Glasovalna številka: P233

Nina Šverko

ZGODBA O SLEPEM SLIKARJU

OŠ Bežigrad

 

Pred devetimi zgodbami, pred devetimi rekami in pred devetimi čudeži je živel bogat mož, ki je zelo rad risal. Ker je veliko vadil, ko je bil še majhen, ni več le risal, ampak slikal. Ideje za svoje slike je našel v naravi, včasih je naslikal kaj iz knjige ali pa čisto nekaj izmišljenega.

Njegove risbe, skice, slike in druga dela so ljudje zelo cenili. Umetnine, ki jih je naslikal, so bile tako čudovite, da so vzpodbudile tudi druge k slikanju. Želeli so si slikati tako lepo kot naš umetnik. Zato je postal učitelj in svoje prijatelje ter druge ljudi začel učiti risati.

Z leti je postal zelo spoštovan učitelj. Ampak ko se je postaral, je oslepel. Tega ni upal povedati učencem, saj se je bal, da bo izgubil njihovo zaupanje.

Ko je prišel učenec, da bi se pri njem učil, mu je učitelj rekel, naj nariše sonce. Fant je narisal sonce, kakor je vedel in znal. Učitelj pa je risbo pogledal in rekel, da je sonce ogromna žareča zvezda, on pa vidi le neko packo in naj se bolj potrudi. Učenec se je bolj potrudil in zgodilo se je isto. Zatem se je učenec resno zamislil, saj ga uči risati slavni slikar, on pa packa! Zelo, zelo, zelo se potrudi, porabi več ur in natančno ter zelo počasi dokonča sliko. Zdaj si misli, da mora biti to tako lepa risba, da bi bila všeč še slepim. Učitelj oziroma slavni slikar razume, kako se je fant potrudil, in ga pohvali.

Zdaj zna njegov prijatelj tako lepo risati, da bi še slepi začutili lepo risbo.