Glasovalna številka: P231

Kali Rotovnik

NININ DAN

Druga OŠ Slovenj Gradec

 

Ura je bila 6.00. Mama je stopila v Ninino sobo in jo budila. Njene noge so bile zelo težke, glava pa še bolj. Oči se kar niso mogle odpreti. Bile so težke kot kamen. V svetu sanj je tako lepo. Ko se nikdar ne bi zbudila. Mama jo je klicala, njen glas je postajal vse močnejši. Le kdo si je izmislil to šolo! Ko bi jo le lahko zbrisala, kot zbrišemo z radirko napake. Nina se je z na pol odprtimi očmi usedla za mizo k zajtrku. To pač ni bil njen dan. Za zajtrk je bil med, ki ga Nina ne mara. Spraševala se je, zakaj jo mama sili jesti tisto, česar ne mara.

Bila je edinka in vsi so ji govorili, da je razvajena. Hudo se je namreč jezila, če ni bilo tako, kot ona želi. Rada je imela glavno besedo. Kot recimo takrat, ko je soseda Eva dobila novo kolo. Na vsak način ga je hotela ona voziti in Evi to seveda ni bilo všeč. Zato sta se skregali. Nina je bila tako užaljena, da ji je enkrat na skrivaj spustila zračnico na kolesu. Pa naj se zdaj vozi, če lahko, si je mislila.

Po zajtrku si je umila zobe, vzela torbo in se odpravila peš v šolo. Delala je dolge korake in drsala po tleh. Predstavljala si je, da ima na nogah kotalke in izvaja trike na kotalkarskem prvenstvu. Iz njenih misli jo je pregnal Maks, ki je kolesaril v šolo. Bil je zelo visok, zato so ga klicali Štanga. Vprašal je Nino, zakaj hodi kot opica. Nina mu ni ostala dolžna in mu je rekla, da je zadnjič v živalskem vrtu videla tako veliko opico, kot je on. Zasmejal se je in rekel, da tako velike opice kot je on, ne obstajajo. Pa še res je, se je Nina začela glasno smejati. Ko je Maks ugotovil, da se je norčevala, je hitro odkolesaril.

Nina je bila še slabše volje, samo ta Štanga ji je še manjkal, si je mislila.

Ko je prišla v šolo, je pri garderobnih omaricah zagledala svojo najboljšo prijateljico. Majda jo je veselo pozdravila in ji začela pripovedovati o novi muci, ki ji je dala ime Miša. Nina se je spraševala, kako lahko da nekdo muci ime Miša. To je tako kot bi dal kužku ime Muca. Sicer pa je sploh ni poslušala, v mislih je bila doma, se kotalkala ter izvajala nove trike.

Do nje je pristopila Kara in jo prosila, da ji pomaga nesti torbo do razreda. Kara si je pred dvema dnevoma zlomila roko, ko je padla s kolesa. Nina ji je zabrusila, da se ji ne ljubi, ker je še zelo utrujena in ker ima zelooo slab dan. Sošolka jo je žalostno pogledala in ji razložila, da jo roka močno boli. A Nina ni nehala stresati slabe volje. Jezno ji je odgovorila, da ni ona kriva, če je tako nerodna. V tistem trenutku je Majda vzela Karino torbo in jo nesla v razred. Kara jo je hvaležno objela in ji rekla, da je ona najboljša prijateljica, ki si jo lahko kdor koli želi.

To Nini seveda niti najmanj ni bilo všeč. Ljubosumno je stopila k Majdi in jo vprašala, zakaj je pomagala Kari, če pa ni njena najboljša prijateljica. Majda ji je odgovorila, da je ona imela danes en sam slab dan, Kara pa jih bo imela še veliko, če jo bo roka še dolgo bolela. Vprašala jo je tudi, zakaj ima slab dan, kaj hudega pa se ji je danes zgodilo.

Nina ji je razložila, da se je danes težko vstala, kako se ji zdi šola brez veze, kako se je Štanga norčeval iz nje in kako je morala jesti med za zajtrk.

Majda ni mogla verjeti svojim ušesom in ji je rekla, da je res hudo, če ješ med in moraš hoditi še v šolo. To je najslabši dan na svetu. Nič ne more biti slabše. Puljenje zob, cepljenje, vročina… nič se ne more primerjati z njenim dnevom. Jezno ji je povedala, da noče take prijateljice, ki misli le na sebe in na to, kako se sama počuti.

Ko je Nina videla Majdo, kako se jezi in ubogo Karo s polomljeno roko, je spoznala, da je naredila veliko napako. Vse je bilo res, kar je povedala in žal ji je bilo, kar je storila. Mama ji je vedno govorila, da ne sme biti žalostna, ko naredi kaj narobe, ampak se mora iz tega nekaj naučiti in to hitro popraviti, če se da. To je sedaj prvič v resnici razumela.

Spomnila se je, da ima na roki gumijasto zapestnico, ki je bila Kari zelo všeč. Opravičila se ji je in ji dala zapestnico v znak prijateljstva. Obljubila ji je tudi, da ji bo vsak dan pomagala nositi torbo. Kara ji je takoj oprostila in ji ponudila roko, da se je lahko prva podpisala na mavec.

Objeli sta se in Nina se je počutila odlično, v srcu ji je bilo toplo. Pomislila je, kako se lahko v trenutku spremeni dan, ko se malo potrudiš in si prijazen do drugih. Potem se tudi tebi zdi vse lepše.