Glasovalna številka: PR102

Teja Potočnik

ZA VSE JE KRIVA LJUBEZEN

OŠ Cirkulane - Zavrč

 

LARA: Jan je pršu na našo šolo komi u sredi decembra. Bil je drugačen od ostalih fantov pa izžareval je čisto drugačno energijo. Meu je svetle rjave lase in modre oči.  Tko ful luštn. Že od začetka. Itak sem se takoj prilepla na njega. Čh, mislim katera pa se nebi? Itak sem vedla, da imam konkurenco. Seveda naša Špela. Tista, ki dobi vsakega, ki ga hoče. Itak. Vsak fant jo vidi kot neko nadzemeljsko bitje. Koza! Sej je res lepa. Ma ful lepe očke. Takšne modre pa tako svetovno čupo. Take popolne lase maaa. Pa vedno nosi čop, al pa kito. Itak ji vse paše. Pol sem vedno bolj razmišljala o tem kake šanse mam sploh pri njem. Itak da nobenih. Mislim sej ni primerjave med ono kozo pa mano. In ja res jo ful sovražim, ki je taka afna, pa tko misli, da smo drugi manjvredni, pa vedno govori kako drage cunje ma ona kot, da mi drugi skačemo okrog v vrečkah za smeti al kaj. Saj zato mislim, da se bo Jan takoj prilepu na njo. Aja hahah saj sploh neveste kaka sem, joj kak sem zabita. Ja, mam take oranžne, pravzaprav rdečkaste lase. Ful bedno. Pa vedno so zavozlani, daj joj no, kak gre to men na živce. Aja pa tak čuden nos mam. Dej fuj, vse je ogabno na meni. Pa še zobni aparat mam. Kak je to bedno. Pa tukile spredaj sem tut ploska, kukr deska. No, pol prvo uro ko je prišel noter v razred so itak vse babe buljile v njega. Kok eni nimajo lajfa, no. Mislim sej itak sem že rekla kok je bil nadzemeljsko lep. In pol, seveda mlade in stare (mislim še učitlce so mu mežikale), suhe in debele (ja, naša Vanja) so ga začele osvajat. Ja, sej jaz sem se jim tud pridružla. Brez nekih posebnih pričakovanj, kot da me bo tip kot je on opazl.  Skuliri se Lara. In pol v razred k ena kura prileti Špela. V bistvu ona vedno zamuja. Sam nikoli ni zadihana, kot da bi tekla. Ponavadi itak zgleda perfekt. Sej tko je, če si na faco namažeš 2 kili pudra pa tiste njene očke se itak more dodatno poudarit. Sam danes je pa žarela. Tolko mejkapa naenkrat sam ga vseeno ni blo preveč. Tko ravno prav. Kok bi ji jaz bla tist šestilo u ta njen gobec zabila. Pol sem se z zvezkom po glavi udarla. To ljubosumje me je tok razžiral. Mislim saj meni itak niso bili všeč ti fantje ki so se Špeli pod noge metali. Tko vsem puncam so bili všeč, sam men ne. Kok sm pa jaz edinstvena, sej nemorm verjet. V glavnem sem bila jezna, kok je ta njen lajf lep. Starši ji pustijo kamorkoli in kadarkoli, pa pouni so keša. Mislm sej naši familiji tut ne gre tko zlo slabo, ki bi se lahko neki pritoževala. Okej, to moram povedat! To besedilo bi moglo bit ko neki spis ali neki, sam men ta slova res ne gre, pa tko govorim cak kako se že to imenuje, to sem pa vedla! Aja sleng, ja to bo. Čarovnica (učitlca za slovo),  bi bla ful na mene ponosna, k sem tolk napredovala. No, sej vidite da jaz ful uporabljam ta sleng, bom probala čim bolj knjižno pisat, da boste lahko kej prebrali, ker če bi Čarovnica to v roke vzela, itak nebi vedla o čem se gre hahah. Kok je to blazno smešno. Pisanje pa kje si še to slišal, sam pol, ko mi je še učitlca za matematko rekla, da celo tam, ko so same številke pišemo, pa sam včasih kako poved vedno uporabljam ta sleng pa sem se odločila, da bom pisala dnevnik. Kok sem pa jaz smart a neda? No in sem včeri z mamico, k je bla tok najs, da me je v trgovino peljala, da sem si kupila dnevnik, sem namesto, da bi bli normalni motivi gor so ble miške pa zajčki pa celo angelčki. Skor sem umrla tam sred trgovine od smeha. Pol se je se mami začela smejat pol sem splezala na okrasno božično smrekico, pa mami me je slikala, pa slika je bla res puno dobra. Samo pol je prišla prodajalka, ki naju je ven nagnala. Pol pa me je mami grdo pogledala sam vseen sva šli po tist dnevnik. Kok mam jest dbest mamico. Pol sem našla enga tko zlo kjutkanega (jaaaa, sej vem ful uporablam sleng, sam težko pišem knjižno, itak pa so nam rekli, da nam more domišljija eksplodirat, tako da ja to je v moji domišljiji in zdaj je eksplodiralooo). No v glavnem in ta dnevnik je bil sam bele barve sam z nekimi bleščicami v kotu je bilo okrašeno. In , k naju je prodajalka vidla mislm itak, da ji je šlo na smeh 14 sem bla stara, pa sem dnevnik iskala, namest, da bi bla nekje zunej. Pa še ful mlada je bla in tut moja mami je to opazla in ko je jezna, gre vedno kupit neke cunje, tut če jih nikol ne obleče, sam prav, da jo to pomiri. Men pa se ne da denarja ven metat za take neumne stvari. Pač sej js sm tut ful hepi, ce dobim kako novo cunjo, sam mi je čist bedno laufat po trgovini zarad ene oblekce. Najbrž sem preveč lena. Okej potrjeno, čist drugačna sem, k druge. Res. Mislm, Jezus jaz bi mogla pisat o Janu pa sem prišla na kupovanje dnevnika pa cunje. Mehh, verjetno je to v moji naravi, al pa tukile v možganih. Pač kokrkol, zdej je ura že 11 zvečer pa ful mam skrbnega fotra, tako da ja, zdej bi jaz že morala spati. Tko, da ja jutr bom spet začela pisat. Pol pa ponavadi vsi napišejo dnevnik hvala, ker me poslušaš, kak bedni so ti mali froci jojj hahah. No jst pa mislim, da itak me mora poslušat, sej zato pa so ga nardili. Da bo posluša probleme ene debilne najstnice. Še bla sem zabita k tamali froci. K, da je dnevnik čoveško bitje. Joj bolš da grem itak se mi že blede. Tko da jaa, nočkoo.

