Glasovalna številka: P187

Tijana Čolić

DOBRO SE Z DOBRIM VRAČA

OŠ Janka Kersnika Brdo

 

Pred davnimi časi je na gradu sredi prečudovite narave v zeleni dolini živela bogata kraljeva družina.

Kamnit grad so krasili zlati okenski okvirji, okna pa so bila vedno tako bleščeče čista, da se je skoznje videla cela dolina pod njim, vse do gradu na sosednjem hribu in vse je bilo videti tako blizu. Okoli gradu je bil zelo globok jarek, ki je grad varoval pred vsiljivci. Vseeno pa je v grad vodila pot preko dvižnega mostu, ki so ga dvigovali in spuščali dvorni služabniki.

Kraljeva družina je v svojem gradu imela štirideset služabnikov, najpomembnejši  za njih pa so bili kuharji, stražarji in krojači. Skrbeli so za zaloge hrane in za devetindevetdeset mogočnih soban. V najveličastnejši med njimi sta spala kralj in kraljica, njuni hčeri pa sta imeli vsaka svojo sobano ob spalnici svojih staršev. Korinina je bila na njuni levi, Lejlina pa na njuni desni strani.

Korina in Lejla sta bili mladi kraljični, stari sedemnajst in devetnajst let. Čeprav so Korini temno rjavi ravni lasje segali do pasu in rjave oči krasile njen obraz, je bila njena polt bela kakor sneg. Nosila je obleke samo iz najčistejše svile, čevlje pa iz najdražjega blaga. Bila je ukazovalna do svojih staršev, sestre in do služabnikov in do večine njih tudi nevljudna. Ker je živela na gradu v bogati družini, je mislila, da lahko doseže vse, kar si zamisli, in se je zato neprimerno obnašala. Lejla je bila pravo nasprotje svoje sestre. Njeni zlati skodrani lasje so bili daljši kot sestrini. Njene oči so bile modre kot kristalno čisto morje in njena koža je bila gladka kot svila. Lejla je bila prijazna do vseh na gradu, tudi do svoje nesramne sestre. Bila je vljudna kraljična in v njej je bilo veliko dobrega. Nosila je kraljevske obleke, ni pa ji bilo pomembno, da so najdražje in najlepše. Kraljični sta staršema pomenili največ na širnem svetu in trudila sta se, da bi svoji hčeri vzgojila najboljše kot lahko.

Dolina pod gradom je bila zelena in cvetoča in ljudje so v njej srečno živeli vse do takrat, ko so sončni žarki iz dneva v dan postajali močnejši in je suša zajela dolino. Rože so odcvetele, rastline so odmrle in na poljih ni uspevalo nič.

Po nekaj tednih so na grajska vrata pričeli trkati lačni prebivalci doline. Kralj in kraljica sta bila zaposlena s pomerjanjem oblek za bal, zato nista slišala trkanja. Korina se ni zmenila za nesrečne ljudi. Ko je Lejla slišala trkanje, je odšla do vrat in vprašala sestro, zakaj jim ne pomaga. Rekla ji je, da bojo vsi umrli, če jim ne bosta pomagali in se ob tem počutila žalostna. Korina je Lejli povedala, da v gradu ne želi imeti ljudi, ki niso iz kraljevskih družin. Lejla pa je odgovorila: »Korina, če jih ne sprejmeš ti, jih bom pa jaz! Saj imamo veliko soban in dovolj hrane za vse!« Tako so ljudje veseli vstopili v grad in občudovali njegovo notranjost. Ko je bil grad skoraj že poln, sta se pojavila kralj in kraljica in se spraševala, zakaj je toliko ljudi. Lejla jima je razložila, da jim je hotela pomagati pred smrtjo. Tako sta kralj in kraljica naročila služabnikom, da so uredili sobe za vse prebivalce doline. Namestili so se, se dobro najedli, napili in se spočili. Ko so se zbudili, so imeli zelo bogat zajtrk. Tega niso bili navajeni, saj so imeli v dolini le malo hrane, tukaj v gradu pa zelo veliko. Še nikoli do tedaj se niso najedli do sitega.

Ko je minil en mesec, je začel padati dež. Namočil je zemljo, da so se prebivalci lahko vrnili domov in znova posadili polja z zelenjavo in različnimi rastlinami. Preden so odšli, je Lejla dala vsaki hiši veliko hrane, da bi preživeli ponovno sušo, če bi se spet pojavila. Vsi so se ji zahvalili ter zapustili grad.

Dolina je spet zaživela in življenje na gradu je bilo spet takšno kot prej. Korina se ni spremenila: še vedno je bila izbirčna pri oblekah in hrani, govorila je grde besede in ni ji bilo mar za nikogar, le zase. Zato je na koncu v življenju ostala sama. Lejla je ostala takšna kot je bila: iznajdljiva, odgovorna in rada je pomagala ljudem. Še vedno je večkrat skozi okno opazovala grad na sosednjem hribu, na balu pa je spoznala kraljeviča iz tistega gradu. V očeh so se ji zaiskrile iskrice ljubezni, njemu pa tudi. Čez nekaj časa sta se poročila, imela eno hčerko in srečno živela do konca svojih dni. Tako je Lejla dokazala, da se dobro z dobrim vrača.