalil ježek.

In dnevni pavlinček je novemu prijatelju pobarval nekaj bodic z vijolično barvo.

Skupaj sta odšla naprej. Ježek je z nekaj vijoličnimi bodicami ponosno stopal prvi, za njim pa je letel dnevni pavlinček. Na skali sta naletela na alpskega kozlička, ki je pravkar jedel sočen list.

»Dober dan, hrošček!« sta ga pozdravila.

»Dober dan, ježek in metuljček!« se ju je razveselil alpski kozliček in ju vprašal: »Kam pa sta namenjena?«

»Spat se odpravljava,« je pojasnil ježek. »Zima prihaja in z njo mraz. Jaz se bom zakopal v listje, metuljček pa bo otrpnil v drevesni razpoki. Kje boš pa ti preživel zimo?« se je pozanimal mali bodičar.

»Tudi jaz bom pozimi otrpnil skrit pod lubjem drevesa.«

»Lahko greš z nama!« ga je povabil ježek. »Skupaj bomo poiskali primerno skrivališče in pričakali pomlad.«

»Z veseljem!« se je predloga razveselil alpski kozliček. »Kako naj se ti oddolžim za tvoje prijazno povabilo?«

»Rad bi imel mavrične bodice,« mu je zaupal ježek. »Prosim, ali mi lahko daš malo tvoje modre barve?«

»Seveda! Kar izvoli,« mu jo je ponudil.

»Res prijazno od tebe, hrošček, hvala,« se mu je še zahvalil ježek.

In alpski kozliček je novemu prijatelju pobarval nekaj bodic z modro barvo.

In vsi trije so odšli naprej. Ježek je z nekaj vijoličnimi in modrimi bodicami ponosno stopal prvi, za njim je letel dnevni pavlinček, za dnevnim pavlinčkom pa je hodil alpski kozliček. Prišli so do gozdnega potoka. Tam so srečali zeleno rego.

»Dober dan, žabica!« so jo pozdravili.

»Dober dan!« jim je odzdravila zelena rega. »Kam ste pa namenjeni?«

»Spat se odpravljamo,« je pojasnil ježek. »Zima prihaja in z njo mraz. Jaz se bom zakopal v listje, metuljček in hrošček pa bosta otrpnila v drevesni razpoki in pod lubjem. Kje boš pa ti preživela zimo?« je zanimalo ježka.

»Zarila se bom globoko v blato ob potoku, drugače bom zmrznila,« je rekla zelena rega.

»Lahko greš z nami!« jo je povabil ježek. »Skupaj bomo poiskali primerno skrivališče in pričakali pomlad.«

»Se že veselim!« je zamisel osrečila zeleno rego. »Kako naj se ti oddolžim za tvoje prijazno povabilo?«

»Rad bi imel mavrične bodice,« ji je zaupal ježek. »Prosim, ali mi lahko daš malo tvoje zelene barve?«

»Z veseljem!« je bila navdušena.

»Žabica, zelo si prijazna, hvala,« se ji je zahvalil ježek.

In zelena rega je novemu prijatelju pobarvala nekaj bodic z zeleno barvo.

Krenili so dalje. Ježek je z nekaj vijoličnimi, modrimi in zelenimi bodicami ponosno stopal prvi, za njim je letel dnevni pavlinček, za dnevnim pavlinčkom je hodil alpski kozliček, za alpskim kozličkom pa je skakljala zelena rega. Čez nekaj časa so na vlažnih gozdnih tleh srečali močerada.

»Dober dan, močerad!« so ga veselo pozdravili.

»Dober dan, pisana druščina! Kam pa ste namenjeni?« jih je vprašal močerad.

»Spat se odpravljamo,« je pojasnil ježek. »Zima prihaja in z njo mraz. Jaz se bom zakopal v listje, metuljček in hrošček bosta otrpnila v drevesni razpoki in pod lubjem, žabica pa se bo zarila v blato. Kje boš pa ti preživel zimo?« je bil radoveden ježek.

»Otrpnil bom pod koreninami dreves,« mu je povedal močerad.

»Lahko greš z nami!« ga je povabil ježek. »Skupaj bomo poiskali primerno skrivališče in pričakali pomlad.«

»Seveda!« je vzkliknil močerad. »Kako naj se ti oddolžim za tvoje prijazno povabilo?«

»Rad bi imel mavrične bodice,« mu je zaupal ježek. »Prosim, ali mi lahko daš malo tvoje rumene barve?«

»Seveda,« mu je obljubil močerad.

