Glasovalna številka: P230

Kiara Čerče

SNEŽNO DEKLE

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

POGLAVJE                     

ČUDEŽNA DEKLICA

      Nekoč, pred davnimi časi, je v nekem oddaljenem svetu živela ljubka majhna deklica. Živela je sama z mamo. Imela je tudi očeta in sestro, vendar ju ni poznala, saj sta živela nekje drugje. Deklica je pogosto mamo spraševala o očetu in sestri, mama pa ji je vedno odgovorila: »Ko bo pravi čas, boš izvedela vse, kar moraš vedeti.«

      Imela je nadnaravno moč, za katero pa še ni vedela, da jo ima.

      Živela je v skromnem stanovanju v bloku. Hodila je v šolo, kjer so jo vsi zaničevali, saj je bila drugačna od ostalih. Vendar je bila najboljša v matematiki. Ker se je dobro učila, so jo sošolci klicali »pifla« ali »glavca«, vendar se ona ni zmenila zanje. Najraje je vtikala nos v knjige. Posebej je bila navdušena nad čarovniškimi.

      Dekličina največja želja je bila, da bi znala čarati.

 

POGLAVJE

PRIGODE NA POTI DOMOV

     Ko ji je mati nekega dne rekla, naj iz šole pride sama, se ji je med potjo domov zgodilo nekaj strašnega!!!!! Ko je hitela domov, je padla tako močno, da ji je iz kolena pricurljala kri. Deklica je vstala in s solzami v očeh stekla domov. Mati ji je rano skrbno povila in ji zažugala, naj naslednjič bolj pazi. Deklica je v postelji kmalu zaspala.

        V dekličinih sanjah se je predvajal čuden filmček, ki je prikazoval njen padec. Ko je  naslednje jutro vstala, na nogi ni več čutila rane, ki jo je še včeraj tako pekla. Skočila je iz postelje. Pogledala je na koleno in ni mogla verjeti lastnim očem. Rana  je izginila. Kot da bi izpuhtela! Nato je deklica spet odšla v svojo posteljo, a ni mogla zatisniti očesa. Čudne misli so se ji motale po glavi, ni mogla prenehati misliti na izginulo rano.

POGLAVJE

PISMO JE PRISPELO

     Vsako jutro je mati šla pogledat v nabiralnik, če je prispelo kaj pošte. Dolgo časa je že minilo, odkar sta s hčerko prejeli zadnje pismo. Mati je bila zaradi tega zelo žalostna. Tokrat pa nabiralnik ni bil prazen. Po vseh teh dolgih letih čakanja je pošta končno spet prispela. Mati je sprva mislila, da se je poštar zmotil, saj ni prepoznala pisave, a ko je prebrala naslov, je videla, da je namenjeno hčerki. Takoj ji ga je odnesla. Deklica je bila vesela, malo pa se je prestrašila. Zbala se je, da bi v beli ovojnici ležalo spet kakšno zbadljivo pismo, kot se je to že enkrat zgodilo. Vseeno ga je odprla.

     Pisalo je:

 

Draga deklica!

Pozdravljena, pišem ti iz oddaljenega sveta.

Prejšnje noči sem te opazoval in videl, da imaš nadnaravno moč.

Danes ponoči, točno ob polnoči, izgovori čarobni izrek, ki je napisan na listu, ki je skrit nekje v ovojnici. Prikazal se ti bo čarobni portal, vstopi vanj in odneslo te bo v Snežno kraljestvo, kjer prebiva prelepi princ.

 

Nasvidenje, kmalu se vidiva. Ne pozabi, točno, ko bo ura odbila polnoč, nič prej, nič pozneje, moraš izgovoriti urok, drugače obstaja velika verjetnost, da se boš spremenila v sluzasto krastačo.

 

 

                                             Služabnik princa Kevina I.

 

     Ko je deklica pismo prebrala do konca, ni mogla verjeti. Strašno je bila vznemirjena. Bilo pa jo je tudi strah, saj se lahko spremeni v krastačo. A ko je ura odbila polnoč, je kljub negotovosti poizkusila.

      Začela je izgovarjati urok. V steni so se pričele delati razpoke in odprl se je portal. Malo se je obotavljala, toda želja po pustolovščinah je bila prevelika. Zaprla je oči in vstopila. Ko je bila vsa v portalu, je izginila…

POGLAVJE

VSTOP V SNEŽNO KRALJESTVO

    »AAAAAAAAAAAAAAAAAA«, je zakričala deklica in poneslo jo je kot blisk.

     Preden bi rekel keks, je prispela na cilj. Komaj je čakala, da sreča tega princa, kot je pisalo v pismu! Pred vhodom v Snežno kraljestvo jo je čakalo spremstvo. Takoj, ko je zagledala princa, se je vanj zaljubila. Sama pri sebi pa si je mislila, morda mu bom tudi jaz všeč!

