Glasovalna številka: PR104

Nika Jurman

USODNO SREČANJE

OŠ Zadobrova

 

EMILY

 

Tekla sem, kolikor hitro sem lahko. Pustila sem kapljicam znoja, da mi tečejo po hrbtu. Nisem se ozirala nazaj, da bi videla kje je, ker sem vedela, da mi bo to vzelo preveč časa, pa čeprav mogoče samo tisočinko. Kar naenkrat pa sem z glavo treščila ob tla. Spotaknila sem se ob korenino, ki je gledala iz zemlje. Dohitel me je. Začel mi je govoriti, da me bo vedno ujel, četudi se mu še tako zelo izogibam in bežim pred njim. Vpila sem, klicala pomoč, on pa je samo pritisnil svojo levo roko na moja usta in z desnico držal obe moji roki. Na silo me je začel poljubljati po vratu …

 

Zakričala sem tako glasno, da sem se zbudila iz nočne more, s tem pa sem zbudila tudi mamo, ki je nekaj časa živela pri meni. Prestrašeno in zmedeno mi je zrla globoko v oči in me spraševala, če sem v redu. Bila sem v šoku in nisem razumela, kaj mi govori, zato sem ji z roko nakazala, naj se ustavi. Prvič so se  pojavile nočne more, ki me spominjajo na ta dogodek, ki ga hočem za vedno pozabiti.

   

Zgodilo se je pred približno enim mesecem, ko sva se s fantom, po imenu Arthur, ki je bil obseden z mano, razšla. Od takrat naprej me je vedno zasledoval ali pa pošiljal tujce, da so me opazovali. Ko pa sem se nekega večera odpravila teč v gozd, je šel za mano in zgodilo se je to, o čemer zdaj na žalost sanjam. Od takrat živi z mano mama in pazi name, da nisem sama. Razumem, kako težko ji mora biti v tem trenutku. 

 

Ura je bila pol štirih zjutraj. Ker sem vedela da ne bom zaspala nazaj, sem vstala in odšla v kuhinjo ter si pripravila čaj. Mama je zaspala nazaj. Zleknila sem se na kavč in začela brati. Ko sem čez nekaj časa pogledala na uro, je kazala pol šestih. Točno dve uri pred začetkom moje službe. Odločila sem se, da bom odšla na kratek sprehod po najlepšem parku v Londonu, ki je bil od mojega stanovanja oddaljen le pet minut. Obula sem si zimske škornje, oblekla debel plašč in si okoli vratu ovila topel šal. Ker je bilo zelo mrzlo, sem dihala skozi usta, da sem lahko videla svojo sapo. To me je spominjalo na otroštvo. Z očetom sva pozimi vedno delala take reči. Zelo ga pogrešam. Umrl je, ko sem bila stara enajst let.

 

Hodila sem naprej, ko sem opazila, da v parku nisem sama. Na klopci pod debelim hrastom je sedel moški, približno istih let kot jaz, z zaprtimi očmi. Najprej sem mislila, da je eden izmed brezdomcev, ki jih je poleti veliko v tem parku. Nato pa sem opazila, kako je oblečen. Na sebi je imel uniformo, ki je bila skrita pod debelim črnim plaščem. Stopila sem bližje in videla, da spi. Čeprav ga nisem poznala, nisem želela, da bi bil podhlajen, zato sem ga potrepljala po rami.

 

 

 

 

 

JAMES

 

Spet eden izmed njenih izpadov. Ko sem okoli treh zjutraj prišel domov – za kar je bil kriv moj poklic, bil sem namreč policist – je bilo vse razmetano. Stvari niso bile na svojem mestu, ona pa je sedela v kotu s prazno steklenico vodke in jokala. Stekel sem do nje in jo vprašal, kaj se je zgodilo. Začela se je dreti name, da je ne ljubim in da sem v prostem času z drugimi dekleti, njo pa zanemarjam. Prvo je bilo res, ker je res nisem ljubil, odkar je postala taka. Druga stvar pa je bila čista izmišljotina. Čeprav je ne ljubim, to ne pomeni, da bi jo varal. Sploh ne vem več, kaj naj naredim. Ali naj preprosto grem in jo poskušam umiriti ali pa se začnem prepirati z njo?

 

Začelo se je, ko sva postala par. Takrat je postala neznosno ljubosumna. Ko pa sva se čez eno leto poročila, je začela iz neznanega razloga zelo popivati. Včasih je prišla domov tako pijana, da še sama ni vedela, kaj govori. To se zdaj vleče že tri leta, medtem pa je moja ljubezen do nje izpuhtela. Ko sem ji nekega dne rekel, da bi bilo za oba bolje, če bi se ločila, je doživela najhujši napad do sedaj, ki pa je bil takrat tudi prvi. Od takrat naprej je zelo agresivna in hitre jeze.

