Glasovalna številka: P250

Maša Vinko

O KAMENČKU KREMENČKU

OŠ Mladika Ptuj

 

Nekoč je živel majhen kamenček. Hja, rekli boste: «Saj kamenčki pa ne živijo!« Toda motite se. Če nekdo doživi toliko dogodivščin, kot jih je Kremenček, potem pomeni, da je živ in diha.

Kremenček je živel na produ ob reki Dravi. Bil je zelo lep, saj če si dobro pogledal, si videl, da je točno tak kot srce, da je svetlo rjave barve in posejan s pikami, kot bi imel majhne pegice. »Saj veste, kaj so pegice? To je tisto, kar imajo včasih fantki in punce na nosku in se zaradi tega jezijo, predvsem punce, ki mislijo, da so zaradi tega grde.«  Kremenček je torej imel prav posebne pegice, saj kadar je posvetilo sonce, so se te pegice zaiskrile, da je bilo videti, kot bi bile iz čistega zlata. Vse to pa pomeni, da Kremenček ni bil čisto navaden kamenček. Ta posebni kamenček je dneve in dneve preživel ob reki in z zanimanjem spremljal vse, kar se je dogajalo okrog njega.  Najraje je opazoval ribe, ki so se preganjale v vodi. Bile so tako igrive, da jih je Kremenček lahko opazoval ure in ure in mu ni bilo dolgčas. Včasih ga je obiskala kakšna vodna miška, ali račka, ki je priplavala mimo. Te so posebno rade opravljale. Videl je tudi srnice, ki so prišle pit vodo in se pogovarjale med sabo, kaj je katera doživela. Včasih je prišel tudi kak ribič, ki je hotel naloviti rib za svojo družino, saj pravijo, da so ribe zelo zdrava hrana. Spet drugič je videl otročaje, ki so se v vročih poletnih dneh prišli namakat in hladit v kristalno vodo reke. Spomni se, da so nekoč tod mimo pluli flosarji, ki so prevažali les. Kako zanimivo so znali pripovedovati, kaj vse so doživeli na poti od Avstrije pa vse do Hrvaške. Zanimivo je bilo videti tudi rance in čolne, ki so bili polni razigranih ljudi.

Veliko se je dogajalo okrog  Kremenčka, on pa je ždel tako pri miru in ni se mogel premakniti nikamor, saj se kamni vendar ne morejo premikati brez pomoči. No, včasih, ko je reka narasla, so ga njeni tokovi prestavili za nekaj metrov navzdol, toda takoj, ko je povodenj minila, je znova obstal na mestu med drugimi kamni in peskom.

»Oh, ko bi prišel kdo, da bi me odnesel stran od reke. Tako bi lahko spoznal še drugačen svet, lahko bi spoznal ljudi, ki tam živijo in morda bi se lahko igral z otroki.« Tako je razmišljal Kremenček, dnevi pa so minevali in minevali.