 

ŠPELA: Tist dan, k je Jan priču na našo šolo sem itak spet zamudila. Kukr ponavad. Sam me učitlce nč grdo ne gledajo, še takšne kure kot so, one vejo kulk ma moj foter keša. Okej, tko je zdej na stvari pač kr je to moj dnevnik, k ga bom nekega dne pokazala svetu (razn, če me bo preveč sram), mora tut zgledat kul, k od takrat k sem ga jaz kupla, pa do zdej je že tut neki časa. Ko sem ga v roke vzela sm vidla, da je že kar star, k noter sem že tut risala zajčke, pa rožce, pa take oslarije in sem zato tistih nekej strani vun vtrgala, pa sem ga na novo polepla. Pač, saj bi si lahko šla po novga sam bi me une babe  tam u trgovini ful čudn gledale. Kr itak me pozna pol mesta, al pa vsaj mojga fotra in zato sem rajš vzela starega. In ja seveda, sej vem, da nit prbližn ne pišem prav, k bi debilno ven izpadl zato pisem kr tako. Na izi. Če bo koga motl, lahk zarat mene napiše prav sam jst ne bom. Tut, če bi blo za oceno, bi pršu moj foter, pa me zagovarju. Hahah kulk kart se jaz zavem kako srečo mam u lajfu. Sam una Lara, una koza ki je z mano u klasu, pa je res srečnica. Ona skoz prav kako ma grdo čupo sam men so njen lasje svetovn. Tko ful te nardijo močnejšega. To, kar pa mam jas na glavi pa je grozn. Tko blond lase mam, pa tko ravne, pa bi dost rajš mela mau razcefrane, ki bi zgledal bol kul. In, ja sej verjetno ste že ugotovl, da sovražm to kozo, ki mi lahk vsakega fanta prevzame, tok vsi sam za njo hodijo. Sam tko slepa kot je ona, k teče v šolo, pa je njena frizura pol še bolša, itak nobenega ne vidi. In pol lahk mam vse te jaz. Sam k se ga naveličam, ga pač hm morm se lepše izrazit, hmm ga zapustim! Sej mislm, da jih ne prizadene neki ful, ampak men je itak najbl pomembno, da ta koza misl, da sem boljša kot ona. Čeprav bi jaz ful rajš mela njen lajf. Njena matka je tak zakon, pr nas je še, ko smo u plenicah skakal, vozila naokrog po nove cunjice. Zato ma Lara vsak dan kej novega na seb. Sam ona tko ne mara cunjic preveč. Kaka koza! Js bi glavo namočla v vodo (k je res nemaram), sam da bi mela take cunje kot ona. Okej gremo na začetek. Ko je Jan prišel u naš klas, so ga itak vse gledale. Vedla sem, da bo moj, sej zato pa sem si dala tolk mejkapa gor. Še dobr da ga Lara ne nosi, pol mene tko al tko neb noben nit povohu. No in Jan je bil ful drgačen kokr drugi tipi. Tko mal piflarsko je zgledu sam je bil tko zlo seksi, tko nabit pa tista njegova čupa, kok ma pa on mehke lase! No in k sem tam pred učitlco stala poleg Jana sem se ga rahlo dotaknla z roko. Sam jo je hitr vstran umaknu. Verjetn mu je ta koza že s pogledom sprala možgane. Pol naju je oba poslala v klop in sedu je za mano, tko da sem se mal ulegla na bok, pa glavo sem dala na mizo, da me je lahk opazoval. Sej sm vidla kako so se mu špegli orosil. Pol u odmoru, pa so itak vse pršle čist k njemu, pa mu s tisto njihovo sapo zarosile vse okrog. Pa kok so se naguzle vse tam. Jst sem rajši odšla. Okej ne da se mi več pisat, preveč sem lena očitn. Sej moja matka mi je hotla dat ime Lena, to mi je pol fotr pripovedoval, sam jo je dedi prepriču da rajš ne, k jo bom po njegovo sovražila, ko bom zrasla. Pa kak prav je mev. Tko, da ja zdej sem Špela. Sam mi je še vedn bedno. Rajš bi bla Ana al pa neki z 3mi črkami. Pia je tko ful lepo ime men. Sam zdej sem Špela. Okej kukrkol jast grem spat itak je ura že 2 zjutri, mene tko al tko nihče ne preverja, zato lahko grem spat kadarkol. UŽIVANCIJA! okej morm si neki zmislit, da se poslovim od tega dnevnika, dons bom rekla nočko, do jutr pa se bom že česa spomnla.Tko da ja nočko!

         