 

Ker sem imel preprosto vsega dovolj, sem odšel ven na zrak. Bilo mi je vseeno, kaj se dogaja v stanovanju, res je nisem mogel več prenašati. Čeprav je zunaj deževalo in bilo zelo mrzlo –  tipično za London – sem se odločil, da grem na kratek sprehod po parku, ki je bil nedaleč stran od najinega stanovanja. Med hojo sem razmišljal, kako bi bilo, če se ne bi poročil z njo, pač pa s kakšno drugo punco. Misel sem hitro pregnal, ker nisem želel razmišljati o tem. Nisem bil sam v parku, kar me je presenetilo, ker je bila ura štiri zjutraj. Tam je bil tudi starejši gospod, ki me je vljudno pozdravil in zraven dodal tudi moj priimek. Nisem vedel, kdo je. Logično, saj sva se z Jessico –  tako je bilo namreč ime moji ženi –  v London preselila pred slabim mesecem. Gospodu sem vljudno odzdravil misleč, da je to eden izmed sosedov. Usedel sem se na klopco in zaprl oči, da ne bi razmišljal o ničemer.

 

Zbudil sem se, ko sem na rami začutil roko. Odprl sem oči in jo zagledal. Njene modre oči je zakrival pramen rjavih las. Ne vem, koliko časa sem nepremično gledal vanjo, ampak vedel sem, da lepše ženske še nisem videl. Ker sem jo samo gledal, ji je postalo neprijetno. Zato me je ogovorila: »Pozdravljeni! Nisem vas hotela motiti, ampak zunaj je hladno, vi pa spite na klopci sredi parka, namesto da bi ležali doma v topli postelji.« Nisem vedel, kako naj ji odgovorim, zato­­­ sem ji razložil situacijo: »O, živijo. V bistvu nisem vedel, da spim. Bil sem na sprehodu, pa sem se odločil, da bom malo sedel. Očitno me je utrujenost premagala. Hvala, da ste me zbudili gospodična …« »Moore. Emily Moore. Ti pa si, če te lahko tikam?« »James Smith. Tudi meni je bolje, če se tikava. Vem, da me ne poznaš, ampak … bi šla na kratek sprehod.« Privolila je, zato sem vstal in začel hoditi. Pogovarjala sva se, kot da bi se poznala že vrsto let. Povedal sem ji o svoji ženi, ona pa o svojem ljubezenskem življenju ni hotela veliko govoriti, razen to, da je samska. Ugotovila sva, da živiva zelo blizu. Ni se mi zdelo čudno, da je še nisem videl, saj je ona delala v zahodnem predelu Londona, jaz pa na vzhodnem. Poleg tega pa sem se sem preselil pred kratkim. Pospremil sem jo do stanovanja, ki je navzven izgledalo zelo prijetno in domače. Poslovila se je, stopila v vežo in mi pomahala v slovo. Obrnil sem se, da bi odšel, ko je zavpila za mano: »Če se želiš pogovoriti ali pa ti bo dolgčas, lahko ob vikendih prideš na čaj. Vesela te bom.« Seveda sem privolil, nato pa odšel. Ura je bila že sedem in bil sem tako lačen, da sem zavil v kavarno blizu mojega doma. Spil sem kavo, malo posedel, nato pa sem se odločil, da grem domov, ker sem bil zaspan. Doma je bil v vseh sobah še vedno nered, Jessica pa je spala v postelji. Legel sem na kavč in zaspal.

 

EMILY IN ARTHUR

 

Ko sem prišla domov, sem srečna sedla na kavč. Še nikoli se nisem tako odkrito pogovarjala s kom, sploh pa ne s tujo osebo. Vsa zasanjana in očarana nad tem moškim sem sedela na kavču, dokler nisem pogledala na uro. Bilo je sedem zjutraj. Imela sem samo pol ure časa, da se uredim, oblečem in pridem v službo. Oblekla sem črne kavbojke, pulover, čez pa še usnjeno jakno. Vzela sem jabolko in stekla ven.  Sedla sem v avto in se odpeljala. Do službe sem imela približno petnajst minut.

 

Danes je bil promet obupen, meni pa se je zelo mudilo. Delala sem namreč v osnovni šoli kot učiteljica zgodovine. Pouk se bo začel čez deset minut, jaz pa sem bila le nekaj metrov od doma. Odločila sem se, da parkiram avto ob cesti in tečem do šole, saj sem vedela, da bom tako prišla prej, kot če bi ostala v avtu.

