Glasovalna številka: P245

Lara Merc

ČAROBNI KLOBUČKI

OŠ Mladika Ptuj

 

Sredi polja je v majhni hiški živela deklica z imenom Tilka. Bila je deklica, ki se je veselila vsakega slehernega dne. A prišel je čas, ko se je začela dolgočasiti, saj ji družba cvetlic in ptic ni več zadostovala, zato se je odločila, da bo raziskala svet. Ko se je zvečerilo, je Tilka legla k večernemu počitku, saj je vedela, da bo za takšen podvig potrebno veliko energije. Preden je zaspala, si je zamišljala, kaj vse bo doživela. Upala je, da bo videla in spoznala veliko novih prijateljev, ki ji bodo delali družbo, se z njo igrali in pili čaj ob večerih pred njeno hiško. Ko je prišlo jutro, se je Tilka odpravila na pot, s seboj je vzela le nujne stvari, nekaj oblačil in hrane. Ko je hodila pol dneva, je bila že pošteno utrujena, zato se je odločila, da se malo odpočije; tako je legla pod drevo.

A preden je zatisnila oči, je zagledala mavrični dežnik. Tilka je mislila, da ji bo zagotovo na poti še prišel prav, zato ga je objela in stisnila k sebi. Nenadoma in nepričakovano jo je dežnik začel dvigovati v zrak. Tilko je bilo zelo strah, zato ga ni izpustila. Nenadoma ni bila več zaspana in utrujena. A to je hitro minilo, saj se je izpod dežnika usul mavrični prah, ki je Tilko uspaval, ter jo nosil po zraku celi dan in noč. Ko se je Tilka zbudila, je ležala pred temačno zgradbo. Res ni vedela, kaj se ji je zgodilo. Vstala je in začela raziskovati okolico, saj to je bil njen namen popotovanja. V grmovju je nekaj zašušljalo, zaradi česar jo je bila kar malo strah. Ko je stopila bliže, je zagleda majhno ročico, ki jo je vabila k sebi. Ko se ji je Tilka približala, je videla lep majhen klobuček, ki se je smehljal in jo želel ogovoriti. Tilka se je opogumila in rekla klobučku: »Pozdravljen, jaz sem Tilka, kdo pa si ti?« »Jaz pa sem Jurček in vesel sem, da si prišla v našo deželo, da nas rešiš pred zlobnim Metežom. Pote smo poslali mavrični dežnik, da te prinese k nam.« Tilka je bila presenečena in je klobučku Jurčku povedala, da je šla raziskovat svet in iskat prijatelje, ni pa si mislila, da bo morala reševati klobučke. Klobuček Jurček jo je odpeljal k drugim klobučkom v njihovo skrivališče, kjer je zagledala najmanj sto klobučkov, ki so jo pozdravili s poklonom in smehajočih se ust. Tilko je skrbelo, kako si bo zapomnila imena vseh klobučkov, če pa jih je toliko. Jurček jo je pomiril, naj ne skrbi, saj to je vsa njegova druščina. »Spoznala boš samo klobučke, ki se bodo s tabo borili proti zlobnemu Metežu.« Klobuček Jurček ji je rekel: »To so Leri, Džeri, Geri, Rafael, Gabrile in na koncu še Pinki.« Tilka se je zasmejala in dejala: »To pa je čudno ime, saj to je ime barve.« Klobuček Jurček ji odgovori: »Res je malo smešno, ampak to ime ima z namenom, saj postane roza barve, ko je srečna.« »Bi pa rada videla te prijatelje, kje pa so?« Klobuček Jurček jo je peljal do posebnega tunela, kjer so pogumni klobučki kovali načrt, kako premagati Meteža. Tilka je bila navdušena nad novimi prijatelji. Klobučki so ji povedali, da v deželi klobučkov vlada zlobni Metež, ki je že ugrabil ogromno klobučkov, kateri morajo zanj delati in graditi velik zid, ki bi ga ščitil pred mavrico, katere se zloben Metež zelo boji, saj bi ga lahko razblinila. Tilka in klobučki so taborili ob ognju, ki ga je zanetila Tilka, saj klobučki niso vedeli, kaj je to taborjenje, zato so zelo uživali. Tilka in klobučki so skovali načrt, kako bi lahko premagali zlobnega Meteža. Vsi so vedeli, da Meteža lahko uniči le mavrica, zato so se odločili, da bodo v grad speljali mavrico, ko bo Metež spal. Tilka se je spomnila, kaj če bi dežnik, ki so ga poslali ponjo, uporabili za delanje mavrice. »Kako to misliš Tilka?« so se oglasili vsi v en glas. Tilka jim je razložila, da ko bo posijalo sonce, bodo njegove žarke usmerili v dežnik, iz katerega se bo naredila mavrica, ki jo bodo usmerili naravnost skozi edino okno zgradbe zlobnega Meteža. Ko so naredili bojni načrt, so še določili, kakšno vlogo bo imel posamezni klobuček. Ko je prišlo jutro in je posijalo sonce, je Tilka razprla dežnik, klobučki pa so z majhnimi ogledalci lovili sončne žarke in jih usmerjali v mavrični dežnik. Sonce je vedno bolj močno sijalo in klobučki so zbrali ogromno rumenih žarkov.

Nenadoma je iz dežnika zrasla prečudovita mavrica, katero je Tilka morala usmeriti skozi okno zlobnega Meteža. Tilka se je trudila na vse pretege, a naloga ni bila lahka. V tistem trenutku je na balkon zgradbe stopil zlobni Metež in z zlobnim glasom začel govoriti: »Kdo moti moj mir, koga še bom zaprl v svojo ječo, da bo lahko gradil veliki zid zame?« Kljub strahu, ki so ga čutili klobučki, so strnili moči, da bi premagali zlobnega Meteža. Tudi Tilka je dala vse od sebe in usmerila mavrični dežnik proti zlobnežu. Nenadoma je velik žarek mavrice posijal v zlobnega Meteža in ga razblinil kot jutranjo meglo. Tilka in klobučki niso mogli verjeti, da jim je uspelo. Klobuček Jurček je splezal na balkon in prah, ki je ostal od zlobnega Meteža, vrgel v zrak. Zgradba se je spremenila v prelep grad z mavrično barvo in rožami. Klobučka Pinki je postala roza barve, saj je bila srečna.

V deželi Klobučkov je spet vladal mir in sreča. Klobučki so v zahvalo Tilki podarili mavrični dežnik, ki jo bo spremljal pri odkrivanju novih dogodivščin in prijateljev po vsem svetu.