LARA: Dans zjutri k me je mami pršla zbudit sm se takoj oblekla. Itak celo noč sm sanjala o Janu pa,  da se morm dans posebi uredit zanj. Pol mam še mogoče kake možnosti, sam še vedno dvomem. Okej in pol k sem u kopalnco pršla sem vzela tist kufer iz predala. Ugotovla sem, da mam jast mejkapa čist zadost, da bi bla usaj mau podobna Špeli.Tko da ja mau sm se naflockala sam pol k sem se u špegl pogledala mi je kr na jok šlo. Kako sm jaz levo bitje. Nit eyelinerja si neznam nardit, še po nosu sm bla zaflockana. Res že ful doug nism mejkapa uporablala, sam to dons, pa me je ful iz tira vrgel. Pa spet pišem k ena koza, sej ma Čarounca prov res sm neuma in res se obnašam kt, da nimam možganov. Če bi ta dnevnik vzev v roke kaki učitl, bi se razjoku od smeha. Tko k se je nazadnje učitl za telovadbo smeju   Kiari, k so ji med tekom hlače dol padle. No in če bi ta dnevnik v roke vzev ga verjetn neb zanimu mejkap nit moji ljubezenski problemi ampak samo kako mam jast rada šport. K da bo to kdej dočaku, ampak vseeno namenmo par besed športu. Sovražm šport k tko, ko jaz branim žogo, če igramo fuzbal ni za nikamor. Še našmu hišniku gre bolš. Dobesedno. Neki je popravlu tam gor na ograji in k smo mi igral sam na eni strani igriša, je šou mim gola, kjer sm jast branla in ravn v tistmu momentu je priletela žoga in namest da bi jo branla je hišnik porinu rit ven in tko spravu žogo čist dol na drug konc igrišča. Kako je men šlo na jok, sej nemorm verjet. Pol pa sm pogruntala, da sm nosla dres, k ga ma ponavad Jan. Edina dobra stvar hahah. No in zdejle k sm ugotovila, da k je Jan pršu, da se vi moji problemi vrtijo okrog njega, sm se odločla, da več nebom pisala o njem. Pa tako itak do zdej se nism s fanti ukvarjala, zakaj bi se zdej? Če so na svetu take koze kt je Špela, se res težko prpraviš do tega, da bi mela fanta. K je vedno nek strah, da ti ga bo speljala. Pa konc koncev se mi je Jan zdev mal čuden. Vedn (razn kadar je bil 1. šolski dan), je mel neke čudne in zabuhle oči. Tko, da ja konc z Janom. No in zato  se bom rajš ukvarjala z našim psom, k je tko ful bol kjut k Jan. Pa vem da me neb zapustu. Razn, če bi umrl, sam to še nebo tko hitr, k je komi 3 mesece star, pa rad me ma. Še posebi, če mam u roki pistacije. Ful jih ma rad, nevem zakaj? Joj, sej sploh neznam prau pisat dej nooo. Sej nemislm pripovedovat o našm psu, js sm se odločla, da k umrem bo ta dneunik itak nekdo našu razn, če ga bom prej kam vrgla sam dvomem, no in zato bom rajš pisala u svojmu lajfu nasploh, pa ne sam kako je bedn, sej u bistvu je še kr kul, niti ni tko bed. Upam da bo kulk tolk zanimivo oz.verjetn vam bo že prej postalo bedno sam vseen se bom potrudla, da bo zanimivo, mislm zej u tej minuti sm se odločla, da bom to dala učitlci za slovo za prebrat, pa naj pol misli kr hoče. Sam tiste dele ene pa pol morm prečrtat. Al pa tut ne, sej itak sam svoje mnenje govorim, to pa učitlca za slovo to odobrava, pač da vse kaj napišemo črpamo iz sebe al neki. Mislm tega kaj si jaz mislim o njej verjetn nebi odobravala but okej. Pa zdej  se mi spet več ne da pisat, sam je ura komi 5 popoudne. Se grem rajš učit k sm se raun zdejle spomnla, da sm jutr še vprašana geografijo. Kulk se men neda ampk okej. Opravljam svoje dolžnosti  tko da ja čauči dnevnik.

 

