Glasovalna številka: P228

Sara Špari Leben, Teja Verbančič

KAJ JE POD POSTELJO?

OŠ Šmarje - Sap

 

V veliki hiši sredi podeželja je z mamo in očetom živel sedemletni fantek Tasmin. Hiša je bila nežno modre barve z belimi okni, fasado pa so na okenski polici krasile bujne rože. Tasmin je imel sobo v prvem nadstropju, starša pa nasproti njega. Ko si prišel v sobo, se ti je zdela malo čudna, potem pa je na sredini sobe postalo vse drugače. Imela je bele stene, na njih veliko slik, na severni strani nasproti vrat pa veliko okno. Notri je bila tudi ogromna postelja, omare, predali in pisalna miza ter seveda veliko igrač. Čez dan se mu je njegova soba zdela zelo prisrčna in lepa, ponoči pa se mu je zdela zelo strašljiva, saj so jo preplavile ogromne sence in je predstavljala njegov največji strah.

Nekega dne se je Tasmin igral na travniku. Ko je hotel oditi domov, je v grmovju zaslišal šumenje. Počasi se je začel pomikati proti grmovju, kot da bi ga nekaj obsedlo. Telo mu je od strahu začelo trepetati. Z roko je odmaknil nekaj vej in zagledal šest prikupnih malih zajčkov. Dva sta bila rjave barve s črnimi tačkami, trije so bili črni z belimi lisami in belimi tačkami, en pa je bil snežno bel. Vzel jih je v naročje, saj so se mu zasmilili. Hotel je poiskati njihovo mamo in jo našel s tačko, zagozdeno pod skalo. Še njo je vzel v naročje in vseh sedem odtihotapil v svojo sobo. Ko je prišel domov, je hitro pojedel večerjo in oskrbel zajčke ter mami zajkli povil tačko. Zajčke je skril v  škatlo in jo pospravil v svojo omaro, da jih starša ne bi opazila. Ponoči se je izpod postelje slišal zelo strašljiv zvok, kot da bi nekdo praskal po tleh. Tasmina je bilo zelo strah, a je poskusil potrpeti do jutra. Zjutraj je bil zelo zaspan, mamo in očeta je zaradi tega zaskrbelo. Še vedno ga je bilo strah in se je spraševal, kaj je bilo pod posteljo. Ko je pojedel zajtrk, se je odpravil v šolo. V šoli ni mogel slediti pouku, ker je njegove misli prevzela le ena misel, kaj je bilo pod posteljo. Ta misel ga je spremljala tudi na poti domov. Razmišljal je, da bi bilo lažje, če bi pri njem prespal prijatelj Miha, mogoče bi ga bilo manj strah. Doma je starša vprašal, ali bi lahko Miha prespal pri njem in starša sta mu to dovolila. Zavrtel je telefon in poklical Miha ter mu sporočil veselo novico. Miha je bil povabila vesel, starša pa sta se tudi strinjala s povabilom. Kmalu je Miha prispel do Tasmina, ki se je razveselil družbe svojega prijatelja. Zelo se je razveselil, da mu bo lahko pokazal svoje zajčke. Pri tem ga je spremljala slaba vest, saj je globoko v svojem srcu vedel, da ni prav, da za prisrčne male zajčke ni povedal staršem. Odločil se je, da bo staršema povedal celo zgodbo o sedmih zajčkih. Starša sta bila zelo presenečena, nista pa ga kaznovala, saj sta vedela, da je želel le pomagati ubogim brezdomnim zajčkom in ni imel srca, da bi jih pustil same na robu gozda. Starša sta mu rekla, da mora naslednjič takšne dogodke deliti z njima. Tasmin je čutil veliko olajšanje in zdaj se je lahko s prijateljem Mihom in zajčki zabaval brez skrivanja pred starši. Tasmin je Mihu pokazal svoje zajčke, ki jim je bilo ime Pika, Pikica, Bučko, Malčica, Puhica in Bela tačka. Ko je prišel čas za spanje, sta se Tasmin in Miha odpravila spat. Tasmin je bil zelo vesel, da mu bo to noč družbo delal Miha. Ponoči sta se oba zbudila, ker sta slišala srhljiv zvok izpod postelje. Spet se je slišalo, kot da bi nekdo praskal. Zelo sta se prestrašila. Ker sta bila dva, sta se nekako opogumila in s skupnimi močmi pogledala, kaj je pod posteljo. Tako ju je bilo strah, da sta se tresla kot šibi na vodi in zadrževala še svoje dihanje. Bila sta zelo presenečena, ko sta pod posteljo zagledala Belo tačko in takoj sta si oddahnila. Tasminu ni bilo jasno, kako je lahko spregledal, da en zajček manjka. Verjetno, se je zgodilo tako, da se je zvečer zajčica skrila pod posteljo, vendar Tasmin tega ni opazil. Skupaj z Mihom sta Belo tačko položila nazaj v omaro, saj je tudi ona delovala prestrašena. Bela tačka se je stisnila k ostalim zajčkom, Tasmin in Miha pa sta pred odprto omaro legla na tla, na kar so vsi skupaj zaspali do jutra.

Tasmin je ugotovil, da se pod njegovo posteljo skrivajo le lepe stvari, vse grozno pa je bilo le plod njegove bujne domišljije. Tasmin je zajčke obdržal, najraje pa je imel Belo tačko.