Glasovalna številka: P190

Tara Alič

MAJHNA DEKLICA IN SIBIRSKI HASKI

PŠ Trnovo, OŠ Solkan

 

Ne bojte se teme. Tema je čarobna in v njej se lahko zgodi vse. Rodijo se najlepše pravljice, ki potolažijo žalost. Preberite pravljico za lahko noč in obiščite čarobni svet sanj. Hudih sanj zjutraj ne bo več.

Nekoč je bila majhna deklica. S teto sta odšli na bližnji hrib. Hodili sta po gozdu. Gozd je bil strašljiv, zato se je deklica držala tete za roko. Po strmi poti sta druga ob drugi stopali proti vrhu, ko se je deklica spotaknila in se odkotalila v dolino. Naenkrat je postal gozd še strašnejši. Prestrašena deklica je na dnu hriba obležala v snegu. Poklicala je teto, a teta se ji ni oglasila. Postala je lačna in žejna. Hrano in pijačo je imela v nahrbtniku, a ga je ob kotaljenju izgubila. Nikogar ni bilo v bližini. V trebuščku ji je že močno krulilo. Premišljevala je, katere rastline so užitne. Spomnila se je, da so se o njih pogovarjali v šoli. Vstala je in jih iskala. Končno je našla par penuš, ki še niso zmrznile. Kar naenkrat je od nekod pritekel pes, ki je izgledal kot volk. Za sabo je vlekel sani. Deklica se ga je ustrašila in je dobila kurjo polt. A pes je bil prijazen. Povabil jo je na sani. Nato je tekel in tekel ter vlekel sani z deklico za seboj, dokler se ni zmračilo. Postal je utrujen in legel je kar pod zasneženo smreko. Tudi deklica je zaspala na saneh. Postala sta prijatelja. Ime mu je dala Sibir.

Naslednje jutro sta odšla do zamrznjenega jezera. Deklica se je na ledu drsala brez drsalk. Sibir je nato tekel in vlekel sani do potoka, kjer je našel ostanke mesa. V potoku je popil malo vode, ker je bil zelo žejen. Deklica pa je odšla v bližnjo hišo k prijaznim ljudem in jih prosila za malo kruha. Ni jim povedala, da se je izgubila.

Ko je prišla iz hiše, je opazila, da so sani zdrsnile po hribu navzdol. Poklicala je Sibirja in tekla sta za njimi. Sibir se je spotaknil. Oba sta se prekucnila in padla v sneg. Sibir je opazil, da ima deklica na obrazu sneg. Previdno ji ga je je polizal z obraza.

Sani nista našla, zato sta se obrnila in odšla peš čez zasnežen travnik, na katerem je stal snežak in snežena trdnjava. Sonce je počasi zahajalo in nebo se je obarvalo. Stekla sta k veliki ograji, ker sta slišala zvok avtomobilov. Deklici je bila ograja znana. »Le kam gre Sibir?« je pomislila. A on je odšel iskat miren kotiček, kjer bi lahko prespala noč. Naslednji dan je deklica zlezla Sibirju na hrbet. Odnesel jo je čez znan travnik. Tekla sta mimo šole, ko sta ob cesti zagledala prometni znak, na katerem je pisalo: Brezovica. Sibir je pospešil dir in pritekla sta do hiše dekličinega očija. Oči je stal pred hišo. Deklica mu je skočila v objem. Ko je oči videl psa – volka, ki je prišel za deklico, se je prestrašil. Hčerka mu je povedala, naj se ga ne boji, ker je sibirski haski z imenom Sibir njen prijatelj. Deklica je bila srečna, ker je skupaj s prijateljem našla očija.

Tako je razmišljala majhna deklica, ko je zvečer zaspala pri njenem ljubem očiju. Tema je čarobna in v njej se lahko zgodi vse. Iz sanj se rodijo najlepše pravljice, ob katerih boste zjutraj žalostni, ker jih ne bo več.