ŠPELA: Dons pa je blo res fenomenalno, tko res prfekt dan. Odločla sm se, da bom dons že prej u šoli sam zato, da bom lahk vidla Jana. No, in tko sm pršla u razred že prej kot se je pouk začel in sm šla k Lani, sam se je pogovarjala z Tejo, pa Lijo, pa še fantje so bli okrog mize tko, da sm se na mizo vsedla. Pol sm ugotovla, da Jana še ni in sm se že ustrašla, da ga nebo, k jast sm ugotovla, da nemorm živet brez njega, pa neki je že za Laro skaku in jaa. No in pol je res pršu. Pa trudla sm se, da ga neb gledala, sam sem vedla, da buljim u njega k tele u nova vrata. In je pršu, pa se usedu poleg mene na mizo, pa se me tko z roko dotaknl, pa mi dal en listek. Na uho pršepnu, da nej preberem med odmorom, pa mu na listek odgovor napišem. Sam najbolš, pa je blo, da je bla Lara ful jezna, k sm jo vidla kako si je nohte grizla. Sem vedla, da se bo splačal, da sm se dons mau prej ustala. Pol pa je v razred že pršla razredničarka, tko da smo mogl utihnt. Jast sm iz žepa vzela tist listek, pa komi prebrala kaj je pisal, k je blo napisan še z hujšo pisavo, kt jaz pišem hahah. Pisal pa je: ŠPELCI! PRIT DONS PO POUKU U PARK, BI TI RAD NEKI DAU NEKI ZA PROBAT. A BOŠ? RTM, JAN. Tko začela sm se hihitat, kr tko med poukom, pa učitlca me je že grdo gledala, sam sem ji z roko nakazala, da je vse vredu. Sam še vedno mi je v glavi odmevau tisti: RTM! Rad me maaaaa, končn en k ne leta za Laro, ampk ma rad meneeeee. Cel dan mi je na smeh šlo, pa Jan se me je tko skoz dotikuu. Pa ta njegou parfum! Za dol past mkm! Pl ko smo končal s poukom, pa sm hitr domou laufala, da sm se preoblekla, k to je bil k en zmenek. Vse cunje sm z omare zmetala, pol pa sm se odločla, da bom vzela tisto majčko kratko, k je bla tko odprta še, pa ful ozke naramnce je mela. Pa ene bele kavbojke k so ble pr kolenih mau raztrgane. Pa lase sm si oprala pa mejkap, valdaaaa. In pol sm vzela kolo z garaže in odkolesarla u park. Sej nism vedla, al sm prehitra in al me že čaka, kr konc konceu ni napisu ure reku je sam po pouku. Sej verjetn je tut on šel domou se osvežit al pa kaj. In pol sm tam sedela prbližn 2 minuti, k je pršu, z rožcami ZAMENEEE! Js sm bla tko hepiii. Sam sem se trudla, da se mu neb okrog vratu vrgla, pa ga nikol več spustila. Prvo mi je dau rožice, pa me objel. In pol je reku kako zlo me ma rad, pa da si ni predstavlu, da je lahk tko zlo zaljubljen. Pol me je prijeu za nogo in me začeu božat. In pol me je prijeu za pas in sma se že hmm, to pa morm slovnično napisat, da bo bol umetniško zvenel. Pač začela sva se poljubljat in sploh se nisva mogla odlepit. Meu je tko mehke ustnce, da sploh nemorm opisat. Res ne. Pol sva se sam še 2 minuti gledala in pol je reku, da ma še eno presenečenje zame. Zaprla sm oči in ko je reku, da jih lahk odprem sm čist ostrmela. V roki je držu 2 vrečkici s travo in ju na hitro pokadiu. Mel je cele rdeče oči in smejal se je tko k jaz zadnjic pr pouku. Sam jast nisem bla zadeta od trave, on pa je bil. In to ne malo. «Boš poskusla?