Glasovalna številka: P227

Neža Šetina

DOGODIVŠČINA PONOČI

OŠ Šmarje - Sap

Živel je fantek Matic. Vsak večer, ko ga je mama poslala spat, je sicer odšel v sobo, a se je tam skril pod odejo in z lučko v roki bral pravljice. In prav vsak večer je prebral novo knjigo. Nekega večera, ko je že prebral knjigo in že skoraj zaspal, je zagledal malo lučko na sredi njegove sobe. Vstal je in se ji približal. Ko je prišel in pogledal od blizu, pa je spoznal, da to ni navadna lučka, ampak da so to v bistvu male plesoče balerine. Ena od njih mu je pomahala in sledil jim je. Vodile so ga do okna. Odprl je okno in s plesalkami, ki so mu kazale pot do vesolja, odšel v vesolje. Tam je videl luno in na luni so se igrali otroci in si pripovedovali zgodbe. Pridružil se jim je in tudi on povedal zgodbo ostalim otrokom. Čez nekaj časa pa se je vse začelo tresti in videti je bilo, kot da bi se vesolje obrnilo. In res se je. Zdaj je videl dve veliki, res veliki zvezdi. Pristopil je k njima in ju pozdravil, onidve pa sta ga samo gledali. Matic je videl kako ga zvezdi gledata, zato je zadirčno vprašal: “Kdo sta? Me sploh razumeta?“ Zvezdi sta se samo zahihitali in mu odgovorili z mirnim glasom: “Misliva, da te najina sestra pričakuje.” Matica je njun odgovor povsem zmedel. Naenkrat se je vse spet zatreslo in vesolje se je spet obrnilo. Zdaj je bil zraven velikega bazena, v katerem je plaval delfin. Skočil je v bazen in se igral z njim.  A zabave je bilo hitro konec, saj se je vesolje spet zatreslo in se obrnilo. Tokrat je pred njim stala manjša zvezda in se mu smehljala. Bila je zelo lepa in svetleča. Razložila mu je, da ga je opazovala, kako vsak večer bere knjige in da je ona tista, ki je poslala plesalke po njega. Le da je pri tem imela nekaj težav z vesoljnim prometom. Matica je prosila, naj ji pripoveduje človeške zgodbe, ki jih je tako pridno bral. Matic jo je ubogal in čas je hitro tekel. Potem mu je naročila, naj sede nanjo. Matic je sedel nanjo in zvezda ga je odnesla v njegovo sobo. Takrat je spet zlezel v svojo posteljo in zaspal. Že čez nekaj trenutkov ga je mama zbudila iz dremeža, saj je bilo jutro. In tako se je dogajalo vsako noč. A neko noč zvezde ni bilo. Fant jo je čakal in čakal in končno dočakal. Toda zdaj je šla zvezda namesto v vesolje k njegovi babici. Njegova babica je bila vdova, zato je imela Matica še toliko bolj rada. Zvezda je odprla babičina škripava stara vrata in babica se je takoj zbudila. Matic ji je skočil v objem. Babica ga je poljubila na lice in mu skuhala kakav. Zvezda je sedla na kavč in ju opazovala, ko sta srkala kakav, grizljala piškote in se dogovarjala, kako bosta skupaj preživela vikend. Ko sta končala, so se poslovili, in zvezda ga je odpeljala nazaj v njegovo sobo. Matic je zaspal kot dojenček, babica pa tudi. Tisto noč sta mislila drug na drugega in seveda tudi na zvezdo. Zjutraj, ko se je zbudil, je bila babica že pri njih. Mama in oče sta kmalu odšla na obisk k prijateljem. Tisti vikend se je Matic z babico zelo zabaval, le  zvezdo je pogrešal. Ni razumel, zakaj je ni bilo. V ponedeljek je tudi ni bilo in takrat je Matica zelo zaskrbelo. Končno ga je neke noči spet obiskala. Povedala mu je, da je žal ne bo več, saj je preutrujena, ker jo potrebuje še veliko drugih otrok. Matic je bil zelo razočaran. Objel je zvezdo v slovo in zvezda je odšla. Minilo je več mesecev odkar je Matic spoznal zvezdo, ko ga je končno obiskala in spet odpeljala v vesolje. Spet se je lahko zabaval kot prej. Zvezda mu je ob odhodu razložila, da bo ponj prišla vsako leto na točno ta dan. In res, tako je bilo. Matic je bil zelo vesel, saj se je bal, da je ne bo več videl. Čez šest let pa je dopolnil osemnajst let in takrat ga je zvezda obiskala zadnjič. Matic je mislil, da jo bo od zdaj lahko opazoval samo še čez okno svoje male sobe. A ko je Matic tako rastel, je postal tudi očka punčki Piji in fantku Tomažu. Takrat je opazil, da je zvezdica obiskala tudi njiju in velikokrat je tudi njega prišla pozdravit. Skupaj z mamo so kdaj popili kakšen kakav po receptu njegove babice in seveda jedli piškote.