Služabniki so deklico popeljali do lepega princa, ki se je takoj zaljubil v deklico. Deklica se je vljudno, kakor je le znala, priklonila in predstavila. Zardela je kot kakšna jagoda. V svojem srcu je začutila, da sta si usojena.

          5.    POGLAVJE

                 PLES S PRINCEM

 

      Princ je ukazal, naj jo popeljejo v njeno novo sobo, nato pa še v peti razred čaranja. Deklica je bila iz dneva v dan boljša v rokovanju z uroki, po 11 mesecih je bila najboljša v vilinski čarovniški šoli. Vesela je bila zaradi svojih uspehov, a hkrati potrta, saj  je bila iz dneva v dan bolj in bolj zaljubljena v princa, on pa vanjo, pa vendarle si nista upala priznati svojih čustev.

     Princ je sklenil prirediti, tako kot vsako leto, ples. Deklica se je odločila, da se ga bo udeležila. Odšla je do šivilje in jo prosila, naj ji sešije obleko. Šivilja je deklici izdelala  prečudovito obleko. Bila je modre barve in posuta z ledenimi kristalčki. Kronica pa je bila izdelana iz snega. Deklica si jo je brž oblekla in se šivilji zahvalila. Odhitela je na ples.

     Takoj, ko je princ zagledal deklico, jo je zaprosil za ples, tako kot so pač to delali v starih časih. Glasba, ki je prihajala iz dvorane, je bila čudovita! Vsi so prepevali in plesali. Rajanje je trajalo do jutra. Princ je svojo soplesalko povabil na grajski vrtiček.

  POGLAVJE

  DRUŽINSKA SKRIVNOST O VILAH

 

     Hodila sta po travniku in princ je deklico držal za njeno prelepo roko, ki so jo krasili trije  prstani. Pa jih princ pogleduje, čez nekaj časa pa vpraša: »Kje si dobila te prečudovite prstane in zakaj jih nosiš?« Deklica mu odgovori na čisto preprost način: »Oh, princ moj, to je zelo preprosto. En je mame, drugi od sestre in tretji od očeta.« V hipu se spomni na svojo družino.  »O ne, čisto sem pozabila na svojo mamo! Le kaj počne? Morda joče, se sprašuje, kje se potikam? Oh, le kaj naj sedaj naredim?«

     »Ha, ha, ha«, se je zasmejal princ.

     » Kaj se pa tako smejiš? Kaj je tako smešno pri tem, kaj zdaj dela moja mama?«

     »Oh, lepo te prosim, ne smejim se temu. Vendar se mi pa res zdi čudno, da te družina še ni prišla pozdravit. Saj sem jim vendarle povedal, da si tukaj!«

     Deklici je vzelo sapo od presenečenja. Ko se je malo pomirila, je vprašala: »Kako pa ti poznaš mojo družino?«

POGLAVJE

      DRUŽINA IMA NADNARAVNO MOČ

 

     »Prosim, poslušaj me. Res  misliš, če tvoja mati, sestra in oče ne bi imeli nadnaravne moči, da bi jo ti pa kar imela?«

     »No ja, kako že pravijo? Vse je mogoče!«  

      Princ ji je razložil vse o Snežni deželi in njeni družini.

      Deklica se je strašno razveselila tega, da imajo tudi njeni starši in sestra nadnaravno moč. Hkrati pa je bila tudi žalostna, da ji starši tega že prej niso povedali.

 

POGLAVJE

DEKLICA IN DRUŽINA

 

     Dekličina družina je bila medtem že v Snežnem kraljestvu, saj so prav tam imeli svojo službo kot vile z nadnaravno močjo. Deklica je začela iskati svojo družino. Ko jih je zagledala, je stekla do njih in se jim vrgla v objem. Končno je spoznala očeta in sestro. Pa reče mati potem, ko je deklico vso pokrila s poljubi: »Uh, zgleda, da se je nekdo zaljubil v princa, on pa vanjo!«

POGLAVJE

PRINC IN DEKLICA POSTALA MOŽ IN ŽENA

 

      Neke noči, ko je na nebu migljalo na tisoče drobnih zlatih zvezdic, med njimi pa je počasi polzela spokojna srebrna luna, je princ odšel do svoje simpatije in jo zaprosil za roko.

     Drage bralke, dragi bralci, le kaj mislite, kaj mu je deklica odvrnila? Ja seveda, rekla je JAAAAA!!!

     To je bila poroka vseh časov! Rajanje je trajalo ves teden.

          Uganite, kako to vem? Bila sem tam!!!

 

     IN TAKO STA DEKLICA IN PRINC ŽIVELA SREČNO DO KONCA SVOJIH DNI!!!