« je reku. Jaz sem samo zmignila z rameni, ker konec koncev trave še nisem nikoli poskusila in niti nisem mela tega namena. Pač kr to je droga in da b se jaz zadrogirala pr 14-ih, tko da nit s postle neb mogla ustat, ne to pa ne. Še dobr, da u celmo parku ni blo ljudi. Sam se mi zdi, da tut če bi bli, ga neb neki skrbel. Kr sm sam skomignla mi je podal cigaret in skp zvil travo in jo potisnu u cigaret pol pa reku: »Na probi, boš vidla kak ti bo ušeč«. Kar sm oklevala me je še enkrat objel in pol sm komi vzela tist cigaret. Ajde, če mu je tolk do tega bom pa pač probala, sej enkrat pa me že nebo pobral hahah. In sm vdihnla tist dim, mmm jast sm se počutla kot v nebesih. Tko ful se je vse vrtel okrog mene. Pa tko ful fajn filing je bil. Pol mi ni blo mar za nič več, sam da dobim še več tega. Skdala sm še dve cigareti pol pa je reku da več nima. In p sm planla v jok. Nevem od česa, nevem kaj mi je blo, sam tko naenkrat sm se sred parka cmerla, Jan pa se je smejal. Pol me je prijel pod roko in pol sm k en pijanc hodla po tisti potki. Sem se zaletela v eno gospo, ki je začela preklinjat, pol mi je že postal smešn. Utrgala sm rožco in jo dala Janu čist pod nos, da je kihnu, in pol sm spet jokala. In pol se spomnim sam še, da sm se zbudla u neki postli. U eni ful temni sobi. In k sm dvignla glavo, mi je blo tko slabo, ful me je glava bolela, sploh se nism mogla premaknt in sm bruhnla kr na postlo. In pol sm se zjokala, pr 14 sm kadila travo, tko da nit s postle nism mogla vstat. Še dobr, da je blo sam enkrat. Pol pa je od nekod pršu Jan.«Ke pa si ti tu delala, koza? Lej celo postlo si mi zakozlala. Zbriš to prej, kt pride matka.« se je zdrl. Jast sm se sam razjokala in je pršu k men, mi dau cigaret in travo, ju lepo zvil in sm vzela. On že ve kaj bo najbolš, on me ma rad. On me je objel, čeprav sm bla cela umazana. In spet sm se začela krohotat in sploh nism mogla nehat. Pol sm še s postle zakotalila in se po vseh štirih in med smehom splazla u kopalnco. Tam sm našla eno umazano vedro in notr zlila vodo in se s tem polila. In pol je pršu Jan, k se je medtem tut že zadel in s tistmi rdečimi očmi pršu k men in sm naju oba polila. In sm vidla, da je ura že 12. Šit, matka je zihr že poklicala vso policijo pa sosede, k me ni doma. Fak, ej js morm domou it, čauči, se vidma jutr. In sm mu pritisnla še en kis na lička in sm šla. Cela lepljiva od vode in bruhanja sm pršla komi vun z bajte in sm se spomla, da me nihče nesme videt take. Kva si bojo ljudje misl o men? Pa še fotr bi me z bajte vun nagnau. Tko, da sm hitr stekla nazaj u Janovo bajto in ga prosla, da me odpele. Tulk sm že pršla k zavesti, da taka ne smem prit domov. Zato sm se še enkrat stuširala pr njem. Posodu mi je svojo trenirko in me odpelu domou. K sm pršla u bajto sm vidla mamo na kavču, k je bla vsa bleda in s telefonom u roki in fotra k se je živčno sprehaju po bajti. »Tuki semmm« sem  rekla. Matka je sam prebledela, fotr pa se je začel dret na mene. Ponavad mu itak za vse dol visi, v bistvu še ga nism vidla tok jezenga. Sploh ga ni skrbelo, sej vem, da ga ni sam neki se napravla zdej. Hitr sm v sobo stekla, pa se začela cmerit, k 3letna punča. In tko sm se tut počutla. In sm porinla roku u jopco, k me je začelo zebsti. In sm začtla neki mehkega pač in sm vn vzela in sm našla travo in cigarete. Jan, moj Jann, on me ma tko rad, pa še zastonj mi je dauu, k me ma rad. Pa vem, da bo vedn ob men. Jast sm še enkrat zajokala od sreče. Sam moj Jan. In sm pliškota privila k seb in si predstavlala, da je Jan. In sm vzela cigaret, travo zvila tko k jo je Jan in pokadila. Pol sm skadila sam še enga pa še enga...                         

