Glasovalna številka: PR101

Daša Dizdarević

IZGUBLJENA V LJUBEZNI

OŠ Cirkulane - Zavrč

 

 

1. Poglavje: Jaz in moja simpatija

 

 Vedno sem bila zelo zadržana punca, veliko časa sem bila na internetu (kdaj pa kdaj tudi po cele dneve) učiti se mi nikoli ni dalo, starši so bili tečni še posebej mama, ko se je nad mano drla, da se nič ne učim... Ves svet mi je šel na živce najrajši bi kar pobegnila od doma. Vse mi je šlo narobe v šoli so ocene padale, učitelji so pričakovali več od mene, moja simpatija me ni marala...Bilo je grozno.  V šoli smo ravno tisti teden imeli nastop...ker je naša šola imela tudi podružnico je seveda  prišla še ona...in takrat sem ga spet zagledala. Stal je tam ves lep, urejen,... v glavnem, ko sem ga zagledala mi je začelo srce močneje biti, moja lička so postala rdeča, bilo mi je vroče mislila sem, da bom umrla od njegove lepote.

 

 

2. Poglavje: Presenečena!

 

Bil je na vrsti njegov razred. Celih pet minut nisem odvrnila pogleda iz njega, moje srce se je raztopilo v dveh sekundah. Naslednji dan me je moja best frendica vprašala, če sem ga včeraj zasledila. JA SEVEDA, DA SEM GA ČE MI JE VŠEČ PROSIM TE LEPO...rabila sem vsaj deset minut, da sem se pomirila. Po koncu pouka sem se odločila, da mu bom napisala sms. Ampak takšna boječka kot sem jaz mu seveda nisem napisala, ker me je bilo preveč strah. No potem je prišla Karmen (moja prijateljica) ter me prepričevala, da mu naj pošljem sms. V sms-u je pa pisalo nekako tako: »Hej, ammm Maša tukaj… ful mi je bil všeč vaš nastop zadnjič;) bili ste boljši kakor mi.. če boš imel kdaj kaj časa bi si lahko dopisovala… no se slišiva še kaj. Čau!«

 Minilo je natanko petnajst minut, da je odpisal: »O čau, Maša kako si? Ooo hvalaa čeprav menim, da smo potrebovali malo več vaje;) zame pa ste vi bili najboljši. Ja to bi bilo super, da bi si kaj dopisovala!«   

 VAU!!! tale sms pa me je res presenetil. Mislila sem, da mi sploh nebo odpisal. Ampak očitno   sem se motila. Bila sem zelo vesela. Ker poznam svoje sošolke jim nisem povedala, da mi je moja simpatija odpisala. Vse bi takoj naprej izblebetale! Zato bom to zadržala zase.

 Domov sem prišla vsa vesela in rdeča. Mami je mislila, da sem bolna. Vedela je, da se nekaj dogaja. Zato je naslednje jutro brskala po mojem dnevniku, če bi kaj našla. Ampak ni našla ničesar!!

 Minevali so dnevi in midva sva si vedno bolj dopisovala. Ko je že prišel vikend. Sva se nekaj pogovarjala, da bi se nekje dobila. Mami sem vprašala, če lahko grem. Ker pa me je bilo sram, da imam simpatijo in to se je opazilo že na sto kilometrov, sem ji rekla, da se dobim s Karmen. Odložila me je pri avtobusni postaji, dalje pa sem šla peš.

 

 

3. Poglavje: Ni bilo vse okej.

 

 Šla sva na pijačo, malo sva se bolje spoznavala. Povedal mi je vse o njem, zaupal mi je vse njegove skrivnosti. Po kakšni slabi uri je rekel, da  mi bo pokazal en prečudovit travnik s cvetjem objet. (oh kako je to povedal romantično). Malo sva se še pogovarjala, dokler nisem jaz počasi odšla.