 

Tekla sem zelo hitro in gledala predse. Takrat pa sem zagledala obraz, ki ga ne bom nikoli pozabila. Bil je Arthur. Hotela sem zbežati. Ko sem videla, da je iz žepa potegnil nož, sem otrpnila. Prišel je do mene, se mi zlobno nasmehnil in me pograbil za roko. Na silo, a počasi, me je odpeljal nekam na samo. Začela sem jokati, on pa je samo vpil, naj utihnem. Pospravil je nož, da me je lahko prijel z obema rokama. Ker sem vedela, da orožja nima več v roki, sem zakričala tako glasno, kot še nikoli prej, zraven pa sem ga brcnila v nogo, da je padel na tla. Izza vogala je pritekel moški, ki mi je bil zelo znan. Oblečen je bil v policijsko uniformo. Nekajkrat ga je udaril po hrbtu, nato pa mu na roke nataknil lisice. Obrnil se je k meni. Bil je James. Iz žepa je vzel telefon in poklical sodelavca. Čez nekaj trenutkov sem zaslišala sirene. Medtem me je zmedeno vprašal, kaj počnem tukaj. Bila sem v takem šoku, da mu nisem mogla odgovoriti.

 

Ko je prišel drug policist, je odpeljal Arthurja, James pa me je pospremil domov. Povabila sem ga v stanovanje in poklicala v službo, da me danes ne bo. Ponudila sem mu čaj, on pa me je, namesto da bi mi odgovoril, vprašal, kaj se je zgodilo. Šla sem v kuhinjo, da bi pripravila topel napitek, medtem pa sem zbirala pogum, da bi povedala svojo zgodbo. Začela sem mu pripovedovati. Na koncu me je objel in mi rekel, da mu je žal. V tistem trenutku sem si želela, da bi lahko v njegovem objemu ostala za vedno.

 

 

 

 

 

JESSICINA TEŽAVA

 

Spil sem čaj, Emily še enkrat objel, se poslovil in odšel. Na poti domov sem razmišljal o njenem bivšem fantu. Če bi prej vedel, kaj naklepa, bi verjetno lahko naredil veliko več.

 

Bil sem že skoraj doma in upal sem, da ne bom spet zagledal pijane žene. Želja se mi ni uresničila. Na mizi sem zagledal prazno steklenico francoskega vina. Odšel sem v spalnico, kjer sem videl Jessico pijano ležati na postelji. Stopil sem do nje in jo začel zbujati. Ona pa me je samo pogledala s priprtimi očmi in mi nekaj zamrmrala. Pustil sem jo ležati. Ulegel sem se na kavč in malo zadremal.

 

Čez približno dve uri sem se zbudil, ker sem slišal, da nekdo hodi po hiši. Odprl sem oči in zagledal Jessico. Držala se je za glavo. Imela je hudega mačka. Odločil sem se, da moram glede njenega popivanja ukrepati. »Mislim, da bi morala iti k zdravniku. Tako ne gre več naprej. Svoje prihodnosti si nisem predstavljal tako, da bom vsakič, ko bom prišel domov, zagledal pijano ženo. Če se strinjaš, greva lahko čez dva tedna, ko ne bom v službi, skupaj k zdravniku.« Sprva je bila zelo razburjena in proti temu predlogu. Potem pa sem jo poskušal z lepimi besedami prepričati. Čez nekaj časa je popustila in sprejela mojo idejo. Poklical sem znanca, ki je strokovnjak na tem področju. Ker je bilo že pozno, sem se odločil, da grem spat.

 

 

EMILYJIN ČAJ

 

Naslednji dan sem šla spet v službo. Čeprav me ni bilo samo en dan, sem z učenci zelo hitela, da smo vzeli vso snov, ki bo v testu. Danes je bilo zelo naporno. Prišla sem domov, se zleknila na kavč in gledala televizijo. Mame ni bilo, James pa je prej končal s službo, zato sem ga poklicala in ga povabila na čaj.

 

Prišel je čez približno pol ure. Povedal mi je, da je Arthur v priporu in da bo dobil nekaj let zapora, saj so ugotovili, da je sodeloval pri kar nekaj vlomih. Ta novica me je zelo razveselila, saj se zdaj ne bom več bala hoditi sama po mestu. Pogovarjala sva se še nekaj časa, dokler ni prišla domov moja mama. Predstavila sem ji Jamesa, ona pa ga je lepo sprejela. Ko je odšel, mi je rekla, da se ji zdi dober fant in naj ga kdaj povabim na kosilo ali večerjo. Tega pa nisem naredila. Razlog je bila njegova žena. Povedal mi je, kako je z njo, zato nisem hotela, da bi imel zaradi mene težave.