                   

LARA: Tisti dan, ko se je Špela zadrogirala sm lih šla z Lano v šoping, k je čisto blizu Špeline bajte in sva naenkrat slišale rešilca. »Zihr se je kak džanki nacuku do konca« in sva se zasmejale hahah. Pol sva vidle, da je zavil pred Špelino bajto in js sm se prau ustrašla, kva se je s to glupo deklco zgodilo. Verjetn je anoreksična, k itk sam suhi kruh žre pr malci.  Sam ne, k naju je z Lano Špelina mama vidla nama je z roko nakazala, naj prideva do nje. Špelina mami je, nevem zakaj mislila, da se s Špelo razumema, zato me je vedn vabla k njim na kosila, al pa sam na pecivo. Kok neumno. Sam k nama je povedla, kaj je blo sm sam otrpnla in sm si želela, da bi me ZDAJ nekdo povabu na pecivo. V men se je žrla neka slaba vest, nevem zakaj, k jaz pa res nism mela nič s tem, v bistvu mi je blo ful hudo zanjo. »Gospa Martinez, pa je Špela še živa?« sm vprašala. »Ja, uspeli so jo rešit v zadnjem trenutku, preden bi...saj vesta kaj!«  in se je razjokala .Z Lano sva jo objeli preko ramen in pol sem ji neslišno rekla: »Pridi, greva.« Vzeli sva kolesi in se hitr odpeljali v bolnišnco. Sploh nisem vedela zakaj me tako skrbi za osebo, s katero se nisem nikoli družila, nikoli pogovarjala, sovražila v bistvu? Ampak nek glas znotraj mene mi je govoru, da sm dobra oseba, ker me skrbi za njo. Za Špelo. In ja res me je. Naj bo še taka koza in afna je vseeno človek. Tako kot vsi mi. Naredila je napako. Ni prva in ne edina. Brez obsojanja, brez obsojanja, brez obsojanja...Nek glas je razkril moja čustva in mi zagotovil, da nisem slaba oseba. Pognala sem se skozi vhodna vrata in stekla po hodniku do recepcije. »Dober dan, zanima me kje je Špela Martinez. Nujno jee, prosim pohitite.« sem zajeclala. Gospa za pultom me je ošvrknila s pogledom in zavila z očmi: »Vi pa ste?« »Jaz pa sem Lara Kozel in nujnoo moram priti do Špele.« Še enkrat je nejevoljno zavila z očmi in s popolnoma naučeno govorico izjavila: »Žal mi je, stanje gospodične Martinez je še vedno zelo kritično, sicer pa jo smejo obiskati samo sorodniki, zato vas prosim, da zapustite našo bolnišnico, razen če ste še pri kom naročeni?« Odkimala sem, zato je nadaljevala: »Če je tako, mi prosim dovolite, da končam z delom, hvala lepa in nasvidenje.« Potem mi je pomignila, naj odložim roke s pulta in me kot nadležno muho odgnala. V bistvu naju odgnala, ker je bila zraven še Lana. »Ženska je zabita, sej vidiš, ne jemlji si k srcu, bova naslednjič šle,« me je skušala potolažiti Lana. Že naslednji dan, sva mislile it, sam k sva pršle tja sva zvedle novico, k pa naju je čist s tira vrgla. In spet jokam. Lara nehaj. Morm se pomirit. Nemorm se. Špele več ni bilo. Mogoče jo bomo še kdaj vidli. Mogoče? Ne. Nebomo je. In jokam. In ne neham.

   