Nekega jutra je Kremenček opazoval sončni vzhod, tako kot že tisočkrat dotlej in se kratkočasil z mežikanjem v sonce. Zjutraj, ko je sonce vzhajalo, se je še posebej lepo svetlikal in to mu je bilo všeč, pa tudi vajen je bil te igre. Nikoli se je ni naveličal. To jutro pa je bilo vendarle nekaj posebnega. Ko se je Kremenček nastavljal soncu in se tako kratkočasil, je po produ zaslišal korake. Dobro je prisluhnil in ugotovil, da to ni ribič, saj koraki niso bili težki, prej čisto lahki, kot peresce. Pogledal je v tisto smer in začudeno zrl v prelepo dekletce. Veliko je že Kremenček videl deklic, ki so se prihajale kopat v reko, toda tako lepe deklice ni videl še nikdar. Imela je svetle, kaj svetle, imela je zlate laske, ki so ji v kodrih padali na ramena in se svetlikali v soncu, skoraj tako ali pa še lepše kot njegove pegice. Sedla je čisto blizu Kremenčka, zakopala obraz v dlani in žalostno zajokala. Zasmilila se je Kremenčku, toda on je bil samo kamenček in ji ni mogel pomagati. Kar milo se mu je storilo ob njej in ker je bil podoben srčku, ga je vse bolelo. Ko je srce žalostno, nas pač boli in to je Kremenček občutil ob poslušanju joka prelepe deklice. Dolgo je trajalo, da se je dekle pomirilo in ko je nehalo jokati, se je zazrlo v daljavo in nekaj premišljevalo. »Zakaj tako boli, ko se nesrečno zaljubiš?« je nenadoma spregovorila sama sebi. »O, v tem grmu torej tiči zajec,« je pomislil Kremenček in se žalostno zazrl v njene oči. Še danes ni prepričan ali je začutila njegov pogled, ali pa je samo naključno pogledala navzdol. Naenkrat se ji je obraz razvedril in zagledala se je v Kremenčka. »Ali me je opazila?«, je pomislil Kremenček, »ali pa gleda mimo mene nekaj drugega. Ne, mene gleda,» se je razveselil in že ga je dekle prijelo z belo  ročico in pobožalo tako nežno, da je vzdrhtel ob njenem dotiku. »Poglej, poglej, kako lep kamenček. Vzela ga bom s seboj domov, saj se blešči kot samo zlato. Oče je velikokrat govoril, da je v Dravi zlato. Mogoče pa sem našla zlato!« je vzkliknila deklica in stekla proti domu.

Toda nista prišla daleč, ko jima je prišel nasproti mlad fant. Ko ga je deklica zagledala, se ji je obraz razvedril in hitro je pozabila na Kremenčka. Vtaknila ga je v žep in tako je ubogi Kremenček v črni temi preživel dneve in dneve. Ničesar ni videl, samo poslušal je, o čem so se pogovarjali stanovalci hiše. Nekega dne, ko je beseda nanesla na zlato, pa se je deklica spomnila na Kremenčka. »Kako sem neumna«, je dejala. »V žepu imam košček zlata, ki sem ga našla spodaj ob Dravi. Poglej očka, kajne, da je to pravo zlato?« Oče je pogledal izpod košatih obrvi, nekajkrat obrnil Kremenčka naokoli, zagrizel vanj, da ga je vse zabolelo in strokovno izjavil: «To pa ni zlato, res se sveti kot zlato, vendar je samo navaden kamen.« Tedaj ga je deklica pogledala, stopila na prag hiše in Kremenčka z jezo zalučala daleč vstran. Ubogi kamenček je pristal v blatu. Bil je videti ves ubog, popolnoma umazan od blata, pegice se mu niso več svetlikale in pogled nanj je bil zares žalosten. »Le kaj sem razmišljal, da sem si želel med ljudi,« je zastokal Kremenček in se vdal v usodo. Hodili so po njem, včasih je prišel mimo kak pes in ga polulal, spet drugič ga je nemaren fant z jezo brcal po cesti ali pa tako dolgo tacal po njem, da ga je potisnil še globlje v blato. Nihče več se ni zmenil zanj.

Nič več ga ni moglo razvedriti, niti toplo sonce, niti hladen sneg, še kristalen dež, ki je padal iz oblakov, mu ni mogel več vrniti veselja v žalostno srce. Kremenček se je popolnoma vdal v usodo in žalosten preživljal dan za dnevom. Bil je prepričan, da ga nikoli ne bo nihče več pogledal.