»Hvala! Nikoli te ne bom pozabil,« je zadovoljno izjavil ježek.

In močerad je novemu prijatelju pobarval nekaj bodic z rumeno barvo.

 

Vesela druščina je zadovoljno krenila po poti naprej. Ježek je z nekaj vijoličnimi, modrimi, zelenimi in rumenimi bodicami ponosno stopal prvi, za njim je letel dnevni pavlinček, za dnevnim pavlinčkom je hodil alpski kozliček, za alpskim kozličkom je skakljala zelena rega in za zeleno rego je lezel močerad.

Popoldne so srečali lisico, ki se je sprehajala po gozdu.

»Dober dan, lisica!« so jo veselo pozdravili.

»Dober dan!« jim je odzdravila. »Kam pa greste?«

»Spat se odpravljamo,« je dejal ježek. »Zima prihaja in z njo mraz. Jaz se bom zakopal v listje, metuljček in hrošček bosta otrpnila v drevesni razpoki in pod lubjem, močerad pa med drevesnimi koreninami. Žabica se bo zarila v blato,« ji je pojasnil ježek. »Kje boš pa ti preživela zimo?«

»Ja, kje? V gozdu vendar!« je vzkliknila. »Kakšni strahopetci ste! Skrili se boste pred mrazom! Ha, ha, ha. Zime se bojite! Ha, ha, ha,« se jim je režala na ves glas.

Ježek je zaskrbljeno dejal: »Zima je najhladnejši letni čas. Pozimi bo zapadlo veliko snega in bo zelo mraz.«

»In kaj potem!« je bila še vedno jezikava. »Jaz ne grem spat! Igrala se bom in tekala naokoli. Pred mrazom me bo obvaroval moj lep in topel kožušček, ki je oranžne barve. Poglej, kako sem lepa! Mimogrede, ježek, kaj se je zgodilo s tvojimi bodicami, da so tako pisane? Saj izgledaš kot klovn! Ha, ha, ha,« se je nevoščljivo smejala.

Ježek ji je pojasnil: »Zjutraj je sijalo sonce, potem pa je začelo deževati. Na nebu se je pojavila mavrica. Občudoval sem njene barve. Zaželel sem si, da bi imel mavrične bodice. Z njimi bi se rad prebudil v pisano pomlad. Moji novi prijatelji so mi bodice pobarvali z vijolično, modro, zeleno in rumeno barvo.« Malo je pomislil, nato pa jo je prosil: »Lisica, ali mi lahko prosim daš malo tvoje oranžne barve?«

»Ne, ne dam ti moje lepe oranžne barve!« je vzkliknila lisica. »Še zame jo je premalo. Kaj ne vidiš, da sem po smrčku, trebuhu, repu in tačkah bela?«

»Kje pa naj najdem oranžno barvo? Mudi sem mi spat. Zima že trka na vrata,« je zaskrbelo ježka.

»Kjerkoli si jo poišči, samo pri meni ne!« je ošabno dejala lisica in se zapodila vanj, da bi ga porinila v potok. Bila je ljubosumna na njegove lepe mavrične bodice. Hotela je, da bi se barve na bodicah v vodi sprale in bi njegov bodičast kožušček spet postal črnobel. A ježek je njeno namero takoj spregledal in se hitro umaknil. Lisica je padla v potok in si zmočila lep oranžen kožušček. Premočena do kože je s povešenim nosom osramočeno stekla domov.

Prijatelji so spet krenili dalje. Ježek je z nekaj vijoličnimi, modrimi, zelenimi in rumenimi bodicami ponosno stopal prvi, za njim je letel dnevni pavlinček, za dnevnim pavlinčkom je hodil alpski kozliček, za alpskim kozličkom je skakljala zelena rega in za zeleno rego je lezel močerad. Ob poti so na cvetlici srečali pikapolonico.

»Dober dan, pikapolonica!« so jo lepo pozdravili.

»Dober dan!« jim je prijazno odzdravila rdeča lepotica. »Kam ste namenjeni?«

»Spat se odpravljamo,« je rekel ježek in nadaljeval: »Zima prihaja in z njo mraz. Jaz se bom zakopal v listje, metuljček in hrošček bosta otrpnila v drevesni razpoki in pod lubjem, močerad pa med drevesnimi koreninami. Žabica se bo zarila v blato. Kje boš pa ti preživela zimo?«

»Otrpnila bom v razpoki na lesu,« je pojasnila pikapolonica.

