Glasovalna številka: P226

Maša Valentina Krašek

MEDVEDEK GRE OKROG SVETA

OŠ Šmarje - Sap

 

Bil je lep sončen dan in mali medvedek se je odločil, da gre okrog sveta. Ampak ker je bil majhen in neizkušen, je želel nekoga za družbo.

Šel je do lisice, ki je navdušeno pritrdila, da je vedno želela okrog sveta, zato se je medvedku pridružila. Medvedek si je oprtal majhen košek medu, lisica pa velik kos mesa. In sta šla.

Iz domačega gozda sta prišla v sosednji gozd in od tu v naslednji gozd in na koncu zagledala sončno jaso, kjer bi lahko pomalicala. A tu ju je čakalo presenečenje. Na skali je sedel lovec. Lisica je hitro spustila meso, si namesto njega naložila medvedka čez ramo in urno sta stekla čez jaso. Medvedek je bil prestrašen, a lisica se je zdela zadovoljna.

Popotnika sta ubrala pot iz gozda proti mestu. A v mestu ni bilo lepo. Bilo je polno avtomobilov in kričečih ljudi. Ko sta se tako ozirala okrog sebe, sta nenadoma zagledala mesarijo z gozdnimi živalmi. Za sekundo sta otrpnila od groze in prav to sekundo je izkoristil lovec, ki jima je skrivaj sledil iz gozda. Hop. In že sta bila ujeta. Vrgel ju je v kletki, kjer ni bilo niti malo udobno. Medvedku se je polil med in od strahu se je skoraj polulal, lisica pa je ležala na boku in medo ni videl njenega obraza. Lisica, lisica, kako se počutiš, je zaklical. Od lisice pa nič. In še enkrat, lisica, lisica, kako se počutiš? Lisica je molčala in rep ji je kot zlomljen štrlel iz kletke. Grde roke so zbasale kletki v velik tovornjak, poln živali, in vrata so se zaprla. Ko je tovornjak prižgal motor, je lisička dvignila glavo in pomežiknila medvedku. Medo jo je začudeno gledal, ko je previdno vlekla k sebi rep, hkrati pa z gobčkom zadrževala vratca kletke, da se ne bi zaprla. Rep si nastavila, da se kletka ni zaklenila? Si pa res prava zvitorepka, jo je pohvalil medvedek. Lisica je elegantno stopila iz kletke in osvobodila še medvedka. Ko se je tovornjak ustavil in so grde roke spet odprle vrata, sta popotnika pobegnila. Z medvedkom na hrbtu se je lisica pognala nazaj proti gozdu. Stemnilo se je in še luna se je skrila za oblak. Neprijetna dogodivščina je medvedka zelo prestrašila in ob vsakem najmanjšem nenavadnem šumu je skoraj skočil iz kože od groze. Poleg tega je postal utrujen, lačen, mučilo ga je domotožje in napadla ga je žalost. Lisica, ki je to videla, je obljubila, da se zjutraj vrneta v domači gozd. Medo, ki je videl, da je neznani svet nevaren, se je takoj strinjal.

Zjutraj sta s krulečimi trebuhi odšla na pot. Hodila sta dolgo. Mimo številnih pasti in dveh lovskih taborov, preden sta se znašla v domačem gozdu. V medvedkovem brlogu sta se najprej najedla, potem pa zasmrčala.

Medvedek je za vedno ostal znotraj svojega ljubega gozda in se ni oddaljeval. Spoznal je, da najboljši prijatelji lahko živijo tudi čisto blizu nas. Z lisico sta postala nerazdružljiva.