Glasovalna številka: P241

Eva Hvalec

LUNIN KAMEN

OŠ Mladika Ptuj

 

 

Nekoč je živele deklica, ki ji je bilo Lavra. Lavra je zelo rada hodila na sprehode, saj se je vedno nekaj dogajalo.

Nekega dne, ko je šla na sprehod je videla nekaj, ki je padlo z neba. Stekla je do predmeta. Bil je kamen. To je bil lunin kamen. Pobrala ga je in stekla domov. Pokazala ga je mami in potem šla spat. Ponoči se je s kamnom začelo nekaj dogajati. Kamen je svetil in nekaj govoril. Klical je luna, luna, luna! Zjutraj, ko se je Lavra zbudila, kamna ni bilo več. Iskala ga je, a ga ni našla. Celo po ulicah ga je iskala in spraševala ljudi, če so videli njen kamen. Zvečer se je vrnila utrujena domov. Ponoči je zaslišala zopet glas, ki ji je govoril naj bolje pazi na kamen, če ga želi imeti. Ko se je zbudila, je zagledala kamen. Bila je presrečna. Takoj je stekla v kuhinjo in novico povedala mami. Mama ji ni verjela, da kamen govori. Želela pa je, da takoj sede k mizi in pozajtrkuje.

Lavra se je tisto noč naučila, da je treba bolje skrbeti za svoje stvari.