»Lahko greš z nami!« jo je povabil ježek. »Skupaj bomo poiskali primerno skrivališče in pričakali pomlad.«

»Z veseljem bom odletela za vami!« se je razveselila njegovega predloga. »Kako naj se ti oddolžim za tvoje prijazno povabilo?«

»Rad bi imel mavrične bodice,« ji je zaupal ježek. »Prosim, ali mi lahko daš malo tvoje rdeče barve?«

»Prav rada,« mu je rekla.

»Hvala! Zelo si prijazna,« se ji je zahvalil ježek.

In pikapolonica je novemu prijatelju pobarvala nekaj bodic z rdečo barvo.

 

Mrak se je že spuščal na zemljo, ko so še vedno iskali skrivališče. Ježek je z nekaj vijoličnimi, modrimi, zelenimi, rumenimi in rdečimi bodicami ponosno stopal prvi, za njim je letel dnevni pavlinček, za dnevnim pavlinčkom je hodil alpski kozliček, za alpskim kozličkom je skakljala zelena rega, za zeleno rego je lezel močerad, za močeradom pa je letela pikapolonica. Zvečer so prišli utrujeni do velikega drevesa ob gozdnem potoku. Odločili so se, da si v njem poiščejo varen kotiček, kjer bodo skupaj preživeli zimo in pričakali pomlad. Opazili so, da si je v drevesni duplini veverica že naredila gnezdo. Mehko ga je nastlala z mahom in slamicami, da ji bo čez zimo toplo, ko bo v njem sladko dremala. Pospravljala je lešnike, kostanje, orehe, žir, želode ter smrekove in borove storže za čas, ko se bo zbudila iz zimskega dremeža.

»Dober dan, veverica!« so jo v en glas pozdravili.

»Dober dan, prijatelji! Kam ste namenjeni?« jih je vprašala.

»Spat se odpravljamo. Zima prihaja in z njo mraz. Po gozdu smo iskali skrivališče in ga našli tukaj pri tebi,« so ji sporočili veselo novico. »Ali smo lahko tvoji gostje?« so jo prosili.

»Seveda ste lahko moji gostje,« se jih je razveselila veverica. »Le poiščite si udoben kotiček, kjer boste prespali zimo.«

In tako sta dnevni pavlinček in pikapolonica otrpnila v drevesni razpoki, alpski kozliček pod lubjem, močerad pa med drevesnimi koreninami. Zelena rega se je zarila globoko v blato.

Vse živali so se že pripravile k zimskemu počitku, le ježek si je žalostno ogledoval bodice v vodi. Med barvami na bodicah ni bilo oranžne.

Veverica je opazila žalost v ježkovih očeh. Priskočila je k njemu in ga vprašala: »Zakaj si žalosten, ježek?«

Nekaj časa je premišljeval, nato ji je zaupal svojo željo in vzdihnil: »Z mavričnimi bodicami bi se prebudil v pisano pomlad. Zaradi lisičine ošabnosti se moja želja ni izpolnila.«

»Lahko ti pomagam, ježek,« se je domislila veverica. »Preostale bodice ti bom pobarvala z mojo rdeče oranžno barvo, preden mi kožušček ne potemni.«

»Hvala, veverica. Zelo si me osrečila. S čim naj ti povrnem tvojo dobroto?«

»S prijateljstvom!« mu je odgovorila. »S prijaznostjo si pridobil veliko novih prijateljev.«

»Prav imaš, veverica,« se je zamislil. »Življenje brez prijateljev bi bilo zelo dolgočasno.«

Novi prijateljici je še pomahal v slovo in se srečen z mavričnimi bodicami zaril globoko v listje pod drevesom ter zaspal.

Naslednje jutro je sneg pobelil naravo. Lisica se je v gozdu dolgočasila, saj je bila sama. Zaželela si je družbe. Spomnila se je na ježka in njegove prijatelje. Rada bi se z njimi sankala po bližnjem hribu. Iskala jih je po gozdu, a jih ni našla. Prijatelji so že trdno spali in sanjali o ježkovih mavričnih bodicah.

Lisica pa še dandanes pozimi sama tava po gozdu in išče prijatelje.