ŠPELA: Psihiči. Zaprli so me sem. V bolnico. Ko nekega narkomana, pa sem sam mau preveč trave skadila. In zato je treba delat tak cirkus jao. Vsi so pršli k men na obisk, še neka gospa, k je nisem u lajfu vidla je pršla in mi prinesla čokoladice. Kot da bodo čokoladice pomagale, zato sm jih sam vrgla na tla in se mulasto obrnla stran. Matka je zajokala poleg mene. Še foter me je pršu pogledat. Ampak je sam pr vratih stal kot, da sm kužna. Tok so mi vsi najedal, pa natančn na živec so mi stopl, da bi jih bla vse nekam poslala. Noč. Spim. Pravzaprav ne spim, ker pišem dnevnik. Sanjam? Ja sanjam, kr sred noči noben psihič neb pršu u 4. nadstropje, da bi mi pomagu. Ampak sm raun to vidla. Fak, u tej bolnci so mi zihr neki u sok natočl, da mam privide. Komi čakam, da pridm ven. Pa ful smrdi. Po zdravilih. Pa vedno so jabolka nastavlena v košari. In zdej so se še jabolka navlekla vonja po zdravilih. Fuj. No kokrkol in zdej ležim, pišem dnevnik in še enkrat zaslišim hrup. Pa fak no, zdej pa vidim še senco. Jan? Je to Jan? Moj Jan? Ja jeeee. Kokr sm mogla hitr sm zlezla s postle in odprla okno. Zuni sm ga vidla in ga povlekla notr. Bil je čist zmrznjen. K en pingvin. Pa čuden vonj je mel. Fuj. Vonj po ribahhh! Iuuuu! »Ej, lubi, kje pa si hodu, da maš tak, hmm, čuden vonj?« »Odjebi.« Umaknla sm se na drug konc postle in začela jokat. Sploh nism vedla, če moji starši vejo, da sem se zadela. Mogl bi vedet. »Ej, lubica sej veš da nism tko mislu, prit k men!« in spet me je začeu božat po nogi. Tist njegou vonj po ribah mi je pršu u nosnce in skor sm bruhnla, sam se  še ta prau čas zadržala. »Ej, lubica, glej darilo mam za tebe.« Upala sem, da bo tisto kar sm milila da jee. In res je z nahrbtnika potegnu travo u čist majhni vrečki in mi jo dal. Čist na hitr mi je dal še en kis na lička in se odpravu tko kt je pršu. Pol sm zaslišala, da je nekdo prižgal luč. Hitr sm skrila travo in cigarete pod vzglavnik in se delala, da spim. Sestra je pršla notr z mojo matko, k je spet k en pes cvilila pred vrati. Vedela sem, da me ma rada. Mogoče še preveč. Ampak zdaj. Kaj pa, če bi bla jaz zdrava? Spet bi ji blo vseen zame. Tko k fotru. Glavn da mata dnar. Fotra itk ni blo. Je mel »sestanke«. Sej sm hotla matki povedat, da jo mam rada, pa vse, sam nism mogla. Zajokala sem, sam čist potih. U dveh dneh se mi je uspel zadet, da sem skor umrla, na cigarete sm misla odkar sm pršla k zavesti, na zdravljenja itak neb hotla hodit. Kr tam so sami psihiči. Podobni men. Sam jaz nočem bit kot oni. Zato bom rajš rešla svet moje podobe za vedno. Bo bol veselo. Še zadnč sem skor zaprte učke pogledala matko. Pol pa me je zagrabla panika. Začela sm se trest. Krizo mam, šit. Sam seveda si nism mogla vzet čikou ven pred njunimi očmi, zato sm ful zamižala in upala, da ne bosta ničesar opazli. Hitr sta odšli, js sm hitr vzela čike in zvila travo in pokadila. Ni blo dovolj. Še enga se mi je neki u mojmu teleso drlo. Mela sm raun dovolj, da se zadrogiram do konca. Mami rada te mam. Tut tebe fotr. Aja pa ne jokcat na mojmu pogrebu. Vaju bom z nebes gledala. Mogoče nism neki čustveno napisala, sam res sem ju mela rada. Bla sta moja starša konc koncev. In sm vzela. Čist sem bla prepotena, pa vrtel se mi je. In sem vzela še zadn čik. Še enkrat so se mi vse podobe prikazale pred očmi. Od mamice do krav od babi Milke. Adijo, ti prelepi svet. Tema. Konec.

