Glasovalna številka: P186

Zala Porobija

GEKONJE ŽIVLJENJE

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Nekoč je bilo lepo sončno jutro. No  vsaj v terariju, kjer je skoraj vedno dan in je moj čudoviti dom.  Sem gekon  Gal in imam super moči skakanja, najraje pa se zadržujem pod kamni. Moji lastnici je ime  Lili in zelo me obožuje, čeprav ne ve, da imam super moč.   Najraje  jem mokarje  in  palačinke. Toliko o meni. Imam še brata Bineta in Igorja. Bine ima moč  nadzvočnih valov, Igor pa moč izginjanja. Nekoč smo se združili in postali  izginjajoči nadzvočni skakači. Dobili smo  skrivnosten primer, ki ga je bilo potrebno rešit in ga  še kriminalistična služba ni znala razplesti.   Ne boste verjeli, koga so poklicali na pomoč. Nas, gekone- izginjajoče nadzvočne skakače. Primer je bil res težek. Napeli smo vse svoje moči, dali na plan vso znanje, ki smo ga premogli in seveda našo gibčnost, ki nas je vedno rešila iz zagate. Na koncu smo izvedeli, da je bil zločinec veliki lenivec. Ko je od kriminalistov, ki so bili zadnje čase pogosto pri nas doma, je naša Lili izvedela, kakšne sposobnosti imamo. Bila je skrajno začudena in presenečena hkrati, saj nas je imela le za majhne gekončke, ki so ji krajšali večere. Lili je bila tako navdušena in ponosna na nas, da je novico želela deliti z vsemi sosedi, sorodniki, prijatelji in znanci.

 Še dobro, da sem med telefonskim pogovorom vlekel na ušesa in ujel njeno namero. Razložil sem ji, da bi želel, da je to naša skrivnost, saj bomo sicer morali vsem po spisku reševati primere in našega skupnega cartljanja ob večerih ne bo več. Malo je premišljevala in se nato strinjala z mano: »Oh, gekonček moj zlati, kako si pameten.« Lili je našo skupno skrivnost zadržala zase.  Dnevi so tekli, tudi meseci in leta in mi smo postali čisto odrasli gekoni. Lili nam je uredila nov dom, večji, udobnejši, predvsem pa razgiban, da smo lahko spodbujali svojo gibčnost v glasnih norčijah, ki smo jih imeli najraje. Tako je bilo naše življenje nadvse lepo, takšno, kot si ga lahko človek in žival le želita in sanjata o njem, vse do trenutka, ko so na naša vrata potrkali veliki gospodje v oblekah. »Iz živalskega vrta smo,« so rekli. »Slišali smo, da imate v hiši odrasle gekone, ki zvečer delajo pravi nered in motijo sosede v vaši okolici. Dobili smo kar nekaj prijav, zato vam predlagamo, da jih še danes oddate v oskrbo živalskemu vrtu, kamor jih boste lahko hodili obiskovat kadarkoli, ko vas bo volja.« »Nezaslišano,« se je drl Gal. »Ne more biti res,« je ves rdeč v obraz hlipal Igor. Bine pa je tiho in modro odgovoril:« Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha!« Lili jim je v mirnem tonu odgovorila, da bo o celi zadevi premislila in jim sporočila. Vljudno jih je povabila na kavo, vendar se jim je mudilo in tako se je lahko še v istem trenutku posvetila svojim gekonom. Pogovarjali smo se, iskali rešitve, ampak nič pametnega nam ni priletelo na misel. Lili je odšla spat z besedami: »Nič ne skrbite, vse bo še dobro.« Bili smo ji hvaležni, čeprav nas je bilo strah. Pri Lili smo se počutili tako lepo in varno. Dobro je skrbela za nas in nikoli nam ničesar ni manjkalo.  Čutili smo, da nas tudi ona ima rada. Naslednje jutro smo nestrpno čakali njeno odločitev in zadela nas je kot strela z jasnega.

»Šli boste v živalski vrt.« Komaj smo zadrževali svoje solze, ko je z nasmeškom na obrazu nadaljevala: »Ampak, konec tedna vas bom odpeljala k stricu na kmetijo in tam bomo skupaj uživali življenje kot do sedaj.«

»Ampak, Lili,« je poskušal Gal. »Ne moremo v živalski vrt,« je jokal Igor. »Ne moremo biti sami! je zavpil Bine.

Lili pa jih je le objela in jih potolažila: » Nič ne skrbite, dobro sem premislila. Zdaj ste odrasli, čas je, da si poiščete svojo življenjsko sopotnico, dobite mladičke in zaživite življenje, ki vam pripada. Pri meni tega ne bi mogli doživeti, saj je terarij premajhen že za vas, kaj šele za vaše družinice. Poleg tega, zelo dobro opravljatec svoje skrivnostne naloge in prav je, da pomagate ljudem. Težko se bom ločila od vas, ampak moram, ker vas imam rada. Konec tedna pa se bomo videli in se pogovorili prav za vsak dan posebej. Verjamem, da boste še bolj srečni kot ste sedaj. Ali so bili gekončki resnično bolj srečni v živalskem vrtu, pa presodite vi.