Toda nekega dne se mu je nasmehnila sreča. Mimo je prišel pes. Ustavil se je točno nad Kremenčkom in začel divje zamahovati s taco. »Verjetno ima bolhe,« je razmišljal Kremenček. Tedaj pa je pes zamahnil s taco, izkopal Kremenčka iz blata in ga vrgel daleč proč. Kremenček je veselo skakljal, se kotalil in pristal ob drugem robu ceste. Pogledal je okrog sebe in si dejal: «No, vsaj v blatu nisem več!« Potem se je ulilo kot iz škafa in srebrni dež je Kremenčka opral po vsej njegovi velikosti.  Ko je nevihta ponehala in je posijalo sonce, se je Kremenček znova zasvetil kot nekoč. Bil je presrečen in če ne bi bil kamen, bi kričal od veselja. »Mogoče pa me bo sedaj le kdo opazil,« je pomislil in čakal. Ni mu bilo potrebno  čakati dolgo, ko se je na kolesu mimo pripeljal majhen fantič. Kremenček je že mislil, da se bo odpeljal dalje, tako kot vsi doslej, toda fant se je obrnil, ustavil tik ob Kremenčku in ga pobral. Z zanimanjem ga je pogledal in dejal: «O, kako lep kamenček. Tako lepega pa še nimam v svoji zbirki.« Dahnil je vanj, ga obrisal v hlače in občudujoče hvalil lepoto majhnega Kremenčka.

Takrat se je za Kremenčka začelo novo življenje. Ko sta prišla domov, je njegovega novega gospodarja ogovorila prijazna gospa. »No Timi, kaj pa si danes počel? Kaj pa imaš v roki?«

To, da je njegov prijatelj dobrega srca, je Kremenček že vedel, sedaj pa je še ugotovil, da mu je ime Timi. »Zelo lepo ime,« je pomislil kamenček, ki se je zelo dobro počutil v Timijevi dlani. »Majhen kamenček imam v rokah, mami. Tako je lep, da se mu nisem mogel upreti. Ta bo za mojo zbirko in imel bo posebno mesto pri meni.«

»Lepo, lepo,« je dejala Timijeva mama, se prizanesljivo nasmehnila in pobožala Timija po nagajivih laseh, ki so mu padali na oči.

Od tega dne je Kremenček povsod potoval s Timijem. Hodil je z njim v šolo, vozila sta se skupaj na kolesu, se potepala, celo plavat sta hodila ob reko, kjer je nekoč deklica pobrala Kremenčka. S prijatelji so si večkrat izmenjavali stvari, toda Kremenček je tako prirasel k dečkovemu srcu, da ga ni dal za nič na svetu. Niti v roko ga ni dovolil vzeti nikomur. Samo pokazal ga je in to je bilo vse. Najraje se je z njim bahal, ko je sijalo sonce. Z zavidanjem so njegovi prijatelji opazovali, kako se je Kremenček svetlikal v soncu kot čisto zlato. Zavidali so Timiju, tudi ukrasti so ga že poskušali, toda Timi ga je varoval z vsemi silami. »To je moj prijatelj in prinaša mi srečo,« je imel navado reči. Ko je bil Timi žalosten, je žaloval tudi Kremenček, ko je bil njegov prijatelj židane volje, je bil neskončno vesel tudi on, skupaj sta premagovala ovire. Timi ga je držal v roki, ko je v šoli pisal nalogo ali pa odgovarjal na vprašanja učiteljice.  Še celo če ni mogel zaspati,  je vzel v roke Kremenčka in zdelo se mu je, ne skoraj prepričan je bil, da mu ta poje uspavanko. Bila sta nerazdružljiva.

Timi in Kremenček sta še danes največja prijatelja in še naprej ga Timi vzame s seboj povsod, kjer koli se potika.

In naj še kdo reče, da kamen ni živ. Kremenček je prepotoval že večje razdalje, kot marsikdo na svetu. In ko posveti sonce, se mali srček zasveti, kot bi bil samo zlato, in v takih trenutkih je Timi zelo ponosen na svojega prijatelja, saj ve, da mu vsi zavidajo.

Vam pa svetujem, da petkrat premislite, preden brcnete v kamen na cesti. Mogoče čuti vašo brco in je žalosten. Raje pomislite, da je lahko tudi kamen s ceste vaš dober prijatelj, če pa ga primete v roko, vam lahko prinese tudi veliko sreče, mogoče več, kot kdorkoli okrog vas.