 

Dnevi so minevali, James pa je vsakič, ko je prej končal s službo, prišel za kratek čas k meni. Zbližala sva se, bila pa sva si tudi zelo všeč.

 

 

 

 

 

JAMES  IN  JESSICA

 

Bila je nedelja. Danes nisem delal, jutri pa greva končno k zdravniku. Jessicino stanje se je od takrat, ko sem ji povedal, kaj si mislim, malo izboljšalo. Po dolgem času sva skupaj zajtrkovala in rekla mi je, da bi šla rada danes popoldne malo v hribe. Ideja mi je bila všeč. Odločil sem se, da nočem več živeti z njo, čeprav malo manj popiva, saj noro ljubim Emily.

 

Dan je minil normalno, skupaj sva pojedla kosilo, nato pa se odpeljala na jugozahod Anglije. Imela sva se zelo lepo, a med hojo sem veliko mislil na Emily. Domov sva odšla, ko je bilo že temno. Vozila sva se po stari cesti. Nikogar ni bilo. Odločil sem se, da ji povem za Emily in ločitev. »Danes sem se imel zelo lepo. Upam, da si tudi ti istega mnenja.« Veselo je pokimala, jaz pa sem nadaljeval: »Mislim, da je pravi čas, da ti povem nekaj, o čemer zdaj razmišljam že kakšen teden. Vesel sem, da sedaj manj piješ, ampak vseeno menim, da med nama ni več take vezi, kot je bila na začetku. Pravzaprav sem pred približno enim mesecem spoznal neko dekle. Ne misli si, da sva kaj imela. Nisem tak moški, ki je nezvest svoji ženi. Ampak ne ljubim te več Jessica. Mislim, da je za oba najbolje, če se ločiva.«

 

Pri pogovoru sem jo gledal in opazil, kako je njen obraz postajal vedno bolj grozen. Kar naenkrat pa se je odpela. Vznemirjeno sem ji rekel, naj se pripne. Ona pa je začela jokati in vpiti, da je vedela, da imam drugo in da sem strahopetec, ker ji nisem tega prej povedal. Začela me je udarjati s pestmi. Izgubil sem nadzor nad avtomobilom. Nisem več vedel, v katero smer se peljeva. Kar naenkrat pa se je avto začel prevračati. Padala sva po hribu navzdol. Zadela sva v drevo, jaz pa sem z glavo udaril v volan.

 

 

EMILY V BOLNIŠNICI

 

Bila je nedelja. Nisem vedela, kaj naj počnem doma, zato sva se z mamo odločili, da bova šli nakupovat. V nakupovalnem centru sva bili več ur. Ne spomnim se, kdaj sva nazadnje tako uživali. Ko sva prišli domov, mi je zazvonil telefon. Oglasila sem se. Moški, ki je govoril z mano, me je vprašal, če poznam Jamesa Smitha. Povedala sem mu, da je moj zelo dober prijatelj, on pa mi je povedal grozno novico. Izvedela sem, da sta z ženo doživela hudo prometno nesrečo. Dejal mi je, naj pridem v bolnišnico, ki stoji nekaj kilometrov izven Londona. Razburjena in v šoku sem sedla v avto in se odpeljala.

 

Ob prihodu v bolnišnico sem se pozanimala, kateri zdravnik je prevzel njun primer. Rekli so mi, naj ga počakam v čakalnici. Čakala sem zelo dolgo, nato pa je prišel z resnim obrazom. Vprašal me je, če sem Jamesova prijateljica. Seveda sem potrdila. Začel je razlagati: »Gospod in gospa Smith sta doživela zelo hudo prometno nesrečo. Vzroka ne vemo. Poklical nas je fant, ki se je s prijatelji peljal domov in zagledal avto padati po bregu navzdol. Ko smo prišli z rešilnim avtomobilom, je bila gospa že mrtva. Ugotovili smo, da ni bila pripeta, zato je verjetno z glavo prebila šipo, kar je povzročilo smrt. Gospod pa je trenutno  v kritičnem stanju. Če vam povem po resnici, je možnosti, da bo preživel, zelo malo. Dobro je, da je bil pripet, saj bi drugače tudi on takoj umrl. Z glavo je zelo močno trčil v volan, kar je povzročilo možgansko poškodbo. Če se bo zbudil, bo morda živel normalno naprej. Lahko pa se zgodi, da pride do okvare vida, sluha … Upamo seveda na najboljše.« Zahvalila sem se zdravniku, da mi je sporočil njegovo stanje. Sedla sem na stol in začela močno jokati. Poklicala sem mamo in ji povedala, kako je z Jamesom ter da bom čez noč ostala v bolnišnici.