 

LARA: Umrla je. Konec je. Uniču jo je. Zdej sm pobegnla domou. Dons zjutri je pršla Špelina mami na obisk in je prnesla pecivo. Rogljičke in malinovo pecivo, mm. Jaz sm se v kuhni nažirala s tem, da sploh nism vidla kok solzne oči je mela gospa Martinez. Prjela je mojo roko in čist preprosto rekla, da je Špela umrla. Nism bla jezna, tut žalostna ne preveč. Razočarana. Kaj je naredila s svojim lajfom? Mela je vse. Želela je še več. Tist tip jo je uniču. Nihče mi ni rabu povedat, vedela sem, da je kriv on. Naivna je bla. Sej sem jaz tut bla na začetku. Tut jaz sm že dostikrat skoraj padla u prepad, ampak sem vedno ta prav čas ustavila. Njej pa tokrat ni uspelo. Špelina mami me je vprašala, če pridem. Pokimala sem. Vse skupi je blo čudno. Duhovnik nikol u lajfu ni vidu Špele, ona pa ne njega. Pa je vseen skupi 2 uri govoro u njej. Bolelo je. Nasledn dan sem zvedla, da je tut Jan umrl. Na motorju. Razbil si je glavo in ni mu blo pomoči. Sta vsaj tam skupi. Upam, da v nebesih ni trave. Pol so šli nekateri še neki prigriznt. Js sm šla domov. Nism več zmogla. 2 v manj kot dveh dneh? Neeeee. Zakaj se to dogaja? Zakaj tega ne moremo preprečit? Zakaj ljudje mislijo sam na sebe, ko delajo samomore? Je Špela pomislila na svojo mamo? Mogoče. Mogoče tudi ne. Zagotovo je mela razlog. Nikoli nisva bli prijatlci. Sam vem, da jo bom pogrešala. Tut Jana.

»Špela, Jan, se vidimo, ko bo taprav čas. Lara.« Pismo sem dala u poštni nabiralnik, načečkala naslou: »Modro nebo 2« in s kolesom odbrzela. Vstavla sem se še pred trgovinico in se zagledala v nebo. V tisto modro nebo, kjer sta zdaj Špela in Jan. Onadva.