Ko sem prišla domov, sem se izmučena vrgla na kavč ter pogledala telefon. Bilo je sporočilo od njega ki je pisalo: »Hej, glej ful si mi všeč, bi bla moja punca?« OMG JAAAA!!!! Kako sem bila vesela!! Kar kipela sem od sreče!« Naslednji dan sem prišla v šolo in vse frendice so me zasule s vprašanji a sva skupaj... Kako za hudiča pa one to vedo?! Jah seveda! Vedno je v razredu nekdo, ki vohuni za tabo! Tokrat je bila lena Neli!! Pa kako ravno ona, če pa je tako lena! Saj je vseeno... no minila sta kakšna dobra dva meseca. Ocene so postale odlične. Mama se ni več drla, starši niso bili več tečni. Vedno bolj sem bila prepričana, da je ljubezen tista, ki te drži po koncu. Bližalo se je vse skupaj veliko izletov!! In takrat sva se največ videla. Vedno oba vesela. Ampak enkrat je pa prišel ta čas, ko iskrica izpuhti. Videla sem ga tam ter odhitela do njega misleč, da se me bo razveselil. Ampak to ni bilo tako. Prišla sem do njega in on mi je samo povedal, da me več nima rad, da on ima rad eno drugo. Še predstavljala si nisem katera bi lahko to bila. Dnevi brez njega so bili tako prazni, dolgočasni... Bi še lahko živela brez njega ampak to, kar sem pa videla na naslednjem izletu, pa mi preprosto ni bilo več do življenja. Videla sem njega ter leno Neli kako se poljubljata naslonjena na drevo! Takrat je moje srce padlo na milijone majhnih koščkov. Moj obraz je postal   ves bled in nato zelen. Mislila sem, da bom bruhala. Takrat mi ni bilo več za živet. Takoj ko sem prišla domov me je mami tolažila. Nato je prišla še Karmen me tolažit.

 Zvečer, ko so starši zaspali sem odšla v kuhinjo ter naredila neumnost, takrat je bila edina odločitev ta saj druge nisem poznala, z mamo se pa ni sem hotela pogovorit saj me je bilo sram... itak bi bilo svetu boljše brez mene. V sanjah sem načrtovala svoj samomor. Zvečer ob enajstih me je dobila mami. Padla je na kolena od straha. Ker ji jaz nisem skoraj nič povedla se je odločila, da me bo vpisala k psihiatru. Redno sem ga obiskovala, in sicer sem njemu bolj zaupala kot komer koli.

 

4. Poglavje: Zakaj se to dogaja ravno meni?!

 

Rane so se celile z meseci, ampak bolečina sploh ni izginila. Kadar sem zagledala leno Neli, mi je postalo slabo ali pa bi jo najraje udarila, da bi njej postalo slabo. Karmen me je vedno pomirila z njenimi slabimi šalami. Poskušala sem pozabiti nanj in na leno Neli, ampak kaj, ko sem ju vsak dan videla. Karmen me je povabila k sebi, da bi se malo pozabavale ter šle v šoping. Seveda sem privolila, saj sem hotela malo časa preživeti s svojimi prijateljicami. Ja bile smo v šopingu, ko srečamo njega ter leno Neli. Pa „meni sreča ni bila namenjena očitno“ sem si mislila! Kako sta me oba pogledala tako hinavsko. Nisem mogla zadržati svojega joka zato sem sredi nakupovalnega centra začela jokati. Vsi so me gledali čudno. Karmen me je pomirila. Rekla je, da bi bilo bolje, da greva k njej domov ter si odpočijva. Minili sta kakšni slabi dve uri, ko je lena Neli objavila sliko na instagramu, kako se objema z njim. Pa mene bo kap, Karmen!!! In ta slika je dobila dvesto všečkov na instagramu!!!!

 

 

5. Poglavje: Največji preobrat!!

 

V šoli je bilo še huje, starejši učenci so me zafrkavali glede njega. Nisem se branila saj je bilo butasto, da bi se, saj bi vse skupaj samo poslabšala. Naslednji dan sem mimogrede v šoli slišala, kako se je ena skupina učencev pogovarjala, da so nekomu oropali hišo. Nekateri so govorili, da hišam ni pomoči. Ura je bila polnoč in jaz še nisem spala, saj sem bila preveč živčna za jutrišnji test.

Vrata so bila odprta na široko. Nekaj je v kuhinji zaropotalo in mene je bilo ful strah. Potihoma sem odšla v kuhinjo, da bi pogledala ali je vse v redu. Ne ni bilo. V naši kuhinji so bili roparji!!! bili so trije. Ker so se me prestrašili in jaz njih sem na ves glas zakričala. Eden izmed njih me je zgrabil za roko ter me potegnil k sebi, da nebi mogla kričati. Hvala bogu sem vsaj tako močno zakričala, da sem zbudila starše. Ropar mi je nameril puško v glavo, da bi nas vse prestrašil, zahtevali so ves denar, ves nakit, vse računalnike... vse! V življenju me ni bilo še bolj strah. Dedek je zgoraj poklical policijo. Po zaslugi mojega dedka je policija končno prijela te tri roparje. Naslednji dan si je cela šola oddahnila, ko sem prišla v šolo. Hitro se je razvedelo, da so me imeli za talko. Cel kup prijateljic  me je napadel. Vse so me zelo močno objele. Takrat sem občutila pravo ljubezen. Kdo rabi fante, ko pa imaš zraven sebe prave prijatelje!

 

 

NAUK zgodbe: Pravi prijatelj je tisti, kateri je s tabo v dobrem in slabem.