 

 

EMILYJIN POLJUB 

 

Od nesreče je minilo že pet dni, James pa je bil še vedno v nezavesti. Ob prihodu v bolnišnico so mi povedali, da ga lahko obiščem. Bila sem zelo vesela. Pohitela sem v drugo nadstropje, kjer je bila njegova soba. Vstopila sem in ga zagledala. Ob pogledu nanj se mi je zlomilo srce. Izgledal je grozno. Prijela sem ga za roko, sedla na stol zraven postelje in spet začela jokati. Vedela sem, da me verjetno ne sliši, a sem mu vseeno začela govoriti: »Kljub temu, da me ne slišiš, ti moram nekaj povedati. Ljubim te in hočem, da se boriš in preživiš. Moraš preživeti. Četudi ne boš več isti, ti bom vedno stala ob strani. Čeprav se dolgo ne poznava, vem, da nikogar nisem imela tako rada kot tebe. Ne morem si predstavljati sveta brez tebe. Ljubim te.« Poljubila sem ga na usta. Nekaj časa sem bila še pri njem, nato pa sem odšla v trgovino, si kupila sendvič in ga pojedla v čakalnici.

 

Vrnila sem se k Jamesu, a je bila postelja prazna. Mislila sem, da je umrl. Stekla sem do recepcije in vprašala, kaj se je zgodilo. Prišel je Jamesov zdravnik in dejal: »Dober dan, gospodična Moore. Verjetno ste v šoku, ker gospoda Smitha ni v sobi. Za vas imam izjemno dobre novice. Lahko si oddahnete. Zbudil se je. Specialisti si ogledujejo situacijo. Za zdaj se zdi vse v redu. Verjetno bo popolnoma isti človek, kot je bil prej. Pojdite hitro k njemu. Ko se je zbudil, je izrekel vaše ime.« Presrečna sem ga objela in stekla k Jamesu v tretje nadstropje.

 

JAMES

 

Odprl sem oči. Nisem vedel, kje sem. Kar naenkrat je bilo okoli mene veliko zdravnikov. Z napol odprtimi očmi sem rekel, da želim videti Emily, oni pa so me odpeljali po hodniku v dvigalo in iz drugega nadstropja smo se peljali v tretje nadstropje. Pospremili so me v drugo sobo. Eden izmed zdravnikov me je vprašal, kako se počutim. Bil sem zelo utrujen, kar sem mu poskusil nakazati z roko. Razumel me je in mi rekel, naj malo počivam.

 

Zaprl sem oči, a ne za dolgo. Čez nekaj minut je k meni prišlo še nekaj zdravnikov. Začeli so mi pregledovati vse dele telesa. Nato so odšli. Spet sem zadremal. Prebudil pa me je glas najlepše osebe na svetu, Emily. Odprl sem oči in videl, da joka. Prijel sem jo za roko in jo vprašal, kaj je. Nasmehnila se je in rekla, da je zelo vesela. Vprašal sem jo, kaj se je zgodilo. Povedala mi je, da je Jessica mrtva. Zajokal sem. Res je, da je nisem več ljubil, a imel sem jo rad.

Emily me je objela in me potolažila, jaz pa sem jo poljubil. V sobo je vstopil zdravnik, se nasmehnil in dejal, da ni želel motiti. Jamesu je povedal, da ga bodo iz bolnišnice odpustili čez tri tedne, če bo dobro okreval. Oba sva bila zelo srečna.

 

 

EMILY IN JAMES

 

Po treh tednih je prišel domov. Postala sva par. Ker se je mama odselila, se je preselil k meni in sedaj živiva skupaj. Tako mu tudi nudim pomoč, da hitreje okreva. Mama je bila zelo vesela, da je z njim vse v redu in da sva skupaj srečna.

 

Na Arthurja nisem več mislila, saj mi je James povedal, da je v zaporu iz obupa naredil samomor. James pa je ženi v spomin vsako leto prvega novembra nesel rože na njen grob.   Preteklost sva pozabila in uživala življenje. Vedela sva, da se bova nekega dne poročila, a se nama ni nikamor mudilo. Oba sva vedela, da sva tudi neporočena lahko zelo srečna.