Glasovalna številka: P217

Maša Vlaović

MOČ JE V NAS SAMIH

OŠ Beltinci

 

Ema je drugošolka. Z mamo in očetom živi v veliki hiši na robu ulice. Je tiha in vase zaprta deklica. Vsako jutro se s težavo odpravi v šolo. Ne mara matematike in športa. Ko se sošolci norčujejo iz nje, je še bolj nerodna in raztresena. Sram jo je, saj se počuti neumno.

»Mami, ne grem v šolo,« je jokala Ema.

»Moraš,« jo je mama pobožala po laseh.

»Vse bo v redu, boš videla,« jo je tolažila mama.

»Ne, pa ne bo. To kar naprej ponavljaš. Že stokrat sem ti povedala, da se ne bo nič spremenilo,« je zaloputnila vrata.

 

Stekla je po pločniku in vsa solzna pritekla na šolsko dvorišče.

Zazvonilo je. Solze si je obrisala v rokav in sedla zraven Katarine. Bila je Emina najboljša in edina prijateljica. Katarina je videla njene rdeče oči in jo začudeno pogledala. Brez besed jo je objela.

 

Ema je komaj čakala na konec pouka. S težko torbo  na rami in s sklonjeno glavo je šla proti babičini hiši.

 

Babica jo je vsak dan od daleč opazovala. Prijazno jo je pozdravila.

»Kako je bilo v šoli?« jo je vprašala.

»Dobro,« se je vsak dan zlagala Ema.

A babica je vedela in čutila, da se Ema v šoli ne počuti dobro. Ema se je vse popoldneve igrala z muco in risala v zvezek. Tako je pozabila na stisko. Zvečer, pred odhodom domov, jo je babica stisnila v naročje. Podarila ji je plišasto zverinico.

 

»Kadar ti bo hudo,  se pogovarjaj z njo,« ji je svetovala babica.

»Babica, nisem več otrok, ki se pogovarja z igračo. Potem me bodo imeli za čudakinjo.«

Zvečer je Ema vzela plišasto pošastko v posteljo. Stisnila jo je k sebi. Pošastka je mehka in prijazna. Ima črne zaupljive oči in velik gobček.

»'Klicala te bom Sita. Zaupala ti bom vse težave.«

Objeti sta zaspali.

Bil je torek. Ema je pogledala na urnik in zavzdihnila: ''Že spet športna. Bojim se žoge. Ko bi mi vsaj kdo pomagal premagati strah.«

Po športni vzgoji je Ema poslušala očitke sošolk in sošolcev.

»Zaradi tebe smo izgubili.«'

»Kdo se še boji žoge?«

»Reva.«

 

Zvečer je Ema stiskala Sito in jokala. Sita je pila njeno bolečino in ji obrisala solze. Nenadoma ji je zašepetala: »Ne boj se. S teboj sem. Pomagala ti bom.«

Ema se je je prestrašila.

»A si res živa? Kako to? Je to šala?«

»Ne, to ni šala in niso sanje. Skupaj bova reševali težave.«

 

Naslednji dan so imeli ocenjevanje pri matematiki. Test so pisali zadnjo uro. Ema je Sito vzela s sabo, saj je upala, da ji bo prinesla srečo. Ko se je hotela že vdati, ji je Sita prišepnila: »Verjamem vate. Verjemi tudi ti vase. Ti to znaš. Veliko si vadila.«

Ko je Ema to slišala, se je takoj opogumila. Test je rešila brez težav.

Po testu je Ema odprla torbo in Siti hvaležno zašepetala: »Hvala.«

Katarina jo je  slišala.

 

V podaljšanem bivanju so otroci z učiteljico odšli v telovadnico. Vsi, razen Eme, so navdušeno vriskali. Pripravili so blazine. Vadili so svečo in preval.

Emo je bilo strah. Zelo strah. Prebledela je. Stekla je v razred do torbe.

»Sita, rabim tvojo podporo. Si lahko z mano, ko bomo delali preval?« jo je prosila Ema.

»Ja, seveda. Lahko postanem nevidna in neslišna za okolico,« ji je pomežiknila Sita.

Vesela je stekla nazaj v telovadnico.

Poslušala je Sitin šepet in vzpodbudne besede: »V tebi je moč. Zmoreš. Vaja dela mojstra.«

Ema je zamižala in naredila preval. Preval ni bil popoln, a premagala je strah.

Sita je zaploskala Emi in jo poljubila na lice.

 

Katarina in Ema sta se peš odpravili domov. Molčali sta. Ena srečna in samozavestna, druga zmedena.

Doma je Ema pokazala Katarini Sito. Seveda pod pogojem, da nikomur ne pove zanjo. To je bila njuna skrivnost.

Ema se je spomnila, da bi se morala za čudovito darilo zahvaliti babici. Ko sta prišli, ju je babica že čakala s piškoti.

»Hvala, babica, za čudovito darilo,« je rekla Ema in se vrgla babici okrog vratu.

»Ti sama si največje darilo, draga moja. Jaz sem ti samo pomagala s Sito poiskati moč in samozavest, ki je v tebi.«

 

Bil je četrtek. Ema je pogledala na urnik.

»Joj, matematika, danes dobimo teste nazaj,« je rekla sama sebi vznemirjeno.

Hitro je stekla v šolo. Tam jo je že čakala Katarina.

»Dobila sem petico,« je vzkliknila Ema. Bila je presrečna. 

»Jaz pa štirico, » je malce potrto rekla Katarina. Bila pa je ponosna in vesela za prijateljico.

Sošolce je zanimalo, od kod Emi naenkrat toliko spretnosti in znanja. Povedala je, da ji je pomagala prijateljica. Pri tem je gledala Katarino in ji pomežiknila. Na ramenu je pobožala Sito.

Ker so sošolci še naprej vrtali vanjo z vprašanji, je skrivnostno povedala: »Prijateljev se ne izda in skrivnosti tudi ne.«